Kategorija: Mama

Kaj pa po porodu?

piše mamica Helena

Poporodno obdobje je polno novih izzivov in sprememb, ki si jih mladi oziroma novopečeni starši tekom nosečnosti niti ne predstavljamo. Ravno zato sem v prvi nosečnosti naredila to napako, da sem podcenjevala napor in izzive, ki mi/nama jih bo prineslo poporodno obdobje.

Kljub temu da imaš doma dišečega dojenčka, si na toplem in varnem, je lahko to obdobje, ko mame oz. starši pademo v stisko. Sama sem o tem že pisala tukaj.

Verjamem pa, da je lahko čas po porodu tudi zelo, zelo lep, doživet in miren. Le nekaj predpriprave je potrebne. No, če si tak tip človeka kot jaz. Veliko bolje se počutim, če imam občutek kontrole ter predvsem tega, da sem se na nekaj dobro pripravila. 

Začela sem s poslušanjem brezplačnega predavanja pri DOULA ASJA, ki se posveča prav pripravam na poporodno obdobje. Ter tudi tekom priprave na porod pri Veva, spletna šola za starše, kjer dobiš vsebine glede priprave na porod in pa tudi napotke, kako se soočati z izzivi, ki pridejo po porodu – npr. predavanje ABC dojenja, ki bi po mojem mnenju moral biti obvezen za vse nosečke. 

No, kako sva se priprave na POPORODNO obdobje lotila midva?

Pogovor s partnerjem

Veliko sva se pogovarjala (že preden sem drugič zanosila), kako nama je bilo pri Lari, kaj naju je spravljalo v stisko, kaj bova v drugo naredila drugače, kje sva ‘kiksnila’ oz. nisva pričakovala, da bo tako. 

Priprava starejše hčerke

Ko sem izvedela, da sem noseča, sva to novičko takoj delila tudi s starejšo hčerko. Želela sva, da je že od začetka vključena v to nosečnost. Seveda je bila takrat še premajhna, da bi ‘skrivnost’ takoj izdala (če imate večje otroke, je glede tega za razmisliti, ker so zelo iskreni in morata vedeti, če želita nosečnost takoj deliti tudi z drugimi).

Tekom nosečnosti in pregledov sva jo poskušala čim bolj vključevati s tem, da je pomagala pri pranju in zlaganju oblekic, sestavljanju vozička, šivanju dekice, montiranju lupinice v avto. Na ta način je imela možnost biti vključena. 

Veliko smo se tudi pogovarjali kako bo, ko bo prišla sestrica (zadnje dva meseca, prej je bilo mogoče nesmiselno glede na njeno starost). Vedela je, da bom šla v porodnišnico, da me nekaj časa ne bo, da se je tudi ona rodila v porodnišnici. Razložili smo ji, s kom bo doma v tem času, ko naju z Gregorjem ne bo, in da naju bosta onadva prišla iskati, ko bom lahko prišla domov.

Hkrati sva se zavedala, da bo tudi ob prihodu novorojenčice potrebno poskrbeti za Laro. Pripravljeni smo na to, da bo morda potrebovala več pozornosti in jo bo potrebno na različne načine zamotiti (ni slabo, če si morda naredite plan aktivnosti, ki jih boste počeli – kot nek urnik ali rutino). 

Prav tako sva pozorna na to, kako govoriva z njo in kako okolica govori z njo. Trudila se bova, da ne bova uporabljala dojenčice za razlog, da se ne moreva z njo igrati, brati, kuhati, … ampak bova stavke obrnila drugače. Npr. Ne morem se igrati s teboj, ker dojim – na mesto tega, uporabim raje Lara, takoj ko bom lahko pridem in bova sestavili kocke. 

In še drugi zelo pomemben vidik glede komunikacije – večkrat sem iz ust prijateljev, sorodnikov ali znancev slišala, kako so rekli Lari, joj sedaj boš pa morala mamico deliti, joj a boš kaj ljubusumna, o, sedaj bo pa vse drugače. Lari je bilo kljub temu da besed ni v polnosti razumela, ob tem vidno nelagodno. Takrat sem prevzela pobudo in rekla nekaj v smislu, super se bomo imeli, komaj čakamo in vse bomo zrihtali. Več nas je, lepše bo! Taki stavki otroka razbremenijo neke odgovornosti in predpostavk kakšni bodo in kako se bodo obnašali. Ja, verjetno bo ljubusumna in ja, verjetno bo nekako reagirala na prihod sestrice. Ampak naloga nas staršev je, da to primerno naslovimo in zreguliramo vsa ta čustva. Svoja, njena in od okolice. 

Priprava na to, kaj me/nas čaka (dojenje, navezanost, rojstvo mame, …)

V prvi nosečnosti so bile moje misli nekako takšne: 

Ah, še vsaka je rodila, bom pa tudi jaz; v skrinji naj si pripravim hrano?? Pa saj grem samo roditi, saj ne bom bolna; Dojenje? Ok, no mogoče na to bi se pa lahko pripravila. 

A boste ugibali katera od teh stvari mi je bila najlažja? 

Seveda, dojenje. Pa še tu sem imela kar nekaj izzivov. Ampak razlika je bila, da sem bila na to pripravljena z znanjem in podkrepljena s tem, da sem vedela, kje prositi za pomoč. 

Zato sem si sedaj naredila seznam, na katerih vseh področjih se moram opolnomočiti, se opremiti z znanjem. Tokrat je bil pri meni fokus predvsem na porodu. Kaj si želim in česa ne bom dopustila, da se mi dogaja.

Predlogi, ki bi jih dala prijateljici prvorodki: 

  • POGOVARJAJ se s partnerjem o vajinih pričakovanjih drug do drugega in do poporodnega obdobja
  • Beri, glej, poslušaj in informiraj se o DOJENJU
  • Pripravi se na POROD in res dobro razišči KAKO si želiš roditi
  • Beri o NAVEZOVANJU z dojenčkom in da je največ kar lahko narediš za dete to, da ležiš in se stiskaš z njim

Hrana

V prvem poporodnem obdobju je bila skrinja prazna, midva sva pa iz dneva v dan delala plane za kosila in večerje. Saj to je kar funkcioniralo, dokler se Gregor ni vrnil nazaj v službo in ker je bil to prvi otrok. Kasneje sem par tednov živela od kruha in poli salame. Ker drugega enostavno nisem uspela skuhati oz. niti energije nisem imela. 

Predstavljala sem si, da bom dojenčico podojila, odložila in bo spala. Jaz bom pa tačas lahko skuhala. Saj podojila se in zaspala je. Ampak spala je pa samo, če sem sama ležala zraven nje ali pa jo nosila v nosilki. Zato je kuhanje ali pospravljanje ali karkoli drugega odpadlo. 

Sedaj sva se na to pripravila malo drugače: 

  • Napisala sva 14 dnevni jedilnik (namenoma ga ne bom delila, ker mislim, da je najbolj pametno, da si napišete jedilnik z jedmi, ki jih pri vas običajno kuhate. Mislim, da je zelo neefektivno, da bi delila, kar pri nas kuhamo, ker če tega običajno ne jeste, ne verjamem, da boste v poporodnem obdobju pripravljeni na nove kuharske podvige :)) 
  • Svojo mamo sem prosila, da mi je skuhala golaže in juho za v skrinjo
  • Nekaj zelenjave sva si zrezala in zamrznila, da je že pripravljena za v lonec
  • S taščo sva se dogovorila, da 1x/teden skuha kosilo še za nas
  • Na zalogo sva kupila neka osnovna živila (moko, sladkor, sol, grisine, oreščke, pašto, riž, …), ki lahko stojijo, da nama v prvih tednih ne bo treba v velike nabave, ampak samo po svežo hrano. 

Obleke

Pripravila sem si poseben predal, v katerem so že pripravljene obleke za po porodu. Udobne spodnje hlačke, spodnje majice za dojenje, modrčki za dojenje, nogavice, blazinice za dojenje, nosečniške pajkice in ohlapne majice. S tem, ko imam dovolj primernih, udobnih in svežih oblačil, se bom počutila veliko bolje. 

