Zakaj mi ni nihče povedal, da bo tako težko?

Piše: mamica Helena

Sem oseba, ki vsako stvar načrtuje. Sicer načrt velikokrat propade, ampak namen je dober. Načrtujem predvsem, kaj bi lahko šlo narobe in kako bomo lahko to popravili. Ne vem, ali se temu reče, da si pesimist, vsekakor pa sem na dogodke, ki so pred menoj, rada pripravljena.

In tako je bilo tudi, ko sem na nosečniškem testu zagledala plusek. Od tistega trenutka dalje so bile vse moje misli (no, dajmo reči velika večina njih) usmerjene v novo vlogo, ki me je čakala. Zato menim, da sva se z možem na sam porod, dojenje in starševstvo pripravila, kar sva le najbolje znala in zmogla.

Kot verjetno vsaka nosečnica sem prebrala tisoč in en članek na internetu, se vključila v veliko tako imenovanih ‘mama skupinic’, brala vse mogoče tiskano čtivo, se s prijateljicami, ki so že mame, pogovarjala o njihovih izkušnjah, z možem o vsem naučenem diskutirala pozno v noč in še bi lahko naštevala …

Ampak kljub vsemu, se danes… dobrih 7 mesecev po porodu sprašujem…

Zakaj mi ni nihče povedal, da bo tako težko?

Prišla sem do naslednjih možnih odgovorov:

  1. ker se samo jaz tako počutim in se bo vsem to, kar berete, zdelo nekaj čudnega,
  2. če bi se naokoli govorilo, kako težki so začetki, bi morda človeštvo izumrlo, ker se nihče ne bi odločil imeti otroka 🙂
  3. ker čez čas dejansko pozabiš, kako je bilo,
  4. ker vsaka ženska misli, da se samo ona tako počuti.

Meni so bili prvi trije meseci z dojenčkom izredno težki, o njih premlevam že dva tedna in ugotavljam, da si resnično nisem predstavljala, da bo tako.

Seveda želiš dostojanstven in lep porod, a kaj ko te sistem povozi, ti si pa takrat brez moči, da bi se borila zase.

Seveda te preveva ljubezen do majcenega bitja v tvojem naročju, a hkrati ti nagajajo hormoni in v resnici ne veš, zakaj se kdaj čudno počutiš.

Seveda si želiš dojiti, ampak hkrati ob treh ponoči, ko se že več kot dve uri boriš z jokajočim dojenčkom in bolečinami v vseh mišicah telesa si rečeš, joj a je to res vredno? Zakaj samo meni ne gre? A ni dojenje nekaj najbolj naravnega?

Seveda imaš rad svojega moža, a si hkrati besna na njega, ker on lahko spi/počiva/kuha/gre v trgovino, ti pa že n-tič danes dojiš.

Seveda si vesela pomoči/obiska, a hkrati zmedena in nemočna, ker ti vsak da svoj ‘dobronamerni’ nasvet.

Seveda želiš potolažiti svojega dojenčka, a kaj ko ga zares sploh še ne poznaš in ne veš zakaj joka – na tej točki ponovno dobiš 1001 ‘dobronamerni’ nasvet od vseh, ki bolje (sarkazem) poznajo tvoje dete.

Seveda želiš biti samozavestna, verjeti vase in si zaupati, a kaj ko ti po glavi roji tako veliko dvomov, če sploh delaš prav.

Seveda želiš biti sproščena in zadovoljna mami (kot jih vidiš na vseh socialnih omrežjih), a kaj ko imaš naenkrat tako veliko odgovornost.

AMPAK, pride čas, ko vse to mine.

Spoznala sem, da kljub temu, da se morda porod ni odvijal, kakor sem si želela, in odnos osebja ni bil tak, kot si ga zaslužim, imam novo izkušnjo, iz katere sem se naučila mnogo stvari o sebi in vem, da se kaj takega ne bo več ponovilo.

Spoznala sem, da približno 3 mesece po porodu, ko ti začnejo izpadati lasje, se tudi hormoni vrnejo v stare tirnice. 🙂

Spoznala sem, da kaj kmalu poznaš svoje dete. Veš kdaj joka, ker je lačno, kdaj zaspano, kdaj si želi tvoje bližine, kdaj pa joka samo zato, ker je pač težko biti dojenček.

