Študentke, mame, pojdimo na volitve!

Piše: študentska mamica Tina

Državnozborske volitve 2018 se bližajo s svetlobno hitrostjo. Ampak bližje kot je datum, večji je moj cmok v grlu …

V čem je sploh problem? Sama sem bila vzgajana v duhu, da so volitve naša pravica in hkrati NAŠA dolžnost. Spomnim se, kako sem s ponosom prvič šla na volitve. In čeprav volim šele nekaj let, sem šla že velikokrat – ker zadnje čase kar naprej nekaj volimo. 🙂 In vsakič znova, z vsakim predsednikom, referendumom itd. se mi zdi vse skupaj bolj butasto, absurdno in zmedeno. Meni se je naša domovina pomembna, imam jo rada, rada živim v njej. Morda zato ker sem mlada ali pa sem pač preprosto taka, ampak želim si pozitivne energije, želim si sprememb, želim si boljšo prihodnost za vse.

Za razliko od večine mladih, ki jih poznam, se pred volitvijo pozanimam, kaj prebrem, s kom predebatiram in se nato odločim. Vendar … Današnje stanje (vlada) mi ni všeč. In ne želim biti tisti nekdo, ki samo nekaj nerga in komentira, ko pa ima možnost, da sam prispeva, se pa skrije. Vendar danes resnično več ne vem, kdo je res lahko sprememba, kdo je alternativa? Ker me vedno znova razočarajo različne stranke/politike iz obeh polov. Že z oblikovanjem kandidatnih list se dogajajo take komedije, da res več ne vem, ali smo v cirkusu ali v državi. Res si želim poiskati kakšne relavantne informacije, poslušati argumente in rešitve, ki jih predlagajo različne stranke, vendar sem nad mediji vedno znova razočarana (o soočenjih sploh ne bom zgubljala besed). Izgubljena v morju strank in političnih (praznih) obljub sem se tokrat tako vedno bolj nagibala k odločitvi, da volitve izpustim. Ker nima smisla. Ker so vsi isti. Ker naj bo rajši kdo drug odgovoren za to »sranje«.

Vendar… moja vest mi ne da miru. Še vedno menim, da demokracija (lahko) deluje, da smo konec koncev vsi volivci kolektivno odgovorni za državo. In mogoče (naivno) verjamem, da vsak glas šteje. Verjamem, da če bi pa res vsi šli na volitve, bi bila situacija v naši državi drugačne. Kaj pravite? Poskusimo. Pojdimo na volitve, oddajmo svoj glas. Ne idealni stranki (ker ta ne obstaja), ampak tisti, ki nas je najbolj prepričala. Pokažimo, da nam je mar in morda, morda bomo naslednje štiri leta živeli v lepši državi.

Preberi še

Svaka čast, mama

piše: mamica Ana

Klemen se spet uči s polno paro, jaz pa si vsako jutro splaniram popoldan s puncama in ga zapolnim do večera. Ker vem, da bomo cel dan same, želim akcijo. Da se bo dogajalo. Čeprav ob planiranju po tiho vem, da bomo spet prišle pozno domov, vse tri lačne in utrujene in bom pol ure brezglavo tekala gor in dol po stanovanju, pripravljala večerjo, medtem v rokah dojila Evo, Klaro pa prepričevala naj si umije roke in pospravi čevlje, medtem ko bo ona želela le, da ji preberem knjigo. Ko bomo vse tri site si bom oddahnila in se bomo zmartrane (predvsem jaz) odpravile v posteljo. Vseeno si želim akcije. Da bom ob izzivih in dogodivščinah pozabila, da je spet tu ta smotan del leta, ko je Klemen zelo malo z nami. Zato se vsako popoldne nekam odpravimo, po navadi Klara s poganjalčkom, jaz pa z Evo v nosilki in krožimo po Mariborskih igralih. Nekje na poti pomalicamo in se ob mraku vrnemo domov. Ko razmišljam, kam bi se danes odpravile, se vedno vprašam, če bo Klara zmogla tako dolgo pot s poganjalčkom, če bo jabolko v torbi zadostovalo za njeno lakoto, ali vzamem raje dve. Pozabim pa se vprašati, če bom jaz zmogla imet 4 ure Evo v nosilki, če bo eno jabolko dovolj tudi za moj želodec. Vedno sem bila zahtevna do sebe, vedno sem na tak način dosegala cilje, si dokazovala česa vsega zmorem in zdaj ko sem mama, je izzivov za dokazovanje sami sebi vedno dovolj. A včeraj sem se ob sicer spodbudnih besedah neznane mamice na igralih precej zamislila.

