JAZ in TI. Midva. MI.

Piše mamica in nosečka Helena

Prihod otroka v partnerski odnos prinese veliko sprememb in izzivov. Malo detece obrne naš svet na glavo. Kar naenkrat postanemo starši in odgovorni za malo bitjece. Družba od nas pričakuje, da bomo takoj znali poskrbeti za vse njegove potrebe, saj smo ja mi tisti, ki ga najbolje poznamo. Vsa pričakovanja nas, mlade starše, pahnejo v začarani krog preutrujenosti, stiske, naglice in nenehnih pritiskov s strani okolice. 

Otrok bo v partnerskem odnosu potreboval čustveni prostor in dobro je, da začnemo ta prostor pripravljati že v nosečnosti. Pripraviti čustveni prostor pomeni, da v partnerski odnos povabimo še več iskrenosti, ranljivosti in priznanja nemoči. To, da kot starša zmoreta drug drugemu povedati svoje najgloblje strahove in nemoči, kaže na to, da sta samostojna, odrasla posameznika, ki ob otroku razvijata svojo novo starševsko vlogo. Otrok se najbolje razvija ob starših, ki rastejo skupaj z njim. 

Tudi midva sva se srečevala s temi občutki in sva kar nekaj časa potrebovala, da sva prišla do tega, da si zaupava in razvijava svoj starševski stil. Že v prvi nosečnosti sva veliko govorila o najinih strahovih. Sploh jaz sem jih imela ogromno. Strah pred komplikacijami, strah pred porodom … Všeč mi je bilo, da sva iskreno govorila o tem. Ob večerih sva si vzela čas in si povedala, če naju je kaj skbrelo. Veliko sva se pogovarjala tudi o tem, kako želiva otroka vzgajati, kaj si želiva temu otroku predati naprej. 

Kako pa doseževa to, da se še bolj poveževa in iščeva skupno ranljivost? 

Odnos z našimi starši je temelj, na katerem gradimo oz. iščemo vse odnose, ki nas obdajajo. Še posebej najbolj intimne, zato je ključno, da veš kdo si in od kod prihajaš, ker to prinašaš v svoj partnerski odnos. 

Vsak od naju prihaja iz svoje družine, s svojimi navadami, pričakovanji in vzorci in ravno ti so velikokrat povod za konflikt. Že npr. to ali se pokrov od školjke spušča ali ne. Take malenkosti lahko pri prihodu otroka vodijo v večje konflikte, ki niso več tako nedolžni. Midva sva se med prvo nosečnostjo velikokrat pogovarjala, kako si želiva vzgajati otorka. Tudi kje in kako bo spal, kaj so tiste pomembne smernice, ki se jih bova držala. In še danes se gotovo 2-3x na teden (nenačrtovano) pogovarjava in debatirava o različnih vzgojnih dilemah, ki jih sproti doživljava. Komentirava odzive drug drugega, iščeva priložnosti za izboljšave in se pohvaliva, ko opaziva, da drugi naredi nekaj dobrega. V tem vidiva veliko pozitivnih sadov. 

Logično, da se tudi skregava, in konflikti, ki jih doživljamo ob svojem partnerju, so poskus, da bi popravili, prerasli in obvladali konflikte, ki imajo izvor v najzgodnješih odnosih s starši. In ko smo sami starši, je pomembno, da konflikte razrešujemo, ker jih bodo drugače naši otroci ponotranjili in sami reševali. Še posebej ko bodo starejši. Ni narobe, da se starša kregata. Pomembno je, da spor razrešita.Otroci si zapomnijo vzdušje in tako vzdušje bodo kasneje poustvarjali tudi v svojih odnosih, ker bodo na ta način iskali nekoga, ki jih bo teh vzorcev razrešil. 

Ženske in moški smo si zelo različni. Ko sem jaz jezna ali me nekaj razburi, bi želela to kost obglodati do konca. Gregorju je pa velikokrat dovolj, da reče kakšno besedo, se razburi in gremo dalje. Seveda takrat pri nama izbruhne še večji konflikt, ker sva šla totalno en mimo drugega. Klasična dinamika ženske in moškega: ženska bi rada zadevo rešila do konca, moški pa ima željo po umiku. To je pač naša narava in težko se ji ubranimo. Sama velikokrat opazim, da potem, ko se Gregor umakne in razmisli, pride nazaj in se pogovoriva.

