Kategorija: Oče

Študij, izpiti in družina

piše mamica in nosečka Helena

Najbolj stresen čas za študentsko družino je zagotovo izpitno obdobje. Takrat, ko imajo ostali študenti večino dneva čas za pripravljanje na izpite, ga imamo študentske družine le omejeno količino. Letos se to še posebno pozna, ko so vrtci več ali manj zaprti. Zato je pomembno, da se starši, ki smo tudi študenti, znamo dobro organizirati. 

V nadaljevanju bom napisala nekaj strategij, ki pri nas delujejo. 

Izkazalo se je, da moramo med izpitnim obdobjem malo prilagoditi naše prioritete in stvari, v katere vlagamo naš čas. 

Naš seznam je sestavljen iz:

  • časa za družino,
  • učenja za izpite in
  • ohranjanja minimalnega standarda pospravljenosti našega bivalnega prostora. 

Pomembno nam je, da si kljub stresu, ki ga prinesejo izpiti, znamo vzeti dovolj časa za nas in naše odnose. Izpitno obdobje traja mesec dni in ne bi si želeli porušiti vse rutine, ritualov ali pa zamuditi pomembnih mejnikov, ki jih je pri otrocih veliko. Kljub izpitom se trudimo, da preživimo popoldneve skupaj (vsaj del) in za vikend preživimo nekaj skupnega časa. 

Takoj za tem pridejo izpiti. Ves preostali prosti čas je tako namenjen učenju in delu za faks. 

In še tretja prioriteta, ki nam je tudi pomembna, je urejenost doma. Sama se zelo težko učim, če vem, da je v koritu posoda in da je kopalnica umazana. Ne moti pa me, če bo posušeno perilo počakalo nekaj dni na svojem kupčku. Super je, da se organizirate in si napišete stvari, ki jih je resnično potrebno vzdrževati (npr. čista kuhinja, tla, pospravljene igrače in urejena kopalnica). Tiste malenkosti, ki pa lahko počakajo, se jih lahko pusti odležati kakšen dan. 

Kaj so še druge strategije, ki nam pomagajo uskladiti izpitno obdobje in družinsko življenje? 

Gotovo je pomembno to, da si naredimo plan izpitov. Potrebno je presoditi, koliko časa imamo dejansko na voljo za učenje in koliko je določen izpit obsežen. Sama si rada razporedim izpite skozi celo izpitno obdobje. Maksimalno si lahko privoščim dva na teden, če je med njima vsaj dva dni razlike in če ni to takoj na začetku izpitnega obdobja. 

Če ste navajeni vedno pisati izpite na prvi rok, bo morda to malce težje za vas, bo pa gotovo na koncu manj stresno. Izpitno obdobje je za študente starše maraton in ne šprint. 🙂

Druga pomembna stvar se mi zdi to, da imate podporo sošolcev in še kakšne druge študentske mamice/očka. Lažje nam je, če lahko skupaj kaj pojamramo, se spodbudimo, si povemo kakšno dobro prakso, ki deluje. 

Super je tudi, če imate možnost izkoristiti koga za varstvo ali za to, da vam skuha kosilo. Sedaj v teh korona časih je to malo težje, ampak vseeno se morda kaj da storiti. Moja mama mi npr. včasih preko koga, ki gre v Ljubljano, pošlje skuhano kosilo. Že to, da mi ni potrebno kuhati, mi prihrani dragoceni čas. Imamo srečo, da živimo blizu Gregorjevih staršev in nam včasih z veseljem počuvajo Laro in skuhajo kosilo. Če ne drugače, pa je v izpitnem obdobju res dovoljeno večkrat naročiti na bone, saj zato jih imamo. 🙂

Zakaj je tudi izpitno obdobje super obdobje?

Izpitno obdobje v naše življenje prinese še eno lepo lastnost in to je, da je v tem času Lara veliko več sama z Gregorjem, kot če se jaz ne bi učila. Če jaz ne bi imela obveznosti, bi gotovo bili skupaj. Veliko pozitivnih sadov vidim iz njunega druženja 1:1.

Opažam, da če primerjam motivacijo in efektivnost učenja, ko še nisem bila mama, in sedaj, lahko rečem, da sem veliko bolj produktivna. Zavedam se, da je čas mojega učenja omejen in si enostavno ne morem privoščiti tega, da bi kar zabušavala.

