Hvaležna sem, da te poznam

Piše: prijateljica Petra 🙂

10 let plus nekaj dni nazaj sva iz znank postali prijateljici. Bil je eden izmed najlepših tednov mojega življenja. Na Planini, pod šotori, v duhu preprostosti, ki jo še danes živimo. Podrobnosti bodo ostale v našem spominu.

Nekaj dni po tem, ko si dobila fanta, si imela rojstni dan. Če bi takrat imela najbolj bujno domišljijo, bi ti zaželela, da bi se z njim čimprej poročila, imela otroke in bila srečna do konca svojih dni. Zaželela bi ti točno tako življenje, kot ga živiš danes. In seveda, zelo egoistično, ne bi pozabila tudi nase. Zaželela bi ti, da bova prijateljici. Vsaj nadaljnih 10 let. In sva. Najino prijateljstvo je raslo ob posebnih trenutkih, nepozabnih novih letih, preizkušnjah in marsičem. Mejnik pa je zagotovo postala najina selitev v Maribor. Ne vem, če se spomniš, ampak, ko si se odločala, kam greš študirat, si me klicala in spraševala, ali naj vpišeš rezredni pouk v Ljubljani ali Mariboru. Nimam pojma, kaj sem ti svetovala, ampak takrat sem bila prepričana, da te nikoli več ne bom videla. Primorka v Mariboru, jaz pa Dolenjka v Ljubljani. Pa sem se zmotila. Tudi mene je, tako kot tebe, ljubezen pripeljala v toti Maribor. In še dobro, ker sem s tem dobila nazaj eno izmed mojih najboljših prijateljic.

Ana, ti si mi zgled mame, ki neverjetno odlično krmari med vzgojo, svojim in moževim študijem, si zna vzeti čas za svoje konjičke in prijatelje. Obožujem tvojo preprostost in iskrenost. Če bi vsak na tem svetu imel le delček te tvoje preprostosti in navdušenja, bi bili veliko bolj srečni. Tebi več pomenijo odnosi in druženje. Tako vedno vem, da sem bila in sem še, zaželena v vašem domu.

Hvala, da si poleg vsega tudi moja soblogerka. Brez tebe ta blog ne bi obstajal, saj sama ne bi imela poguma zanj. Prav tako bi verjetno že zdavnaj odplavala v kakšne preveč materialne vode z njim, saj me ti najlepše opominjaš, da piševa blog za tiste, ki nimajo toliko denarja, ali pa imajo toliko pameti, da si ne kupijo prav vsake “bedarije” na tržišču.

Ana, v življenju ti želim zdravja in ljubezni. Tebi in tvoji družini. In še neskončno druženj z nami na igralih, kosilih, morjih, družabnih igrah, novih letih…

Rada te imam. Neskončno sem hvaležna, da te poznam. Vse najboljše!

Z majhnimi otroki v gore

Z malimi otroki po Bohinju in Bledu

Piše: mamica Petra

V tem članku se nahajajo ideje za izlete po Bohinju in Bledu z malimi otroki. Sama nisva ekstremna planinca, pa vendar rada hodiva v hribe in to ljubezen do gora želiva prenesti tudi na svoje otroke. Letos sva s štirimesečnico in skoraj dvoletnico izbirala ture, kjer sva lahko kombinirala nošenje in vsaj nekaj hoje za starejšo hčerko. Ne bi rada, da dobite občutek, da je potrebno z otroki iti v hribe pri taki starosti. Če imate gore radi, vam priporočamo spodaj opisane krajše izlete, da se tudi otroci navdušijo nad lepo naravo, čudovitimi cilji in ob tem kakšen del poti tudi prehodijo sami, če so seveda toliko stari.

Obljubimo, da se bo seznam sčasoma dopolnjeval. 🙂

Razglednik Peč (opis poti)
Razgled_na_Bohinjsko_jezero

Razgled na Bohinjsko jezero s Peči

Čas: mi smo se vzpenjali 20 minut

Opis: Kratka, a strma pot do čudovite razgledne točke. Dostop ni možen z otroškim vozičkom. Mi smo vrh dosegli z nosilko (3 mesečni dojenček) in nahrbtnikom (leto in tričetrt stara deklica).  Otroci do dveh let po mojem laičnem mnenju lahko hodijo le prvi del poti, potem se pot precej vzpne.

Priporočamo: Da si za ta vzpon vzamete čas zvečer in opazujete, kako sonce zaide za gore.

SLAP GRMEČICA (OPIS POTI)

Slap Grmečica

Kam na izlet v Bohinju, ko dežuje? Do slapu Grmečica!

