Jutri ne bova več študentski mami

Piše: mama Petra

Danes je zadnji dan, ko imava z Ano na študentski izkaznici veljavno študentsko nalepko.

Verjetno ste opazili, ali pa tudi ne, da sva v zadnjem letu skoraj neaktivni na blogu in socialnih omrežjih. Ana je v tem času že zaključila s študijem, jaz pa sem dobila službo in pisanje magistrske poteka v nekoliko bolj počasnem in neenakomernem ritmu. Sicer se res trudim postavljati prioritete glede na vse situacije, ki so se v zadnjih mesecih zgodile, ampak ne gre čisto tako, kot sem si v prvem planu zamislila (upam, da se vas čim manj najde v tem stavku :)). Če zapišem kar v imenu obeh: včasih pride tudi kakšna preizkušnja in si logično na voljo le tistim, ki te potrebujejo. Mogoče kdaj o tem obdobju kaj zapiševa drugič, mogoče ne. 

Morava pa vam povedati, da vsakič, ko zaideva na najin blog in pogledava, koliko obiskovalcev dnevno odpre spletno stran, naju stisne pri srcu. Ni vas malo. Tistih, ki po nesreči ali pa namenoma naletite na našo stran – in ne bi bilo pošteno in čisto v nasprotju z najinim začrtanim poslanstvom, če blog kar zamre.

V tem času se pridno polni tudi naš e-mail in sporočila s kontaktnega obrazca, preko katerega se na nas obračajo mamice, ki iščejo podporo, pomoč ali le vzpodbudne besede. Zato sva se odločili, da najin blog počasi predava naprej. Ne bova se še čisto umaknili, ker veva, da naju bodo še kdaj zasrbeli prsti. A vendar bo sedaj glavnino in študentsko materinsko zagnanost prevzela Helena. Se sprašujete kdo je ona?

Helena je dekle, ki je po vrednotah in navdušenju nad življenjem, faksom, otroki in družinskim življenjem podobna nama. Zato sva mnenja, da bo blog peljala naprej na tak način, kot sva si ga tudi zamislili. Želiva, da je študentska mama še naprej mesto, kjer lahko najdete spodbudo, pravno pomoč in navdih  vse študentke,  mame ter vsi tisti, ki samo radi prebirate, kako izgleda življenje študentskih družin.

Nekaj o njej pa lahko izveste kar iz njenega zapisa:

Sem žena krasnemu možu Gregorju, mama prisrčni enoletnici Lari in najmlajša izmed treh glasnih sester.

Po srcu Primorka po poštni številki Ljubljančanka. Študiram Zakonske in družinske študije na Teološki fakulteti v Ljubljani in verjamem, da bom v življenju imela tako službo, da me v nedeljo zvečer ne bo dajala tesnoba prihajajočega ponedeljka.

Ne maram krvavic in ljudi, ki se obračajo po vetru. Obožujem potovanja, dober pršut in čokoladni sladoled.

Predvsem sem pa rada obkrožena z vsemi, ki jih imam rada.

Veva, da sva blog predali v dobre roke še posebej tudi zato, ker Helena študira zakonsko in družinsko terapijo (po domače) in vam ne bo solila pameti z nasveti, ki niso tudi znanstveno podprti.

P.S.: Imava vas neskončno radi in v teh treh letih bloganja ste nama bralci in tisti, s katerimi sva sodelovali, dali veliko več, kot bi si sploh lahko predstavljali. Hvala vam za vsak komentar, všeček, objem, napisan članek, pohvalo in kritiko. Čudoviti ste in taki ostanite!

Preberi še

Danes si bila pa res pridna!

Piše: mamica Helena

Že v prvem tednu po rojstvu Lare sem od bližnjih večkrat slišala vprašanje: »Ali je pridna?«

Sicer mi je to vprašanje sprva nekoliko naježilo kožo,  zato sem ponavadi v hecu odgovorila z »ne, poredna je«, ali pa enostavno spregledala vprašanje z »ja, seveda je pridna«.

Vsemu navkljub pa nisem mogla razumeti, kaj v resnici želijo slišati od mene. 

Ali je dojenčica pridna, če pri 1 mesecu sama prespi noč? 

Če ne joka, je pridna?

Če je mirna in lahko jaz skuham ter pojem kosilo, to pomeni, da je pridna?