Spoznala sem, da tudi, če je naporno, ima dojenje svoj čar. Sploh zdaj, ko se ne počutim več samo kot servis za hrano, ampak vidim, da je to posebna vez med nama.

Spoznala sem, da bo čas, ko bo očka uspaval dete in bom jaz imela tisto urco ekstra zase, tudi kaj kmalu na vidiku.

Spoznala sem, da sva midva njena starša in midva sva zanjo odgovorna. Zato se odločava po svojem občutku in ne po mnenju 1001 mimoidočega, ki daje tako imenovani ‘dobronamerni’ nasvet. 🙂

Spoznala sem, da sem tudi jaz lahko zadovoljna in sproščena mami!

Vem, da smo šele na začetku in nas čaka še veliko dogodivščin in hkrati velikih preizkušenj. Takrat bom verjetno spet šokirana in se spraševala: Zakaj mi ni nihče povedal, da bo tako težko? 😀

P.s. sej je včasih res težko, ampak večino časa je res lepo. 🙂

Preberi še

Prvi obiski pri dojenčku

Kdaj na obisk k novorojenčku?

Piše: mamica Petra

Dve leti nazaj nisem razumela mamic, ki se niso strinjale s člankom, v katerem sem zapisala, da najmanj dva tedna po porodu na obisk lahko pridejo samo osebe, ki si jim mama upa reči: “Prosim, pomij mi posodo, posesaj mi po tleh in odnesi smeti.” Pod mojo objavo je nekaj mamic napisalo, da so same brez težav takoj po rojstvu v naročju stoje držale otroka, skuhale kosilo, pomile kopalnico  in poskrbele za goste. Sama še skoraj mesec po porodu nisem zmogla skoraj nobene od teh stvari.

A danes te mame razumem. Po svojem drugem porodu sem bila kot rožica. Že isti dan sem se lahko usedla na lastno zadnjico, se oprhala, brez da bi me bilo strah, da izgubim zavest, takoj po prihodu iz porodnišnice sem lahko skuhala in pomila posodo.

Ugotovila sem, da smo si ženske res različne. In ne samo to, da ista ženska lahko po porodu okreva drugače. Prav zato bi morale ženske, ki niso imele težav z okrevanjem po porodu še toliko bolj prisluhniti tistim, ki jim to ni bilo dano. Najmanj, kar lahko storimo, je da novo mamico povprašamo, ali si želi družbe, če potrebuje kakšen pripravljen obrok, posesano stanovanje ali le osebo, ki bi ji popazila dojenčka, da ona skoči pod tuš.  In da nikoli, prav res nikoli, drugi osebi ne očitamo, da je nesposobna. Morda smo sami imeli le srečo, da je naše okrevanje potekalo lažje.

Preberi še

Življenje brez avta

piše:mamica Ana

Pred letom in pol smo bili na počitnicah na Danskem in navdušili smo se nad kolesarskim življenjem. Pa ne samo to, takrat sva začela razmišljati o življenju brez avtomobila. Ker, če tam gor ljudje, družine (ki imajo mnogo več denarja) živijo tako, zakaj ne bi zmogli tudi mi. Premamila naju je ta preprostost, neodvisnost od vremena, pripravljenost, izziv, vsakodnevne dogodivščine. Saj zadnje dvoje v veliki meri poganja kri po najinih žilah. 🙂

Lansko jesen sva tako vrnila avto, ki sva ga imela na posoji in kupila prikolico, v kateri se lahko peljeta dva otroka. Postali smo kolesarska družina. V dežju, snegu, soncu. In po 8 mesecih uporabe mi je še vedno vsaka vožnja s prikolico dogodivščina zase. V prikolico se ne moreš tako zdolgočaseno vsesti, kot se vsedeš v avto. V avtu nikdar ne uspem tako prevetrit misli, kot jih na kolesu. Pa koliko otroških zvedavih oči vidim, in navdušenih krikov “jaz bi tudi”. Da se mi včasih kar zazdi, da imamo prav privilegij, da imamo prikolico namesto avta. 🙂

No, saj enostavno res ni. Sploh, ko se kam mudi in moram še 100 stvari prikolipit, pripet, preden se odpeljemo. Ali pa, ko je treba gonit v hrib. In seveda, ko bi radi šli kam dlje. No, takrat si lahko sposodimo avto od Klemnovih staršev.  Brez tega luksuza bi težko pisala o življenju brez avtomobila.

