Po jutrih polnih solza, mi je pomahala in odšla

piše: mamica Ana

Oktober je tu, čas, da se naša družina spet malo umiri, se spomni kje je doma in začne živeti vsaj malo rutinsko življenje. Po treh mesecih je Klara ponovno prestopila prag vrtca. Res da je za nekoga, ki je na svetu 2 leti in pol, tri mesece kar dolga doba, a vseeno nisem pričakovala, da jo bom morala še enkrat uvajati. Vzgojiteljici sta se menjali, a igralnica in otroci so ostali isti. No, saj ne da je Klara lani vrtec oboževala, pravzaprav ji je bil od Evinega rojstva naprej vrtec odveč. Z rojstvom sestrice je ugotovila, da se mora za mamo malo boriti. Doma je postala pravi “crtek”, pa tudi v vrtcu se je menda večkrat spomnila name.

No, po treh mesecih sem tudi jaz pozabila, da ji vrtec ni preveč pri srcu in suvereno sva se odpravili v vrtec, prvi dan samo pogledat vzgojiteljice. Drugi dan pa sva se dogovorile, da gre zares, da v vrtcu ostane. Ufff, ni šlo. No, ne brez joka, drugi, tretji dan še manj. Vsak naslednji dan sva dlje časa presedele v garderobi in se stiskale, pogovarjale, jokale. Peti dan sem jo iz rok oddala kričečo, vso iz sebe. Tudi jaz sem bila vsa iz sebe. Ampak takrat je težko presoditi kaj je prav, če nisi trdno prepričan kaj želiš. Vzgojiteljice so čakale, da jo vzamejo, jaz pa nisem želela zamuditi trenutka, ko bi se mogoče izšlo z malo manj joka. In naenkrat je nisem več imela ob sebi, na drugi strani vrat pa sem slišala zverinsko dretje. Nisem vedela, ali naj potrkam in jo vzamem nazaj, ali naj samo poslušam, če se bo umirila. Počakala sem v garderobi, da se je vsaj malo pomirila, potem pa odšla. Najraje bi zbežala še proč od sebe, bila sem jezna, ker sem storila to, česar nisem želela. Res nisem bila pripravljena. Čeprav je bil to že peti dan, sem še vedno upala, da se bo igrala s prijatelji, kot prejšnjo pomlad.

Kolesarjenje je super za malo prevetriti možgane. Naj se drugič dlje stiskava v garderobi? Naj jo drugič Klemen pelje? Naj preprosto pozabim na vrtec? Saj ni tako nujno, da je noter, bom pa magistrsko pisala ob večerih …

Popoldan pa mi rešitev ponudi pogovor s sestro, ki ima vedno tako preproste vzgojne rešitve: “Vprašaj Klaro, kaj ona meni, da bi ji pomagalo.” Saj res, Klara bo kmalu stara tri leta, toliko stvari že razume, vedno me preseneti, kaj vse se že lahko dogovorim z njo. Ni trajalo prav dolgo, ko sva skupaj ugotovili, da potrebuje zjutraj malo miru, da se želi malo igrati sama, brez ostalih otrok. Nič lažjega, bova to povedali vzgojiteljici, sva sklenili. Naslednje jutro mi je celo pot ponavljala da ne bo nič jokala (huh, jaz pa njej, da lahko joka, če je žalostna …) in da bo vzgojiteljici rekla, da bi se sama igrala. In sva povedali, mi je pomahala in odšla. <3

Preberi še

Slovo študentske mame

Piše: bralka Klara

Sedim na plaži in opazujem moja fanta, ki se igrata. Na morju je zunaj prijetnih 28 stopinj. Voda je osvežilna. In nikjer več ni gruč turistov, ki se borijo za svoj kotiček ob obali. Maladva prosto lazita sem ter tja, kričita in škropita vodo po mili volji. Veliki razvija svojo domišljijo ob tisoč in eni stvaritvi iz peska. Skuhal mi je tudi kosilo in me do pasu zakopal v pesek. Mali sedi v plitvini in pusti, da ga zalivajo valovi. Ob tem spušča radostne zvoke in neumorno brca z malimi nogicami. Oba uživata. Vsak na svoj način.

Srečna sem. Morje, dopust, to je prostor, ko se za nas čas ustavi. Vsak dobi tisti delček, ki mu v velikem mestu doma manjka. Vsak se odklopi na svoj način. Ampak danes mi je malo hudo. V ponedeljek uradno zapuščam klub študentskih mam. Zjutraj se bom odpeljala v službo. Tako, čisto pravo. Ne morem, da ne bi bila malo nostalgična in da se ne bi rahlo smilila sama sebi. Moja študentska leta so bila čudovita. Mogoče se sliši smešno, pa vendar so bila, kljub dvema otroka, tako brezskrbna. Zdaj, ko se pripravljam na delo šele ugotavljam, kako svobodna sem pravzaprav bila.