In še več. Je v nasprotnem primeru poredna?


Če je lačna in ji je težko potrpeti, da je kosilo skuhano, je to čisto normalen fiziološki odziv in pravilno, da zna to izraziti. Če je utrujena, jaz pa želim v tistem trenutku zanjo nemogoče reči, želim, da zna to izraziti. Če ji nekaj ni prav, naj trmari, naj bo to alarm, da se z njo nekaj dogaja, ne pa, da ji rečem, da je poredna. 

Zame to sicer morda pomeni nekaj več izbruhov joka in glasnih dni, a vsaj vem, da bo moji hčerki dovoljeno izražati stisko, ko ji bo težko ali jo bo nekaj motilo in upam, da bom jaz vsaj v večini primerov znala to prepoznati, ji prisluhniti in jo v njeni stiski slišati ter ji pomagati se umiriti.

To pa nikakor ne pomeni, da želim uvajati permisivno vzgojo, kjer ne bo nobenih meja in ji bo vse dovoljeno. Daleč od tega. Pomembno je, da otroku jasno povem, ko nekaj stori narobe. Pri tem pa pazim, da vedno govorimo o njegovem obnašanju. Ko mu rečemo »poreden si«, označimo njega kot osebo in ne njegovega vedenja (npr. »to, da si vrgla hrano na tla ni bilo v redu, naslednjič jo prosim odloži na mizo«).

Otrok, ki mu neprestano govorimo, da je priden oz. poreden, zaradi stopnje razvoja svojih možganov pozna zgolj in samo dve skrajnosti. Biti priden ali biti poreden. In ker nam želi ugajati, bo vedno stremel k pridnosti, seveda mu bo velikokrat spodletelo, ker je to nemogoče doseči in hkrati ne bo slišan, ampak bo potlačen in ponižan.

Ne želim, da bi Lara neprestano hotela doseči cilj, ki je nedosegljiv, ker biti priden in celo otroštvo poslušati, da moraš biti priden, je NAPORNO!

Zato se trudim izogibati besedama pridna in poredna, saj ne želim, da bi moja hčerka znala samo ugajati, se prilagajati in potlačiti svojo voljo.

Še odrasli nismo sposobni biti vedno ‘pridni’, kako potem lahko to pričakujemo od otroka in mu ta nedosegljivi cilj ‘pridnosti’ polagamo že v zibko? A je za nas starše ta pot vzgoje in taka komunikacija z otrokom velikokrat težka. Težka, ker smo bili vzgajani drugače, težka, ker se nam zdi neizvedljiva. Seveda je neizvedljiva, če poskusimo le enkrat in obupamo. Ampak če naredimo premik v glavi in smo konsistentni, se nam bo na dolgi rok to veliko bolj obrestovalo.

Dve različni porodni izkušnji

Piše: mamica Špela Pogačnik

Za mano sta dva poroda, dve porodni izkušnji – ena grozna, druga krasna in imam dva čudovita fantka. Oba poroda sta skupaj trajala enajst ur in pol. S tem da je prvi trajal 10ur in 15 min, drugi pa uro in petnajst minut. Prvi se je končal z urgentim carskim rezom, ko sem bila samo še napol zavestna, drugi pa se je končal ko sem mislila da se je šele začel, rodila sem vaginalno, otroček je prišel ven v enem popadku.

To pišem kot vzpodbudo še kakšni drugi mamici s težko porodno izkušnjo. Prvi porod je bil zame zelo travmatičen, težek. Mislila sem, da nikoli več ne bom imela otrok, še več mesecev po rojstvu prvega sina sem imela nočne more, napade tesnobe … tako zelo me je zaznamoval, da sem imela tudi terapevtsko pomoč. Posledično je bil prve tri mesece Nace zelo nemiren, imel je krče, ki so vsak dan trajali od štirih do šetih ur skupaj – to pomeni da se je toliko časa skupaj jokal. Na neki točki z možem nisva vedela ali naj se vrževa skozi okno, ali če je še kakšna druga možnost. Potem so se stvari umirile. Prišli so lažji časi, lepo smo se navadili rutine.

No, tako je prišel tudi nov plusek na testu. Moja reakcija? Jok. Pa ne od sreče, ampak groze, cel film se mi je spet zavrtel pred očmi. Hvala Bogu za Jožeta in prijatelje, da sem lahko sprejela nosečnost. Sem potrebovala kakšna dva meseca in tega se ne sramujem. Nosečnost je bila relativno ok, če ne upoštevamo klasičnih nosečniških slabosti, bolečin v križu in medenici itd.