Poleg vsega je pa res lepo biti študentska mama. Kljub temu, da je včasih naporno in kaotično, prinese mnogo, mnogo lepega in veliko zabavnih zgodb za vnuke.

JAZ in TI. Midva. MI.

Piše mamica in nosečka Helena

Prihod otroka v partnerski odnos prinese veliko sprememb in izzivov. Malo detece obrne naš svet na glavo. Kar naenkrat postanemo starši in odgovorni za malo bitjece. Družba od nas pričakuje, da bomo takoj znali poskrbeti za vse njegove potrebe, saj smo ja mi tisti, ki ga najbolje poznamo. Vsa pričakovanja nas, mlade starše, pahnejo v začarani krog preutrujenosti, stiske, naglice in nenehnih pritiskov s strani okolice. 

Otrok bo v partnerskem odnosu potreboval čustveni prostor in dobro je, da začnemo ta prostor pripravljati že v nosečnosti. Pripraviti čustveni prostor pomeni, da v partnerski odnos povabimo še več iskrenosti, ranljivosti in priznanja nemoči. To, da kot starša zmoreta drug drugemu povedati svoje najgloblje strahove in nemoči, kaže na to, da sta samostojna, odrasla posameznika, ki ob otroku razvijata svojo novo starševsko vlogo. Otrok se najbolje razvija ob starših, ki rastejo skupaj z njim. 

Tudi midva sva se srečevala s temi občutki in sva kar nekaj časa potrebovala, da sva prišla do tega, da si zaupava in razvijava svoj starševski stil. Že v prvi nosečnosti sva veliko govorila o najinih strahovih. Sploh jaz sem jih imela ogromno. Strah pred komplikacijami, strah pred porodom … Všeč mi je bilo, da sva iskreno govorila o tem. Ob večerih sva si vzela čas in si povedala, če naju je kaj skbrelo. Veliko sva se pogovarjala tudi o tem, kako želiva otroka vzgajati, kaj si želiva temu otroku predati naprej. 

Kako pa doseževa to, da se še bolj poveževa in iščeva skupno ranljivost? 

Odnos z našimi starši je temelj, na katerem gradimo oz. iščemo vse odnose, ki nas obdajajo. Še posebej najbolj intimne, zato je ključno, da veš kdo si in od kod prihajaš, ker to prinašaš v svoj partnerski odnos. 

Vsak od naju prihaja iz svoje družine, s svojimi navadami, pričakovanji in vzorci in ravno ti so velikokrat povod za konflikt. Že npr. to ali se pokrov od školjke spušča ali ne. Take malenkosti lahko pri prihodu otroka vodijo v večje konflikte, ki niso več tako nedolžni. Midva sva se med prvo nosečnostjo velikokrat pogovarjala, kako si želiva vzgajati otorka. Tudi kje in kako bo spal, kaj so tiste pomembne smernice, ki se jih bova držala. In še danes se gotovo 2-3x na teden (nenačrtovano) pogovarjava in debatirava o različnih vzgojnih dilemah, ki jih sproti doživljava. Komentirava odzive drug drugega, iščeva priložnosti za izboljšave in se pohvaliva, ko opaziva, da drugi naredi nekaj dobrega. V tem vidiva veliko pozitivnih sadov. 

Logično, da se tudi skregava, in konflikti, ki jih doživljamo ob svojem partnerju, so poskus, da bi popravili, prerasli in obvladali konflikte, ki imajo izvor v najzgodnješih odnosih s starši. In ko smo sami starši, je pomembno, da konflikte razrešujemo, ker jih bodo drugače naši otroci ponotranjili in sami reševali. Še posebej ko bodo starejši. Ni narobe, da se starša kregata. Pomembno je, da spor razrešita.Otroci si zapomnijo vzdušje in tako vzdušje bodo kasneje poustvarjali tudi v svojih odnosih, ker bodo na ta način iskali nekoga, ki jih bo teh vzorcev razrešil. 

Ženske in moški smo si zelo različni. Ko sem jaz jezna ali me nekaj razburi, bi želela to kost obglodati do konca. Gregorju je pa velikokrat dovolj, da reče kakšno besedo, se razburi in gremo dalje. Seveda takrat pri nama izbruhne še večji konflikt, ker sva šla totalno en mimo drugega. Klasična dinamika ženske in moškega: ženska bi rada zadevo rešila do konca, moški pa ima željo po umiku. To je pač naša narava in težko se ji ubranimo. Sama velikokrat opazim, da potem, ko se Gregor umakne in razmisli, pride nazaj in se pogovoriva.