Obiski

Glede na to, da živimo v času pandemije, so obiski še bolj pereča tema kot običajno. Super je, da se s partnerjem pogovorita, ali si želita obiske takoj ali bi si želeli najprej nekaj časa samo zase. 

Ljudje smo si različni in jaz sem tisti tip ljudi, ki obožuje družbo, obiske in uživa, ko ima veliko ljudi ob sebi. Vseeno sem pa pri Lari ugotovila, da mi je pasalo veliko obiskov, ampak po malo časa. Torej vesela sem bila, da je kdo prišel, ampak ne za dve uri. Običajno sem po 45 minutah že postala nervozna in živčna in sem želela mir in počitek. Ne vem kako bo sedaj, vem pa, da bom znala lažje to skomunicirati in na vljuden način to povedati. 

Tokrat sva se malo bolj pogovarjala, kako in kaj si želiva glede obiskov. Najine meje oziroma kriterije sva postavila nekako takole. 

  • Dobrodošli so tisti obiski, ki: 
    • bodo razumeli, če jim rečeva, da sva vesela, da so prišli, ampak sedaj potrebujemo malo miru;
    • ne bodo pričakovali, da jih bova postregla s 6 hodnim menijem;
    • pridejo zdravi;
    • bodo spoštovali najino željo po tem, da si ob prihodu umijejo ter razkužijo roke in pridejo v čistih oblačilih – torej ne v oblačilih, v katerih so bili npr. v službi (pa tu ne gre zato, da bi dojenčka zavijala v vato, gre enostavno zato, da živimo v časih, ko je to potrebno in novorojenčki nimajo še dovolj razvitega imunskega sistema, da bi se uspešno borili z različnimi virusi. Verjemite, da bo za lizanje ograj, basanje zemlje v usta in raznih drugih načinov za navajanje na bacile več kot dovolj.)

Prijateljica

In še zadnja, a zelo, zelo pomembna točka je ta, da imam na liniji prijateljico, ki bo poslušala vse moje tegobe, jamranja, stiske in hkrati se z menoj veselila ob vseh mejnikih, slikicah in brezveznih videoposnetkih, ki jih bom pošiljala. 

Poleg Gregorja, s katerim bom vse to delila, mi veliko pomeni, da imam še prijateljico, s katero lahko delim take trenutke. 

In hvaležna sem, da nimam samo ene take. Ampak več njih. Hvala ti in hvala vam, drage moje. Vse vam bom trojno vrnila, ko boste tudi ve (spet)na tem.

Gnezdenje po študentsko

Piše: nosečka in mamica Helena

Sedaj pa je res prišel že čas, ko morava imeti vse pripravljeno na prihod novega člana. Zadnje tedne gnezdim s svetlobno hitrostjo. 

Zelo prav mi pridejo izkušnje, kaj vse sem uporabljala pri Lari in kaj je tisto, v kar je res vredno investirati. 

Preden berete dalje naj še povem, da sva za dražje stvari, za katere sva vedela, da jih potrebujeva, vključila najini družini. Povedala sva jim, naj se raje zberejo skupaj in nama prispevajo za konkretno stvar, ki jo potrebujeva (npr. avtosedež, voziček, …), kot pa da vsak posebej kupuje neke malenkosti, igračke, pliškote, ki jih ne potrebujemo. To je super priložnost, da se starša malce finančno razbremeni in hkrati sorodniki nimajo težav z idejami kaj kupovati – nama so tako prispevali za trip-trap stolček  z opremo.

Za dopolnjen oz. razširjen seznam kliknite še na Seznam stvari za mamico in dojenčka, ki sta na napisali še drugi študentski mamici.

OBLAČILA 

Oblačil sem nekaj dobila, večino sem jih nakupila preko FB skupine Nosečka bolšjak ali Marketplaca, kjer sem brskala in brskala, da sem dobila ugodno in kvalitetno. 

Zakaj so rabljena oblačila super? 

Ker so večkrat preprana in bolj kot je oblačilo preprano, manj umetnih/škodljivih kemikalij ima v sebi. 

Nekaj bodijev in hlačk ter kakšno jopico sem kupila novo. Večinoma v Lidlu in Hoferju, ko so imeli posebno ponudbo za dojenčke, kakšen kos tudi v H&M in kasneje tudi v Pepcotu. 

Kaj od oblačil nam je prišlo prav: 

  • dolgi bodiji na preklop (da ni potrebno dajati čez glavo), 
  • navadni dolgi bodiji, 
  • dolge hlačke ali žabice, 
  • nogavičke, 
  • jopice, …

Pri novorojenčku sem res pazila, da so materiali čim bolj mehki in da ni nepotrebnih elastik ali šivov, ki bi ga motili. 

Nam se je super obneslo, da sem si že v naprej pripravila oblačila do vključno št. 68, da mi ni bilo treba takoj, ko je neko številko prerasla, že brskati, prati in likati naslednje, ampak sem imela vse pripravljeno.

Številčno bi rekla, da imejte majhnih številk več na zalogi (jaz imam cca 15 kompletkov – bodi in hlačke), ker gre (vsaj pri nas je bilo tako) velikokrat kaj skozi pleničko ali pa lahko dojenček po podojih poliva. 

Vem, da sem prve tedne Laro tudi po 4-5x na dan preoblačila. 

NEGA

Od nege smo uporabljali čim manj stvari. Dojenčkova koža je zelo občutljiva in nežna. 

  • MAZILA ZA RITKO: 
    • Hladilno mazilo za ritko smo uporabljali samo po kakanju in še to ne vsakič. V kolikor je prišlo do kakšnega vnetja, sem uporabila ali Sudocrem ali Praško pasto. 
    • Nasvet: v porodnišnici dobite kremico za ritko vašega dojenčka. Ker to kremico dobi vsak dojenček svojo, jo lahko ob odhodu vzamete s seboj, oni jo tako ali tako po vašem odhodu vržejo v smeti (ta nasvet mi je dala prijateljica, ki je delala v porodnišnici).
  • NEGA POPKA: 
    • Fiziološka raztopina
    • Sedaj sem večkrat slišala, da priporočajo čiščenje z Ofenoseptom (bom sedaj tudi jaz poskusila)
  • KOPANJE
    • Trdo milo
  • TEMENCA
    • Čistili smo jih kar z olivnim oljem in glavničkom. Se je super obneslo.
    • Glavniček sem kupila tisti, ki ima na eni strani trde plastične ščetine, na drugi pa so mehkejše iz silikona (ne vem če je silikon, je neka mehkejša masa – mislim, da je glavniček znamke dr. Gorkić)
  • FIZIOLOŠKA RAZTOPINA
    • Za čiščenje noska (plus baby vac)
  • PLENIČKE
    • Ne si narediti prevelike zaloge majhnih pleničk, ker dojenčki hitro rastejo oz. lahko, da bo vaš dojenček večji in vam bodo ostajale
    • Mi smo pri Lari uporabljali prvi dve številki pleničk od Pampers, nato pa Müller znamko
    • Poskusili smo tudi s pralnimi, ampak nam žal ni šlo (morda sem bila premalo vztrajna), v kolikor vas zanimajo pralne pleničke vam priporočam FB skupino Pralne plenice – vse o pralnih plenicah in Pralne plenice iz aliexpressa. 

TETRA PLENICE

Tetra plenice (cca. 50 kos) sem podedovala od starejše sestre, ki je imela dojenčka pred menoj. Ko sem videla, koliko jih je, sem se nasmejala in si mislila, oh spet je nekaj pretiravala. 

No, ampak izkazalo se je, da sem vse že v nekaj dneh porabila oz. so bile za v pranje, zato predlagam, da jih imate raje več kot manj. Uporabljala sem jih pri dojenju, na začetku sem jih dajala čez ramo zaradi polivanja ali pa če je kdo od sorodnikov želel dojenčka vzeti v naročje. Podlagala sem jih tudi na previjalno podlogo in še danes jih uporabljamo pri Lari po tuširanju – čez stroj raztegnemo tetra pleničko, da se nanjo vsede. 