Tokrat sem se odločila da rodim vaginalno, čeprav je strah bil cel čas prisoten, saj je med prvo in drugo nosečnostjo preteklo le devet mesecev. Otroček je bil že nekaj časa obrnjen z glavico navzdol, nato pa dva tedna pred pdp šok. Ginekologinja naredi še zadnji ultrazvok in pove, da je z nogicami navzdol. Porušil se mi je svet, obrata mi zaradi predhodnega carskega reza ne smejo delati, glede na to da je otrok velik pa je malo možnosti da se bo obrnil nazaj. Tako sem dobila napotnico za perinatalni dnevni center v Ljubljanski porodnišnici, da mi določijo datum za operacijo. Vikend pred pregledom sem si vzela zase in šla na duhovne vaje, kjer so čudovite ženske molile za lep porod. To me je opogumilo, v torek sem šla na pregled, ki traja celo dopoldne, od tega 80% sediš in gledaš v zrak. Zdravnik me pregleda in fantek je bil obrnjen z glavico navzdol. Krasno! V naslednjih minutah pa mi pove, da je velik otrok in da priporoča cr zaradi vseh komplikacij pri prvem porodu… tako sem dobila datum za cr pet dni pred rokom.

Z možem nisva bila mirna in sva po vzpodbudi in nasvetu prijateljice Agate šla po drugo mnenje. Na Jesenicah so potrdili, da ima otrok krasno vstavo, da je sicer malo večji ampak bo naraven porod mogoč. Odvisno je  samo od mene, saj sem mogla bit 100% prepričana da zmorem, ker drugače se lahko ustavi. No, tako so minevali dnevi, datum pdp je je prišel in nič dogajanja. V sredo grem še na zadnji pregled, če ne bo še nič mi naslednji dan sprožijo, saj nisem smela biti preveč dni čez rok. Nič posebnega, greva domov.

In takrat so se začeli popadki… Pobereva starejšega v vrtcu, ga dava v varstvo in greva nazaj na Jesenice. Tam so me sprejeli, ob devetih so opravili pregled, ko mi je odtekla voda. Šla sem v porodno sobo, zaradi rizičnosti sem bila v operacijski. No, preden sem se uspela uleči in mi je babica namestila kanal, je minilo pol ure. Potem so me želele pogledati koliko sem odprta, a je bila glavica že čisto dol. Bilo je zelo intenzivno, med popadki nisem imela časa za počitek, ker so se vrstili en za drugim. Menjala sem bok, predihala še dva popadka, v tretjem je Cene prišel na svet. In jaz? Jaz sem rekla samo: ”A to je to?” Ja, tako hitro je šlo. In bilo je krasno in zelo sem ponosna nase da sem to zmogla! No, tudi glede velikosti se niso zmotili saj sem rodila štirikilskega in 55cm velikega fanta. Sama!

Ne bi mi uspelo brez stalne opore in podpore Jožeta. In seveda prijateljic, ki so stalno poslušale moje skrbi in čustvena stanja, ko sem vsak dan šla skoraj iz pekla do raja:D. Hvala vam, Neža, Jerneja, Manca in moje tri dive.

Tako da drage ženske, mamice. Tudi po grozni izkušnji je lep porod še mogoč! Tisti ki me poznate veste, da nisem tip, ki bi mi bile te čustvene porodne zgodbe pri srcu. Ponavadi vzdihujem in zavijam z očmi. No, zdaj sem pa ena tistih ki jo pišem, ha ha in my face!

Preberi še

Zakaj mi ni nihče povedal, da bo tako težko?

Piše: mamica Helena

Sem oseba, ki vsako stvar načrtuje. Sicer načrt velikokrat propade, ampak namen je dober. Načrtujem predvsem, kaj bi lahko šlo narobe in kako bomo lahko to popravili. Ne vem, ali se temu reče, da si pesimist, vsekakor pa sem na dogodke, ki so pred menoj, rada pripravljena.