S puncama smo včeraj šle do mestnega parka. Klara s poganjalčkom, jaz z Evo v nosilki. Klara je na poganjalčku še precej živahna in si izleta skozi mesto z Evo v vozičku ne morem privoščiti, z Evo v nosilki pa sem mnogo bolj agilna. Do parka imamo 30 min peš (če grem sama). Za vse tri kar velik podvig. Plan je bil, da se na igralih igramo, potem pa gremo v mestu še k maši (15 min moje hoje) in domov. Prišle smo do parka, pojedli sva vsaka svoje jabolko, paketek piškotov sem prihranila za malico pred mašo. In dinamika na igralih se je začela. Klara bi se gugala (seveda, da jo jaz poganjam), Eva pa vedno bolj lačna. Usedem se na klop in dojim Evo, vmes Klara pade, grem k njej, z Evo (jezno, ker sem jo tako nasilno “odklopila”) v rokah, popiham roke Klari in se spet usedem in dojim. Vidim, da Klara meče kamenčke na pot, česar ji ne dovolim, zato grem do nje, se zmeniva in se spet usedem, dojim. Zgodi se še nekaj podobnih situacij, medtem pa kar čutim, kako se pogledi mamic lepijo name. Pogosto jih občutim, ko sem sama z obema. S trmasto dvoletnico in dojenčkom. To so tisti opogumljajoči pogledi, ki me sicer spomnijo, da Klemena ni z nami, a mi dajo moč, me opomnijo, da zmorem. Ko smo zapuščale igrala in se je Klara usedla na poganjalčka, je mimoidoča mamica ubesedila vse pretekle poglede: “Svaka čast, mama!” V tistem trenutku sem seveda zacvetela od sreče, verjetno malo zardela in nisem vedela, kaj bi odgovorila. Nato pa sem pomislila: “Ti sploh ne veš, da me že zdaj boli hrbet od nošenja, pa ne veš kakšna pot je za nami in ne veš, da gremo še k maši (ki so s Klaro vse prej kot mirno sedenje v klopi) in šele nato nas čaka dolga pot domov. Lačna sem že sedaj, najraje bi piškote kar jaz pojedla.” Ampak očitno so bili že prizori na igralih dovolj, za “svaka čast”. Žal tega komplimenta nisem zmogla videti na način, kot je bil izrečen. Začutila sem, da od sebe preveč zahtevam in posledično tudi od mojih hčerk, da si nalagam več kot zmorem. Ker zmorem v resnici toliko, kolikor zmorem nasmejana, sproščena. Ostalo je preveč, oziroma nepotrebno.

Včasih mi je težko sprejeti, da ne zmorem vsega sama in poraženo se počutim, ko me navadna trma spravi iz tira, čeprav se zavedam, da je to zaradi moje preutrujenosti. A takrat se spomnim na samohranilke in jim zapojem eno hvalnico. Svaka vam čast, mame! Svaka vam čast prav vsem, ki se trudite za svoje otroke in ob tem ne pozabljate na sebe in s tem na vse, ki z vami živijo, to je svaka čast! 🙂

Preberi še

Špela: Dva tedna po carskem rezu sem šla na sprejemce

Tokrat vam predstavljamo simpatično in energično mamico Špelo. Ima triindvajset let ter obiskuje peti letnik socialne pedagogike na PeF v Ljubljani.