Verjetno bi bilo tudi 20 kosov čisto dovolj, ampak ker sem jih pač imela, sem jih uporabljala. In prav so mi prišle. Nekaj jih je še tašča našla v omari, takih, ki so bile 30 let stare, ampak še vedno uporabne. Tudi tetra pleničke prodajajo rabljene na že zgoraj omenjenih straneh.

VOZIČEK

Pri vozičku se ne bi osredotočala na znamko, ampak bi vam rada napisala, kaj se je za nas izkazalo za uporabno oz. kaj mi je pri vozičku pomembno. 

NA KAJ BODITE POZORNI: 

  • Velikost košare (to je bil pri Larinem največji minus, ker je košaro prerasla v 3m, zato smo se sedaj odločili za drugega)
  • Gume na vozičku (razmislite po kakšnem terenu boste vozičkali. Če je to gozdna pot ali makadam je super, če so gume temu prilagojene)
  • Priključek za lupinico (za kakšen hiter opravek je to super, sploh če ti dojenček zaspi v avtu, da ga ni potrebno prestavljati v košaro)
  • Športni del, ki se poleže (da se lahko otroka spusti v ležeči položaj, ko zaspi)
  • Dovolj velika (spodnja) košara za shranjevanje (to mi je pomembno tudi sedaj, ker že za Laro nosim veliko stvari s seboj, potem bo pa še dojenček)

POSTELJICA/ZIBKA

Pred nakupm priporočam, da razmislite ali bo otroček spal v svoji posteljici ali z vami/vama. Mi smo zibko in posteljico dobili. 

Lara je v zibki spala točno 1h v celem svojem življenju. V posteljici pa mislim da eno noč oz. še to samo polovičko noči. 

Pri dveh letih smo sestavili večjo posteljo in sedaj spi v njej. 

Sedaj v drugo, posteljice sploh nismo sestavljali. Zibko pa imamo ampak zgolj zato, da v kolikor bo dojenčica spala, jo bom odložila v zibko, da bo na varnem pred Laro.

Zakaj smo se odločili, da dojenček spi kar z menoj? Ker je tako bolj enostavno, ni potrebno ponoči vstajati za podoje, dojenčki pa tudi dokazano bolje spijo, če čutijo mamino bližino.

Zaradi zgoraj omenjenih razlogov, smo se odločili, da raje investiramo v večjo zakonsko posteljo 8200×200), kot v dodatne posteljice/zibke, …

GNEZDECE

Nama je bilo gnezdece uporabno prvih nekaj mesecev, kupila sem rabljenega v FB skupinici Nosečka bolšjak. Lara je v njem spala dnevne počitke in da ni bila kar na kavču, je spala v gnezdecu.

Če se prav spomnim, je stal 20 evrov. 

AIREX

(izpostavljam prav določeno znamko, ker po mojem mnenju nima konkurence oz. je daleč najbolj kvalitetna glede na dobrobit otroka in kvaliteto izdelave)

To je eden izmed pripomočkov, v katerega je vredno vložiti nekaj več evrov. Mi imamo Airex, ki ga je moja mama dobila, ko sem bila sama dojenček, in je še danes po toliko letih kot nov. 

Na začetku je bil v uporabi za moje fizioterapije, kasneje tekom let pa za igro in telovadbo. 

ERGONOMSKA NOSILKA

V prvih dveh letih Larinega življenja sem večkrat rekla – slava in čast tistemu, ki je izumil Bobo – in resno mislim. 

Če bi morala izbrati samo eno stvar, ki jo svetujem za nakup, je to gotovo Boba oz. nosilka.

Sedaj v drugo bom na začetku poskusila dojenčico nositi sprva v wrapu in nato v Bobi X.

Glede različnih vrst in znamk nosilk ter za uporabne informacije glede nameščanja vam priporočam FB skupinico Carry Mama babywearing Slovenia.

ELEKTRONSKA VARUŠKA

Midva sva od sestre podedovala elektronsko varuško, ki ima tudi kamero in nama je to prišlo zelo prav, ker sva takoj lahko videla, če se prebuja in jo nazaj uspavala še predno se je dokončno prebudila. S tem sva si priborila še kakšno dodatno urico spanja. Če bi imela samo tisto na zvok, bi jo slišala šele, ko bi zajokala na glas in bila že precej budna. 

Sedaj sva iz Aliexpressa naročila še eno, ker bosta punci spali v različnih sobah in nadstropjih.

PREVIJALNA MIZA

Super trik za previjalno mizo je, da kupite v Ikei (ali kje drugje kakšnega podobnega) MALM predalnik s 4 predali in pri mizarju naročite zgornji del (glejte sliko). Nama je to naredil moj stric, vem pa, da je pri prijateljici, kar mož sam naročil razrez (Obi, Bauhaus, …) in skupaj zbil/zlepil. Ni nič težkega. 

Ko previjalne mize ne potrebujete več, odstraniš samo zgodnji del in se predalnik lahko dalje normalno uporablja.

ZA MAMI

  • Vložki – meni so se najboljše obnesli od TO-TO in si tudi naredite nekaj zaloge. V porodnišnici Ljubljana jih dobite 10, ostale morate imeti s seboj. Se pa praksa od porodnišnice do porodnišnice razlikuje, zato malo preverite. Jaz jih bom vzela še dodatnih 10 s seboj. 
  • Gatke– teh je v porodnišnici dovolj na voljo, nekaj sem si jih kupila tudi za doma, bom pa potem tudi kar svoje domače uporabljala. Sem si namenoma kupila nekaj večjih zato, da bom res komot (v prvo sem bila šivana in sem bila glede tega res občutljiva)
  • Modrčki za dojenje – čim bolj mehki in brez kosti. Sama sem imela v prih 4m Larinega dojenja 16x mastitis. Velikokrat ravno zato, ker sem nosila modrček s kostjo.
  • Blazinice za dojenje– za v porodnišnico sem si kupila en paket za enkratno uporabo, doma pa nameravam uporabljati tiste za večkratno uporabo. Ko sem ugotovila, da to obstaja, se mi je odprl nov svet, kajti ne samo, da so bolj eko, ampak so predvsem veliko, veliko bolj vpojne. Pri Lari sem jih kupila od Racmana.
  • Spodnje majčke za dojenje – super rešitev, da ti ni potrebno kupovati posebnih majic za dojenje. Sama sem imela svoje navadne majice, spodaj pa spodnjo majico za dojenje.
  • Udobna oblačila za po porodu – po porodu načrtujem še kar nekaj časa uporabljati nosečniške pajkice, zato sem si jih kupila nekaj več na zalogo. Pomembno mi je, da mi bo udobno.

V naslednjih tednih prideta še zapisa o moji pripravi na porod ter pripravi na poporodno obdobje. 

Študentske finance

Ugodnosti in pravice študentskih družin

11 komentarjev

Piše: Anja iz Zavoda Študentska svetovalnica

V primeru da sta (bodoča) starša še študenta oziroma je študent vsaj eden izmed njiju, jima pripadajo določene dodatne ugodnosti ter predvsem razni denarni prejemki. Te ugodnosti, pravice ter prejemki mamicam in očkom olajšajo finančno breme ter tudi opravljanje študijskih obveznosti, zato jih je dobro poznati.

Naj kot prvo povem, kje si lahko nekdo, ki je prava nevešč, sam poišče informacije o pravicah, ki mu pripadajo, tako na splošno, kot tudi v povezavi s starševstvom in študijem. V Sloveniji poznamo Pravno-informacijski sistem ali na kratko PISRS, kjer najdete aktualno zakonodajo. Vsi zakoni ter pravilniki imajo pred imenom postavljeno pikico. Vedno glejte zeleno, saj slednje pomeni, da je zakon trenutno veljaven in ureditev po njem ni zastarela.