Opis: Mi smo se do slapu odpravili iz vasi Log in za pot porabili približno pol ure, saj je deževalo. Pot je ravna in mogoč je dostop tudi z vozičkom, če je seveda zmožen vožnje po makadamu in travi. Priporočamo pa tudi pot od Železniške postaje Nomenj, ki je še krajša.

Priporočamo: Na deževen dan priporočamo izlet do slapu Grmečica, saj je pot nezahtevna in dovolj široka tudi za dežnike ali dežne plašče.

IZVIR BISTRICE (OPIS POTI)
Izvir_Bistrice

Izvir Bistrice

Opis: Mi smo se peljali do konca vasi Žlan. Do tam bi bila tudi mogoča pot z vozičkom po makadamu. Nato je potrebno prečkati travnik, ki mu sledi kar strm spust do slapu. Hodili smo približno pol ure. Naslednjič bomo šli po poti iz Bohinjske Bistrice mimo zaselka Pozabljeno, ki je označena in poročali ali je pot mogoča tudi z vozičkom.

ZLATOROGOVA DEŽELA (OPIS)

Zlatorogova pravljična pot

Opis: Raj za male in velike otroke. Naša skoraj dvoletnica uživa na igralih pri Zmaju Govicu, desetletni bratec pa uživa ob zbiranju štampiljk. Knjižico za zbiranje le-teh lahko kupite za 2 €. Otrokom je pot izredno všeč, saj so na njej postojanke z nalogami, zgodbami in žigi. Mi smo pot prehodli tudi z vozičkom. A tudi tu je potrebno, da je voziček primeren za bolj makadamski in kamniti teren.

SLAP SAVICA (OPIS)
Slap Savica z otroki

Slap Savica

Opis: Mi smo šli od hotela Zlatorog do vznožja stopnic, ki vodijo do slapu z vozičkom po gozdni poti. Tega NE POČNITE, 🙂 saj smo voziček več kot polovico časa nesli. Seveda bi po cesti to šlo, vendar vam tudi tega ne priporočamo, ker je pot res dolga. Od hiške, kjer lahko prodajajo karte za vstop do slapu je 536 stopnic in mislim, da je to čisto dovolj naporno za malčke in starše z nosilkami ali nahrbtniki.

BOHINJSKO JEZERO (OPIS)
Bohinjsko jezero Študentska mama

Bohinjsko jezero

Opis: Bohinjsko jezero nudi nešteto možnosti. Če je voda dovolj topla, je v njem mogoče plavati, lahko si izposodite čoln, kajak kanu, sup, ali greste na ladjico, ki vas popelje od Ribčevega laza do Ukanca in nazaj V tem trenutku pot okoli jezera (dolga 11 km) ni povsem dostopna zaradi sečnje dreves, napadov podlubnika in posledic neurja. Je pa del poti odličen za sprehod z vozičkom.

ZAJAMNIKI (OPIS)
Planina Zajamniki

Planina Zajamniki

Opis: Zajamniki so čudovita planina z nebeškim ragledom na gore in v ulico razporejene stanove. Z vasi Goreljek vodi makadamska pot do planine. Glede na sposobnost otrok se lahko odločite in ob cesti pustite avto, ter pot nadaljujete po makadamu. Mi smo se po poti do planine najedli gozdnih jagod.

VOGAR (OPIS)
Vogar

Vogar

Opis: Letos smo se z dvomesečno hčerko popeljali na planino Vogar kar z avtomobilom in pot do koče ter razgleda nadaljevali peš. Od “parkirišča” do koče je bilo približno 10 minut hoje. Z vozičkom pot ni bila možna, zato smo ga pustili za planinsko kočo in pot nadaljevali z najmlajšo v naročju.

KORITA MOSTNICE (OPIS)
Korita Mostnice

Korita Mostnice

Opis: Korita Mostnice so lepa in zanimiva čuda narave. Pot ob koritih je prijetna, senčna in primerna tudi za male noge. Ob vstopu v korita Mostnice je potrebno plačati tudi vstopnino. Pot z vozičkom po gozdni poti ni mogoča.

VOJE (OPIS)
Slap Voje oz. slap Mostnice

Slap Voje oz. slap Mostnice

Opis: Pot s Korit Mostnice lahko podaljšate po dolini Voje do slapu na koncu te doline. Sprehod je prijeten z malo spusta in vzpenjanja. Z nekoliko bolj “terenskim” vozičkom bi bil možen tudi sprehod od koče do konca doline.