Ko bomo nekega dne imeli avto pa si želim, da bi znali še vedno, kljub dežju, čez kavbojke obleči nepremočljive hlače in jakno, sesti na kolo in se odpeljati. Čeprav nas bo avto čakal na suhem, v garaži. Ker je življenje na kolesu posebno doživetje. In ker s tem nekaj malega naredimo za našo ljubo Zemljo. In za svojo rit. 🙂


Preberi še


studentska mama magisterij

Nič več študentska, samo še mama

piše: mamica Ana

Magistrirala sem!

Ja, magistrirala sem! Marsikdo me vpraša, ali se mi je odvalil velik kamen od srca. Pravzaprav ni bil velik, sploh ne vem, če je bil kamen. Res sem srečna, da lahko rečem, da to breme ni bilo težko in grenko.  V zahvali v začetku svoje magistrske naloge sem zapisala tudi:

Posebna zahvala gre možu Klemenu, ki je vame verjel, me spodbujal, bodril in se z menoj veselil vsakega napredka. Hvala tudi hčerki Klari za izkustvo nagrajevanja in kaznovanja v mojem življenju ter hčerki Evi za njeno potrpežljivost.

To je tako polepšalo moje pisanje! Imela sem podporo moža, potrpežljivo hči, ki se je rada sama zaigrala in izbrano temo, ki je močno pasala v moj življenjski kontekst. 😊

Poleg tega se mi nikamor ni mudilo, rade volje sem se usedla za računalnik in počela nekaj ne-mamastega. Ob pisanju magistrske naloge sem potrdila in nadgradila moje navdušenje nad montessori pedagogiko in spoznala sočutno vzgojo, ki mi je odprla nov svet starševstva in vzgojiteljstva, učiteljstva.

Lahko bi rekla, popoln zaključek zares čudovitega študentskega obdobja. Od krasnih sošolcev, prijateljev za vse življenje, poroke, prve hčerke, študentske mame, druge hčerke, pa do danes, ko uživam še zadnje mesece napol študentskega življenja. Ker lahko še pol leta jem na bone in nosim častni naziv Študentska mama. 🙂

Preberi še


selitev

Selitev in iskanje kotička pod soncem

Piše: mamica Petra

Že nekaj časa je od tega, odkar smo se selili. O urejanju stanovanja in selitvi z leto in pol starim otrokom ter dvomesečnico bi verjetno lahko napisala knjigo. Pa ne bom. Lahko samo rečem, da sem morala požreti velik del sebe in svojega ega, da sem drugim pustila, da so urejali stvari za mene. Da so čistili, pleskali, sestavljali omare, pripravljali malice in kavice za delavce in vse kar je bilo potrebno, da smo se lahko vselili. V bistvu mi je bilo res težko, ko sem ugotovila, da je za vse lažje, da sedim na kavču v spodnjem nadstropju, dojim ter pazim svojega dvomesečnega otroka, kot pa da vsako uro skačem iz delovnih oblek in prahu k jokajočemu dojenčku. Jaz namreč rada delam in prav to, da so drugi toliko pomagali, jaz pa sem sedela in delala “nič”, me je najbolj morilo. Danes sem vsem, res vsem, ki so pomagali pri naši selitvi in urejanju našega stanovanja, neskončno hvaležna. Najbolj sem seveda hvaležna Kristjanovim starim staršem, ki sta nas tako odprtih rok sprejela pod svojo streho.

Selitev iz Maribora

Za selitev iz Maribora sva se s Kristjanom odločila, ker na 30 kvadratnih metrih preprosto ni bilo več možno živeti. Poleg tega sva zaključila z vsemi izpiti in naju na mesto Maribor ni vezalo prav nič. Tudi razdalja do najinih staršev je pripomogla k temu, da sva se odločila, da zapustimo štajersko prestolnico.