V partnerski odnos smo povabili nekoga, ki bo naš sopotnik, najbolj intimni prijatelj in hkrati oče ali mama naših otrok, zato je ta odločitev po mojem mnenju najpomembnejša v našem življenju. Ta odnos mora temeljiti na ljubezni in spoštovanju, zaupanju in grajenju dolgoročnega prijateljstva. 

Dober partnerski odnos ni naš življenjski cilj, ki ga moramo doseči, ampak je proces, ki ga živimo, ko vztrajamo drug ob drugem. 

Dostikrat dojemam najin zakon, kot to, da stremiva k cilju, da bova imela odličen odnos. Potem se pa spomnim, da je cilj ta konstantna pot preoblikovanja, osebne rasti in vzponov in padcev, ki ga želim dosegati iz dneva v dan.

Nekaj mesecev pred poroko sva poslušala pričevanje zakonskega para, ki je bil poročen že več kot trideset let. Na koncu sta rekla: »veste, midva sva se na poročni dan odločila, da za naju beseda ločitev ne obstaja in zato sva primorana vsak dan znova skrbeti za najin odnos«.

Sama v tem vidim eno lepoto – in to je ta, da globoko v sebi vem (in mislim, da tudi Gregor ve), da kljub vsem mojim napakam in nepopolnostim, sva na koncu tukaj drug za drugega in sva se odločila, da BOVA MIDVA ZA VEDNO SKUPAJ. Odločila sva se to. Oba.

Kaj pa starševstvo? 

Ko je na svet prijokala Lara, sem prve tri mesece samo vpila in »lajala« na Gregorja. Še danes mi ni jasno, kako je to on tako mirno prenašal. Čista resnica. 🙂

Mislim, da so neki taki odzivi ob vsem stresu in občutku odgovornosti, ki jih doživljaš, resnično nekaj čisto normalnega. 

Dve pomembni stvari, ki sem jih sama spoznala ob tem, ko sem postala mama, je to, da je po porodu MAMINA vloga to, da ona prva poskrbi za otroka, ker le ta njo najbolj potrebuje ter seveda zase, ker če je mama OK, bo tudi otrok OK. OČETOVA vloga pa je to, da poskrbi za mami, da ji da prostor in čas, da zmore razviti svojo materinsko vlogo. On pa očetovsko. Partner naj bo tisti, ki poskbi za hrano, pleničke, trgovino in tudi postavi meje sorodnikom in ostalim obiskom. 

Naša največja naloga, ki jo sprejmemo s tem, ko postanemo starši, je to, da otroku ustvarimo varno okolje, občutek sprejetosti, ljubljenosti in hotenosti. Mi smo tisti, ki bomo otroka naučili, kaj pomeni biti oseba, kako izražati čustva, želje in zahteve. Od nas se bodo otroci naučili, kako regulirati čustva ter kako reševati in uravnavati konflikte. 

Naši otroci so na svetu zato, da so radovedni, nagajivi, se učijo, sledijo in nas posnemajo v našem vedenju, mišljenju in čustvovanju. 

Prilagam vam še 10 zapovedi za dober zakon, ki jih je napisal gospod Luis Carreras mož in oče desetih otrok. Lahko si jih natisnite in nalepite na hladilnik, da vam bodo en ljubek opomnik. 🙂

10_zapovedi_tiskDownload
ocetovski dan 18. marec

(Kratek) članek za očete

Moški ne potrebujejo 500 besed in nešteto nasvetov. Vse kar rabijo vedeti je, da so zgled. Da bodo njihovi sinovi na isti način ravnali z ženskami kot on z njihovo materjo, ter da bodo njihove hčerke kasneje iskale takega partnerja, kot je bil njen oče.

Očetovski dan
Namig za očete

Preberi še

Drugorojenka

Rojstvo drugorojenke Rebeke

Piše: oče Kristjan

Potem, ko je bil mimo predviden datum poroda, je bil vsak dan še kakšno uro daljši. Vsi smo bili v polnem pričakovanju, še posebno zato, ker je Petra že dolgo časa omenjala, da jo na vsake toliko časa nekaj špika. Tako sva Julijo po predvidenem datumu poroda vzela iz vrtca in skupaj smo se precej zabavali in igrali.