BLEJSKI VINTGAR IN slap šum (OPIS)
Blejski vintgar

Blejski vintgar

Opis: Blejski vintgar je ena izmed precej turističnih atrakcij. Mi smo bili tam eni izmed redkih slovenskih obiskovalcev. Predlagamo, da si čudovito sotesko pridete ogledati čimbolj zgodaj, saj so vrste pred blagajno proti opoldnevu le še večje. Pot z vozički ni mogoča. Je pa izredno lepo urejena. Del poti lahko zagotovo prehodijo tudi otroci sami.

Slap Šum

Slap Šum

Opis: Ob koncu Blejskega vintgarja se lahko spustimo še do slapu Šum. Mimo hišice z vstopnicami in hrano se spustimo po stopnicah navzdol, nadaljujemo po cesti naravnost, dokler na levi ne zagledamo mostu. Ko prečkamo most, ob reki naredimo nekaj korakov v nasprotni smeri toka in tam lahko z razgledne ploščadi opazujemo bučenje slapa.

OJSTRICA (OPIS)
Sončni vzhod na Ojstrici

Sončni vzhod na Ojstrici

Opis: Na Ojstrico smo z nosilko in nahrbtnikom pred sončnim vzhodom prišli v pičlih 15ih minutah. Otrokom primerna pot je v spodnjem delu poti, ko se pot še ne povzpne tako zelo. Če pot nadaljujete do Male ali Velike Osojnice, pa lahko ponovno kombinirate hojo in nošenje otrok.

VODNIKOV RAZGLEDNIK (OPIS)

Opis: Kratek sprehod do čudovitega razgleda na Bohinjsko jezero. Knjiga vtisov na tem razgledniku je ena izmed najbolj smešnih stvari, ki sem jih kdaj brala. 🙂

PLANINA PRI JEZERU (OPIS)

Opis: S Planine Blato do Jezera je lahka označena pot, ki vzame približno 45 minut. Planina je lepa, na njejse nahaja jezero in krave, ter je odlično izhodišče za nadaljne ture. Za te pa morate svoje zmožnosti preceniti sami. Mi smo se od tu z 9 mesečnico odpravili do koče pri Sedmerih jezerih, prečkali Štapce in nazaj naredili krog še čez planino Viševnik. Iskreno povedano, je bila tura za našo pripravljenost kar precej naporna.

Planina Ovčereja

Planina Ovčereja

VOGEL (OPIS)

Opis: Do Vogla lahko pridete z gondolo in se tam naužijete lepega razgleda. Lahko pa se odpravite tudi na kakšno turo.

Vogel pozimi

No, nas lahko na Voglu večkrat srečate pozimi

USKOVNICA (OPIS)

Opis: Mi smo se na Uskovnico pripeljali z avtomobilom ter ga pustili skoraj pri vrhu planine. Od tam smo z vozičkom hodili še približno 15 minut do koče. Od koče do cerkvice pa smo odšli z nosilko, saj od koče naprej z vozičkom ni bilo več prehodno.

GORELJEK (OPIS)

Opis: Vas Goreljek mi je pri srcu zaradi čudovite cerkvice v njeni sredi. V njej pa je tudi barje, ki ga zaenkrat še nismo obiskali, mislim pa, da zaradi lesenih podestov ni prevozno z vozičkom.

KOLESARSKA POT (OPIS)

Opis: Pot je odllična za kolesarje, poganjalce, rolarje, kotalkarje in vozičkarje. Vmes sta dva nekoliko strmejša dela, pa vendar je pot lepa in varna za male otroke, ki se še učijo voziti ali hoditi.

Mi smo na tej poti spomladi srečali koze

Mi smo na tej poti spomladi srečali koze

Vse slike v članku so avtorske.  Njihova uporaba in kopiranje je dovoljena le z dovoljenjem avtorja.

Prebava = težava?

piše: mamica Eva, dr. med.

Ko prvič postaneš mamica, imaš na tisoče vprašanj, dvomov in strahov. Ker dojenček veliko večino časa spi, jé in kaka, je tudi večina vprašanj povezana s tem. Ali dovolj jé? Kaj naj naredim, ko ima krče? Je zelen kakec normalen? Zakaj danes noče spati? Ga zvija? Zakaj pa danes toliko spi? Je dehidriran? Ah ja… ženske in še novopečene mame! Prava zmeda v glavi. 🙂 Tudi jaz sem se počutila podobno…

Ko je bila Neža stara 1 mesec, sem pri njej opazila znake refluksa. Veliko mleka je izbruhala, v ležečem položaju je jokala, ponoči je kašljala in grgrala, začela je zavračati mleko in se nehala rediti. Grozno me je skrbelo. Kot zdravnica sem seveda naštudirala vse v zvezi z refluksom in doma smo takoj začeli izvajati protirefluksne ukrepe: dosledno podiranje kupčkov, večkratni manjši obroki, vsaj pol ure po dojenju v pokončnem položaju (to je bil cca. 10-krat na dan kar podvig!), spanje z dvignjenim vzglavjem. Začeli smo ji dajati tudi probiotične kapljice BioGaia Protectis, ki imajo dokazan učinek pri zmanjšanju polivanja dojenčkov. Izbrala sem kapljice z vitaminom D, ker pokrijejo potrebni dnevni vnos vitamina D pri otrocih in jih, mimogrede, dajem še danes zaradi po raziskavah dokazane zmanjšane možnosti za nastanek osteoporoze kasneje v življenju.