Selitev
Moj članek o tem, kako se po študentsko lotimo selitve najdete tu.


Selitev ima seveda dobre in slabe plati. Najodličnejša je ta, da sedaj živimo pri Kristjanovih starih starših. Nekaj drugih vam lahko naštejem: ravno prava medgeneracijski razlika, bližina varstva, še en avto več (ker naš vse prevečkrat obišče servis), neprimerno manj stroškov kot smo jih imeli v bloku in še bi lahko naštevali. Slabe lastnosti so predvsem v tem, da mi obupno manjka družba nekoga, ki je v istem “zosu” kot jaz. Mamic moje starosti in mamic, ki študirajo je bilo v univerzitetnem mestu več kot v našem malem mestecu. In če sem iskrena z vami in s sabo, v resnici ne iščem novih tesnih prijateljev, saj si iskreno želim ostati povezana s temi, ki jih poznam že dolgo, pa čeprav vsak od njih živi na drugem koščku Slovenije. V manjših mestih tudi ni vseh trgovin, zato moraš predvsem nakupe oblačil in drugih pripomočkov načrtovati že tako kot mali izlet ali pa zapravljaš denar za poštnino. Prejšnjič sem se na primer odločila kupiti rokavice na dan, ko je zapadel sneg. Seveda v nobeni izmed lokalnih trgovin ni bilo prave velikosti, čeprav sem sama pred vstopom v trgovino naivno razmišljala o tem, kateri odtenek se bo prilegel barvi kombinezona in bunde.

Lahko bi še pisala o razlikah med večjim in manjšim mestom. Toliko več je razlik med mestom in vasjo. Vsaka ima dobre in slabe plati. Najboljše je, da le te poznaš in jih obrneš sebi v prid. Naj se pošalim: odkar živimo tu, sem privarčevala veliko denarja, ker ne kupim toliko oblek, kot sem jih med življenjem v Novem mestu, Ljubljani ali Mariboru.

V zadnjem letu naju je ogromno ljudi vprašalo, ali bomo za vedno ostali tu. V resnici nimamo pojma. Naša skupna družinska pot je odvisna od toliko dejavnikov, da ne moremo delati zaključkov brez osnovnih pogojev. 🙂 Se pa rada pogovarjava o možnostih, ki bodo morda nekoč postale realnost. Ampak najprej lepo po vrsti: magisterij, služba in vmes uživanje v naših skupnih trenutkih.

Naj bo ta članek kot neka kost za glodanje vsem, ki še iščejo svoj košček pod soncem. Tudi midva ga še iščeva, vendar res rada slišiva, kakšne so izkušnje in razmišljanja drugih ter na ta način lažje sanjava realnost.

Preberi še

mama magistra

Izplačilo štipendije v primeru diplomiranja ali magistriranja med študijskim letom

Piše: Študentska svetovalnica

Kaj se zgodi s šipendijo, če diplomiraš sredi leta (npr. decembra 2018)? Se prekine ali se naprej izplačuje do konca študijskega leta?

V nadaljevanju sta predstavljeni obe možnosti, torej kako je z ureditvijo v primeru, da je oseba vpisana v zadnji letnik izobraževalnega programa in kako je v primeru, da je vpisana v dodatno (absolventsko) leto:

1. ZADNJI LETNIK IZOBRAŽEVALNEGA PROGRAMA Zakon o štipendiranju (ZŠtip-1) v 89. členu določa, da se osebi, ki je zaključila izobraževanje pred iztekom izobraževalnega programa, izplačajo zneski štipendij za preostale mesece trajanja izobraževalnega programa.

89. člen (izplačilo v enkratnem znesku zaradi predčasnega zaključka izobraževanja)
(1) Štipendija se izplača v enkratnem znesku v višini preostalih zneskov štipendij za preostale mesece trajanja izobraževalnega programa, če štipendist zaključi izobraževanje pred iztekom izobraževalnega programa, ne glede na to, ali je bil vpisan v vse letnike.
/…/

To pomeni, da se je študentu, v primeru, da je vpisan v zadnji letnik izobraževalnega programa, štipendija redno izplačevala do vključno decembra 2018, za preostale mesece (od januarja 2019 pa do vključno septembra 2019) pa se mu bo štipendija izplačala v enkratnem znesku.