Po petkovem pregledu v porodnišnici, ko so Petri dejali, da se še nič ne dogaja mi je zvečer potarnala, da si zelo želi hitro roditi. Vse jo je namreč že tiščalo, veliko časa pa smo zaradi deževnega vremena takrat preživljali v stanovanju in res nestrpno čakali prihod novega člana. Tako sva tistega večera naredila super plan, kaj vse bomo počeli naslednji dan, da bomo le najbolj aktivno preživeli čas. Julija je takrat že spala, sama pa sva si pogledala film, katerega mi je žena obljubila, da ga bova pogledala v kinu.  (khm, to je celo obljubila v članku!) Ravno v tistem tednu sva končno ugotovila skupen žanr za ogled filmov in sicer drame posnete po resničnih dogodkih. Po končanem filmu se je čas prevesil že v soboto in bil je zadnji čas da zaspiva.

Ni minilo dosti časa, ko me je ob 3.00 iz spanca prebudila Petra in dejala, naj pokličem svojo mami. Z njo sva bila namreč dogovorjena, da bo prišla varovat Julijo, ko se bova sama odpravila proti porodnišnici. Sam še čisto zaspan komaj zavrtel telefon. Mami je bila v trenutku že v avtomobilu in na poti. Nato sem pogledal Petin telefon, kjer si je z aplikacijo merila svoje popadke. Opazil sem, da so bili zelo pogosti. Nisem želel zagnati panike, saj nikoli ne veš, kaj se dogaja v glavi noseče ženske, ki se zaveda, da bo v kratkem rodila svojega otroka. Tako sem Petri predlagal, da pokličem Klemna, ki živi res blizu in v vmesnem času on popazi na Julijo. In ni minilo veliko časa, ko je do vrat že pritekel Klemen.

Nato sva se odpeljala proti porodnišnici in ob 4.00 pozvonila pri urgentnem vhodu v porodnišnico. Bil sem precej bol miren kot pri prvem porodu, saj sem že prvič spoznal vse postopke in prostore porodnišnice. Čas se je zato pri meni tokrat odvijal počasneje kot prvič. Petre tako iz sprejemne sobe ni bilo slabe pol ure. Ko sem se še sam primerno opremil za vstop v porodno sobo, sem hitro prisedel k Petri, ki je že ležala in predihavala blage popadke. Kmalu se nam je pridružil porodničar Bojan in dejal da bo glede na videno situacijo porod potekal precej enostavno. Vse skupaj je tako kot prvič, potekalo mirno in sredi noči. Tokrat resda nismo bili sami, saj so se iz sosednje sobe slišali kriki težjega rojevanja. Midva pa sva skupaj, tiho predihavala blage popadke. Malo pred 6.00 je porodničar predlagal predrtje ovojev, s čimer sva se strinjala. Takrat pa se je pravo dogajanje začelo stopnjevati.

Sama sva predihala prva dva močnejša popadka, nato pa je že prišel poleg tudi Bojan. Vse se je začelo odvijati precej hitreje in pri četrtem popadku, ko sem Petrina kolena z vso silo držal proti njej ona pa je pritiskalo ravno nasprotno sem že zagledal glavico. Petra je rojevala leže, tako da sem tokrat dogajanje spremljal iz drugega zornega kota. Na pomoč je hitro priskočila še sestra in v naslednjem popadku je bilo najino novo bitje že na svetu. Čas se je za hip ustavil, solze so spolzele po licu in ugledal sem svojo drugo deklico Rebeko. Nadvse močno sem objel svojo ženo Petro in jo pohvalil za opravljeno delo pri rojevanju. Mali zaklad se je nato s popkovino privil k maminim prsim in skupaj smo nekaj trenutkov le uživali v veliki sreči. Prav tako kot prvič sem tudi tokrat prezal popkovino in malo Rebeko v tistem trenutku ločil od svoje mame. Zunaj se je začelo že daniti in veselo novico v sobotno jutro sem hitro delil s svojimi in Petrinimi starši. Vsi so bili presrečni in zadovoljni.