Si študentska mamica, kdaj si dobila sina?

Mojemu sinu je ime Nace, rodil se je med četrtim in petim letnikom. 🙂 Julija sem diplomirala, oktobra sem začela zadnji letnik magisterija, Nace se je pa rodil zgodaj septembra. Bil je majhno presenečenje, ampak sva ga bila z možem zelo vesela!

Si poročena, kako bi opisala svojega moža?

Imam moža, ki ima odličen smisel za humor, je zelo praktičen tip in brihtne glave. Prav zaradi tega je moj mož in ne od katere druge. 🙂 Zelo rad ima najinega Naceta, s katerim mi že zdaj kakšno lumparijo zanalašč zagodeta. Je super mož in oče. Ja, tudi kregava se – oba imava močan temperament, tako da res nikoli ni dolgčas.

 Kako usklajuješ študij, materinstvo in družabno življenje?

Glede na to, da se je Nace rodil septembra, faks pa se začne oktobra je bilo (je še) kar pestro. Najtežje je bilo, ko sem 14 dni po porodu imela sprejemni izpit za magisterij, ker nas je bilo preveč vpisanih. Najbolj zanimivo je to, da me ni skrbelo, kako mi bo šlo na izpitu, ampak kako bom prišla po stopnicah iz stanovanja. 🙂 Imela sem namreč carski rez, po katerem sem komaj iz postelje vstala zaradi bolečin, živeli pa smo v bloku brez dvigala. Tako je moj sinko star komaj 14dni že bil na faksu. Prvi semester sem tako na vaje in seminarje hodila kar z njim – vmes sem ga podojila in potem je spal. Velikokrat ga je vmes tudi pazil moj mož, saj smo imeli večino predavanj v popoldanskem času.

Pri usklajevanju mojega socialnega življenja nimam problemov, saj sem tak tip ženske da ne kompliciram in grem z otrokom praktično povsod. Z Nacetom sva čez dan veliko okoli, ga dam v nosilko in greva. 🙂

Kaj počneš v prostem času?

Težko je definirat kaj je prosti čas, ko imaš dojenčka. Veliko berem, hodim na sprehode in gledam serije. 😉 Enkrat na mesec greva s prijateljico Nežo na nohtke z najinima sinovoma – to je najino razvajanje in si ga z veseljem privoščiva. Tudi z možem imava čas za zase, ob večerih, ko gre sinko spat.

Kako nate gledajo sošolci, profesorji, okolica?

To bi bilo verjetno treba njih vprašat, me pa vsi spodbujajo in pomagajo pri obveznostih.

Prihajaš iz velike družine. Tvoj sin Nace ima manj kot leto starejšo teto, to se ne zgodi velikokrat. 

To je tako srečno naključje, ja. Prav lepo je, drug drugega sta vedno vesela in imata zagotovljeno družbo. Glede nasvetov pa je tako-vedno kličem mamo, ampak mislim da bi jo tudi če ne bi imela toliko mlajše sestrice. Mame so pač mame. 🙂

Si tudi ti mama študentka in bi rada svojo zgodbo delila z nami? Piši nam na: info@studentskamama.si

Priporočamo: brezplačni all inclusive hotel

Piše: mamica Petra

Letošnje prvomajske počitnice smo preživeli tako, kot preživimo večino počitnic. Nekaj dni pri mojih starših v Novem mestu, nekaj pa pri Kristjanovih v Bohinju.

Sama se obiskov pri obeh družinah izredno veselim, čeprav je nenehno pakiranje, zlaganje v avto, iz avta in iskanje stvari po potovalkah za naju velikokrat stresno. Kljub temu, da sva to storila že neštetokrat.