2. DODATNO (ABSOLVENTSKO) LETO Zgoraj napisano pa ne velja za absolventsko leto, saj gre za prejemanje štipendije dodatno leto po izteku izobraževalnega programa, ki je urejeno v 6. odstavku 87. člen ZŠtip-1:

87. člen (prejemanje štipendije v primeru ponavljanja letnika in podaljšanja študentskega statusa)
/…/
(6) Štipendijsko razmerje se po izteku izobraževalnega programa podaljša do zaključka izobraževalnega programa, vendar največ za dodatnih 60 dni po izteku višješolskega programa oziroma največ eno študijsko leto po izteku študijskega programa prve oziroma druge stopnje.

/…/

Nadalje 88. člen Zštip-1 določa, da se v primeru iz 6. odstavka 87. člena štipendija izplačuje samo do zaključka izobraževalnega programa. 

88. člen (izplačevanje štipendij)
(1) Štipendija pripada štipendistu od začetka šolskega ali študijskega leta oziroma od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi vloge, če tako določa zakon ali javni razpis.
(2) V primeru iz šestega odstavka prejšnjega člena se štipendija izplačuje do zaključka izobraževalnega programa, vendar na višješolskih programih največ 60 dni, na študijskih programih prve in druge stopnje pa skupno največ eno študijsko leto. Če je štipendist na študijskem programu prve stopnje prejemal štipendijo za dodatno študijsko leto ali podaljšan študentski status manj kot eno leto, je na študijskem programu druge stopnje upravičen do štipendije za dodatno študijsko leto ali podaljšan študentski status za preostale mesece do celotne dobe 12 mesecev.
/…/

To pomeni, da ko oseba v času absolventskega leta diplomira/magistrira, se ji z naslednjim mesecem preneha izplačevanje štipendije v celoti. V primeru, da oseba ni prejemala štipendijo za celotno absolventsko leto na prvi stopnji izobraževalnega programa, lahko na drugi stopnji izobraževalnega programa v absolventskem letu prejema štipendijo za preostale mesece do celotne dobe 12 mesecev. 
V primeru, da je študent vpisan v absolventsko leto, mu tako pripada štipendija do vključno decembra 2018, z januarjem 2019 pa ni več upravičen do prejemanja štipendije, saj je diplomirala. V primeru, da bi na drugi stopnji prejemal štipendijo in bi vzel absolventsko leto, bi mu na drugi stopnji pripadala štipendija za preostalih 9 mesecev v absolventskem letu. 

Pri tem naj opozorim, da mora štipendist skladno z 93. členom ZŠtip-1 v 30 dneh od zaključka izobraževanja (torej od diplomiranja) obvestiti štipenditorja, da je zaključil študij, saj gre za spremembo, ki vpliva na štipendijsko razmerje.

93. člen (spremembe, ki vplivajo na štipendijsko razmerje)
(1) Štipendist je dolžan sporočiti dodeljevalcu štipendije vse spremembe, ki se zgodijo v tekočem šolskem ali študijskem letu in bi lahko vplivale na štipendijsko razmerje v 30 dneh po nastali spremembi ali v 30 dneh od dneva, ko je za spremembo izvedel.

(2) Spremembe, ki vplivajo na štipendijsko razmerje, so:
–        prekinitev ali zaključek izobraževanja,
–        sprememba izobraževalnega programa ali izobraževalne ustanove,
–        okoliščine, zaradi katerih štipendist ne izpolnjuje več pogojev za pridobitev štipendije po tem zakonu oziroma za dodatek za bivanje, za dodatek za štipendiste s posebnimi potrebami oziroma dodatek za obvezno zdravstveno zavarovanje.
/…/

Hvala zavodu Študentska svetovalnica za odgovor. Če imate kakšno pravno vprašanje se lahko vedno po brezplačno pravno pomoč obrnete na Študentsko svetovalnico. Njihovi kontaktni podatki: telefonska številka: 01/438 02 53, email: info.svetovalnica@gmail.com)