Skupaj smo preživeli še tri čudovite ure v porodni sobi, kjer smo tudi pozajtrkovali. Prav tako je bilo zares lepo ko sem odšel domov in veselo novico sporočil še veliki sestrici Juliji. Skupaj sva pričakala, da sta se punci vrnili domov, kjer se skupaj crkljamo že cel mesec.

Preberi še

Podarim GoPro 4

Podarim GoPro Hero 4 Silver

1 Comment

Piše: oče Kristjan

Tako jaz kot Petra zelo rada ustvarjava spomine, še rajši pa jih ovekovečiva s fotoaparatom ali kamero. Petra si je tako s svojo prvo štipendijo v srednji šoli kupila svoj prvi Canon DSLR fotoaparat. Z njim so takrat nastale najine prve skupne fotografije, ki naju še sedaj spominjajo na čiste začetke. Jaz pa sem mogoče malo bolj navdušen nad samimi posnetki. Bil sem presrečen, ko sem za birmansko darilo dobil svojo prvo Sony Handycam kamero z zaslonom na dotik. Za takratne čase seveda top zadeva. Časi se spreminjajo, prav tako se tehnologija izboljšuje. Omenjenih naprav ne uporabljava več, so pa še vedno delujoče in imajo za naju kar zgodovinsko vrednost.

Ker sem sam odrastel s tehnologijo in računalniki, sem bil seveda prepričan, da se kaj takega kot je spletna prevara meni, veščemu uporabe računalnika, to ne more pripetiti. Prejšnji teden sem namreč preko vsem znanega oglasnika Bolha, podal oglas, da prodajam naš rabljen GoPro Hero 4 Silver. Naslednji dan se mi je preko maila v slovenščini javila oseba, ki se je zanj zanimala. Prvo kar me ja zmotilo je bilo to, da oseba ni imela računa na Bolhi, lahko pa sem ji odpisal na mail. Brez problema sem potrdil, da je kamera še na voljo. V naslednjem mailu me je oseba prosila, če se lahko pogovarjava v angleškem jeziku. Rekel sem si, zakaj pa ne. Imel sem že izkušnje s prodajo izdelkov po Sloveniji, tuje govorečim osebam. Dogovorila sva se o podrobnostih kamere in končni ceni. Ponudil mi je plačilo preko PayPall-a vnaprej, prav tako pokritje stroškov pakiranja in osebe, ki bo prišla po kamero in mu jo dostavila. Z omenjenim načinom plačila še nisem imel izkušenj, tako nekaj dni nisem nič odgovoril. Ko sem ga kontaktiral, sem ga povprašal po plačilu v gotovini, a to zanj ni bila možnost. Res sem si želel prodati kamero, ki je ne uporabljam več. Denar bi nam prav prišel. Pristal sem na pogoje in mu posredoval podatke o PayPall mailu, višini zneska, ki ga zahtevam in telefonsko številko. Kmalu zatem sem dobil mail od PayPall-a, da je zadržan določen znesek, ki bo nakazan na moj račun če sledim nadaljnjim navodilom. Znesek je bil 150€ višji od cene za katero sva se zmenila. Takoj sem od njega zahteval pojasnila o tem znesku on pa mi je odgovoril, da je to za poštnino in stroške pakiranja ter da naj odgovorim PayPall-u, ki mi bo dal nadaljnja navodila. Vsa zadeva mi je začela še bolj smrdeti. Tako sem vse pustil v zraku in odšel na košarkarsko tekmo in kasneje še pijačo. Naslednji dan sem prejel mail od Paypall-a, da moram v 24 urah odgovoriti na mail, drugače mi grozijo z FBI in tožbo. In res sem odgovoril na mail in prejel navodila, kam je potrebno nakazati 150€ za poštnino, katero naj bi dobil kasneje povrnjeno na PayPall račun. To naj bi bilo namreč zato, da se zavaruje tako plačnika kot prodajalca. Vsa stvar je res precej zaudarjala po prevari. Takrat sem se usedel pred računalnik in začel razmišljati. Ko sem pomislil s trezno glavo, sem prišel do zaključka, da je oseba izmišljena, pošilja mi lažne Paypall maile in želi od mene dobiti 150€. Temu sem se izognil in mu tako odpisal da sem prepoznal njegovo prevaro. Od takrat ni bilo nobenega odgovora več.