V partnerski odnos smo povabili nekoga, ki bo naš sopotnik, najbolj intimni prijatelj in hkrati oče ali mama naših otrok, zato je ta odločitev po mojem mnenju najpomembnejša v našem življenju. Ta odnos mora temeljiti na ljubezni in spoštovanju, zaupanju in grajenju dolgoročnega prijateljstva. 

Dober partnerski odnos ni naš življenjski cilj, ki ga moramo doseči, ampak je proces, ki ga živimo, ko vztrajamo drug ob drugem. 

Dostikrat dojemam najin zakon, kot to, da stremiva k cilju, da bova imela odličen odnos. Potem se pa spomnim, da je cilj ta konstantna pot preoblikovanja, osebne rasti in vzponov in padcev, ki ga želim dosegati iz dneva v dan.

Nekaj mesecev pred poroko sva poslušala pričevanje zakonskega para, ki je bil poročen že več kot trideset let. Na koncu sta rekla: »veste, midva sva se na poročni dan odločila, da za naju beseda ločitev ne obstaja in zato sva primorana vsak dan znova skrbeti za najin odnos«.

Sama v tem vidim eno lepoto – in to je ta, da globoko v sebi vem (in mislim, da tudi Gregor ve), da kljub vsem mojim napakam in nepopolnostim, sva na koncu tukaj drug za drugega in sva se odločila, da BOVA MIDVA ZA VEDNO SKUPAJ. Odločila sva se to. Oba.

Kaj pa starševstvo? 

Ko je na svet prijokala Lara, sem prve tri mesece samo vpila in »lajala« na Gregorja. Še danes mi ni jasno, kako je to on tako mirno prenašal. Čista resnica. 🙂

Mislim, da so neki taki odzivi ob vsem stresu in občutku odgovornosti, ki jih doživljaš, resnično nekaj čisto normalnega. 

Dve pomembni stvari, ki sem jih sama spoznala ob tem, ko sem postala mama, je to, da je po porodu MAMINA vloga to, da ona prva poskrbi za otroka, ker le ta njo najbolj potrebuje ter seveda zase, ker če je mama OK, bo tudi otrok OK. OČETOVA vloga pa je to, da poskrbi za mami, da ji da prostor in čas, da zmore razviti svojo materinsko vlogo. On pa očetovsko. Partner naj bo tisti, ki poskbi za hrano, pleničke, trgovino in tudi postavi meje sorodnikom in ostalim obiskom. 

Naša največja naloga, ki jo sprejmemo s tem, ko postanemo starši, je to, da otroku ustvarimo varno okolje, občutek sprejetosti, ljubljenosti in hotenosti. Mi smo tisti, ki bomo otroka naučili, kaj pomeni biti oseba, kako izražati čustva, želje in zahteve. Od nas se bodo otroci naučili, kako regulirati čustva ter kako reševati in uravnavati konflikte

Naši otroci so na svetu zato, da so radovedni, nagajivi, se učijo, sledijo in nas posnemajo v našem vedenju, mišljenju in čustvovanju. 

Prilagam vam še 10 zapovedi za dober zakon, ki jih je napisal gospod Luis Carreras mož in oče desetih otrok. Lahko si jih natisnite in nalepite na hladilnik, da vam bodo en ljubek opomnik. 🙂

Danes praznujem.

piše mamica Helena

Danes praznujem. Pa ne rojstnega dneva.

Praznujem jutro, ko sem izvedela, da obstajaš.
Praznujem brce, ki so me vsakič znova pomirjale, da si tu.
Praznujem tisto noč, ko si dala vedeti, da je čas.
Naslednji dan smo iz dveh postali trije.

Praznujem vse veselje, radost, tesnobo in negotovost prvih dni, tednov in mesecev.
Praznujem rast, ki sem je deležna na tej poti.
Praznujem to, da imam ob sebi njega, ki me ima rad.
Hvaležna sem, da si bila podarjena prav nama.