V ponedeljek bo našo družino zajel nov ritem. Mali gre prvič v vrtec, veliki se vrača med stare prijatelje. Ne bo več mogoče, da ob 7.30 zjutraj vsi še poskakujemo v pižami. Ne bo več samoumevno, da gremo pač lahko na dopust kadarkoli se nam zljubi. Ne bo mi več vseeno, kdaj imam termin pregleda pri zdravniku in roditeljski sestanek v vrtcu. Seznam se mi zdi neskončen. Ne bomo več tako prilagodljivi in spontani. Čeprav morda… bomo postali še bolj prilagodljivi in spontani. Morda bomo bolj znali ceniti skupne trenutke.

In maladva nič ne slutita. Seveda sva jima povedala. Ampak onadva sta vesela in razposajena in se prav nič ne sekirata. Njima se to ne zdi nič tragičnega. Imata ljubeče starše in jih bosta imela tudi po ponedeljku. Ondva uživata ta trenutek, tukaj in zdaj. Učita me, da spremembe v življenju niso katastrofa. Da je sekiranje na zalogo brez veze. Da vsako obdobje prinese nekaj lepega.

Potem me prešine. Dokler bodo otroci, bo veselje in trpljenje. Bo smeh in bodo solze. Bodo potolčena kolena, buške in razbiti kozarci. Bodo neprespane noči, bo kričanje in nagajivi pogledi. Bodo avtomobilčki in lego kocke in tobogani. Bodo skrbi in trenutki ponosa. Bo življenje. In jaz (sem) bom za vedno mama.

Preberi še

Moj stol!

Piše: mamica Ana

Pa je tudi k nam prišlo to obdobje, obdobje “moje!!!” Nekaj časa sem zares verjela, da Klara ne bo imela težav s posojanjem igrač in drugih stvari. Ko smo bili na igriščih, pri komu na obisku ali pri nas doma, je Klara brez težav delila svoje igrače, medtem ko so se drugi otroci večinoma drli “mojeeee”. Žal pa je to preteklost. Tudi mi smo začeli borbo, kaj je moje in kaj ni moje, kaj je od vseh, kaj je samo njeno, kaj “moraš” posoditi in kaj lahko obdržiš zase. Čeprav imam jaz s seboj skoraj največjo borbo pri vsem tem. “Moraš posoditi”, to se mi tako čudno sliši, da težko izrečem. Zato poskušam z raznimi fintami, kot so “Deklica bi bila vesela, če bi ji posodila”, “Tudi ona bi se rada igrala” ali pa “Ti si vesela, ko ti jaz posodim svojo blazino?”. Včasih zaleže, včasih ne. Če ne zaleže, presodim situacijo. Včasih kljub notranjemu upiranju izrečem tisti čuden “moraš”, včasih jo preprosto razumem, da ima trenutno nekaj tako zelo rada, da ne želi posoditi.

Ima pa Klara dve stvari, ki jih nikoli nikomur ne želi posoditi (in tega ni želela posojati tudi v času, ko je brez težav posojala ostalo). To sta njena posteljica in njen zelen Froc stol. Na ta stol ne smem ničesar odložiti, ne smem nanj nasloniti noge, skratka nič! Ta stol je svet in nikomur ga še ni posodila (razen Juliji enkrat <3).  Na njem sedi Klara od začetka uvajanja hrane, kmalu je znala sama splezati nanj in iz njega, na njem se igra, podlogo za noge uporabi za “konjička”. Nisem si ji upala reči “Ti si že velika, zdaj bo ta stol imela Eva, saj bo kmalu tudi ona začela jesti “pravo” hrano.” Ne, ta stol bo samo njen še do desetega leta (s prilagajanjem višine, hrbtišča). Eva pa dobi svojega Froca, ker so vsi ostali otroški stoli preogromni za naše malo stanovanje. 🙂

Preberi še

Pazi, kaj delaš pri trinajstih letih …

Piše: mamica Petra

Moja zgodba je banalna in naj taka tudi ostane.