In tako je bilo tudi, ko sem na nosečniškem testu zagledala plusek. Od tistega trenutka dalje so bile vse moje misli (no, dajmo reči velika večina njih) usmerjene v novo vlogo, ki me je čakala. Zato menim, da sva se z možem na sam porod, dojenje in starševstvo pripravila, kar sva le najbolje znala in zmogla.

Kot verjetno vsaka nosečnica sem prebrala tisoč in en članek na internetu, se vključila v veliko tako imenovanih ‘mama skupinic’, brala vse mogoče tiskano čtivo, se s prijateljicami, ki so že mame, pogovarjala o njihovih izkušnjah, z možem o vsem naučenem diskutirala pozno v noč in še bi lahko naštevala …

Ampak kljub vsemu, se danes… dobrih 7 mesecev po porodu sprašujem…

Zakaj mi ni nihče povedal, da bo tako težko?

Prišla sem do naslednjih možnih odgovorov:

  1. ker se samo jaz tako počutim in se bo vsem to, kar berete, zdelo nekaj čudnega,
  2. če bi se naokoli govorilo, kako težki so začetki, bi morda človeštvo izumrlo, ker se nihče ne bi odločil imeti otroka 🙂
  3. ker čez čas dejansko pozabiš, kako je bilo,
  4. ker vsaka ženska misli, da se samo ona tako počuti.

Meni so bili prvi trije meseci z dojenčkom izredno težki, o njih premlevam že dva tedna in ugotavljam, da si resnično nisem predstavljala, da bo tako.

Seveda želiš dostojanstven in lep porod, a kaj ko te sistem povozi, ti si pa takrat brez moči, da bi se borila zase.

Seveda te preveva ljubezen do majcenega bitja v tvojem naročju, a hkrati ti nagajajo hormoni in v resnici ne veš, zakaj se kdaj čudno počutiš.

Seveda si želiš dojiti, ampak hkrati ob treh ponoči, ko se že več kot dve uri boriš z jokajočim dojenčkom in bolečinami v vseh mišicah telesa si rečeš, joj a je to res vredno? Zakaj samo meni ne gre? A ni dojenje nekaj najbolj naravnega?

Seveda imaš rad svojega moža, a si hkrati besna na njega, ker on lahko spi/počiva/kuha/gre v trgovino, ti pa že n-tič danes dojiš.

Seveda si vesela pomoči/obiska, a hkrati zmedena in nemočna, ker ti vsak da svoj ‘dobronamerni’ nasvet.

Seveda želiš potolažiti svojega dojenčka, a kaj ko ga zares sploh še ne poznaš in ne veš zakaj joka – na tej točki ponovno dobiš 1001 ‘dobronamerni’ nasvet od vseh, ki bolje (sarkazem) poznajo tvoje dete.

Seveda želiš biti samozavestna, verjeti vase in si zaupati, a kaj ko ti po glavi roji tako veliko dvomov, če sploh delaš prav.

Seveda želiš biti sproščena in zadovoljna mami (kot jih vidiš na vseh socialnih omrežjih), a kaj ko imaš naenkrat tako veliko odgovornost.

AMPAK, pride čas, ko vse to mine.

Spoznala sem, da kljub temu, da se morda porod ni odvijal, kakor sem si želela, in odnos osebja ni bil tak, kot si ga zaslužim, imam novo izkušnjo, iz katere sem se naučila mnogo stvari o sebi in vem, da se kaj takega ne bo več ponovilo.

Spoznala sem, da približno 3 mesece po porodu, ko ti začnejo izpadati lasje, se tudi hormoni vrnejo v stare tirnice. 🙂

Spoznala sem, da kaj kmalu poznaš svoje dete. Veš kdaj joka, ker je lačno, kdaj zaspano, kdaj si želi tvoje bližine, kdaj pa joka samo zato, ker je pač težko biti dojenček.

Spoznala sem, da tudi, če je naporno, ima dojenje svoj čar. Sploh zdaj, ko se ne počutim več samo kot servis za hrano, ampak vidim, da je to posebna vez med nama.

Spoznala sem, da bo čas, ko bo očka uspaval dete in bom jaz imela tisto urco ekstra zase, tudi kaj kmalu na vidiku.

Spoznala sem, da sva midva njena starša in midva sva zanjo odgovorna. Zato se odločava po svojem občutku in ne po mnenju 1001 mimoidočega, ki daje tako imenovani ‘dobronamerni’ nasvet. 🙂

Spoznala sem, da sem tudi jaz lahko zadovoljna in sproščena mami!