Hvala, da si potrpežljiva, ko vsakič znova ugotavljam, kaj pomeni biti mama.
Hvala, da sem mama.

Zate, draga prijateljica

Piše: mamica Helena

Ta zapis je zate, draga prijateljica.

Zate, ki kljub temu, da nimaš otrok, veliko prevečkrat poslušaš moje mami probleme.

Zate, ki (pre)večkrat čakaš odgovor na sporočilo, ker je včasih dan ali teden tako kaotičen, da enostavno ne odgovorim.

Zate, ki se vedno in znova prilagajaš meni, da se sploh lahko vidiva.

Zate, ki kljub temu, da vsaj trikrat prekinem telefonski pogovor, še vedno vztrajaš na drugi strani.

Oprosti, da sem včasih tako v svojem svetu, da ti ne znam prisluhniti.

Hvaležna sem, da mi stojiš ob strani, da ti je najino prijateljstvo dragoceno in da si še vedno želiš moje družbe. Hvala ti, da se lahko pogovarjava tudi o drugih ne »otročjih« temah. Hvala ti, da imaš rada mene in mojo družino.

Velikokrat si v mojih mislih in vedno znova sem hvaležna, da si kljub temu, da je najino življenje trenutno tako zelo različno še vedno vzameva čas druga za drugo.

Hvala vam, drage prijateljice. Veste, katere ste. <3

Jutri ne bova več študentski mami

Piše: mama Petra

Danes je zadnji dan, ko imava z Ano na študentski izkaznici veljavno študentsko nalepko.

Verjetno ste opazili, ali pa tudi ne, da sva v zadnjem letu skoraj neaktivni na blogu in socialnih omrežjih. Ana je v tem času že zaključila s študijem, jaz pa sem dobila službo in pisanje magistrske poteka v nekoliko bolj počasnem in neenakomernem ritmu. Sicer se res trudim postavljati prioritete glede na vse situacije, ki so se v zadnjih mesecih zgodile, ampak ne gre čisto tako, kot sem si v prvem planu zamislila (upam, da se vas čim manj najde v tem stavku :)). Če zapišem kar v imenu obeh: včasih pride tudi kakšna preizkušnja in si logično na voljo le tistim, ki te potrebujejo. Mogoče kdaj o tem obdobju kaj zapiševa drugič, mogoče ne. 

Morava pa vam povedati, da vsakič, ko zaideva na najin blog in pogledava, koliko obiskovalcev dnevno odpre spletno stran, naju stisne pri srcu. Ni vas malo. Tistih, ki po nesreči ali pa namenoma naletite na našo stran – in ne bi bilo pošteno in čisto v nasprotju z najinim začrtanim poslanstvom, če blog kar zamre.

V tem času se pridno polni tudi naš e-mail in sporočila s kontaktnega obrazca, preko katerega se na nas obračajo mamice, ki iščejo podporo, pomoč ali le vzpodbudne besede. Zato sva se odločili, da najin blog počasi predava naprej. Ne bova se še čisto umaknili, ker veva, da naju bodo še kdaj zasrbeli prsti. A vendar bo sedaj glavnino in študentsko materinsko zagnanost prevzela Helena. Se sprašujete kdo je ona?

Helena je dekle, ki je po vrednotah in navdušenju nad življenjem, faksom, otroki in družinskim življenjem podobna nama. Zato sva mnenja, da bo blog peljala naprej na tak način, kot sva si ga tudi zamislili. Želiva, da je študentska mama še naprej mesto, kjer lahko najdete spodbudo, pravno pomoč in navdih  vse študentke,  mame ter vsi tisti, ki samo radi prebirate, kako izgleda življenje študentskih družin.

Nekaj o njej pa lahko izveste kar iz njenega zapisa:

Sem žena krasnemu možu Gregorju, mama prisrčni enoletnici Lari in najmlajša izmed treh glasnih sester.

Po srcu Primorka po poštni številki Ljubljančanka. Študiram Zakonske in družinske študije na Teološki fakulteti v Ljubljani in verjamem, da bom v življenju imela tako službo, da me v nedeljo zvečer ne bo dajala tesnoba prihajajočega ponedeljka.