Vse težave z začetnim hranjenjem in prebavo smo nekako prebrodili. Neža je ob uvajanju goste hrane vedno manj polivala, danes z apetitom jé popolnoma vso hrano, nima alergij, res pa je, da ima vitko manekensko postavo. 🙂

Ko sem že mislila, da je obdobje prilagajanja otroka na zunanji svet minilo, se je v bistvu šele začelo. Čas okužb namreč. Neža je v svojem prvem letu imela le nekaj manjših prehladov in nikoli ni bila zares bolna. Tako me je kar pošteno zadelo, ko je kmalu po svojem 1. rojstnem dnevu (na nesrečo ravno za božične praznike) nekje staknila črevesno virozo. Bilo je eno samo driskanje in bruhanje, da nisem več vedela, od kod naj jemljem rezervne posteljnine in oblačila. Podali smo se v boj proti virusom z vsemi možnimi sredstvi. Banane, borovničev čaj, rehidracijske raztopine, ki smo jih na silo dajali po brizgi v usta, ker Neža nič ni hotela piti, Hidrasec prašek in seveda BioGaia probiotične kapljice, ki ob črevesnih okužbah vzpostavijo ravnovesje črevesne flore in spodbujajo imunski sistem. Presenečena sem bila nad sabo, koliko ogabnih stvari lahko prenesem kot mama. Ko je Neža bruhala po meni, mi niti slučajno ni bilo slabo. No, o tem, kakšni pa so občutki, ko še pol ure zatem brišeš in umivaš smrdljivo packarijo, pa rajši ne bom. 🙂

Šele takrat sem se prvič dejansko zavedala, kakšno srečo imam, da je moja hčerka zdrav in vesel otrok. In koliko skrbi mi je prihranjenih. In koliko neprespanih noči. In tekanja okrog zdravnikov in po bolnicah. Zdravje je res največje bogastvo!

Preberi še

Želim si, da bi bili moji otroci najboljši prijatelji

piše: mamica Ana

A obstaja kdo, ki si tega ne želi? Obstaja kdo, ki ne želi svojemu otroku v življenju priskrbeti dobrega življenjskega prijatelja ob sebi? In kako enostavno je to, če je tvoj najboljši prijatelj prav brat ali sestra. On te zagotovo najbolj razume, ve od kod prihajaš, kakšno otroštvo si imel, kaj vse si že preživel, skupaj imata ogromno lepih pa tudi manj lepih spominov, skupaj se borita že od malih nog, ko sta imela še skupne sovražnike – starše :). Neštetokrat sta že prebrodila prijateljstva in ne-prijateljstva, drug drugega pa sta marsičesa naučila.

Pogosto je prav to tudi razlog, da se starši odločijo za drugega otroka – da bo moj otrok imel sorojenca, ki bo (lahko) njegov najboljši prijatelj. Kakšno moč pa imamo v resnici starši pri tem (razen, da jima z rojstvom obeh to možnost ponudimo)? Je res to v toliki meri odvisno od nas in naše vzgoje? Kakšen je “recept”?

Sorojenci so med seboj navadno zelo različni. Od dojenčka naprej, lahko starši odkrivamo številne razlike, nasprotja med njimi.

Prihajam iz družine s šestimi otroki. Skupaj smo preživljali lepo otroštvo, veliko smo bili skupaj, a vsak od nas je v različnih obdobjih imel različne “najboljše prijatelje”. Danes imamo prijetne odnose, smo pa zelo različni in ne morem reči, da smo najboljši prijatelji. Torej, tudi velika družina ni zagotovilo za tesna prijateljstva.

Poznam pa tudi starša, ki sta se s svojo vzgojo zelo trudila, da bi se otroka med seboj zares dobro razumela. Veliko reči sta otroka počela skupaj, obiskovala skupne krožke, pa kljub temu sta danes (menim da zaradi njune različnosti), bolj znanca kot prijatelja.