S sestro sva sedeli na klopci. Bili sva stari 7 in 9 let. Čakali sva šolski avtobus, ki naj naju bi odpeljal domov. Do naju sta pristopili dve starejši dekleti iz naše šole in reki: “Ta klopca je plačljiva, dajta nama 100 tolarjev in lahko sedita naprej.” Pri devetih letih že veš, da klopce niso plačljive, še posebej, če se z avtobusom vsakodnevno voziš domov. K sreči sva bili vljudno vzgojeni deklici in sva najinima izsiljevalkama povedali, da veva, da klopci nista plačljivi, vendar verjameva, da bi radi onidve sedeli in brez problema vstaneva. Dekletoma njuna izsiljevalska šala tako ni uspela. Sledili sta nama na avtobus. Usedli sva se takoj za voznikom, saj nisva želeli, da nama starejši deklici kaj storita s svojimi čudnimi poskusi. Tudi tu sta od naju zahtevali denar za sedeže, pa sva jima povedali, da avtobusni karti že imava. Dekleti sta še poskušali dobiti kaj denarja od naju, a jima to ni uspelo tudi zato, ker ga midve sploh nisva imeli s seboj, saj ga v šoli in na poti iz nje nisva potrebovali. Doma smo tisti zvečer imeli dolg pogovor o tem, kako naj v takih trenutkih odreagirava in bili pohvaljeni kako sva se na situacijo odzvali.

Od tega je danes 15 let. Še danes vem, kateri punci sta takrat od naju zahtevali denar. Nimam pojma zakaj. Njuni starši so bili premožni in zahteva po denarju je verjetno bila zanju le zabava. Od tega enkratnega dogodka nimam nekih travm. Vendar mi je vsakič neprijetno, ko katero od teh oseb srečam na ulici. Danes sta uglajeni dami z dobrimi službami. Z veseljem ju pozdravim na ulici, onidve pa mene. Pa vendar se vsakič vprašam ali ju kaj žre vest, da sta se takrat spravili nad naju s sestro? Ali sta to preprosto pozabili? Jaz ne bom nikoli.

Žaljenje, izsiljevanje, besedno nasilje, nikoli ni v redu. Rani tistega, ki so mu besede namenjene. Nevede pa se tudi človek, ki seje negativo ali nasilje nezavedno markira. Rane, ki jo prizadeneš sočloveku, se ne da izbrisati. Pazi, kaj delaš pri trinajstih letih, ker se ti lahko to maščuje pri tridesetih. Pazi, kaj komu rečeš danes, ker te nekdo drug lahko jutri z istimi besedami zadane precej globoko.

S projektom #vsizaspoštovanje želimo doseči, da bi se prenehalo nasilje v šolah, vrtcih, na spletu in v naši družbi na sploh.
Ljudi želimo ozaveščati o tej problematiki in sploh mladim sporočiti zakaj nasilje ni OK in kako ukrepati in ravnati, če so sami žrtve nasilja.

Preberi še

Ko si za nekaj ne vzameš časa, pomeni, da ni tvoja prioriteta

Piše: mamica Petra

Življenje z dvema majhnima otrokoma z malo razliko v letih, ni tak mačji kašelj, kot sem sprva mislila.

Če imaš enega pridnega otroka, lahko delaš, ko on spi ali se sam zaigra. Vmes lahko pomiješ posodo, pospraviš, skuhaš, napišeš kakšen blog, prebereš knjigo, preveriš socialna omrežja.

Ko imaš 2 otroka, je ta čas veliko bolj omejen. In če ti zvečer oba uspe uspavati v doglednem času, večinoma ob isti uri padeš v posteljo tudi ti.

Zato vam moram čisto iskreno priznati, da preprosto nimam več časa za nepomembne stvari. Ugotovila sem namreč, da sem zapravila ogromno časa na telefonu in socialnih omrežjih, ko sem imela le enega otroka (oz. nobenega). Sedaj čas, ki ga imam zase, poskušam izkoristiti za branje knjig, poslušanje predavanj prek spleta… Pa čeprav je to v resnici le 10 minut na dan.

Sedaj tudi na spletu berem le tiste stvari, za katere vem, da bom ob njih zrasla. Glede na to, da ima moj mož od septembra službo in je starejša hčerka v vrtcu, se je naše življenje malce umirilo. Ni mi žal, da smo zadnje študentsko poletje na polno izkoristili. Ves čas smo bili skupaj, hodili po hribih, bili na morju, pri prijateljih, v Pragi … Prihodkov je bilo v tem času bolj malo, z dvema še ne 2-letnima deklicama pa tudi marsikdaj naporno. Ampak časa, ki smo ga preživeli skupaj nam ne more nadomestiti noben denar.

Pred kratkim sem prebrala misel, s katero se zelo strinjam. Ko si za nekaj ne vzameš časa, pomeni, da ni tvoja prioriteta.

Premisli tudi ti. Kaj so tvoje prioritete? Brskanje po spletu, gledanje fotografij prijateljev na Instagramu? Ali raje kavica z njimi v realnem življenju? Pa ne pozabi tudi nase. Naj bo tudi čas zate na tvoji prioritetni listi.  Če si mama, bo tudi 10 minut na dan dovolj. V tem času lahko samo sediš na balkonu, ješ nutello, bereš knjigo ali pa stojiš pod tušem. Vse, kar je več od tega, pa je še toliko bolje.