Meni so obiski pri starih starših res všeč. Kar naenkrat ne rabiva s Kristjanom sama pripravljati vseh obrokov, pomivati posode in paziti na obe deklici. Glede na to, da sta obe najini primarni družini tako številčni, se je v tem tednu velikokrat zgodilo, da je na primer kosilo pripravil moj oči, posodo sta pospravili sestri, mami je v naročju zibala Rebeko, bratec pa se je igral z Julijo. In jaz sem brez dela sedela na kavču in začudeno opazovala situacijo.

V resnici mi v našem mariborskem domu prav nič hudega. Če mi ne uspe skuhati kosila, ga naročim na študentske bone, ali pa pripravim tisto, kar imam zamrznjeno v skrinji. Tudi Julija se doma sama zaigra in je ne rabim animirati, ko dojim Rebeko. Pa vendar je v našem malem domu to težje kot v dnevnih sobah najinih staršev, ki so večje od celotnega najinega stanovanja. Tokrat sem domov prišla celo z opranimi potovalkami oblačil. To je olajšalo naše življenje v Mariboru, ker so temparature v stanovanju že sedaj okoli 26 stopinj, pralni in sušilni stroj pa jih dodata še nekaj zraven.

Upam, da imate tudi vi možnost takšnega brezplačnega all inclusive hotela z dodatno ponudbo varstva otrok in pranja perila. In končno sem našla eno pozitivno lastnost tega, da smo od obeh družin tako oddaljeni.

Vintage vožnja

Piše: mamica Petra

V petek smo odšli na prvo daljšo pot odkar smo štirje. Avto smo napolnili do zadnjega kotička, saj smo šli na pot za cela 2 dneva (upam, da v tem stavku čutite sarkazem). Meni namreč uspe čisto enako napolniti avto, če gremo na pot za 2 ali pa 10 dni.

Ob dveh popoldne smo zapustili vroči Maribor. Vključili smo klimo in ker je v avtu kazalo, da je zunaj 27 stopinj, smo potrpežljivo čakali, da se avto ohladi. A sonce je sijalo v notranjost avtomobila, nam pa je bilo iz minute v minuto bolj vroče. Z novorojenko v avtu nisva upala voziti s široko odprtimi okni, zato smo uro dolgo pot preživeli v pitju vode in izločanju le-te skozi vse pore, kar jih premorejo naša telesa. K sreči se je nekje na pol poti avto le začel nekoliko ohlajati, da je pot minila malce bolj znosno.

Sem pa se na našem prvem izletu počutila kot v starih časih, ko na sovoznikovem sedežu malega cliota nisem sedela jaz, ampak moja mami. Nabasan avto, gužva na cesti, vroč avtomobil brez klime in dva prešvicana otroka na zadnjih sedežih. Prava vintage vožnja. Takrat smo preživeli, pa tudi tokrat smo.

Ampak kljub temu, da je bilo lepo obuditi spomine na otroštvo brez klime, sem srečna, da nam klima spet dela (o stroških popravila pa bom raje tiho).

Preberi še

Ti gredo na živce naše reklame?

Ti gredo na živce naše reklame? Tisti najini zapisi, ki se ne zdijo tako zelo pristni, sploh ko ugotoviš, da smo zanj verjetno dobile kakšen evro? Vem, da ti gredo in nisi edini/edina!

Že itak te povsod bombardirajo z reklamami, televizije prav zaradi teh ne gledaš več, še Facebook postaja dolgočasen zaradi njih! Misliš si: “Pa ne še tu, na tako prisrčnem študentsko-mamastem blogu.”

Globoko vdihni in stopi korak nazaj, poglej na situacijo še z druge strani.

Najprej se spomni, da smo študentski družini, kjer noben od staršev še ni zaposlen, torej poleg štipendije, otroškega dodatka in “porodniške” nimamo rednih dohodkov. Trudimo pa se samostojno preživljati s študentskim delom. Ker sva trenutno obe mami na “porodniški”, denar služita predvsem očeta, ki pa še študirata. Zato sva zelo veseli, če lahko kaj denarja tudi midve doprineseva v družinski proračun.