Ne maram krvavic in ljudi, ki se obračajo po vetru. Obožujem potovanja, dober pršut in čokoladni sladoled.

Predvsem sem pa rada obkrožena z vsemi, ki jih imam rada.

Veva, da sva blog predali v dobre roke še posebej tudi zato, ker Helena študira zakonsko in družinsko terapijo (po domače) in vam ne bo solila pameti z nasveti, ki niso tudi znanstveno podprti.

P.S.: Imava vas neskončno radi in v teh treh letih bloganja ste nama bralci in tisti, s katerimi sva sodelovali, dali veliko več, kot bi si sploh lahko predstavljali. Hvala vam za vsak komentar, všeček, objem, napisan članek, pohvalo in kritiko. Čudoviti ste in taki ostanite!

Preberi še

Danes si bila pa res pridna!

Piše: mamica Helena

Že v prvem tednu po rojstvu Lare sem od bližnjih večkrat slišala vprašanje: »Ali je pridna?«

Sicer mi je to vprašanje sprva nekoliko naježilo kožo,  zato sem ponavadi v hecu odgovorila z »ne, poredna je«, ali pa enostavno spregledala vprašanje z »ja, seveda je pridna«.

Vsemu navkljub pa nisem mogla razumeti, kaj v resnici želijo slišati od mene. 

Ali je dojenčica pridna, če pri 1 mesecu sama prespi noč? 

Če ne joka, je pridna?

Če je mirna in lahko jaz skuham ter pojem kosilo, to pomeni, da je pridna?

In še več. Je v nasprotnem primeru poredna?


Če je lačna in ji je težko potrpeti, da je kosilo skuhano, je to čisto normalen fiziološki odziv in pravilno, da zna to izraziti. Če je utrujena, jaz pa želim v tistem trenutku zanjo nemogoče reči, želim, da zna to izraziti. Če ji nekaj ni prav, naj trmari, naj bo to alarm, da se z njo nekaj dogaja, ne pa, da ji rečem, da je poredna. 

Zame to sicer morda pomeni nekaj več izbruhov joka in glasnih dni, a vsaj vem, da bo moji hčerki dovoljeno izražati stisko, ko ji bo težko ali jo bo nekaj motilo in upam, da bom jaz vsaj v večini primerov znala to prepoznati, ji prisluhniti in jo v njeni stiski slišati ter ji pomagati se umiriti.

To pa nikakor ne pomeni, da želim uvajati permisivno vzgojo, kjer ne bo nobenih meja in ji bo vse dovoljeno. Daleč od tega. Pomembno je, da otroku jasno povem, ko nekaj stori narobe. Pri tem pa pazim, da vedno govorimo o njegovem obnašanju. Ko mu rečemo »poreden si«, označimo njega kot osebo in ne njegovega vedenja (npr. »to, da si vrgla hrano na tla ni bilo v redu, naslednjič jo prosim odloži na mizo«).

Otrok, ki mu neprestano govorimo, da je priden oz. poreden, zaradi stopnje razvoja svojih možganov pozna zgolj in samo dve skrajnosti. Biti priden ali biti poreden. In ker nam želi ugajati, bo vedno stremel k pridnosti, seveda mu bo velikokrat spodletelo, ker je to nemogoče doseči in hkrati ne bo slišan, ampak bo potlačen in ponižan.

Ne želim, da bi Lara neprestano hotela doseči cilj, ki je nedosegljiv, ker biti priden in celo otroštvo poslušati, da moraš biti priden, je NAPORNO!

Zato se trudim izogibati besedama pridna in poredna, saj ne želim, da bi moja hčerka znala samo ugajati, se prilagajati in potlačiti svojo voljo.

Še odrasli nismo sposobni biti vedno ‘pridni’, kako potem lahko to pričakujemo od otroka in mu ta nedosegljivi cilj ‘pridnosti’ polagamo že v zibko? A je za nas starše ta pot vzgoje in taka komunikacija z otrokom velikokrat težka. Težka, ker smo bili vzgajani drugače, težka, ker se nam zdi neizvedljiva. Seveda je neizvedljiva, če poskusimo le enkrat in obupamo. Ampak če naredimo premik v glavi in smo konsistentni, se nam bo na dolgi rok to veliko bolj obrestovalo.