Preberi še

Hvaležna sem, da te poznam

Piše: prijateljica Petra 🙂

10 let plus nekaj dni nazaj sva iz znank postali prijateljici. Bil je eden izmed najlepših tednov mojega življenja. Na Planini, pod šotori, v duhu preprostosti, ki jo še danes živimo. Podrobnosti bodo ostale v našem spominu.

Nekaj dni po tem, ko si dobila fanta, si imela rojstni dan. Če bi takrat imela najbolj bujno domišljijo, bi ti zaželela, da bi se z njim čimprej poročila, imela otroke in bila srečna do konca svojih dni. Zaželela bi ti točno tako življenje, kot ga živiš danes. In seveda, zelo egoistično, ne bi pozabila tudi nase. Zaželela bi ti, da bova prijateljici. Vsaj nadaljnih 10 let. In sva. Najino prijateljstvo je raslo ob posebnih trenutkih, nepozabnih novih letih, preizkušnjah in marsičem. Mejnik pa je zagotovo postala najina selitev v Maribor. Ne vem, če se spomniš, ampak, ko si se odločala, kam greš študirat, si me klicala in spraševala, ali naj vpišeš rezredni pouk v Ljubljani ali Mariboru. Nimam pojma, kaj sem ti svetovala, ampak takrat sem bila prepričana, da te nikoli več ne bom videla. Primorka v Mariboru, jaz pa Dolenjka v Ljubljani. Pa sem se zmotila. Tudi mene je, tako kot tebe, ljubezen pripeljala v toti Maribor. In še dobro, ker sem s tem dobila nazaj eno izmed mojih najboljših prijateljic.

Ana, ti si mi zgled mame, ki neverjetno odlično krmari med vzgojo, svojim in moževim študijem, si zna vzeti čas za svoje konjičke in prijatelje. Obožujem tvojo preprostost in iskrenost. Če bi vsak na tem svetu imel le delček te tvoje preprostosti in navdušenja, bi bili veliko bolj srečni. Tebi več pomenijo odnosi in druženje. Tako vedno vem, da sem bila in sem še, zaželena v vašem domu.

Hvala, da si poleg vsega tudi moja soblogerka. Brez tebe ta blog ne bi obstajal, saj sama ne bi imela poguma zanj. Prav tako bi verjetno že zdavnaj odplavala v kakšne preveč materialne vode z njim, saj me ti najlepše opominjaš, da piševa blog za tiste, ki nimajo toliko denarja, ali pa imajo toliko pameti, da si ne kupijo prav vsake “bedarije” na tržišču.

Ana, v življenju ti želim zdravja in ljubezni. Tebi in tvoji družini. In še neskončno druženj z nami na igralih, kosilih, morjih, družabnih igrah, novih letih…

Rada te imam. Neskončno sem hvaležna, da te poznam. Vse najboljše!

Preberi še

Z majhnimi otroki v gore

Z malimi otroki po Bohinju in Bledu

Piše: mamica Petra

V tem članku se nahajajo ideje za izlete po Bohinju in Bledu z malimi otroki. Sama nisva ekstremna planinca, pa vendar rada hodiva v hribe in to ljubezen do gora želiva prenesti tudi na svoje otroke. Letos sva s štirimesečnico in skoraj dvoletnico izbirala ture, kjer sva lahko kombinirala nošenje in vsaj nekaj hoje za starejšo hčerko. Ne bi rada, da dobite občutek, da je potrebno z otroki iti v hribe pri taki starosti. Če imate gore radi, vam priporočamo spodaj opisane krajše izlete, da se tudi otroci navdušijo nad lepo naravo, čudovitimi cilji in ob tem kakšen del poti tudi prehodijo sami, če so seveda toliko stari.

Obljubimo, da se bo seznam sčasoma dopolnjeval. 🙂

Razglednik Peč (opis poti)
Razgled_na_Bohinjsko_jezero

Razgled na Bohinjsko jezero s Peči

Čas: mi smo se vzpenjali 20 minut

Opis: Kratka, a strma pot do čudovite razgledne točke. Dostop ni možen z otroškim vozičkom. Mi smo vrh dosegli z nosilko (3 mesečni dojenček) in nahrbtnikom (leto in tričetrt stara deklica).  Otroci do dveh let po mojem laičnem mnenju lahko hodijo le prvi del poti, potem se pot precej vzpne.

Priporočamo: Da si za ta vzpon vzamete čas zvečer in opazujete, kako sonce zaide za gore.

SLAP GRMEČICA (OPIS POTI)

Slap Grmečica

Kam na izlet v Bohinju, ko dežuje? Do slapu Grmečica!