Sedaj pa ti predstaviva še hiter pogled v virtualni nabiralnik Študentske mame. Dnevno prejemava ponudbe za sodelovanje. Za plačilo ali za kompenzacijo. Take, nad katerimi skačemo od veselja (kot na primer, če bi nam ponudili ta Philipsov sesalnik, ki ga vsi blogerji tako mikavno oglašujejo, pri nas pa smo ugotovili, da sesalec že močno pogrešamo) in take, na katere od nezanimanja še odgovoriti pozabiva. Dobimo ponudbe, ki se skladajo z našim načinom življenja in take, ki se ne ujemajo z najinim načinom življenja in bi najini prijatelji mislili, da naju ne poznajo več (na primer ličila, kremice, vitaminčki, kašice, drage igrače …). Take od velikih podjetij in tiste, ko nam pišejo znanci, prijatelji, ki bi si radi pridobili malo prepoznavnosti. Slovenske in tuje izdelke. Skratka, če rečeva, da 90% ponudb zavrneva, vam nič ne laževa.

Poleg tega imava z blogom tudi stroške, kot na primer gostovanje in vzdrževanje bloga, vožnja na sestanke in dogodke.

Zares radi piševa blog in najraje piševa tiste najbolj pristne objave in veva, da ste takih tudi vi najbolj veseli. Ampak ne zamerite nama tu pa tam kakšne objave v sodelovanju s kakšnim podjetjem. Imejte v mislih, da se trudiva predstavljati izdelke, ki so nama zares všeč in za katere predvidevava, da bi tudi vas utegnili zanimati. In vedite, da smo in bomo o vseh pisale iskreno.

Vedno, prav vedno pa sva veseli vaših komentarjev, predlogov, kritik pa tudi jamranja, češ, zakaj se prodajava za nekaj evrov. Hvala pa tudi za vsako pohvalo in sporočilo, da nas sicer zelo radi berete. To naju najbolj razveseli.

Preberi še

Zgodba o šopku rož

Članek je napisala Petra, pred petimi leti

Čisto navaden dan. Se zbudim, s svetlobno hitrostjo navlečem nase včeraj pripravljene stvari, vmes pojem Špelin sendvič, umijem zobe in se nasmejem. Zunaj sije sonce, danes grem prvič letos s kolesom na faks!
Kristjanu napišem jutranji mesič, saj pridno dokončuje seminarsko nalogo, ki jo ima čez dve uri in odhitim po kolo. Seveda nima nič (zraka) v gumah, zato ga odvlečem do serviserja, ki ga seveda, kot vedno, zastonj porihta.
Nato pa prav zares oddrvim na faks. Tam ravno poteka otvoritev JobFaira, zato se poskušam čimbolj izogniti bliskavicam in malce poklepetam s Sergejem.
Potem pa se odpravim v predavalnico, kjer me že čakajo nasmejani sošolci. Malce še klepetamo, potem pa v razred pride predavatelj.
Tudi ta je dobre volje, ko pozdravi in vpraša kako je šel kolokvij vpraša: “A je tu kakšna Mihalič?” Dvignem roko. Po glavi mi frčijo misli: “Ojoj, tako slabo sem pisala kolokvij, da me bo kar ven vrgel. Mogoče sem pa kaj uničila, ne da bi vedela, ali pa sem ponesreči vdrla v kako zasebno stran od fakultete..” Vse to v treh sekundah, ko je moja roka švignila v zrak.
In potem začne: “Veste, za vas je tista rdeča preproga zunaj…”
Ugotovim, da se dela norca iz mene, zato poskušam dojeti kaj se dogaja, pogledam Ožbolta, Petra, onadva skomigneta z rameni in me vprašujoče gledata. No, z njima si ne bom mogla pomagati.
Potem začnem spet poslušati predavatelja, ki mi poskuša dopovedati da me nekaj čaka pri vratarju.
Vprašam: “A to moram zdej k vratarju, al grem lahko po uri?” Nisem namreč želela, da bi zamudila predavanja, če sem že zgodaj vstala. 🙂
Namuzne se in dojamem, da res moram vratarju.
Prestrašena skočim s svojega stola in zapustim smejočo predavalnico.
Vratarka klepeta s prijateljico, ko dobim njuno pozornost jima povem, kdo sem. Začneta se smejati in vratarka skoči za neko mizo. Ugotavljam, da me ne čaka nič slabega in si oddahnem.
Nato vratarica prinese izza mize ogromen šopek. Sploh ne dojamem in rečem: “Opa, tole bo pa pomota, tole pa ni zame, od koga bi pa bilo?” Obe se krohotata in rečeta, da je zagotovo zame.
Potem pa ugotovim za kaj se gre. S Kristjanom imava obletnico! Oblijejo me solze sreče, ampak ko ugotovim, da bom morala nazaj v predavalnico potlačim čustva za zvečer. Najprej hočem šopek skriti za hrbet, ampak ugotovim, da bom vsaj nasmejala sošolce s prejetim darilcem.
Vstopim in predavatelj se namuzne: “No, pa je bilo nekaj tam.” Nasmejem se in hitro skočim nazaj na svoj stol kjer poskušam ostati čimbolj nevidna do konca dne.