Preberi še

Koledar rojstnih dni za vsa leta

Brezplačni koledar rojstnih dni

Piše: mamica Petra

Bil je čas novoletnih praznikov in z družbo smo bili v Rotterdamu na Evropskem srečanju mladih. Spali smo pri fantastični družini in na ta način spoznavali Nizozemsko kulturo in način življenja. Poleg božanske hrane, prijetnega vzdušja in raziskovanja mesta ne bom nikoli pozabila njihovega stranišča. Na vratih stranišča je visel koledar z rojstnimi dnevi. Ne koledar za posamezno leto, ampak “splošni” koledar. To se mi je zdela tako fantastična ideja, da sva se s Kristjanom že takrat odločila, da bova v svojem domu zagotovo imela koledar z rojstnimi dnevi na WC-ju. Ko greš namreč zjutraj na potrebo, vmes pokukaš še na koledar, se spomniš slavljenca in mu napišeš sporočilce, ga pokličeš ali obiščeš. Koledar sva sicer dala izpolniti kar svatom na poroki, saj sva tja povabila najine najbližje in od takrat naprej (se trudiva) vsem čestitati za njihov praznik.

Koledar nama je za poroko ustvaril Klemen Breznik. Da ga boste lahko natisnili tudi vi, da dobite spodaj v PDF formatu (priporočena velikost tiska pa je A2).

Splošni koledar rojstnih dni

PDF dokument prenesite tukaj.

 

Preberi še

Mama na telefonu

Sram me je

piše: mamica Ana

Mislim, da me še nikoli v življenju ni bilo tako zelo sram. No, mogoče enkrat, ko sem pri šestih letih v trgovini ukradla paket čigumov in sem jih morala odnesti nazaj in se opravičiti. Drugič pa včeraj. Klara je prišla iz vrtca, najedli smo se, potem pa je želela, da se igram z njo. Tisti trenutek še nisem mogla, saj sem želela še pomit posodo in nekaj pospravit. Rekla sem ji, da takoj ko pospravim. Ko sem končala, sem se usedla na kavč in vzela telefon v roke, saj mi je vmes piskal za sporočilo. Klara je spet prišla k meni in me prosila, naj se igram z njo. Rekla sem ji, da takoj, ampak moram še nekaj odpisati. Seveda se ni končalo pri tistem sporočilu. Klara me je še nekajkrat prosila, potem pa zavpila, naj dam proč telefon! Uf, zavedala sem se, da me je vmes še 100x prosila, naj se igram z njo. Mislim, da ni potrebnih več besed, izgovorov. Sram me je bilo, zelo. Ker seveda to ni bilo prvič. Bilo je pa prvič da je Klara tako očitno povedala, da jo to zelo moti. Kako zelo sem ji hvaležna.

Vem, da mi bo žal za vse trenutke, ki jih preživim na telefonu namesto z mojima hčerkama. Še bolj pa mi bo žal za zgled, ki jim ga s tem dajem, da je življenje na telefonu bolj zanimivo, kot življenje z njima.

Preberi še

Drugorojen otrok

Moji drugorojenki

piše: mamica Ana

Draga moja drugorojenka!

Med nas si prišla, nadvse zaželjena. Bila sem že mama, vedela sem, kaj me čaka, zato sem se te še toliko bolj veselila. Tako zelo kot midva z atijem, se te je razveselila tvoja starejša sestra. Ona naju je pripeljala v starševstvo, ti pa si nama odprla razgled čisto drugega sveta. Koliko skrbi sem imela, kako vaju bom uspavala obe naenkrat, kako obe potolažila, obe nahranila. Ti pa si to tako preprosto izpeljala. Tako preprosto, kot znate le drugorojenci – potrpežljivo. Ja, naučila si me potrpežljivosti. No, še vedno me učiš. Pa ne, ker bi morala biti ob tebi tako potrpežljiva, ampak ker si ti tako potrpežljiva. Ti veš, da najboljši učijo z zgledom. Ti nikdar ne boš imela luksuza, kot ga je imela tvoja starejša sestra – mame, ki ima čas samo zate. Ti še vedno nisi dobila svoje posteljice, ker v njej spi tvoja sestra in v naši sobici ni prostora za še eno. Ti si še vedno moraš izboriti svoj čas v naročju mame, kateremu se tvoja sestra tako težko odpove. Ti moraš prestati marsikateri udarec, spodrsljaj svoje sestre, ki želi pozornost. Tebi ne morem posvetiti toliko časa in pozornosti, kot sem je tvoji sestri. Oprosti. A prosim, ne obupaj, ne odnehaj, zahtevaj svoje. Ne bodi preveč potrpežljiva. Vem, da me potrebuješ. Spomni me, zakriči, preglasi svojo sestro.