Zgodba se je končala srečno, saj ni nastalo nobene škode. Prevaranti imajo zelo dobro premišljeno kako dostopati do strank in kako izkoristiti dobro ime Paypall za slab namen. Če ste na članek prišli zaradi naslova vas moram opomniti, da ste bili tudi vi zavedeni, saj se GoPro Hero 4 Silver ne podarja, ampak še vedno prodaja za vas, ki to berete za 200€.

Če vam je pri spletni prodaji ali nakupu karkoli sumljivo, nikoli ne nakazujte denarja ali pošiljajte izdelka vnaprej. Če ne verjamete meni, pa verjemite Jožetu iz Varni na internetu:

Preberi še

 

5 plusov našega avtomobila

Leave a comment

Piše: oče Kristjan

Ko sem kupoval avto v resnici nisem razmišljal, da bo uporaben tudi, ko bom imel otroke. Na to so me opozorili starejši in Petrini prijatelji. Takrat mi je bilo pomembno samo to,  da je športen, dobro izgleda in da vanj brez težav spravim smuči.

Danes pa sem hvaležen, da sem nenamerno kupil avto še z drugimi lastnostmi:

  1. Ker je karavan, imamo ogromno prostora v prtljažniku. To nam, popotniški družini, veliko pomeni, saj se hitro nabere kopica dodatne opreme za odhod od doma. Ne glede na to ali gremo za pol dneva ali cel teden, vedno je ves prtljažnik čisto poln.
  2. Ker je 5 vraten, mi ni nobena težava otroka posesti na svoje mesto. Tudi ko bo prišel še dojenček, bo vsak otrok lahko šel v avto skozi svoja vrata.
  3. Še dobro, da naš avto ni svetle barve, saj odkar imam otroka, za njegovo brezhibno higieno ne skrbim več tako pogosto.
  4. Ker je bil kupljen rabljen, mi ob manjši praski, politem čaju ali razmazani čokoladi, na glavi ne zrastejo sivi lasje.
  5. Še dobro, da ima radio z usb/cd/aux predvajalnikom. In tako lahko na repeat poslušaš eno in isto pesmico, samo da imaš v avtu mir.

 

avto

Primer previjanja v prtljažniku 🙂

Če se seliš za 2 meseca, pa tudi velik prtljažnik ne zadošča. 🙂

 

Se še spomnite videa kako očka razpakira avto? 🙂

Preberi še

Novo leto advent v Zagrebu

Novo leto, stara družba

Leave a comment

Piše: oče Kristjan

Novo leto, nov teden, novi začetki. Letošnje leto se je začelo ravno na ponedeljek. Idealno za začetek izpolnjevanja vseh novoletnih zaobljub. Letos sem se jim v veliki meri izognil. Čutim namreč, da tega ne potrebujem. Zdi se mi, da me veliko obljub in začrtanih ciljev preveč obremenjuje in sem veliko bolj razočaran če zadanega ne dosežem. Seveda nisem brez ciljev, a le ti se s skokom v novo leto niso v veliki meri spremenili. Vsako jutro imam namreč možnost za nov začetek, nikoli ne vem kdaj bo zadnje. Zato rad užijem vsak trenutek, ki mi je dan, poleg družine tudi s prijatelji.

Tako je bil tudi lanski zaključek leta namenjen preživljanju kakovostnega časa s pravimi prijatelji. Že odkar sva s Petro postala par, sva nova leta pričakala skupaj. Z družbo skupaj vstopamo v nova leta zadnjih 8 let. Vsako novo leto ga pričakamo drugje. V tujini smo bili v Rotterdamu, Pragi, na Krku in Crikvenici, v Sloveniji pa smo se greli v Trenti, Novem mestu, Dobrovi in nazadnje na Planini pod Golico. Vsako leto je bilo drugače in zanimivo, kar ostaja, pa so nepozabni spomini na skupno preživete dneve in silvestrovanja. Vmes je izrečenih ogromno iskrenih besed, pridobljenih novih izkušenj, odigranih veliko družabnih iger, sprehodov po naravi in pripravljena odlična hrana ter pijača. Trenutki, ki ti ostanejo, te napolnijo z novo energijo za vsakdan. Res sem hvaležen za te prijatelje, s katerimi si delimo svoj čas in se podpiramo na novih izzivih in novih poteh. Vsakič, ko se poslovimo že komaj čakamo na nova snidenja tekom leta in že snujemo novo silvestrovanje. Kdo ve, kam nas popelje pot letošnje leto.