Dve različni porodni izkušnji

Piše: mamica Špela Pogačnik

Za mano sta dva poroda, dve porodni izkušnji – ena grozna, druga krasna in imam dva čudovita fantka. Oba poroda sta skupaj trajala enajst ur in pol. S tem da je prvi trajal 10ur in 15 min, drugi pa uro in petnajst minut. Prvi se je končal z urgentim carskim rezom, ko sem bila samo še napol zavestna, drugi pa se je končal ko sem mislila da se je šele začel, rodila sem vaginalno, otroček je prišel ven v enem popadku.

To pišem kot vzpodbudo še kakšni drugi mamici s težko porodno izkušnjo. Prvi porod je bil zame zelo travmatičen, težek. Mislila sem, da nikoli več ne bom imela otrok, še več mesecev po rojstvu prvega sina sem imela nočne more, napade tesnobe … tako zelo me je zaznamoval, da sem imela tudi terapevtsko pomoč. Posledično je bil prve tri mesece Nace zelo nemiren, imel je krče, ki so vsak dan trajali od štirih do šetih ur skupaj – to pomeni da se je toliko časa skupaj jokal. Na neki točki z možem nisva vedela ali naj se vrževa skozi okno, ali če je še kakšna druga možnost. Potem so se stvari umirile. Prišli so lažji časi, lepo smo se navadili rutine.

No, tako je prišel tudi nov plusek na testu. Moja reakcija? Jok. Pa ne od sreče, ampak groze, cel film se mi je spet zavrtel pred očmi. Hvala Bogu za Jožeta in prijatelje, da sem lahko sprejela nosečnost. Sem potrebovala kakšna dva meseca in tega se ne sramujem. Nosečnost je bila relativno ok, če ne upoštevamo klasičnih nosečniških slabosti, bolečin v križu in medenici itd.

Tokrat sem se odločila da rodim vaginalno, čeprav je strah bil cel čas prisoten, saj je med prvo in drugo nosečnostjo preteklo le devet mesecev. Otroček je bil že nekaj časa obrnjen z glavico navzdol, nato pa dva tedna pred pdp šok. Ginekologinja naredi še zadnji ultrazvok in pove, da je z nogicami navzdol. Porušil se mi je svet, obrata mi zaradi predhodnega carskega reza ne smejo delati, glede na to da je otrok velik pa je malo možnosti da se bo obrnil nazaj. Tako sem dobila napotnico za perinatalni dnevni center v Ljubljanski porodnišnici, da mi določijo datum za operacijo. Vikend pred pregledom sem si vzela zase in šla na duhovne vaje, kjer so čudovite ženske molile za lep porod. To me je opogumilo, v torek sem šla na pregled, ki traja celo dopoldne, od tega 80% sediš in gledaš v zrak. Zdravnik me pregleda in fantek je bil obrnjen z glavico navzdol. Krasno! V naslednjih minutah pa mi pove, da je velik otrok in da priporoča cr zaradi vseh komplikacij pri prvem porodu… tako sem dobila datum za cr pet dni pred rokom.

Z možem nisva bila mirna in sva po vzpodbudi in nasvetu prijateljice Agate šla po drugo mnenje. Na Jesenicah so potrdili, da ima otrok krasno vstavo, da je sicer malo večji ampak bo naraven porod mogoč. Odvisno je  samo od mene, saj sem mogla bit 100% prepričana da zmorem, ker drugače se lahko ustavi. No, tako so minevali dnevi, datum pdp je je prišel in nič dogajanja. V sredo grem še na zadnji pregled, če ne bo še nič mi naslednji dan sprožijo, saj nisem smela biti preveč dni čez rok. Nič posebnega, greva domov.