Opis: Mi smo se do slapu odpravili iz vasi Log in za pot porabili približno pol ure, saj je deževalo. Pot je ravna in mogoč je dostop tudi z vozičkom, če je seveda zmožen vožnje po makadamu in travi. Priporočamo pa tudi pot od Železniške postaje Nomenj, ki je še krajša.

Priporočamo: Na deževen dan priporočamo izlet do slapu Grmečica, saj je pot nezahtevna in dovolj široka tudi za dežnike ali dežne plašče.

IZVIR BISTRICE (OPIS POTI)
Izvir_Bistrice

Izvir Bistrice

Opis: Mi smo se peljali do konca vasi Žlan. Do tam bi bila tudi mogoča pot z vozičkom po makadamu. Nato je potrebno prečkati travnik, ki mu sledi kar strm spust do slapu. Hodili smo približno pol ure. Naslednjič bomo šli po poti iz Bohinjske Bistrice mimo zaselka Pozabljeno, ki je označena in poročali ali je pot mogoča tudi z vozičkom.

ZLATOROGOVA DEŽELA (OPIS)

Zlatorogova pravljična pot

Opis: Raj za male in velike otroke. Naša skoraj dvoletnica uživa na igralih pri Zmaju Govicu, desetletni bratec pa uživa ob zbiranju štampiljk. Knjižico za zbiranje le-teh lahko kupite za 2 €. Otrokom je pot izredno všeč, saj so na njej postojanke z nalogami, zgodbami in žigi. Mi smo pot prehodli tudi z vozičkom. A tudi tu je potrebno, da je voziček primeren za bolj makadamski in kamniti teren.

SLAP SAVICA (OPIS)
Slap Savica z otroki

Slap Savica

Opis: Mi smo šli od hotela Zlatorog do vznožja stopnic, ki vodijo do slapu z vozičkom po gozdni poti. Tega NE POČNITE, 🙂 saj smo voziček več kot polovico časa nesli. Seveda bi po cesti to šlo, vendar vam tudi tega ne priporočamo, ker je pot res dolga. Od hiške, kjer lahko prodajajo karte za vstop do slapu je 536 stopnic in mislim, da je to čisto dovolj naporno za malčke in starše z nosilkami ali nahrbtniki.

BOHINJSKO JEZERO (OPIS)
Bohinjsko jezero Študentska mama

Bohinjsko jezero

Opis: Bohinjsko jezero nudi nešteto možnosti. Če je voda dovolj topla, je v njem mogoče plavati, lahko si izposodite čoln, kajak kanu, sup, ali greste na ladjico, ki vas popelje od Ribčevega laza do Ukanca in nazaj V tem trenutku pot okoli jezera (dolga 11 km) ni povsem dostopna zaradi sečnje dreves, napadov podlubnika in posledic neurja. Je pa del poti odličen za sprehod z vozičkom.

ZAJAMNIKI (OPIS)
Planina Zajamniki

Planina Zajamniki

Opis: Zajamniki so čudovita planina z nebeškim ragledom na gore in v ulico razporejene stanove. Z vasi Goreljek vodi makadamska pot do planine. Glede na sposobnost otrok se lahko odločite in ob cesti pustite avto, ter pot nadaljujete po makadamu. Mi smo se po poti do planine najedli gozdnih jagod.

VOGAR (OPIS)
Vogar

Vogar

Opis: Letos smo se z dvomesečno hčerko popeljali na planino Vogar kar z avtomobilom in pot do koče ter razgleda nadaljevali peš. Od “parkirišča” do koče je bilo približno 10 minut hoje. Z vozičkom pot ni bila možna, zato smo ga pustili za planinsko kočo in pot nadaljevali z najmlajšo v naročju.

KORITA MOSTNICE (OPIS)
Korita Mostnice

Korita Mostnice

Opis: Korita Mostnice so lepa in zanimiva čuda narave. Pot ob koritih je prijetna, senčna in primerna tudi za male noge. Ob vstopu v korita Mostnice je potrebno plačati tudi vstopnino. Pot z vozičkom po gozdni poti ni mogoča.

VOJE (OPIS)
Slap Voje oz. slap Mostnice

Slap Voje oz. slap Mostnice

Opis: Pot s Korit Mostnice lahko podaljšate po dolini Voje do slapu na koncu te doline. Sprehod je prijeten z malo spusta in vzpenjanja. Z nekoliko bolj “terenskim” vozičkom bi bil možen tudi sprehod od koče do konca doline.