Torej ni nič v naših rokah? Je sploh pošteno od otrok pričakovati, da se bodo super ujeli, si vse zaupali in bili cimri v študentskih letih (zares malo je takih!)? Ali lahko samo pustimo času čas in nemočni opazujemo kako odraščajo, vsak po svoji poti, vsak s svojimi bližnjimi, ali pa mogoče skupaj ali (najverjetneje) nekaj vmes?

No, nekaj besede, pa mislim, da le imamo. 🙂 Kar želim dati svojima hčerkama in menim, da jima bo na njuni skupni poti koristilo, je dvoje:

Želim odkrivati talente, zanimanja, ideje, želje vsake posebej in jima dajati okolje, v katerem bosta lahko vse to raziskovali in razvijali. Želim, da vesta, da ju poznam in imam rada vsako tako kot je. Želim, da nobena ne bi imela občutka, da je kateremu od naju manj ali bolj ljuba.

Želim ju naučiti reševati spore, najprej med njima. Ne želim biti večni policaj. Želim, da bi znali spoštovati druga drugo in da bi druga drugi privoščili najboljše.

Upam, da jima bom s tem pomagala premagovati njune razlike in tekmovanja. 🙂

Preberi še

Študentke, mame, pojdimo na volitve!

Piše: študentska mamica Tina

Državnozborske volitve 2018 se bližajo s svetlobno hitrostjo. Ampak bližje kot je datum, večji je moj cmok v grlu …

V čem je sploh problem? Sama sem bila vzgajana v duhu, da so volitve naša pravica in hkrati NAŠA dolžnost. Spomnim se, kako sem s ponosom prvič šla na volitve. In čeprav volim šele nekaj let, sem šla že velikokrat – ker zadnje čase kar naprej nekaj volimo. 🙂 In vsakič znova, z vsakim predsednikom, referendumom itd. se mi zdi vse skupaj bolj butasto, absurdno in zmedeno. Meni se je naša domovina pomembna, imam jo rada, rada živim v njej. Morda zato ker sem mlada ali pa sem pač preprosto taka, ampak želim si pozitivne energije, želim si sprememb, želim si boljšo prihodnost za vse.

Za razliko od večine mladih, ki jih poznam, se pred volitvijo pozanimam, kaj prebrem, s kom predebatiram in se nato odločim. Vendar … Današnje stanje (vlada) mi ni všeč. In ne želim biti tisti nekdo, ki samo nekaj nerga in komentira, ko pa ima možnost, da sam prispeva, se pa skrije. Vendar danes resnično več ne vem, kdo je res lahko sprememba, kdo je alternativa? Ker me vedno znova razočarajo različne stranke/politike iz obeh polov. Že z oblikovanjem kandidatnih list se dogajajo take komedije, da res več ne vem, ali smo v cirkusu ali v državi. Res si želim poiskati kakšne relavantne informacije, poslušati argumente in rešitve, ki jih predlagajo različne stranke, vendar sem nad mediji vedno znova razočarana (o soočenjih sploh ne bom zgubljala besed). Izgubljena v morju strank in političnih (praznih) obljub sem se tokrat tako vedno bolj nagibala k odločitvi, da volitve izpustim. Ker nima smisla. Ker so vsi isti. Ker naj bo rajši kdo drug odgovoren za to »sranje«.

Vendar… moja vest mi ne da miru. Še vedno menim, da demokracija (lahko) deluje, da smo konec koncev vsi volivci kolektivno odgovorni za državo. In mogoče (naivno) verjamem, da vsak glas šteje. Verjamem, da če bi pa res vsi šli na volitve, bi bila situacija v naši državi drugačne. Kaj pravite? Poskusimo. Pojdimo na volitve, oddajmo svoj glas. Ne idealni stranki (ker ta ne obstaja), ampak tisti, ki nas je najbolj prepričala. Pokažimo, da nam je mar in morda, morda bomo naslednje štiri leta živeli v lepši državi.