In takrat so se začeli popadki… Pobereva starejšega v vrtcu, ga dava v varstvo in greva nazaj na Jesenice. Tam so me sprejeli, ob devetih so opravili pregled, ko mi je odtekla voda. Šla sem v porodno sobo, zaradi rizičnosti sem bila v operacijski. No, preden sem se uspela uleči in mi je babica namestila kanal, je minilo pol ure. Potem so me želele pogledati koliko sem odprta, a je bila glavica že čisto dol. Bilo je zelo intenzivno, med popadki nisem imela časa za počitek, ker so se vrstili en za drugim. Menjala sem bok, predihala še dva popadka, v tretjem je Cene prišel na svet. In jaz? Jaz sem rekla samo: ”A to je to?” Ja, tako hitro je šlo. In bilo je krasno in zelo sem ponosna nase da sem to zmogla! No, tudi glede velikosti se niso zmotili saj sem rodila štirikilskega in 55cm velikega fanta. Sama!

Ne bi mi uspelo brez stalne opore in podpore Jožeta. In seveda prijateljic, ki so stalno poslušale moje skrbi in čustvena stanja, ko sem vsak dan šla skoraj iz pekla do raja:D. Hvala vam, Neža, Jerneja, Manca in moje tri dive.

Tako da drage ženske, mamice. Tudi po grozni izkušnji je lep porod še mogoč! Tisti ki me poznate veste, da nisem tip, ki bi mi bile te čustvene porodne zgodbe pri srcu. Ponavadi vzdihujem in zavijam z očmi. No, zdaj sem pa ena tistih ki jo pišem, ha ha in my face!

Preberi še

Zakaj mi ni nihče povedal, da bo tako težko?

Piše: mamica Helena

Sem oseba, ki vsako stvar načrtuje. Sicer načrt velikokrat propade, ampak namen je dober. Načrtujem predvsem, kaj bi lahko šlo narobe in kako bomo lahko to popravili. Ne vem, ali se temu reče, da si pesimist, vsekakor pa sem na dogodke, ki so pred menoj, rada pripravljena.

In tako je bilo tudi, ko sem na nosečniškem testu zagledala plusek. Od tistega trenutka dalje so bile vse moje misli (no, dajmo reči velika večina njih) usmerjene v novo vlogo, ki me je čakala. Zato menim, da sva se z možem na sam porod, dojenje in starševstvo pripravila, kar sva le najbolje znala in zmogla.

Kot verjetno vsaka nosečnica sem prebrala tisoč in en članek na internetu, se vključila v veliko tako imenovanih ‘mama skupinic’, brala vse mogoče tiskano čtivo, se s prijateljicami, ki so že mame, pogovarjala o njihovih izkušnjah, z možem o vsem naučenem diskutirala pozno v noč in še bi lahko naštevala …

Ampak kljub vsemu, se danes… dobrih 7 mesecev po porodu sprašujem…

Zakaj mi ni nihče povedal, da bo tako težko?

Prišla sem do naslednjih možnih odgovorov:

  1. ker se samo jaz tako počutim in se bo vsem to, kar berete, zdelo nekaj čudnega,
  2. če bi se naokoli govorilo, kako težki so začetki, bi morda človeštvo izumrlo, ker se nihče ne bi odločil imeti otroka 🙂
  3. ker čez čas dejansko pozabiš, kako je bilo,
  4. ker vsaka ženska misli, da se samo ona tako počuti.

Meni so bili prvi trije meseci z dojenčkom izredno težki, o njih premlevam že dva tedna in ugotavljam, da si resnično nisem predstavljala, da bo tako.

Seveda želiš dostojanstven in lep porod, a kaj ko te sistem povozi, ti si pa takrat brez moči, da bi se borila zase.

Seveda te preveva ljubezen do majcenega bitja v tvojem naročju, a hkrati ti nagajajo hormoni in v resnici ne veš, zakaj se kdaj čudno počutiš.

Seveda si želiš dojiti, ampak hkrati ob treh ponoči, ko se že več kot dve uri boriš z jokajočim dojenčkom in bolečinami v vseh mišicah telesa si rečeš, joj a je to res vredno? Zakaj samo meni ne gre? A ni dojenje nekaj najbolj naravnega?