Seveda prigod s šopkom še ni konec za ta dan, ampak naj ostanejo nezapisane, saj bi bil ta zapis še trikrat daljši.

Okrevanje po porodu

Piše: mamica Petra

Nisem si mislila, da se okrevanje po porodu lahko tako razlikuje. Po prvem porodu nisem razumela žensk, ki lahko že naslednji dan sedijo, vstanejo, nosijo svojega otroka in podobno. Sama sem bila namreč zelo utrujena, še 3 tedne nisem mogla sedeti na zadnjici, ker so me šivi in raztrganine tako bolele. Veliko se mi je vrtelo in na splošno sem se zelo slabo počutila. Zato tudi nisem bila preveč vesela obiskov, sprehodov, previjanja, kuhanja in podobno.

S tem razlogom sem se na drugo okrevanje res dobro pripravila z zalogo zamrznjene hrane v zmrzovalniku, hrano za obiske, nakupila vse potrebno, da bo moj mož čim manjkrat moral v trgovino in bo lahko čim več časa pri meni in dvigoval hčerki. Pa to ni bilo potrebno.

V bistvu sem spremembo dojela že dve uri po porodu, ko so mi v porodno sobo dostavili zajtrk. Prinesli so pladenj, poln dobrot, jaz pa sem se okorno poskušala namestiti na bok ter v bočnem položaju namazati in pojesti kos kruha. V sobo je pokukala babica in mi rekla, zakaj se ne usedem in normalno pojem obrok. Debelo sem jo pogledala: “A lahko?” Ona pa se je nasmejala in odgovorila: “Seveda, saj niste bili nič šivani.” Kot v počasnem posnetku sem se potem poskušala usesti na svojo zadnjico. Niti trohico me ni zabolelo. Kar vrisknila sem: “Pa saj to ni mogoče, lahko sedim na riti!” Babica in Kristjan, sta prasnila v smeh, jaz pa sem se še bolj udobno namestila v sedeči položaj.

Verjetno si ne predstavljate kaj pomeni, če po porodu ne moreš sesti na zadnjico, ker te ta nepredstavljivo boli in kakšno srečo imaš, če lahko nanjo sedeš brez bolečin. In kar hvaležna sem, da sem imela raztrganine in bolečine po prvem porodu, da sem sedaj po drugem vesela čisto vsakič, ko sedem na zadnjico.