Sedaj pa k pravicam. Rada bi poudarila, da so določene pravice namenjene zgolj mamicam študentkam, medtem ko spet druge lahko uveljavlja katerikoli izmed staršev. Najpomembnejše pravice, ki jih lahko uveljavljate kot starši študenti so:

Dodatno študijsko leto je pravica, ki jo ureja Zakon o visokem šolstvu (ZVis) v četrtem odstavku 70. člena, ki pravi sledeče:

"Študentke matere, ki v času študija rodijo, imajo pravico do podaljšanja študentskega statusa za eno leto za vsakega živo rojenega otroka."

Pravica do dodatnega leta tako pripada mamicam za vsakega živo rojenega otroka. Ta pravica ne vpliva na možnost koriščenja absolventskega staža, prepis na drugo fakulteto ali na pravico do rednega ponavljanja letnika. Tako je pravico možno koristiti tudi, če mamica rodi v času, ko koristi absolventski staž. Slednji se tako podaljša za dodatno leto. Prav tako je ne gre mešati s pravico do podaljšanja statusa iz upravičljivih razlogov, kar ureja tretji odstavek 70. člena ZVis.

Naj ob tem poudarim, da ZVis nikjer ne navaja, da mora biti dodatno študijsko leto izkoriščeno takoj v študijskem letu, ki sledi letu, ko je mati rodila. Kljub vsemu je praksa na določenih fakultetah takšna, da morajo novopečene mamice pravico do dodatnega leta izkoristiti v letu, ki sledi rojstvu otroka. Sledeče se je zato dobro pozanimati na fakulteti, ki jo obiskujete.

Pravilnik o subvencioniranju bivanja študentov ureja bivanje študentov v študentskih domovih ali pri zasebnikih s subvencijo. Poleg vseh osnovnih pravic, ki pripadajo vsem osebam s statusom študenta pa za študentske družinice veljajo še določene dodatne ugodnosti glede subvencioniranega bivanja.

Kot prvo, dobi eden izmed staršev dodatnih 100 točk za sprejem v študentski dom, v primeru posebno težkega socialnega položaja pa, na podlagi ustreznih dokazil, še dodatnih 50 točk. Nadalje lahko študent starš vlogo za subvencionirano bivanje odda tudi po roku za uveljavljanje pravice do subvencioniranega bivanja, saj se rojstvo otroka šteje za izredni dogodek.

Pomembno je tudi, da se subvencija za bivanje vedno dodeli tudi partnerju ali partnerici študenta, ki namerava bivati subvencionirano z otrokom. Torej če očka izpolnjuje pogoje za subvencionirano bivanje, bo lahko poleg njega, pod določenimi pogoji, bivala tudi njegova partnerica oziroma mamica. Pogoji, ki jih mora taka oseba pri tem izpolnjevati so:

  1. državljanstvo RS,
  2. status študenta in izobraževanje na študijskem programu, ki se izvaja kot redni študij ter ni v delovnem razmerju ali samozaposlena oseba,
  3. status študenta in izobraževanje na študijskem programu, ki se izvaja kot izredni študij, in sicer najmanj 3 dni v tednu ter ni v delovnem razmerju ali samozaposlena oseba.

Študentski domovi v Ljubljani imajo za študentske družine namenjene tudi posebne apartmaje v Rožni dolini.

Subvencionirana prehrana je urejena v Zakonu o subvencioniranju študentske prehrane (ZSŠP), ki v 8. členu pravi sledeče:

"...in upravičenci – starši imajo pravico do deset dodatnih subvencioniranih obrokov mesečno.

Pravica do dodatnih subvencioniranih obrokov na podlagi izkazanega starševstva velja za vsakega otroka, ki tudi šteje za upravičenca, uveljavi pa jo lahko le eden od staršev."

Subvencionirana prehrana je pravica otroka, uveljavlja pa jo lahko katerikoli izmed staršev. Eden od staršev mora za uveljavljanje pravice v pisarno za študentske domove prinesti rojstni list otroka.

MATERIALNI CENZUS
Določene pravice, ki so obravnavane v nadaljevanju, so pogojene s socialnim položajem prosilca, zato je pomembno vedeti, kako se izračuna materialni cenzus, ki ga država upošteva pri podeljevanju pravic.

Pri izračunu materialnega cenzusa nam pomaga Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS), ki vsebuje odgovore na vprašanja, katero premoženje ter dohodki se upoštevajo pri določanju socialnega položaja ter katere osebe se pri tem sploh upoštevajo.

V primeru da imamo družinico, ki jo sestavljajo oče, mati ter otrok, se bodo pri določanju socialnega položaja upoštevali vsi trije, hkrati pa tudi vse njihovo premoženje ter njihovi dohodki pod določenimi pogoji in z določenimi izjemami.

Različni zakoni omenjajo različne materialne cenzuse, najpogosteje merilo pa sta neto povprečni mesečni dohodek v Sloveniji, v določenih primerih pa tudi minimalni dohodek. Koliko znašata, lahko spremljate na spletni strani Statističnega urada Republike Slovenije.

Obrazci za uveljavljanje pravic, ki jih bom omenila v nadaljevanju, se najdejo na spletni strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Vlogo lahko starši oddajo na centru za socialno delo v kraju, kjer bivajo.

Pravice v povezavi z materialnim cenzusom:

Otroški dodatek ureja ZUPJS in je denarni prejemek, ki pripada enemu izmed staršev, ki ima prijavljeno prebivališče v Republiki Sloveniji. Dovolj je začasno prebivališče. Otroški dodatek je pravica, ki pripada do otrokovega 18. leta starosti, vendar pa se za njo lahko zaprosi za leto dni. Tako je potrebno vsako leto znova zaprositi zanj. Višina otroškega dodatka je odvisna od socialnega položaja ter števila otrok, giblje pa se od 20 EUR do 140 EUR mesečno. Višina otroškega dodatka se določi glede na uvrstitev družine v dohodkovni razred, ki od 1. 1. 2018 ni več določen v odstotku od povprečne mesečne plače vseh zaposlenih v Republiki Sloveniji za koledarsko leto pred vložitvijo zahteve, ampak v nominalnih mejah.
V 24. členu ZUPJS se nahaja pravica do oprostitve plačila vrtca za drugega ter vse nadaljnje otroke (ki hkrati obiskujejo vrtec) ter pravica do znižanega plačila vrtca. Pravica do znižanega plačila vrtca je odvisna od materialnega cenzusa in posledično uvrščenosti v dohodkovni razred. Starši z najnižjimi dohodki ste plačila oproščeni, starši z najvišjimi dohodki pa plačate 77 % cene programa. Celotno tabelo lahko najdete v 24. členu ZUPJS. Starši, ki bivajo v študentskem domu Rožne doline v Ljubljani, imajo možnost svojega otroka vpisati v Viški vrtec, kjer ob vpisu prejmejo tudi določene ugodnosti.
Starševski dodatek je denarni prejemek, ki ni pogojen s socialnim položajem družine, ureja pa ga Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih-1 (ZSDP-1). Pripada osebam, ki niso upravičene do starševskega nadomestila. Glede na to, da je prispevek namenjen študentskim družinam ter da študenti ponavadi niso zaposleni ter posledično zavarovani po ZSDP-1, so načeloma do starševskega dodatka upravičeni. V primeru da so zaposleni pa lahko uveljavljajo starševsko nadomestilo. Gre torej za dve različni pravici s podobnim poimenovanjem, zato ju ne gre mešati. Pravica lahko pripada enemu izmed staršev ter največ 365 dni od otrokovega rojstva. Zato je dobro, da se za njo zaprosi preden je otrok rojen, da bo pripadala od začetka otrokovega rojstva. Pravico do starševskega dodatka ima mati 77 dni od rojstva otroka, po 77. dnevu pa imata pravico do starševskega dodatka oba starša, vendar ga lahko uveljavlja samo eden. Tisti od staršev, ki prejema dodatek, je avtomatsko tudi zavarovan za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zato se mu prizna leto pokojninske dobe. V primeru da študent dela preko študentskega servisa ter hkrati prejema dodatek, je dobro, da na svoj študentski servis odnese potrdilo o prijavi v zavarovanje. Študentski servis mu tako ne bo odbil 15.5% od zaslužka za namen pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Starševski dodatek znaša 402,18 evrov mesečno za otroke, rojene po 1. 1. 2021.
Pomoč ob rojstvu otroka pripada materi ali očetu s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Je pravica, urejena v ZSDP-1. Gre za enkratni denarni prejemek, namenjen nakupu opreme za novorojenčka. Lahko se dodeli tudi v obliki posebnega, že pripravljenega paketa. Pomoč ob rojstvu otroka uveljavlja eden od staršev največ 60 dni pred predvidenim datumom poroda, ki ga določi ginekolog in najpozneje 60 dni po rojstvu otroka. Po tem roku pravice ni mogoče uveljaviti. Vrednost pomoči je 350,00 evrov za otroke, rojene po 1. 1. 2021.
Gre za dodatek, predviden v ZSDP-1. Dodatek znaša 102,40 EUR mesečno, v določenih primerih tudi 204,80 EUR. Uveljavlja ga lahko eden izmed staršev, če ima otrok v Sloveniji stalno prebivališče ter potrebuje posebno nego zaradi bolezni, okvar in podobno.
Državna štipendija je pravica vezana na študentski status in ni pogojena s starševstvom. Kljub vsemu pa jo je lažje prejeti, če je v družini dodatni član po rojstvu otroka, saj se celotni dohodek pri ugotavljanju socialnega položaja deli z večjim številom oseb in je posledično nižji. Pogoji za pridobitev državne štipendije so določeni v Zakonu o štipendiranju-1 (ZŠtip-1), kjer gre bolj za pogoje, vezane na študij ter v ZUPJS, kjer je opredeljen materialni cenzus kot dodatni pogoj za pridobitev državne štipendije. Za pridobitev državne štipendije tvoj oziroma dohodek tvojega gospodinjstva, ne sme presegati 680,56 EUR na osebo. Določitev dohodkovnih razredov in pripadajoča višina državne štipendije je prikazana v tabeli na spletni strani. Ob vsem napisanem je pomembno poudariti tudi, kako je s prejemanjem štipendije v času, ko mamica koristi dodatno študijsko leto zaradi materinstva. To vprašanje ureja ZŠtip-1 v 87. členu, ki omogoča podaljšanje štipendijskega razmerja in prejemanje štipendije za eno študijsko leto, če štipendist ponavlja letnik zaradi starševstva ali drugih upravičljivih razlogov (zdravstveni razlogi, izjemne družinske in socialne okoliščine, višja sila). Pri tem je potrebno opozoriti, da zaključnega letnika kot tudi dodatnega (absolventskega) leta ni mogoče ponavljati, kar pomeni, da lahko študentkam, ki rodijo v zaključnem ali absolventskem letu štipendijsko razmerje zgolj miruje in se štipendija ne izplačuje. DSP: Na spletni strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti se ves čas nahaja informacija o trenutnem minimalnem dohodku v Sloveniji. Gre za dohodek, ki je po oceni države potreben, da lahko posameznik preživi. Osnovni znesek  trenutno znaša 402,18EUR, je pa njegova točna višina odvisna od vrste družine. Kakšna je višina, lahko preverite v tabeli, ki jo najdete na isti povezavi. Podrobneje denarno socialno pomoč urejata Zakon o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) ter ZUPJS. V primeru da posamezna družina mesečno prejme manj dohodka, kot je ocenjeno, da ga potrebuje za preživetje, je upravičena do denarne socialne pomoči. Njena višina predstavlja razliko med ocenjenim minimalnih dohodkom ter dohodkom, ki ga dejansko prejema.

Na spletni strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti se ves čas nahaja informacija o trenutnem minimalnem dohodku v Sloveniji. Gre za dohodek, ki je po oceni države potreben, da lahko posameznik preživi. Osnovni znesek se trenutno giblje okoli 288 EUR, je pa njegova točna višina odvisna od vrste družine. Kakšna je višina, lahko preverite v tabeli, ki jo najdete na isti povezavi.

Podrobneje denarno socialno pomoč urejata Zakon o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) ter ZUPJS.

V primeru da posamezna družina mesečno prejme manj dohodka, kot je ocenjeno, da ga potrebuje za preživetje, je upravičena do denarne socialne pomoči. Njena višina predstavlja razliko med ocenjenim minimalnih dohodkom ter dohodkom, ki ga dejansko prejema.

Dohodninska olajšava, o kateri je govora na tem mestu, je olajšava za vzdrževanega družinskega člana. Uveljavlja jo lahko eden izmed staršev za otroka, ki ga je v preteklem letu tudi dejansko preživljal, znaša pa 2.436,92 EUR na letni oziroma nekaj več kot 203 EUR na mesečni ravni. Urejena je v Zakonu o dohodnini-2 (ZDoh-2).

Študentje se lahko kadarkoli obrnete tudi na nekatera društva, dobrodelne organizacije, fundacije ter zavode, ki vam bodo z veseljem priskočili na pomoč. To so:

Vsekakor pa ne pozabite preveriti na spletni strani občine, kateri pripadate, ali morda ponuja kakšno posebno občinsko pomoč za novopečene mamice in očke. Teh je namreč kar nekaj. 🙂

PRIMER IZRAČUNA VSEH DODATKOV DNE 17. 2. 2021
Izračun je zapisan za primer dveh študentov, ki prejemata štipendijo in nimata drugih dohodkov (oz spadata v najnižji dohodkovni razred):

MESEČNI DOHODKI:

  • Državna štipendija: 194,56 EUR na študenta (osnovna, brez dodatkov)
  • Otroški dodatek: 117,05 EUR za prvega otroka (prejema samo mama)
  • Starševski dodatek: 402,18 EUR za otroka rojenega po 1.1.2021 (prejema samo mama, eno leto od rojstva otroka)

ENKRATNI DOHODKI:

  • Enkratna pomoč ob rojstvu otroka: 350 EUR za otroka rojenega po 1.1.2021 (prejme samo eden izmed staršev)
  • Občinska denarna pomoč ob rojstvu otroka: 100-500 EUR (odvisno od občine, prejme samo eden izmed staršev)

Članek s podobno vsebino: PAPIROLOGIJA OB ROJSTVU OTROKA

 

Preberi še

Študij, izpiti in družina

piše mamica in nosečka Helena

Najbolj stresen čas za študentsko družino je zagotovo izpitno obdobje. Takrat, ko imajo ostali študenti večino dneva čas za pripravljanje na izpite, ga imamo študentske družine le omejeno količino. Letos se to še posebno pozna, ko so vrtci več ali manj zaprti. Zato je pomembno, da se starši, ki smo tudi študenti, znamo dobro organizirati. 

V nadaljevanju bom napisala nekaj strategij, ki pri nas delujejo. 

Izkazalo se je, da moramo med izpitnim obdobjem malo prilagoditi naše prioritete in stvari, v katere vlagamo naš čas. 

Naš seznam je sestavljen iz:

  • časa za družino,
  • učenja za izpite in
  • ohranjanja minimalnega standarda pospravljenosti našega bivalnega prostora. 

Pomembno nam je, da si kljub stresu, ki ga prinesejo izpiti, znamo vzeti dovolj časa za nas in naše odnose. Izpitno obdobje traja mesec dni in ne bi si želeli porušiti vse rutine, ritualov ali pa zamuditi pomembnih mejnikov, ki jih je pri otrocih veliko. Kljub izpitom se trudimo, da preživimo popoldneve skupaj (vsaj del) in za vikend preživimo nekaj skupnega časa. 

Takoj za tem pridejo izpiti. Ves preostali prosti čas je tako namenjen učenju in delu za faks. 

In še tretja prioriteta, ki nam je tudi pomembna, je urejenost doma. Sama se zelo težko učim, če vem, da je v koritu posoda in da je kopalnica umazana. Ne moti pa me, če bo posušeno perilo počakalo nekaj dni na svojem kupčku. Super je, da se organizirate in si napišete stvari, ki jih je resnično potrebno vzdrževati (npr. čista kuhinja, tla, pospravljene igrače in urejena kopalnica). Tiste malenkosti, ki pa lahko počakajo, se jih lahko pusti odležati kakšen dan. 