Seveda imaš rad svojega moža, a si hkrati besna na njega, ker on lahko spi/počiva/kuha/gre v trgovino, ti pa že n-tič danes dojiš.

Seveda si vesela pomoči/obiska, a hkrati zmedena in nemočna, ker ti vsak da svoj ‘dobronamerni’ nasvet.

Seveda želiš potolažiti svojega dojenčka, a kaj ko ga zares sploh še ne poznaš in ne veš zakaj joka – na tej točki ponovno dobiš 1001 ‘dobronamerni’ nasvet od vseh, ki bolje (sarkazem) poznajo tvoje dete.

Seveda želiš biti samozavestna, verjeti vase in si zaupati, a kaj ko ti po glavi roji tako veliko dvomov, če sploh delaš prav.

Seveda želiš biti sproščena in zadovoljna mami (kot jih vidiš na vseh socialnih omrežjih), a kaj ko imaš naenkrat tako veliko odgovornost.

AMPAK, pride čas, ko vse to mine.

Spoznala sem, da kljub temu, da se morda porod ni odvijal, kakor sem si želela, in odnos osebja ni bil tak, kot si ga zaslužim, imam novo izkušnjo, iz katere sem se naučila mnogo stvari o sebi in vem, da se kaj takega ne bo več ponovilo.

Spoznala sem, da približno 3 mesece po porodu, ko ti začnejo izpadati lasje, se tudi hormoni vrnejo v stare tirnice. 🙂

Spoznala sem, da kaj kmalu poznaš svoje dete. Veš kdaj joka, ker je lačno, kdaj zaspano, kdaj si želi tvoje bližine, kdaj pa joka samo zato, ker je pač težko biti dojenček.

Spoznala sem, da tudi, če je naporno, ima dojenje svoj čar. Sploh zdaj, ko se ne počutim več samo kot servis za hrano, ampak vidim, da je to posebna vez med nama.

Spoznala sem, da bo čas, ko bo očka uspaval dete in bom jaz imela tisto urco ekstra zase, tudi kaj kmalu na vidiku.

Spoznala sem, da sva midva njena starša in midva sva zanjo odgovorna. Zato se odločava po svojem občutku in ne po mnenju 1001 mimoidočega, ki daje tako imenovani ‘dobronamerni’ nasvet. 🙂

Spoznala sem, da sem tudi jaz lahko zadovoljna in sproščena mami!

Vem, da smo šele na začetku in nas čaka še veliko dogodivščin in hkrati velikih preizkušenj. Takrat bom verjetno spet šokirana in se spraševala: Zakaj mi ni nihče povedal, da bo tako težko? 😀

P.s. sej je včasih res težko, ampak večino časa je res lepo. 🙂

Preberi še

Prvi obiski pri dojenčku

Kdaj na obisk k novorojenčku?

Piše: mamica Petra

Dve leti nazaj nisem razumela mamic, ki se niso strinjale s člankom, v katerem sem zapisala, da najmanj dva tedna po porodu na obisk lahko pridejo samo osebe, ki si jim mama upa reči: “Prosim, pomij mi posodo, posesaj mi po tleh in odnesi smeti.” Pod mojo objavo je nekaj mamic napisalo, da so same brez težav takoj po rojstvu v naročju stoje držale otroka, skuhale kosilo, pomile kopalnico  in poskrbele za goste. Sama še skoraj mesec po porodu nisem zmogla skoraj nobene od teh stvari.

A danes te mame razumem. Po svojem drugem porodu sem bila kot rožica. Že isti dan sem se lahko usedla na lastno zadnjico, se oprhala, brez da bi me bilo strah, da izgubim zavest, takoj po prihodu iz porodnišnice sem lahko skuhala in pomila posodo.

Ugotovila sem, da smo si ženske res različne. In ne samo to, da ista ženska lahko po porodu okreva drugače. Prav zato bi morale ženske, ki niso imele težav z okrevanjem po porodu še toliko bolj prisluhniti tistim, ki jim to ni bilo dano. Najmanj, kar lahko storimo, je da novo mamico povprašamo, ali si želi družbe, če potrebuje kakšen pripravljen obrok, posesano stanovanje ali le osebo, ki bi ji popazila dojenčka, da ona skoči pod tuš.  In da nikoli, prav res nikoli, drugi osebi ne očitamo, da je nesposobna. Morda smo sami imeli le srečo, da je naše okrevanje potekalo lažje.