Vem, da smo šele na začetku in nas čaka še veliko dogodivščin in hkrati velikih preizkušenj. Takrat bom verjetno spet šokirana in se spraševala: Zakaj mi ni nihče povedal, da bo tako težko? 😀

P.s. sej je včasih res težko, ampak večino časa je res lepo. 🙂

Preberi še

Prvi obiski pri dojenčku

Kdaj na obisk k novorojenčku?

Piše: mamica Petra

Dve leti nazaj nisem razumela mamic, ki se niso strinjale s člankom, v katerem sem zapisala, da najmanj dva tedna po porodu na obisk lahko pridejo samo osebe, ki si jim mama upa reči: “Prosim, pomij mi posodo, posesaj mi po tleh in odnesi smeti.” Pod mojo objavo je nekaj mamic napisalo, da so same brez težav takoj po rojstvu v naročju stoje držale otroka, skuhale kosilo, pomile kopalnico  in poskrbele za goste. Sama še skoraj mesec po porodu nisem zmogla skoraj nobene od teh stvari.

A danes te mame razumem. Po svojem drugem porodu sem bila kot rožica. Že isti dan sem se lahko usedla na lastno zadnjico, se oprhala, brez da bi me bilo strah, da izgubim zavest, takoj po prihodu iz porodnišnice sem lahko skuhala in pomila posodo.

Ugotovila sem, da smo si ženske res različne. In ne samo to, da ista ženska lahko po porodu okreva drugače. Prav zato bi morale ženske, ki niso imele težav z okrevanjem po porodu še toliko bolj prisluhniti tistim, ki jim to ni bilo dano. Najmanj, kar lahko storimo, je da novo mamico povprašamo, ali si želi družbe, če potrebuje kakšen pripravljen obrok, posesano stanovanje ali le osebo, ki bi ji popazila dojenčka, da ona skoči pod tuš.  In da nikoli, prav res nikoli, drugi osebi ne očitamo, da je nesposobna. Morda smo sami imeli le srečo, da je naše okrevanje potekalo lažje.

Preberi še

Življenje brez avta

piše:mamica Ana

Pred letom in pol smo bili na počitnicah na Danskem in navdušili smo se nad kolesarskim življenjem. Pa ne samo to, takrat sva začela razmišljati o življenju brez avtomobila. Ker, če tam gor ljudje, družine (ki imajo mnogo več denarja) živijo tako, zakaj ne bi zmogli tudi mi. Premamila naju je ta preprostost, neodvisnost od vremena, pripravljenost, izziv, vsakodnevne dogodivščine. Saj zadnje dvoje v veliki meri poganja kri po najinih žilah. 🙂

Lansko jesen sva tako vrnila avto, ki sva ga imela na posoji in kupila prikolico, v kateri se lahko peljeta dva otroka. Postali smo kolesarska družina. V dežju, snegu, soncu. In po 8 mesecih uporabe mi je še vedno vsaka vožnja s prikolico dogodivščina zase. V prikolico se ne moreš tako zdolgočaseno vsesti, kot se vsedeš v avto. V avtu nikdar ne uspem tako prevetrit misli, kot jih na kolesu. Pa koliko otroških zvedavih oči vidim, in navdušenih krikov “jaz bi tudi”. Da se mi včasih kar zazdi, da imamo prav privilegij, da imamo prikolico namesto avta. 🙂

No, saj enostavno res ni. Sploh, ko se kam mudi in moram še 100 stvari prikolipit, pripet, preden se odpeljemo. Ali pa, ko je treba gonit v hrib. In seveda, ko bi radi šli kam dlje. No, takrat si lahko sposodimo avto od Klemnovih staršev.  Brez tega luksuza bi težko pisala o življenju brez avtomobila.

Ko bomo nekega dne imeli avto pa si želim, da bi znali še vedno, kljub dežju, čez kavbojke obleči nepremočljive hlače in jakno, sesti na kolo in se odpeljati. Čeprav nas bo avto čakal na suhem, v garaži. Ker je življenje na kolesu posebno doživetje. In ker s tem nekaj malega naredimo za našo ljubo Zemljo. In za svojo rit. 🙂


Preberi še


studentska mama magisterij

Nič več študentska, samo še mama

piše: mamica Ana

Magistrirala sem!