Preberi še

Svaka čast, mama

piše: mamica Ana

Klemen se spet uči s polno paro, jaz pa si vsako jutro splaniram popoldan s puncama in ga zapolnim do večera. Ker vem, da bomo cel dan same, želim akcijo. Da se bo dogajalo. Čeprav ob planiranju po tiho vem, da bomo spet prišle pozno domov, vse tri lačne in utrujene in bom pol ure brezglavo tekala gor in dol po stanovanju, pripravljala večerjo, medtem v rokah dojila Evo, Klaro pa prepričevala naj si umije roke in pospravi čevlje, medtem ko bo ona želela le, da ji preberem knjigo. Ko bomo vse tri site si bom oddahnila in se bomo zmartrane (predvsem jaz) odpravile v posteljo. Vseeno si želim akcije. Da bom ob izzivih in dogodivščinah pozabila, da je spet tu ta smotan del leta, ko je Klemen zelo malo z nami. Zato se vsako popoldne nekam odpravimo, po navadi Klara s poganjalčkom, jaz pa z Evo v nosilki in krožimo po Mariborskih igralih. Nekje na poti pomalicamo in se ob mraku vrnemo domov. Ko razmišljam, kam bi se danes odpravile, se vedno vprašam, če bo Klara zmogla tako dolgo pot s poganjalčkom, če bo jabolko v torbi zadostovalo za njeno lakoto, ali vzamem raje dve. Pozabim pa se vprašati, če bom jaz zmogla imet 4 ure Evo v nosilki, če bo eno jabolko dovolj tudi za moj želodec. Vedno sem bila zahtevna do sebe, vedno sem na tak način dosegala cilje, si dokazovala česa vsega zmorem in zdaj ko sem mama, je izzivov za dokazovanje sami sebi vedno dovolj. A včeraj sem se ob sicer spodbudnih besedah neznane mamice na igralih precej zamislila.

S puncama smo včeraj šle do mestnega parka. Klara s poganjalčkom, jaz z Evo v nosilki. Klara je na poganjalčku še precej živahna in si izleta skozi mesto z Evo v vozičku ne morem privoščiti, z Evo v nosilki pa sem mnogo bolj agilna. Do parka imamo 30 min peš (če grem sama). Za vse tri kar velik podvig. Plan je bil, da se na igralih igramo, potem pa gremo v mestu še k maši (15 min moje hoje) in domov. Prišle smo do parka, pojedli sva vsaka svoje jabolko, paketek piškotov sem prihranila za malico pred mašo. In dinamika na igralih se je začela. Klara bi se gugala (seveda, da jo jaz poganjam), Eva pa vedno bolj lačna. Usedem se na klop in dojim Evo, vmes Klara pade, grem k njej, z Evo (jezno, ker sem jo tako nasilno “odklopila”) v rokah, popiham roke Klari in se spet usedem in dojim. Vidim, da Klara meče kamenčke na pot, česar ji ne dovolim, zato grem do nje, se zmeniva in se spet usedem, dojim. Zgodi se še nekaj podobnih situacij, medtem pa kar čutim, kako se pogledi mamic lepijo name. Pogosto jih občutim, ko sem sama z obema. S trmasto dvoletnico in dojenčkom. To so tisti opogumljajoči pogledi, ki me sicer spomnijo, da Klemena ni z nami, a mi dajo moč, me opomnijo, da zmorem. Ko smo zapuščale igrala in se je Klara usedla na poganjalčka, je mimoidoča mamica ubesedila vse pretekle poglede: “Svaka čast, mama!” V tistem trenutku sem seveda zacvetela od sreče, verjetno malo zardela in nisem vedela, kaj bi odgovorila. Nato pa sem pomislila: “Ti sploh ne veš, da me že zdaj boli hrbet od nošenja, pa ne veš kakšna pot je za nami in ne veš, da gremo še k maši (ki so s Klaro vse prej kot mirno sedenje v klopi) in šele nato nas čaka dolga pot domov. Lačna sem že sedaj, najraje bi piškote kar jaz pojedla.” Ampak očitno so bili že prizori na igralih dovolj, za “svaka čast”. Žal tega komplimenta nisem zmogla videti na način, kot je bil izrečen. Začutila sem, da od sebe preveč zahtevam in posledično tudi od mojih hčerk, da si nalagam več kot zmorem. Ker zmorem v resnici toliko, kolikor zmorem nasmejana, sproščena. Ostalo je preveč, oziroma nepotrebno.

Včasih mi je težko sprejeti, da ne zmorem vsega sama in poraženo se počutim, ko me navadna trma spravi iz tira, čeprav se zavedam, da je to zaradi moje preutrujenosti. A takrat se spomnim na samohranilke in jim zapojem eno hvalnico. Svaka vam čast, mame! Svaka vam čast prav vsem, ki se trudite za svoje otroke in ob tem ne pozabljate na sebe in s tem na vse, ki z vami živijo, to je svaka čast! 🙂

Preberi še

Špela: Dva tedna po carskem rezu sem šla na sprejemce

Tokrat vam predstavljamo simpatično in energično mamico Špelo. Ima triindvajset let ter obiskuje peti letnik socialne pedagogike na PeF v Ljubljani.

Si študentska mamica, kdaj si dobila sina?

Mojemu sinu je ime Nace, rodil se je med četrtim in petim letnikom. 🙂 Julija sem diplomirala, oktobra sem začela zadnji letnik magisterija, Nace se je pa rodil zgodaj septembra. Bil je majhno presenečenje, ampak sva ga bila z možem zelo vesela!