Saj vem, ni to tvoja dolžnost. Moja je. Potrebuješ me prav toliko, kot tvoja sestra, le, da tega ne pokažeš tako zelo. Rada te imam, tako kot tvojo sestro, le da tega ne pokažem tako zelo.

A draga moja drugorojenka, ker si druga, imaš že celo življenje ob sebi prvo. Imaš sestro, zaradi katere dobiš vsaj 10 poljubčkov na dan več. Sestro, zaradi katere je vsako jutro vse prej kot zaspano in dan vse prej kot dolgočasen. Zaradi nje se že davno več ne igraš z dojančkastimi igračami, Duplo kocke so zakon. Ona ti pobere jabolko, ko ti pade na tla, zapoje ti pesmico, ko jočeš v avtu in vedno vpraša po tebi, ko grem po njo v vrtec.

Si druga in v življenju je pač tako, da si prvi, drugi, tretji … A v resnici ni tako pomembno, katero mesto zasedeš. Pomembnejša je disciplina, v kateri tekmuješ. Našla boš tudi mesta, kjer ne bo tekmovanja, ne bo stopničk in upam, da boš v življenju začutila, da je v mojem srcu prostor brez stopničk.

Preberi še

Otrok in studentski boni

Otrok in študentski boni

Študentje, ki ste mame ali očetje, imate pravico do desetih (10) dodatnih subvencioniranih obrokov mesečno. Ta pravica se šteje za vsakega otroka, uveljavlja pa jo lahko eden od staršev.
Kako urediš dodatne študentske bone?
Na točko SŠP prineseš potrebno dokazilo: kopija rojstnega lista otroka, indeks ali študentska izkaznica ali originalno potrdilo o vpisu za tekoče študijsko leto, kateremu mora študent predložiti na vpogled osebni dokument. Ob tem študent podpiše izjavo, da ni zaposlen oziroma iskalec zaposlitve.
Kako koristiš študentske bone zase in otroke?
Za vsak obrok, ki  ga koristiš, pokličeš številko na 1808 in predložiš svoj osebni dokument..
Še nekaj informacij, ki utegnejo priti prav:
  • V primeru, da imate enega otroka, morajo preteči 4 ure časa med 2 in 3 unovčeno subvencijo (če koristite dve subvenciji naenkrat). Primer: starš študent unovči dve subvenciji (zase in za otroka). Po tem mora preteči 4 ure.
  • Če koristite najprej 1 subvencijo in čez 2 uri še eno, mora za koriščenje naslednje preteči 4 ure od koriščenja prve in naslednjo 4 ure od koriščenja druge. (V primeru, da imate enega otroka.)
  • Za vsakega otroka lahko dobi dodatnih 10 študentskih bon na mesec en izmed staršev. V primeru več otrok lahko vse bone dobi eden izmed staršev ali pa vsak starš za enega otroka (če imata starša na primer 2 otroka) (podrobnejša definicija 8. člen ZSŠP. ) Pogoj je seveda, da sta oba starša upravičenca (če želita oba uveljavljati pravico). ZSŠP, 6. člen.
  • Otrok mora biti ob koriščenju bonov navzoč, saj je na podlagi zakona prav otrok upravičenec (8. člen ZSŠP, drugi odstavek).
Če te zanima več o pravicah študentskih staršev : PRAVNE INFORMACIJE

Preberi še