Ja, magistrirala sem! Marsikdo me vpraša, ali se mi je odvalil velik kamen od srca. Pravzaprav ni bil velik, sploh ne vem, če je bil kamen. Res sem srečna, da lahko rečem, da to breme ni bilo težko in grenko.  V zahvali v začetku svoje magistrske naloge sem zapisala tudi:

Posebna zahvala gre možu Klemenu, ki je vame verjel, me spodbujal, bodril in se z menoj veselil vsakega napredka. Hvala tudi hčerki Klari za izkustvo nagrajevanja in kaznovanja v mojem življenju ter hčerki Evi za njeno potrpežljivost.

To je tako polepšalo moje pisanje! Imela sem podporo moža, potrpežljivo hči, ki se je rada sama zaigrala in izbrano temo, ki je močno pasala v moj življenjski kontekst. ?

Poleg tega se mi nikamor ni mudilo, rade volje sem se usedla za računalnik in počela nekaj ne-mamastega. Ob pisanju magistrske naloge sem potrdila in nadgradila moje navdušenje nad montessori pedagogiko in spoznala sočutno vzgojo, ki mi je odprla nov svet starševstva in vzgojiteljstva, učiteljstva.

Lahko bi rekla, popoln zaključek zares čudovitega študentskega obdobja. Od krasnih sošolcev, prijateljev za vse življenje, poroke, prve hčerke, študentske mame, druge hčerke, pa do danes, ko uživam še zadnje mesece napol študentskega življenja. Ker lahko še pol leta jem na bone in nosim častni naziv Študentska mama. 🙂

Preberi še


selitev

Selitev in iskanje kotička pod soncem

Piše: mamica Petra

Že nekaj časa je od tega, odkar smo se selili. O urejanju stanovanja in selitvi z leto in pol starim otrokom ter dvomesečnico bi verjetno lahko napisala knjigo. Pa ne bom. Lahko samo rečem, da sem morala požreti velik del sebe in svojega ega, da sem drugim pustila, da so urejali stvari za mene. Da so čistili, pleskali, sestavljali omare, pripravljali malice in kavice za delavce in vse kar je bilo potrebno, da smo se lahko vselili. V bistvu mi je bilo res težko, ko sem ugotovila, da je za vse lažje, da sedim na kavču v spodnjem nadstropju, dojim ter pazim svojega dvomesečnega otroka, kot pa da vsako uro skačem iz delovnih oblek in prahu k jokajočemu dojenčku. Jaz namreč rada delam in prav to, da so drugi toliko pomagali, jaz pa sem sedela in delala “nič”, me je najbolj morilo. Danes sem vsem, res vsem, ki so pomagali pri naši selitvi in urejanju našega stanovanja, neskončno hvaležna. Najbolj sem seveda hvaležna Kristjanovim starim staršem, ki sta nas tako odprtih rok sprejela pod svojo streho.

Selitev iz Maribora

Za selitev iz Maribora sva se s Kristjanom odločila, ker na 30 kvadratnih metrih preprosto ni bilo več možno živeti. Poleg tega sva zaključila z vsemi izpiti in naju na mesto Maribor ni vezalo prav nič. Tudi razdalja do najinih staršev je pripomogla k temu, da sva se odločila, da zapustimo štajersko prestolnico.

Selitev
Moj članek o tem, kako se po študentsko lotimo selitve najdete tu.


Selitev ima seveda dobre in slabe plati. Najodličnejša je ta, da sedaj živimo pri Kristjanovih starih starših. Nekaj drugih vam lahko naštejem: ravno prava medgeneracijski razlika, bližina varstva, še en avto več (ker naš vse prevečkrat obišče servis), neprimerno manj stroškov kot smo jih imeli v bloku in še bi lahko naštevali. Slabe lastnosti so predvsem v tem, da mi obupno manjka družba nekoga, ki je v istem “zosu” kot jaz. Mamic moje starosti in mamic, ki študirajo je bilo v univerzitetnem mestu več kot v našem malem mestecu. In če sem iskrena z vami in s sabo, v resnici ne iščem novih tesnih prijateljev, saj si iskreno želim ostati povezana s temi, ki jih poznam že dolgo, pa čeprav vsak od njih živi na drugem koščku Slovenije. V manjših mestih tudi ni vseh trgovin, zato moraš predvsem nakupe oblačil in drugih pripomočkov načrtovati že tako kot mali izlet ali pa zapravljaš denar za poštnino. Prejšnjič sem se na primer odločila kupiti rokavice na dan, ko je zapadel sneg. Seveda v nobeni izmed lokalnih trgovin ni bilo prave velikosti, čeprav sem sama pred vstopom v trgovino naivno razmišljala o tem, kateri odtenek se bo prilegel barvi kombinezona in bunde.