Kaj so še druge strategije, ki nam pomagajo uskladiti izpitno obdobje in družinsko življenje? 

Gotovo je pomembno to, da si naredimo plan izpitov. Potrebno je presoditi, koliko časa imamo dejansko na voljo za učenje in koliko je določen izpit obsežen. Sama si rada razporedim izpite skozi celo izpitno obdobje. Maksimalno si lahko privoščim dva na teden, če je med njima vsaj dva dni razlike in če ni to takoj na začetku izpitnega obdobja. 

Če ste navajeni vedno pisati izpite na prvi rok, bo morda to malce težje za vas, bo pa gotovo na koncu manj stresno. Izpitno obdobje je za študente starše maraton in ne šprint. 🙂

Druga pomembna stvar se mi zdi to, da imate podporo sošolcev in še kakšne druge študentske mamice/očka. Lažje nam je, če lahko skupaj kaj pojamramo, se spodbudimo, si povemo kakšno dobro prakso, ki deluje. 

Super je tudi, če imate možnost izkoristiti koga za varstvo ali za to, da vam skuha kosilo. Sedaj v teh korona časih je to malo težje, ampak vseeno se morda kaj da storiti. Moja mama mi npr. včasih preko koga, ki gre v Ljubljano, pošlje skuhano kosilo. Že to, da mi ni potrebno kuhati, mi prihrani dragoceni čas. Imamo srečo, da živimo blizu Gregorjevih staršev in nam včasih z veseljem počuvajo Laro in skuhajo kosilo. Če ne drugače, pa je v izpitnem obdobju res dovoljeno večkrat naročiti na bone, saj zato jih imamo. 🙂

Zakaj je tudi izpitno obdobje super obdobje?

Izpitno obdobje v naše življenje prinese še eno lepo lastnost in to je, da je v tem času Lara veliko več sama z Gregorjem, kot če se jaz ne bi učila. Če jaz ne bi imela obveznosti, bi gotovo bili skupaj. Veliko pozitivnih sadov vidim iz njunega druženja 1:1.

Opažam, da če primerjam motivacijo in efektivnost učenja, ko še nisem bila mama, in sedaj, lahko rečem, da sem veliko bolj produktivna. Zavedam se, da je čas mojega učenja omejen in si enostavno ne morem privoščiti tega, da bi kar zabušavala.

Poleg vsega je pa res lepo biti študentska mama. Kljub temu, da je včasih naporno in kaotično, prinese mnogo, mnogo lepega in veliko zabavnih zgodb za vnuke.

JAZ in TI. Midva. MI.

Piše mamica in nosečka Helena

Prihod otroka v partnerski odnos prinese veliko sprememb in izzivov. Malo detece obrne naš svet na glavo. Kar naenkrat postanemo starši in odgovorni za malo bitjece. Družba od nas pričakuje, da bomo takoj znali poskrbeti za vse njegove potrebe, saj smo ja mi tisti, ki ga najbolje poznamo. Vsa pričakovanja nas, mlade starše, pahnejo v začarani krog preutrujenosti, stiske, naglice in nenehnih pritiskov s strani okolice. 

Otrok bo v partnerskem odnosu potreboval čustveni prostor in dobro je, da začnemo ta prostor pripravljati že v nosečnosti. Pripraviti čustveni prostor pomeni, da v partnerski odnos povabimo še več iskrenosti, ranljivosti in priznanja nemoči. To, da kot starša zmoreta drug drugemu povedati svoje najgloblje strahove in nemoči, kaže na to, da sta samostojna, odrasla posameznika, ki ob otroku razvijata svojo novo starševsko vlogo. Otrok se najbolje razvija ob starših, ki rastejo skupaj z njim. 

Tudi midva sva se srečevala s temi občutki in sva kar nekaj časa potrebovala, da sva prišla do tega, da si zaupava in razvijava svoj starševski stil. Že v prvi nosečnosti sva veliko govorila o najinih strahovih. Sploh jaz sem jih imela ogromno. Strah pred komplikacijami, strah pred porodom … Všeč mi je bilo, da sva iskreno govorila o tem. Ob večerih sva si vzela čas in si povedala, če naju je kaj skbrelo. Veliko sva se pogovarjala tudi o tem, kako želiva otroka vzgajati, kaj si želiva temu otroku predati naprej. 

Kako pa doseževa to, da se še bolj poveževa in iščeva skupno ranljivost? 

Odnos z našimi starši je temelj, na katerem gradimo oz. iščemo vse odnose, ki nas obdajajo. Še posebej najbolj intimne, zato je ključno, da veš kdo si in od kod prihajaš, ker to prinašaš v svoj partnerski odnos. 

Vsak od naju prihaja iz svoje družine, s svojimi navadami, pričakovanji in vzorci in ravno ti so velikokrat povod za konflikt. Že npr. to ali se pokrov od školjke spušča ali ne. Take malenkosti lahko pri prihodu otroka vodijo v večje konflikte, ki niso več tako nedolžni. Midva sva se med prvo nosečnostjo velikokrat pogovarjala, kako si želiva vzgajati otorka. Tudi kje in kako bo spal, kaj so tiste pomembne smernice, ki se jih bova držala. In še danes se gotovo 2-3x na teden (nenačrtovano) pogovarjava in debatirava o različnih vzgojnih dilemah, ki jih sproti doživljava. Komentirava odzive drug drugega, iščeva priložnosti za izboljšave in se pohvaliva, ko opaziva, da drugi naredi nekaj dobrega. V tem vidiva veliko pozitivnih sadov. 

Logično, da se tudi skregava, in konflikti, ki jih doživljamo ob svojem partnerju, so poskus, da bi popravili, prerasli in obvladali konflikte, ki imajo izvor v najzgodnješih odnosih s starši. In ko smo sami starši, je pomembno, da konflikte razrešujemo, ker jih bodo drugače naši otroci ponotranjili in sami reševali. Še posebej ko bodo starejši. Ni narobe, da se starša kregata. Pomembno je, da spor razrešita.Otroci si zapomnijo vzdušje in tako vzdušje bodo kasneje poustvarjali tudi v svojih odnosih, ker bodo na ta način iskali nekoga, ki jih bo teh vzorcev razrešil. 

Ženske in moški smo si zelo različni. Ko sem jaz jezna ali me nekaj razburi, bi želela to kost obglodati do konca. Gregorju je pa velikokrat dovolj, da reče kakšno besedo, se razburi in gremo dalje. Seveda takrat pri nama izbruhne še večji konflikt, ker sva šla totalno en mimo drugega. Klasična dinamika ženske in moškega: ženska bi rada zadevo rešila do konca, moški pa ima željo po umiku. To je pač naša narava in težko se ji ubranimo. Sama velikokrat opazim, da potem, ko se Gregor umakne in razmisli, pride nazaj in se pogovoriva.

V partnerski odnos smo povabili nekoga, ki bo naš sopotnik, najbolj intimni prijatelj in hkrati oče ali mama naših otrok, zato je ta odločitev po mojem mnenju najpomembnejša v našem življenju. Ta odnos mora temeljiti na ljubezni in spoštovanju, zaupanju in grajenju dolgoročnega prijateljstva. 

Dober partnerski odnos ni naš življenjski cilj, ki ga moramo doseči, ampak je proces, ki ga živimo, ko vztrajamo drug ob drugem. 

Dostikrat dojemam najin zakon, kot to, da stremiva k cilju, da bova imela odličen odnos. Potem se pa spomnim, da je cilj ta konstantna pot preoblikovanja, osebne rasti in vzponov in padcev, ki ga želim dosegati iz dneva v dan.

Nekaj mesecev pred poroko sva poslušala pričevanje zakonskega para, ki je bil poročen že več kot trideset let. Na koncu sta rekla: »veste, midva sva se na poročni dan odločila, da za naju beseda ločitev ne obstaja in zato sva primorana vsak dan znova skrbeti za najin odnos«.

Sama v tem vidim eno lepoto – in to je ta, da globoko v sebi vem (in mislim, da tudi Gregor ve), da kljub vsem mojim napakam in nepopolnostim, sva na koncu tukaj drug za drugega in sva se odločila, da BOVA MIDVA ZA VEDNO SKUPAJ. Odločila sva se to. Oba.