Si poročena, kako bi opisala svojega moža?

Imam moža, ki ima odličen smisel za humor, je zelo praktičen tip in brihtne glave. Prav zaradi tega je moj mož in ne od katere druge. 🙂 Zelo rad ima najinega Naceta, s katerim mi že zdaj kakšno lumparijo zanalašč zagodeta. Je super mož in oče. Ja, tudi kregava se – oba imava močan temperament, tako da res nikoli ni dolgčas.

 Kako usklajuješ študij, materinstvo in družabno življenje?

Glede na to, da se je Nace rodil septembra, faks pa se začne oktobra je bilo (je še) kar pestro. Najtežje je bilo, ko sem 14 dni po porodu imela sprejemni izpit za magisterij, ker nas je bilo preveč vpisanih. Najbolj zanimivo je to, da me ni skrbelo, kako mi bo šlo na izpitu, ampak kako bom prišla po stopnicah iz stanovanja. 🙂 Imela sem namreč carski rez, po katerem sem komaj iz postelje vstala zaradi bolečin, živeli pa smo v bloku brez dvigala. Tako je moj sinko star komaj 14dni že bil na faksu. Prvi semester sem tako na vaje in seminarje hodila kar z njim – vmes sem ga podojila in potem je spal. Velikokrat ga je vmes tudi pazil moj mož, saj smo imeli večino predavanj v popoldanskem času.

Pri usklajevanju mojega socialnega življenja nimam problemov, saj sem tak tip ženske da ne kompliciram in grem z otrokom praktično povsod. Z Nacetom sva čez dan veliko okoli, ga dam v nosilko in greva. 🙂

Kaj počneš v prostem času?

Težko je definirat kaj je prosti čas, ko imaš dojenčka. Veliko berem, hodim na sprehode in gledam serije. 😉 Enkrat na mesec greva s prijateljico Nežo na nohtke z najinima sinovoma – to je najino razvajanje in si ga z veseljem privoščiva. Tudi z možem imava čas za zase, ob večerih, ko gre sinko spat.

Kako nate gledajo sošolci, profesorji, okolica?

To bi bilo verjetno treba njih vprašat, me pa vsi spodbujajo in pomagajo pri obveznostih.

Prihajaš iz velike družine. Tvoj sin Nace ima manj kot leto starejšo teto, to se ne zgodi velikokrat. 

To je tako srečno naključje, ja. Prav lepo je, drug drugega sta vedno vesela in imata zagotovljeno družbo. Glede nasvetov pa je tako-vedno kličem mamo, ampak mislim da bi jo tudi če ne bi imela toliko mlajše sestrice. Mame so pač mame. 🙂

Si tudi ti mama študentka in bi rada svojo zgodbo delila z nami? Piši nam na: info@studentskamama.si

Priporočamo: brezplačni all inclusive hotel

Piše: mamica Petra

Letošnje prvomajske počitnice smo preživeli tako, kot preživimo večino počitnic. Nekaj dni pri mojih starših v Novem mestu, nekaj pa pri Kristjanovih v Bohinju.

Sama se obiskov pri obeh družinah izredno veselim, čeprav je nenehno pakiranje, zlaganje v avto, iz avta in iskanje stvari po potovalkah za naju velikokrat stresno. Kljub temu, da sva to storila že neštetokrat.

Meni so obiski pri starih starših res všeč. Kar naenkrat ne rabiva s Kristjanom sama pripravljati vseh obrokov, pomivati posode in paziti na obe deklici. Glede na to, da sta obe najini primarni družini tako številčni, se je v tem tednu velikokrat zgodilo, da je na primer kosilo pripravil moj oči, posodo sta pospravili sestri, mami je v naročju zibala Rebeko, bratec pa se je igral z Julijo. In jaz sem brez dela sedela na kavču in začudeno opazovala situacijo.

V resnici mi v našem mariborskem domu prav nič hudega. Če mi ne uspe skuhati kosila, ga naročim na študentske bone, ali pa pripravim tisto, kar imam zamrznjeno v skrinji. Tudi Julija se doma sama zaigra in je ne rabim animirati, ko dojim Rebeko. Pa vendar je v našem malem domu to težje kot v dnevnih sobah najinih staršev, ki so večje od celotnega najinega stanovanja. Tokrat sem domov prišla celo z opranimi potovalkami oblačil. To je olajšalo naše življenje v Mariboru, ker so temparature v stanovanju že sedaj okoli 26 stopinj, pralni in sušilni stroj pa jih dodata še nekaj zraven.

Upam, da imate tudi vi možnost takšnega brezplačnega all inclusive hotela z dodatno ponudbo varstva otrok in pranja perila. In končno sem našla eno pozitivno lastnost tega, da smo od obeh družin tako oddaljeni.