Lahko bi še pisala o razlikah med večjim in manjšim mestom. Toliko več je razlik med mestom in vasjo. Vsaka ima dobre in slabe plati. Najboljše je, da le te poznaš in jih obrneš sebi v prid. Naj se pošalim: odkar živimo tu, sem privarčevala veliko denarja, ker ne kupim toliko oblek, kot sem jih med življenjem v Novem mestu, Ljubljani ali Mariboru.

V zadnjem letu naju je ogromno ljudi vprašalo, ali bomo za vedno ostali tu. V resnici nimamo pojma. Naša skupna družinska pot je odvisna od toliko dejavnikov, da ne moremo delati zaključkov brez osnovnih pogojev. 🙂 Se pa rada pogovarjava o možnostih, ki bodo morda nekoč postale realnost. Ampak najprej lepo po vrsti: magisterij, služba in vmes uživanje v naših skupnih trenutkih.

Naj bo ta članek kot neka kost za glodanje vsem, ki še iščejo svoj košček pod soncem. Tudi midva ga še iščeva, vendar res rada slišiva, kakšne so izkušnje in razmišljanja drugih ter na ta način lažje sanjava realnost.

Preberi še

mama magistra

Izplačilo štipendije v primeru diplomiranja ali magistriranja med študijskim letom

Piše: Študentska svetovalnica

Kaj se zgodi s šipendijo, če diplomiraš sredi leta (npr. decembra 2018)? Se prekine ali se naprej izplačuje do konca študijskega leta?

V nadaljevanju sta predstavljeni obe možnosti, torej kako je z ureditvijo v primeru, da je oseba vpisana v zadnji letnik izobraževalnega programa in kako je v primeru, da je vpisana v dodatno (absolventsko) leto:

1. ZADNJI LETNIK IZOBRAŽEVALNEGA PROGRAMA Zakon o štipendiranju (ZŠtip-1) v 89. členu določa, da se osebi, ki je zaključila izobraževanje pred iztekom izobraževalnega programa, izplačajo zneski štipendij za preostale mesece trajanja izobraževalnega programa.

89. člen (izplačilo v enkratnem znesku zaradi predčasnega zaključka izobraževanja)
(1) Štipendija se izplača v enkratnem znesku v višini preostalih zneskov štipendij za preostale mesece trajanja izobraževalnega programa, če štipendist zaključi izobraževanje pred iztekom izobraževalnega programa, ne glede na to, ali je bil vpisan v vse letnike.
/…/

To pomeni, da se je študentu, v primeru, da je vpisan v zadnji letnik izobraževalnega programa, štipendija redno izplačevala do vključno decembra 2018, za preostale mesece (od januarja 2019 pa do vključno septembra 2019) pa se mu bo štipendija izplačala v enkratnem znesku.


2. DODATNO (ABSOLVENTSKO) LETO Zgoraj napisano pa ne velja za absolventsko leto, saj gre za prejemanje štipendije dodatno leto po izteku izobraževalnega programa, ki je urejeno v 6. odstavku 87. člen ZŠtip-1:

87. člen (prejemanje štipendije v primeru ponavljanja letnika in podaljšanja študentskega statusa)
/…/
(6) Štipendijsko razmerje se po izteku izobraževalnega programa podaljša do zaključka izobraževalnega programa, vendar največ za dodatnih 60 dni po izteku višješolskega programa oziroma največ eno študijsko leto po izteku študijskega programa prve oziroma druge stopnje.

/…/

Nadalje 88. člen Zštip-1 določa, da se v primeru iz 6. odstavka 87. člena štipendija izplačuje samo do zaključka izobraževalnega programa. 