Kaj pa starševstvo? 

Ko je na svet prijokala Lara, sem prve tri mesece samo vpila in »lajala« na Gregorja. Še danes mi ni jasno, kako je to on tako mirno prenašal. Čista resnica. 🙂

Mislim, da so neki taki odzivi ob vsem stresu in občutku odgovornosti, ki jih doživljaš, resnično nekaj čisto normalnega. 

Dve pomembni stvari, ki sem jih sama spoznala ob tem, ko sem postala mama, je to, da je po porodu MAMINA vloga to, da ona prva poskrbi za otroka, ker le ta njo najbolj potrebuje ter seveda zase, ker če je mama OK, bo tudi otrok OK. OČETOVA vloga pa je to, da poskrbi za mami, da ji da prostor in čas, da zmore razviti svojo materinsko vlogo. On pa očetovsko. Partner naj bo tisti, ki poskbi za hrano, pleničke, trgovino in tudi postavi meje sorodnikom in ostalim obiskom. 

Naša največja naloga, ki jo sprejmemo s tem, ko postanemo starši, je to, da otroku ustvarimo varno okolje, občutek sprejetosti, ljubljenosti in hotenosti. Mi smo tisti, ki bomo otroka naučili, kaj pomeni biti oseba, kako izražati čustva, želje in zahteve. Od nas se bodo otroci naučili, kako regulirati čustva ter kako reševati in uravnavati konflikte. 

Naši otroci so na svetu zato, da so radovedni, nagajivi, se učijo, sledijo in nas posnemajo v našem vedenju, mišljenju in čustvovanju. 

Prilagam vam še 10 zapovedi za dober zakon, ki jih je napisal gospod Luis Carreras mož in oče desetih otrok. Lahko si jih natisnite in nalepite na hladilnik, da vam bodo en ljubek opomnik. 🙂

10_zapovedi_tiskDownload

Danes praznujem.

piše mamica Helena

Danes praznujem. Pa ne rojstnega dneva.

Praznujem jutro, ko sem izvedela, da obstajaš.
Praznujem brce, ki so me vsakič znova pomirjale, da si tu.
Praznujem tisto noč, ko si dala vedeti, da je čas.
Naslednji dan smo iz dveh postali trije.

Praznujem vse veselje, radost, tesnobo in negotovost prvih dni, tednov in mesecev.
Praznujem rast, ki sem je deležna na tej poti.
Praznujem to, da imam ob sebi njega, ki me ima rad.
Hvaležna sem, da si bila podarjena prav nama.

Hvala, da si potrpežljiva, ko vsakič znova ugotavljam, kaj pomeni biti mama.
Hvala, da sem mama.

Zate, draga prijateljica

Piše: mamica Helena

Ta zapis je zate, draga prijateljica.

Zate, ki kljub temu, da nimaš otrok, veliko prevečkrat poslušaš moje mami probleme.

Zate, ki (pre)večkrat čakaš odgovor na sporočilo, ker je včasih dan ali teden tako kaotičen, da enostavno ne odgovorim.

Zate, ki se vedno in znova prilagajaš meni, da se sploh lahko vidiva.

Zate, ki kljub temu, da vsaj trikrat prekinem telefonski pogovor, še vedno vztrajaš na drugi strani.

Oprosti, da sem včasih tako v svojem svetu, da ti ne znam prisluhniti.

Hvaležna sem, da mi stojiš ob strani, da ti je najino prijateljstvo dragoceno in da si še vedno želiš moje družbe. Hvala ti, da se lahko pogovarjava tudi o drugih ne »otročjih« temah. Hvala ti, da imaš rada mene in mojo družino.

Velikokrat si v mojih mislih in vedno znova sem hvaležna, da si kljub temu, da je najino življenje trenutno tako zelo različno še vedno vzameva čas druga za drugo.

Hvala vam, drage prijateljice. Veste, katere ste. <3

Jutri ne bova več študentski mami

Piše: mama Petra

Danes je zadnji dan, ko imava z Ano na študentski izkaznici veljavno študentsko nalepko.

Verjetno ste opazili, ali pa tudi ne, da sva v zadnjem letu skoraj neaktivni na blogu in socialnih omrežjih. Ana je v tem času že zaključila s študijem, jaz pa sem dobila službo in pisanje magistrske poteka v nekoliko bolj počasnem in neenakomernem ritmu. Sicer se res trudim postavljati prioritete glede na vse situacije, ki so se v zadnjih mesecih zgodile, ampak ne gre čisto tako, kot sem si v prvem planu zamislila (upam, da se vas čim manj najde v tem stavku :)). Če zapišem kar v imenu obeh: včasih pride tudi kakšna preizkušnja in si logično na voljo le tistim, ki te potrebujejo. Mogoče kdaj o tem obdobju kaj zapiševa drugič, mogoče ne. 

Morava pa vam povedati, da vsakič, ko zaideva na najin blog in pogledava, koliko obiskovalcev dnevno odpre spletno stran, naju stisne pri srcu. Ni vas malo. Tistih, ki po nesreči ali pa namenoma naletite na našo stran – in ne bi bilo pošteno in čisto v nasprotju z najinim začrtanim poslanstvom, če blog kar zamre.

V tem času se pridno polni tudi naš e-mail in sporočila s kontaktnega obrazca, preko katerega se na nas obračajo mamice, ki iščejo podporo, pomoč ali le vzpodbudne besede. Zato sva se odločili, da najin blog počasi predava naprej. Ne bova se še čisto umaknili, ker veva, da naju bodo še kdaj zasrbeli prsti. A vendar bo sedaj glavnino in študentsko materinsko zagnanost prevzela Helena. Se sprašujete kdo je ona?

Helena je dekle, ki je po vrednotah in navdušenju nad življenjem, faksom, otroki in družinskim življenjem podobna nama. Zato sva mnenja, da bo blog peljala naprej na tak način, kot sva si ga tudi zamislili. Želiva, da je študentska mama še naprej mesto, kjer lahko najdete spodbudo, pravno pomoč in navdih  vse študentke,  mame ter vsi tisti, ki samo radi prebirate, kako izgleda življenje študentskih družin.

Nekaj o njej pa lahko izveste kar iz njenega zapisa:

Sem žena krasnemu možu Gregorju, mama prisrčni enoletnici Lari in najmlajša izmed treh glasnih sester.

Po srcu Primorka po poštni številki Ljubljančanka. Študiram Zakonske in družinske študije na Teološki fakulteti v Ljubljani in verjamem, da bom v življenju imela tako službo, da me v nedeljo zvečer ne bo dajala tesnoba prihajajočega ponedeljka.

Ne maram krvavic in ljudi, ki se obračajo po vetru. Obožujem potovanja, dober pršut in čokoladni sladoled.

Predvsem sem pa rada obkrožena z vsemi, ki jih imam rada.

Veva, da sva blog predali v dobre roke še posebej tudi zato, ker Helena študira zakonsko in družinsko terapijo (po domače) in vam ne bo solila pameti z nasveti, ki niso tudi znanstveno podprti.

P.S.: Imava vas neskončno radi in v teh treh letih bloganja ste nama bralci in tisti, s katerimi sva sodelovali, dali veliko več, kot bi si sploh lahko predstavljali. Hvala vam za vsak komentar, všeček, objem, napisan članek, pohvalo in kritiko. Čudoviti ste in taki ostanite!

Preberi še

Danes si bila pa res pridna!

Piše: mamica Helena

Že v prvem tednu po rojstvu Lare sem od bližnjih večkrat slišala vprašanje: »Ali je pridna?«

Sicer mi je to vprašanje sprva nekoliko naježilo kožo,  zato sem ponavadi v hecu odgovorila z »ne, poredna je«, ali pa enostavno spregledala vprašanje z »ja, seveda je pridna«.

Vsemu navkljub pa nisem mogla razumeti, kaj v resnici želijo slišati od mene. 

Ali je dojenčica pridna, če pri 1 mesecu sama prespi noč? 