Morala sva ovekovečiti sedenje ob zajtrku v porodni sobi 🙂

Preberi še

Porodna zgodba Rebeka

Porodna zgodba Rebeka

Piše: mamica Petra

Zadnja tedna pred porodom sta bila zame psihično naporna. Podzavestno sem bila prepričana, da moram roditi pred rokom, saj bo to moj drugi porod. V to sem verjela tudi zato, ker je od prvega poroda minilo 17 mesecev in imela sem občutek, da bo tudi zato vse steklo nekoliko hitreje.

Bil je petek, 5 dni po predvidenem roku poroda. Okoli enajstih zvečer, sem se Kristjanu zjokala, da bi že rada rodila. Po eni strani me je bilo poroda nekoliko strah, kljub lepi prvi izkušnji, po drugi strani, pa sem si res želela spoznati bitje pod svojim srcem. Kristjanu sem rekla, da tisto noč ne bom rodila, saj sem imela že 2 tedna blage, lažne popadke in odločila sva se, da pogledava film. Ob pol enih sva šla spat, ob pol treh, pa me je nekoliko močneje “špiknilo” v križu. Šla sem na stranišče in si prenesla aplikacijo za štetje popadkov, saj so se mi zdeli precej pogosti, kljub temu, da niso bili tako boleči. Poleg tega sem šla na blato in vedela sem, da se je moje telo začelo pripravljati. Popadke sem imela v razmaku dveh do treh minut, dolge po minuto. Skočila sem pod dolg vroč tuš in ker se ni nič umirilo, sem vedela, da se je začelo. Umila sem si glavo in poklicala Kristjana. Nekoliko sem bila zaskrbljena, ker so bili moji popadki izredno pogosti, pa čeprav sem vedela, da še niso v aktivni fazi. Prosila sem ga, da pokliče svojo mamo, ki je od nas oddaljena 1 uro. Mislila sem si, da bom toliko časa lahko zdržala doma. Potem me je zaradi pogostosti popadkov začelo malce skrbeti in poklicala sva še Klemena, da je popazil spečo Julijo, dokler tašča ni prišla v Maribor. Klemen je bil pri nas v nekaj minutah, midva pa sva se okoli štirih zjutraj odpravila v porodnišnico. Tam sem se preoblekla in vstopila v sprejemno sobo, kjer je babica ugotovila, da sem odprta 4 cm.

Ko sva izpolnili dokumentacijo, smo odšli v porodno sobo. Sprejel naju je babičar Bojan. S Kristjanom se nama je zdel res simpatičen. Pritrdili so mi CTG in tokrat mi je zaradi moje utrujenosti res ustrezalo, da sem ležala. Popadki so se nadaljevali, Kristjan pa me je ves čas držal za roko. Popadke sem preživljala v neverjetni umirjenosti. Spet sem imela v glavi Helenine besede, mame sedmih otrok. Pred rojstvom Julije mi je namreč rekla, da so popadki prijatelji, ki pomagajo otroku na svet. In res sem pustila, da je bilo moje telo sproščeno in samo opravilo svoje delo. Po dveh urah popadkov, je prišel babičar in vprašal, če želim, da mi predrejo mehur. Vedela sem, da se bo po odteku vode, porod zares začel. Tako je bilo tudi v prvo in to mi je potrdila tudi Ana. Strinjala sem se, da mi zdravnik predre mehur. Nisem zaznala nobene bolečine, odtekla mi je voda in občutila sem olajšanje. Ura je bila 6 zjutraj. Nato sem začutila prave popadke in vedela sem, da se je končno začelo zares. Dobila sem neverjetno moč, saj mi je tudi zdravnik povedal, da sem odprta že 8 cm in bo po predrtju mehurja vse hitro steklo.