88. člen (izplačevanje štipendij)
(1) Štipendija pripada štipendistu od začetka šolskega ali študijskega leta oziroma od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi vloge, če tako določa zakon ali javni razpis.
(2) V primeru iz šestega odstavka prejšnjega člena se štipendija izplačuje do zaključka izobraževalnega programa, vendar na višješolskih programih največ 60 dni, na študijskih programih prve in druge stopnje pa skupno največ eno študijsko leto. Če je štipendist na študijskem programu prve stopnje prejemal štipendijo za dodatno študijsko leto ali podaljšan študentski status manj kot eno leto, je na študijskem programu druge stopnje upravičen do štipendije za dodatno študijsko leto ali podaljšan študentski status za preostale mesece do celotne dobe 12 mesecev.
/…/

To pomeni, da ko oseba v času absolventskega leta diplomira/magistrira, se ji z naslednjim mesecem preneha izplačevanje štipendije v celoti. V primeru, da oseba ni prejemala štipendijo za celotno absolventsko leto na prvi stopnji izobraževalnega programa, lahko na drugi stopnji izobraževalnega programa v absolventskem letu prejema štipendijo za preostale mesece do celotne dobe 12 mesecev. 
V primeru, da je študent vpisan v absolventsko leto, mu tako pripada štipendija do vključno decembra 2018, z januarjem 2019 pa ni več upravičen do prejemanja štipendije, saj je diplomirala. V primeru, da bi na drugi stopnji prejemal štipendijo in bi vzel absolventsko leto, bi mu na drugi stopnji pripadala štipendija za preostalih 9 mesecev v absolventskem letu. 

Pri tem naj opozorim, da mora štipendist skladno z 93. členom ZŠtip-1 v 30 dneh od zaključka izobraževanja (torej od diplomiranja) obvestiti štipenditorja, da je zaključil študij, saj gre za spremembo, ki vpliva na štipendijsko razmerje.

93. člen (spremembe, ki vplivajo na štipendijsko razmerje)
(1) Štipendist je dolžan sporočiti dodeljevalcu štipendije vse spremembe, ki se zgodijo v tekočem šolskem ali študijskem letu in bi lahko vplivale na štipendijsko razmerje v 30 dneh po nastali spremembi ali v 30 dneh od dneva, ko je za spremembo izvedel.

(2) Spremembe, ki vplivajo na štipendijsko razmerje, so:
–        prekinitev ali zaključek izobraževanja,
–        sprememba izobraževalnega programa ali izobraževalne ustanove,
–        okoliščine, zaradi katerih štipendist ne izpolnjuje več pogojev za pridobitev štipendije po tem zakonu oziroma za dodatek za bivanje, za dodatek za štipendiste s posebnimi potrebami oziroma dodatek za obvezno zdravstveno zavarovanje.
/…/

Hvala zavodu Študentska svetovalnica za odgovor. Če imate kakšno pravno vprašanje se lahko vedno po brezplačno pravno pomoč obrnete na Študentsko svetovalnico. Njihovi kontaktni podatki: telefonska številka: 01/438 02 53, email: info.svetovalnica@gmail.com)

Preberi še

Koledar rojstnih dni za vsa leta

Brezplačni koledar rojstnih dni

Piše: mamica Petra

Bil je čas novoletnih praznikov in z družbo smo bili v Rotterdamu na Evropskem srečanju mladih. Spali smo pri fantastični družini in na ta način spoznavali Nizozemsko kulturo in način življenja. Poleg božanske hrane, prijetnega vzdušja in raziskovanja mesta ne bom nikoli pozabila njihovega stranišča. Na vratih stranišča je visel koledar z rojstnimi dnevi. Ne koledar za posamezno leto, ampak “splošni” koledar. To se mi je zdela tako fantastična ideja, da sva se s Kristjanom že takrat odločila, da bova v svojem domu zagotovo imela koledar z rojstnimi dnevi na WC-ju. Ko greš namreč zjutraj na potrebo, vmes pokukaš še na koledar, se spomniš slavljenca in mu napišeš sporočilce, ga pokličeš ali obiščeš. Koledar sva sicer dala izpolniti kar svatom na poroki, saj sva tja povabila najine najbližje in od takrat naprej (se trudiva) vsem čestitati za njihov praznik.

Koledar nama je za poroko ustvaril Klemen Breznik. Da ga boste lahko natisnili tudi vi, da dobite spodaj v PDF formatu (priporočena velikost tiska pa je A2).

Splošni koledar rojstnih dni

PDF dokument prenesite tukaj.

 

Preberi še