BLEJSKI VINTGAR IN slap šum (OPIS)
Blejski vintgar

Blejski vintgar

Opis: Blejski vintgar je ena izmed precej turističnih atrakcij. Mi smo bili tam eni izmed redkih slovenskih obiskovalcev. Predlagamo, da si čudovito sotesko pridete ogledati čimbolj zgodaj, saj so vrste pred blagajno proti opoldnevu le še večje. Pot z vozički ni mogoča. Je pa izredno lepo urejena. Del poti lahko zagotovo prehodijo tudi otroci sami.

Slap Šum

Slap Šum

Opis: Ob koncu Blejskega vintgarja se lahko spustimo še do slapu Šum. Mimo hišice z vstopnicami in hrano se spustimo po stopnicah navzdol, nadaljujemo po cesti naravnost, dokler na levi ne zagledamo mostu. Ko prečkamo most, ob reki naredimo nekaj korakov v nasprotni smeri toka in tam lahko z razgledne ploščadi opazujemo bučenje slapa.

OJSTRICA (OPIS)
Sončni vzhod na Ojstrici

Sončni vzhod na Ojstrici

Opis: Na Ojstrico smo z nosilko in nahrbtnikom pred sončnim vzhodom prišli v pičlih 15ih minutah. Otrokom primerna pot je v spodnjem delu poti, ko se pot še ne povzpne tako zelo. Če pot nadaljujete do Male ali Velike Osojnice, pa lahko ponovno kombinirate hojo in nošenje otrok.

VODNIKOV RAZGLEDNIK (OPIS)

Opis: Kratek sprehod do čudovitega razgleda na Bohinjsko jezero. Knjiga vtisov na tem razgledniku je ena izmed najbolj smešnih stvari, ki sem jih kdaj brala. 🙂

PLANINA PRI JEZERU (OPIS)

Opis: S Planine Blato do Jezera je lahka označena pot, ki vzame približno 45 minut. Planina je lepa, na njejse nahaja jezero in krave, ter je odlično izhodišče za nadaljne ture. Za te pa morate svoje zmožnosti preceniti sami. Mi smo se od tu z 9 mesečnico odpravili do koče pri Sedmerih jezerih, prečkali Štapce in nazaj naredili krog še čez planino Viševnik. Iskreno povedano, je bila tura za našo pripravljenost kar precej naporna.

Planina Ovčereja

Planina Ovčereja

VOGEL (OPIS)

Opis: Do Vogla lahko pridete z gondolo in se tam naužijete lepega razgleda. Lahko pa se odpravite tudi na kakšno turo.

Vogel pozimi

No, nas lahko na Voglu večkrat srečate pozimi

USKOVNICA (OPIS)

Opis: Mi smo se na Uskovnico pripeljali z avtomobilom ter ga pustili skoraj pri vrhu planine. Od tam smo z vozičkom hodili še približno 15 minut do koče. Od koče do cerkvice pa smo odšli z nosilko, saj od koče naprej z vozičkom ni bilo več prehodno.

GORELJEK (OPIS)

Opis: Vas Goreljek mi je pri srcu zaradi čudovite cerkvice v njeni sredi. V njej pa je tudi barje, ki ga zaenkrat še nismo obiskali, mislim pa, da zaradi lesenih podestov ni prevozno z vozičkom.

KOLESARSKA POT (OPIS)

Opis: Pot je odllična za kolesarje, poganjalce, rolarje, kotalkarje in vozičkarje. Vmes sta dva nekoliko strmejša dela, pa vendar je pot lepa in varna za male otroke, ki se še učijo voziti ali hoditi.

Mi smo na tej poti spomladi srečali koze

Mi smo na tej poti spomladi srečali koze

Vse slike v članku so avtorske.  Njihova uporaba in kopiranje je dovoljena le z dovoljenjem avtorja.

Preberi še

Prebava = težava?

piše: mamica Eva, dr. med.

Ko prvič postaneš mamica, imaš na tisoče vprašanj, dvomov in strahov. Ker dojenček veliko večino časa spi, jé in kaka, je tudi večina vprašanj povezana s tem. Ali dovolj jé? Kaj naj naredim, ko ima krče? Je zelen kakec normalen? Zakaj danes noče spati? Ga zvija? Zakaj pa danes toliko spi? Je dehidriran? Ah ja… ženske in še novopečene mame! Prava zmeda v glavi. 🙂 Tudi jaz sem se počutila podobno…

Ko je bila Neža stara 1 mesec, sem pri njej opazila znake refluksa. Veliko mleka je izbruhala, v ležečem položaju je jokala, ponoči je kašljala in grgrala, začela je zavračati mleko in se nehala rediti. Grozno me je skrbelo. Kot zdravnica sem seveda naštudirala vse v zvezi z refluksom in doma smo takoj začeli izvajati protirefluksne ukrepe: dosledno podiranje kupčkov, večkratni manjši obroki, vsaj pol ure po dojenju v pokončnem položaju (to je bil cca. 10-krat na dan kar podvig!), spanje z dvignjenim vzglavjem. Začeli smo ji dajati tudi probiotične kapljice BioGaia Protectis, ki imajo dokazan učinek pri zmanjšanju polivanja dojenčkov. Izbrala sem kapljice z vitaminom D, ker pokrijejo potrebni dnevni vnos vitamina D pri otrocih in jih, mimogrede, dajem še danes zaradi po raziskavah dokazane zmanjšane možnosti za nastanek osteoporoze kasneje v življenju.