Sledilo je pet popadkov. Prav vsakega se živo spominjam. Prva dva sta bila močna in boleča, a jaz sem se jima prepustila. Po tretjem je babičar rekel, da lahko pritisnem in vedela sem, da je to najhujši, a moj najljubši del. Ko premlevam občutke, ki so me takrat prevevali, so nepopisljivi. Počutila sem se neverjetno močna. Popadki so boleli, ampak jaz sem vedela zakaj. Četrti popadek je bil iztis. Vedela sem, da če se dovolj potrudim in dovolj pritisnem, prej bom imela v naročju svojega otroka. Bolelo je. Jaz pa sem dala čisto vse od sebe. Ven je prišla glavica. Vedela sem, da bo kmalu konec in da moram zbrati moč za naprej. Med temi petimi popadki, se mi je zdelo, da imam res veliko časa za počitek. Kot da bi mi moje telo dalo čas, da si vmes naberem moči. Čeprav mi je Kristjan kasneje povedal, da temu ni bilo ravno tako. Zadnji popadek je bil najhujši. Prosila sem babico, ki je prišla zraven ter Kristjana, da mi pomagata držati noge, ker sama nisem več zmogla. Zazrla sem se najprej Kristjanu, nato pa še babičarju v oči. Obema sem zaupala in se potrudila, da mi je v zadnjem, neskončno dolgem popadku uspelo roditi deklico. Ura je bila 6:20. Takoj sem jo dobila na prsa. S popkovino, povezano še z mojim telesom. Kristjan je jokal in me poljubil.

Deklico sva poimenovala Rebeka. Na prsih sem jo imela zelo dolgo. Za tem ji je Kristjan prerezal popkovino in ponovno sem jo dobila v naročje. Vmes sem porodila še celotno posteljico. Čutila sem pravo olajšanje. Rebeko so oblekli in nato smo se vsi trije stiskali. Kristjan je novico sporočil najinim najbližjim, potem pa sva počivala. Več kot tri ure smo ostali v porodni sobi. Rodila sem brez raztrganin in ravno zato je moje okrevanje po porodu neštetokrat in neopisljivo lažje kot po prvem.

Spoznala sem, da je vsak porod zgodba zase. Prav tako, kot je vsak človek edinstven in poseben. Izredno sem hvaležna Mariborski porodnišnici za tako čudovito izkušnjo in pomoč pri rojevanju in okrevanju v prvih dneh. Kljub temu, da jim tokrat nisem predala porodnega načrta, so mi pomagali roditi na točno tak način, kot sem si želela.

Preberi še

Nisi zaljubljena v svojega dojenčka?

piše: mamica Ana

Ko gledam to zlato bitje Evo, ki večino dneva tako sladko spi, se spominjam prvih dni po rojstvu Klare. Tistih lepih in težkih, predvsem težkih dni. Zakaj predvsem težkih? Saj veste: šivi, bolečine, dojenje, jok, hormoni, hormoni, hormoni. A bilo je še nekaj. Ni bilo proti uteži vsem tem tegobam. Nisem bila noro zaljubljena v svojo punčko. Bi morala biti? Ne vem, vsi so mi rekli da bom, vsi so me spraševali, če sem, vsi drugi so bili, le jaz ne. In verjetno je bil to največji doprinos k teži vsakega dne. To je bil eden redkih trenutkov, ko sem podvomila vase, strah me je bilo, da se mama v meni ni prebudila in spraševala sem se kdaj se bo, če ne ob tem nebogljenem ljubkem detetu. A prav kmalu se je prebudila in zdaj vem, da ni na svetu bolj ljubke, iskrene, navihane dvoletnice, kot je moja Klara.

In danes, ko zaljubljeno gledam Evo, si upam to napisati, ker vem, da nisem edina. Ker vem, da za to nisem bila nič kriva, da nisem bila nič manj dobra mama, le hormoni so očitno morali opraviti svoje.

Ne, nismo vse mame noro zaljubljene v svoje dojenčke, imamo jih pa vse noro rade. Nismo vse mame po porodu še celo noč bedele in gledale svoje štručke, smo se pa vse po svojih najboljših močeh potrudile, da je to dete prijokalo na svet. Nimamo vse mame tisoč fotografij od prvih dni našega otroka, imamo pa vse mame te dni shranjene v naših srcih.

Preberi še