Preberi še

Življenje brez avta

piše:mamica Ana

Pred letom in pol smo bili na počitnicah na Danskem in navdušili smo se nad kolesarskim življenjem. Pa ne samo to, takrat sva začela razmišljati o življenju brez avtomobila. Ker, če tam gor ljudje, družine (ki imajo mnogo več denarja) živijo tako, zakaj ne bi zmogli tudi mi. Premamila naju je ta preprostost, neodvisnost od vremena, pripravljenost, izziv, vsakodnevne dogodivščine. Saj zadnje dvoje v veliki meri poganja kri po najinih žilah. 🙂

Lansko jesen sva tako vrnila avto, ki sva ga imela na posoji in kupila prikolico, v kateri se lahko peljeta dva otroka. Postali smo kolesarska družina. V dežju, snegu, soncu. In po 8 mesecih uporabe mi je še vedno vsaka vožnja s prikolico dogodivščina zase. V prikolico se ne moreš tako zdolgočaseno vsesti, kot se vsedeš v avto. V avtu nikdar ne uspem tako prevetrit misli, kot jih na kolesu. Pa koliko otroških zvedavih oči vidim, in navdušenih krikov “jaz bi tudi”. Da se mi včasih kar zazdi, da imamo prav privilegij, da imamo prikolico namesto avta. 🙂

No, saj enostavno res ni. Sploh, ko se kam mudi in moram še 100 stvari prikolipit, pripet, preden se odpeljemo. Ali pa, ko je treba gonit v hrib. In seveda, ko bi radi šli kam dlje. No, takrat si lahko sposodimo avto od Klemnovih staršev.  Brez tega luksuza bi težko pisala o življenju brez avtomobila.

Ko bomo nekega dne imeli avto pa si želim, da bi znali še vedno, kljub dežju, čez kavbojke obleči nepremočljive hlače in jakno, sesti na kolo in se odpeljati. Čeprav nas bo avto čakal na suhem, v garaži. Ker je življenje na kolesu posebno doživetje. In ker s tem nekaj malega naredimo za našo ljubo Zemljo. In za svojo rit. 🙂


Preberi še


studentska mama magisterij

Nič več študentska, samo še mama

piše: mamica Ana

Magistrirala sem!

Ja, magistrirala sem! Marsikdo me vpraša, ali se mi je odvalil velik kamen od srca. Pravzaprav ni bil velik, sploh ne vem, če je bil kamen. Res sem srečna, da lahko rečem, da to breme ni bilo težko in grenko.  V zahvali v začetku svoje magistrske naloge sem zapisala tudi:

Posebna zahvala gre možu Klemenu, ki je vame verjel, me spodbujal, bodril in se z menoj veselil vsakega napredka. Hvala tudi hčerki Klari za izkustvo nagrajevanja in kaznovanja v mojem življenju ter hčerki Evi za njeno potrpežljivost.

To je tako polepšalo moje pisanje! Imela sem podporo moža, potrpežljivo hči, ki se je rada sama zaigrala in izbrano temo, ki je močno pasala v moj življenjski kontekst. ?

Poleg tega se mi nikamor ni mudilo, rade volje sem se usedla za računalnik in počela nekaj ne-mamastega. Ob pisanju magistrske naloge sem potrdila in nadgradila moje navdušenje nad montessori pedagogiko in spoznala sočutno vzgojo, ki mi je odprla nov svet starševstva in vzgojiteljstva, učiteljstva.

Lahko bi rekla, popoln zaključek zares čudovitega študentskega obdobja. Od krasnih sošolcev, prijateljev za vse življenje, poroke, prve hčerke, študentske mame, druge hčerke, pa do danes, ko uživam še zadnje mesece napol študentskega življenja. Ker lahko še pol leta jem na bone in nosim častni naziv Študentska mama. 🙂

Preberi še