Če ne joka, je pridna?

Če je mirna in lahko jaz skuham ter pojem kosilo, to pomeni, da je pridna?

In še več. Je v nasprotnem primeru poredna?


Če je lačna in ji je težko potrpeti, da je kosilo skuhano, je to čisto normalen fiziološki odziv in pravilno, da zna to izraziti. Če je utrujena, jaz pa želim v tistem trenutku zanjo nemogoče reči, želim, da zna to izraziti. Če ji nekaj ni prav, naj trmari, naj bo to alarm, da se z njo nekaj dogaja, ne pa, da ji rečem, da je poredna. 

Zame to sicer morda pomeni nekaj več izbruhov joka in glasnih dni, a vsaj vem, da bo moji hčerki dovoljeno izražati stisko, ko ji bo težko ali jo bo nekaj motilo in upam, da bom jaz vsaj v večini primerov znala to prepoznati, ji prisluhniti in jo v njeni stiski slišati ter ji pomagati se umiriti.

To pa nikakor ne pomeni, da želim uvajati permisivno vzgojo, kjer ne bo nobenih meja in ji bo vse dovoljeno. Daleč od tega. Pomembno je, da otroku jasno povem, ko nekaj stori narobe. Pri tem pa pazim, da vedno govorimo o njegovem obnašanju. Ko mu rečemo »poreden si«, označimo njega kot osebo in ne njegovega vedenja (npr. »to, da si vrgla hrano na tla ni bilo v redu, naslednjič jo prosim odloži na mizo«).

Otrok, ki mu neprestano govorimo, da je priden oz. poreden, zaradi stopnje razvoja svojih možganov pozna zgolj in samo dve skrajnosti. Biti priden ali biti poreden. In ker nam želi ugajati, bo vedno stremel k pridnosti, seveda mu bo velikokrat spodletelo, ker je to nemogoče doseči in hkrati ne bo slišan, ampak bo potlačen in ponižan.

Ne želim, da bi Lara neprestano hotela doseči cilj, ki je nedosegljiv, ker biti priden in celo otroštvo poslušati, da moraš biti priden, je NAPORNO!

Zato se trudim izogibati besedama pridna in poredna, saj ne želim, da bi moja hčerka znala samo ugajati, se prilagajati in potlačiti svojo voljo.

Še odrasli nismo sposobni biti vedno ‘pridni’, kako potem lahko to pričakujemo od otroka in mu ta nedosegljivi cilj ‘pridnosti’ polagamo že v zibko? A je za nas starše ta pot vzgoje in taka komunikacija z otrokom velikokrat težka. Težka, ker smo bili vzgajani drugače, težka, ker se nam zdi neizvedljiva. Seveda je neizvedljiva, če poskusimo le enkrat in obupamo. Ampak če naredimo premik v glavi in smo konsistentni, se nam bo na dolgi rok to veliko bolj obrestovalo.

Dve različni porodni izkušnji

Piše: mamica Špela Pogačnik

Za mano sta dva poroda, dve porodni izkušnji – ena grozna, druga krasna in imam dva čudovita fantka. Oba poroda sta skupaj trajala enajst ur in pol. S tem da je prvi trajal 10ur in 15 min, drugi pa uro in petnajst minut. Prvi se je končal z urgentim carskim rezom, ko sem bila samo še napol zavestna, drugi pa se je končal ko sem mislila da se je šele začel, rodila sem vaginalno, otroček je prišel ven v enem popadku.

To pišem kot vzpodbudo še kakšni drugi mamici s težko porodno izkušnjo. Prvi porod je bil zame zelo travmatičen, težek. Mislila sem, da nikoli več ne bom imela otrok, še več mesecev po rojstvu prvega sina sem imela nočne more, napade tesnobe … tako zelo me je zaznamoval, da sem imela tudi terapevtsko pomoč. Posledično je bil prve tri mesece Nace zelo nemiren, imel je krče, ki so vsak dan trajali od štirih do šetih ur skupaj – to pomeni da se je toliko časa skupaj jokal. Na neki točki z možem nisva vedela ali naj se vrževa skozi okno, ali če je še kakšna druga možnost. Potem so se stvari umirile. Prišli so lažji časi, lepo smo se navadili rutine.

No, tako je prišel tudi nov plusek na testu. Moja reakcija? Jok. Pa ne od sreče, ampak groze, cel film se mi je spet zavrtel pred očmi. Hvala Bogu za Jožeta in prijatelje, da sem lahko sprejela nosečnost. Sem potrebovala kakšna dva meseca in tega se ne sramujem. Nosečnost je bila relativno ok, če ne upoštevamo klasičnih nosečniških slabosti, bolečin v križu in medenici itd.

Tokrat sem se odločila da rodim vaginalno, čeprav je strah bil cel čas prisoten, saj je med prvo in drugo nosečnostjo preteklo le devet mesecev. Otroček je bil že nekaj časa obrnjen z glavico navzdol, nato pa dva tedna pred pdp šok. Ginekologinja naredi še zadnji ultrazvok in pove, da je z nogicami navzdol. Porušil se mi je svet, obrata mi zaradi predhodnega carskega reza ne smejo delati, glede na to da je otrok velik pa je malo možnosti da se bo obrnil nazaj. Tako sem dobila napotnico za perinatalni dnevni center v Ljubljanski porodnišnici, da mi določijo datum za operacijo. Vikend pred pregledom sem si vzela zase in šla na duhovne vaje, kjer so čudovite ženske molile za lep porod. To me je opogumilo, v torek sem šla na pregled, ki traja celo dopoldne, od tega 80% sediš in gledaš v zrak. Zdravnik me pregleda in fantek je bil obrnjen z glavico navzdol. Krasno! V naslednjih minutah pa mi pove, da je velik otrok in da priporoča cr zaradi vseh komplikacij pri prvem porodu… tako sem dobila datum za cr pet dni pred rokom.

Z možem nisva bila mirna in sva po vzpodbudi in nasvetu prijateljice Agate šla po drugo mnenje. Na Jesenicah so potrdili, da ima otrok krasno vstavo, da je sicer malo večji ampak bo naraven porod mogoč. Odvisno je  samo od mene, saj sem mogla bit 100% prepričana da zmorem, ker drugače se lahko ustavi. No, tako so minevali dnevi, datum pdp je je prišel in nič dogajanja. V sredo grem še na zadnji pregled, če ne bo še nič mi naslednji dan sprožijo, saj nisem smela biti preveč dni čez rok. Nič posebnega, greva domov.

In takrat so se začeli popadki… Pobereva starejšega v vrtcu, ga dava v varstvo in greva nazaj na Jesenice. Tam so me sprejeli, ob devetih so opravili pregled, ko mi je odtekla voda. Šla sem v porodno sobo, zaradi rizičnosti sem bila v operacijski. No, preden sem se uspela uleči in mi je babica namestila kanal, je minilo pol ure. Potem so me želele pogledati koliko sem odprta, a je bila glavica že čisto dol. Bilo je zelo intenzivno, med popadki nisem imela časa za počitek, ker so se vrstili en za drugim. Menjala sem bok, predihala še dva popadka, v tretjem je Cene prišel na svet. In jaz? Jaz sem rekla samo: ”A to je to?” Ja, tako hitro je šlo. In bilo je krasno in zelo sem ponosna nase da sem to zmogla! No, tudi glede velikosti se niso zmotili saj sem rodila štirikilskega in 55cm velikega fanta. Sama!

Ne bi mi uspelo brez stalne opore in podpore Jožeta. In seveda prijateljic, ki so stalno poslušale moje skrbi in čustvena stanja, ko sem vsak dan šla skoraj iz pekla do raja:D. Hvala vam, Neža, Jerneja, Manca in moje tri dive.

Tako da drage ženske, mamice. Tudi po grozni izkušnji je lep porod še mogoč! Tisti ki me poznate veste, da nisem tip, ki bi mi bile te čustvene porodne zgodbe pri srcu. Ponavadi vzdihujem in zavijam z očmi. No, zdaj sem pa ena tistih ki jo pišem, ha ha in my face!

Preberi še