Vse težave z začetnim hranjenjem in prebavo smo nekako prebrodili. Neža je ob uvajanju goste hrane vedno manj polivala, danes z apetitom jé popolnoma vso hrano, nima alergij, res pa je, da ima vitko manekensko postavo. 🙂

Ko sem že mislila, da je obdobje prilagajanja otroka na zunanji svet minilo, se je v bistvu šele začelo. Čas okužb namreč. Neža je v svojem prvem letu imela le nekaj manjših prehladov in nikoli ni bila zares bolna. Tako me je kar pošteno zadelo, ko je kmalu po svojem 1. rojstnem dnevu (na nesrečo ravno za božične praznike) nekje staknila črevesno virozo. Bilo je eno samo driskanje in bruhanje, da nisem več vedela, od kod naj jemljem rezervne posteljnine in oblačila. Podali smo se v boj proti virusom z vsemi možnimi sredstvi. Banane, borovničev čaj, rehidracijske raztopine, ki smo jih na silo dajali po brizgi v usta, ker Neža nič ni hotela piti, Hidrasec prašek in seveda BioGaia probiotične kapljice, ki ob črevesnih okužbah vzpostavijo ravnovesje črevesne flore in spodbujajo imunski sistem. Presenečena sem bila nad sabo, koliko ogabnih stvari lahko prenesem kot mama. Ko je Neža bruhala po meni, mi niti slučajno ni bilo slabo. No, o tem, kakšni pa so občutki, ko še pol ure zatem brišeš in umivaš smrdljivo packarijo, pa rajši ne bom. 🙂

Šele takrat sem se prvič dejansko zavedala, kakšno srečo imam, da je moja hčerka zdrav in vesel otrok. In koliko skrbi mi je prihranjenih. In koliko neprespanih noči. In tekanja okrog zdravnikov in po bolnicah. Zdravje je res največje bogastvo!

Preberi še

Želim si, da bi bili moji otroci najboljši prijatelji

piše: mamica Ana

A obstaja kdo, ki si tega ne želi? Obstaja kdo, ki ne želi svojemu otroku v življenju priskrbeti dobrega življenjskega prijatelja ob sebi? In kako enostavno je to, če je tvoj najboljši prijatelj prav brat ali sestra. On te zagotovo najbolj razume, ve od kod prihajaš, kakšno otroštvo si imel, kaj vse si že preživel, skupaj imata ogromno lepih pa tudi manj lepih spominov, skupaj se borita že od malih nog, ko sta imela še skupne sovražnike – starše :). Neštetokrat sta že prebrodila prijateljstva in ne-prijateljstva, drug drugega pa sta marsičesa naučila.

Pogosto je prav to tudi razlog, da se starši odločijo za drugega otroka – da bo moj otrok imel sorojenca, ki bo (lahko) njegov najboljši prijatelj. Kakšno moč pa imamo v resnici starši pri tem (razen, da jima z rojstvom obeh to možnost ponudimo)? Je res to v toliki meri odvisno od nas in naše vzgoje? Kakšen je “recept”?

Sorojenci so med seboj navadno zelo različni. Od dojenčka naprej, lahko starši odkrivamo številne razlike, nasprotja med njimi.

Prihajam iz družine s šestimi otroki. Skupaj smo preživljali lepo otroštvo, veliko smo bili skupaj, a vsak od nas je v različnih obdobjih imel različne “najboljše prijatelje”. Danes imamo prijetne odnose, smo pa zelo različni in ne morem reči, da smo najboljši prijatelji. Torej, tudi velika družina ni zagotovilo za tesna prijateljstva.

Poznam pa tudi starša, ki sta se s svojo vzgojo zelo trudila, da bi se otroka med seboj zares dobro razumela. Veliko reči sta otroka počela skupaj, obiskovala skupne krožke, pa kljub temu sta danes (menim da zaradi njune različnosti), bolj znanca kot prijatelja.

Torej ni nič v naših rokah? Je sploh pošteno od otrok pričakovati, da se bodo super ujeli, si vse zaupali in bili cimri v študentskih letih (zares malo je takih!)? Ali lahko samo pustimo času čas in nemočni opazujemo kako odraščajo, vsak po svoji poti, vsak s svojimi bližnjimi, ali pa mogoče skupaj ali (najverjetneje) nekaj vmes?