Vintage vožnja

Piše: mamica Petra

V petek smo odšli na prvo daljšo pot odkar smo štirje. Avto smo napolnili do zadnjega kotička, saj smo šli na pot za cela 2 dneva (upam, da v tem stavku čutite sarkazem). Meni namreč uspe čisto enako napolniti avto, če gremo na pot za 2 ali pa 10 dni.

Ob dveh popoldne smo zapustili vroči Maribor. Vključili smo klimo in ker je v avtu kazalo, da je zunaj 27 stopinj, smo potrpežljivo čakali, da se avto ohladi. A sonce je sijalo v notranjost avtomobila, nam pa je bilo iz minute v minuto bolj vroče. Z novorojenko v avtu nisva upala voziti s široko odprtimi okni, zato smo uro dolgo pot preživeli v pitju vode in izločanju le-te skozi vse pore, kar jih premorejo naša telesa. K sreči se je nekje na pol poti avto le začel nekoliko ohlajati, da je pot minila malce bolj znosno.

Sem pa se na našem prvem izletu počutila kot v starih časih, ko na sovoznikovem sedežu malega cliota nisem sedela jaz, ampak moja mami. Nabasan avto, gužva na cesti, vroč avtomobil brez klime in dva prešvicana otroka na zadnjih sedežih. Prava vintage vožnja. Takrat smo preživeli, pa tudi tokrat smo.

Ampak kljub temu, da je bilo lepo obuditi spomine na otroštvo brez klime, sem srečna, da nam klima spet dela (o stroških popravila pa bom raje tiho).

Preberi še

Ti gredo na živce naše reklame?

Ti gredo na živce naše reklame? Tisti najini zapisi, ki se ne zdijo tako zelo pristni, sploh ko ugotoviš, da smo zanj verjetno dobile kakšen evro? Vem, da ti gredo in nisi edini/edina!

Že itak te povsod bombardirajo z reklamami, televizije prav zaradi teh ne gledaš več, še Facebook postaja dolgočasen zaradi njih! Misliš si: “Pa ne še tu, na tako prisrčnem študentsko-mamastem blogu.”

Globoko vdihni in stopi korak nazaj, poglej na situacijo še z druge strani.

Najprej se spomni, da smo študentski družini, kjer noben od staršev še ni zaposlen, torej poleg štipendije, otroškega dodatka in “porodniške” nimamo rednih dohodkov. Trudimo pa se samostojno preživljati s študentskim delom. Ker sva trenutno obe mami na “porodniški”, denar služita predvsem očeta, ki pa še študirata. Zato sva zelo veseli, če lahko kaj denarja tudi midve doprineseva v družinski proračun.

Sedaj pa ti predstaviva še hiter pogled v virtualni nabiralnik Študentske mame. Dnevno prejemava ponudbe za sodelovanje. Za plačilo ali za kompenzacijo. Take, nad katerimi skačemo od veselja (kot na primer, če bi nam ponudili ta Philipsov sesalnik, ki ga vsi blogerji tako mikavno oglašujejo, pri nas pa smo ugotovili, da sesalec že močno pogrešamo) in take, na katere od nezanimanja še odgovoriti pozabiva. Dobimo ponudbe, ki se skladajo z našim načinom življenja in take, ki se ne ujemajo z najinim načinom življenja in bi najini prijatelji mislili, da naju ne poznajo več (na primer ličila, kremice, vitaminčki, kašice, drage igrače …). Take od velikih podjetij in tiste, ko nam pišejo znanci, prijatelji, ki bi si radi pridobili malo prepoznavnosti. Slovenske in tuje izdelke. Skratka, če rečeva, da 90% ponudb zavrneva, vam nič ne laževa.

Poleg tega imava z blogom tudi stroške, kot na primer gostovanje in vzdrževanje bloga, vožnja na sestanke in dogodke.

Zares radi piševa blog in najraje piševa tiste najbolj pristne objave in veva, da ste takih tudi vi najbolj veseli. Ampak ne zamerite nama tu pa tam kakšne objave v sodelovanju s kakšnim podjetjem. Imejte v mislih, da se trudiva predstavljati izdelke, ki so nama zares všeč in za katere predvidevava, da bi tudi vas utegnili zanimati. In vedite, da smo in bomo o vseh pisale iskreno.

Vedno, prav vedno pa sva veseli vaših komentarjev, predlogov, kritik pa tudi jamranja, češ, zakaj se prodajava za nekaj evrov. Hvala pa tudi za vsako pohvalo in sporočilo, da nas sicer zelo radi berete. To naju najbolj razveseli.

Preberi še