No, nekaj besede, pa mislim, da le imamo. 🙂 Kar želim dati svojima hčerkama in menim, da jima bo na njuni skupni poti koristilo, je dvoje:

Želim odkrivati talente, zanimanja, ideje, želje vsake posebej in jima dajati okolje, v katerem bosta lahko vse to raziskovali in razvijali. Želim, da vesta, da ju poznam in imam rada vsako tako kot je. Želim, da nobena ne bi imela občutka, da je kateremu od naju manj ali bolj ljuba.

Želim ju naučiti reševati spore, najprej med njima. Ne želim biti večni policaj. Želim, da bi znali spoštovati druga drugo in da bi druga drugi privoščili najboljše.

Upam, da jima bom s tem pomagala premagovati njune razlike in tekmovanja. 🙂

Preberi še

Dragih najinih 30 kvadratov

Piše: mamica Petra

Danes še zadnjič sedim med štirimi stenami najinega prvega skupnega stanovanja, pijem kavo in jokam. Ne zato, ker bi mi bilo težko narediti nov korak v življenju, ampak zato, ker mi bodo te stene in prostor ostali v najlepšem možnem spominu.

Še predobro se spominjam, kako sva te našla. Pred tabo sva, takrat še zaročena, iskala topel domek za najin prvi skupni začetek. Pred tabo sva naletela na sama neprimerna stanovanja: bodisi brez interneta, s težavami z vlago, s težavno lastnico, ki ni govorila, ali takšno s 50 let starimi okni in posledično brezplačno klimo pozimi. Tebe je našel Kristjan sam, zgolj 15 minut po objavljenem oglasu, je poklical in bil drugi v vrsti za ogled. Jaz sem bila takrat bolna in jezna, da te ne morem videti tudi sama. Kristjanu si bilo všeč in ustrezal si prav vsem najinim zahtevam. Morala sem zaupati Kristjanu, ki vedno zelo dobro premisli in preuči zadevo, preden se zanjo odloči. Tudi najemodajalec je bil navdušen nad Kristjanovo resnostjo in vprašanji, tako da je bila pogodba podpisana nekaj dni po ogledu.

Takoj po poroki sva se vselila. Takoj si postalo dom. Tvojih 30 kvadratov je bilo prostornih in udobnih za dva. Skupaj sva urejala, se usklajevala, dokupovala omare in predalnike. Ne bom pozabila nešteto ogledanih filmov na najinem projektorju in edini beli steni v stanovanju, saj so bile vse ostale napolnjene s slikami in spomini. Praznovanj in rojstnih dni se je udeležilo do 20 ljudi in še danes ne vem kje točno vse so sedeli ali stali.

Po dveh črticah na testu nosečnosti je med tvoje stene prispela še ena omara, nato še posteljica, sušilni stroj, previjalna miza, blazina za igranje in čez 9 mesecev še malo bitje. Bilo si nekoliko manj prostorno, pa vendar popolno. Da sva lahko gledala film, sva včasih posteljico odpeljala kar v kuhinjo, da je najin dojenček lahko v miru spal. Čez čas je tudi v kuhinji zmanjkalo prostora, saj ga je zavzel ogromen stolček za hranjenje. Poletja smo sicer raje preživeli kje drugje kot v tvojem vročem objemu, ker tretje nadstropje in popoldansko sonce nista ravno najboljša kombinacija. Pozimi pa je bilo tudi brez kurjave vedno “prijetnih” 25 stopinj.

Ko smo ravno odstranili vse ovire za radovednega kobacalčka, se je najavilo novo bitje. Novih omar nisva mogla dokupovati, ker ni bilo prostora. Kupila sva le posteljico za Julijo in tako zapolnila še zadnji košček tal. Prvi dan, ko sva prišla iz porodnišnice, sva ugotovila, da v kuhinji oz. jedilnici potrebujeva mesto, kamor lahko odloživa dojenčka, da lahko Julija zaspi. Pozorno veliko sestrico namreč med uspavanjem prebudi prav vsak gib malega dojenčka. Tako je kavč, s katerega sva gledala filme, poromal v kuhinjo, knjižna omara pa v spalnico. Ugotovila sva, da bo 7,5 kvadratov na osebo premalo. Sedaj se selimo v zgornje nadstropje hiše Kristjanovih starih staršev. Odpira se nova zgodba in veš, pogrešala te bom, čeprav je bila hoja po stopnicah v tretje nadstropje z dvema deklicama v naročju zadnje tedne res naporna.

Najin hodnik, sušilnica, jedilnica in kuhinja

Najina spalnica, igralnica, otroška soba, dnevna soba in knjižnica

Preberi še