Vsaj upam lahko, da dnevi letos ne bodo tako natrpani kot so bili decembra. Izpitno obdobje na faksu se namreč približuje in s tem nekaj več domačega dela in študija. Ob vsem tem pa se najbolj veselim daljših dni, ki prihajajo z novim letom. Vsem vam pa voščim obilo sreče in zdravja ter izpolnjenih novih ali starih zaobljub.

Preberi še

 

diploma

Ob podelitvi diplome

Leave a comment

Piše: oče Kristjan

Ob današnji slavnostni podelitvi diplomske listine, se z veseljem oziram na prehojeno pot od mature dalje. Bilo je zares pestrih in zanimivih pet let.

Že ob odločitvi za študij v Mariboru ni bilo lahko in hvala Petri, ki mi je takrat pustila svobodo. Življenje se je ravno zaradi tega zapeljalo na čisto drugačno novo pot. Življenje v kraju, ki ga do tedaj nisem poznal in nova prijateljstva mi v začetku niso bila najbolj všeč. Tako sem še vedno veliko, kolikor mi je čas dopuščal, zahajal v Ljubljano. V začetku študija sem imel dosti prostega časa in začel hitro pogledovati po študentskih delih. Takrat še čisti zelenec na marsikaterem področju sem izkusil veliko novih stvari. Nekateri pravijo, da je matura zrelostni izpit, sam pa sem mnenja, da je to šele študij. Ko sam odgovarjaš za svojo prisotnost na faksu in pametno razporejaš s časom, ki ti je na razpolago. Že to, da obveznosti na fakulteti niso samo od osmih do dveh je svojevrsten izziv. Ob vsem študiju nikoli ne bom pozabil tudi na nepozabna druženja, zabave in športanje s prijatelji. Kar pa me je v tem obdobju najbolj zaznamovalo, pa je bila odločitev za poroko, samostojno življenje in družino. Popolnoma nov način študija, ko se ob študiju prilagajaš tudi delu in družini.

Rad bi se zahvalil svojim staršem za vso finančno in moralno podporo, ki so mi jo dajali v tem času. Hvala tudi tebi Petra, ki me vedno razumeš in mi stojiš ob strani. Z novo energijo tako nadaljujem študij na drugi stopnji.

Profesor razrednega pouka

Preberi še

Oče in hčer

Večina stvari lahko počaka

Leave a comment

Piše: oče Kristjan

Vsak dan se srečujem z ogromno izzivi in jih v veliki meri premagujem. Nikoli ni zares povsem enostavno. Tudi če je dan, ko nimam ravno obilo obveznosti, je potrebno zjutraj vstati in marsikaj postoriti. Včasih se mi zdi, da imam toliko obveznosti, da družini ne namenim toliko časa kot bi ga sicer lahko. Zaposlen sem s tisoč in eno stvarjo ter neprestano hrepenim po nečem drugačnem. Saj poznaš občutek, ko si vedno želiš še nekaj več. Pa naj bo to v materialnem smislu ali pa v času, ki ga imaš na razpolago in bi ga rad izkoristil na več načinov. Namreč, ko sem se v četrtek zbudil v nov dan, se je jutranja rutina začela čisto drugače.

Julija je imela vročino. V trenutku se je čas ustavil, saj je takoj postalo jasno, da danes ne bo odšla v vrtec. Vse do tedaj pomembne stvari so hipoma postale odložljive. Ker je Petra imela v službi neodložljivo delo, sem sam poklical delodajalca in mu pojasnil, da me danes ne bo, saj je moj otrok zbolel. Čas, ki sva ga skupaj preživela, večinoma v postelji, mi je orisal, kako hitro se Julija razvija in odrašča. Kljub temu, da tista dva dni nisem delal preko študenta, sem vesel za trenutke, ki ob njeni vročini zanjo niso bili najbolj enostavni. Sedaj vem, da zmoreva skupaj tako skozi lepe in malo težje trenutke. Predvidena viroza je oslabela, poleg tega pa sta včeraj na dlesni pokukala nova dva zobka.

Preberi še

Čas za očeta - košarka

Čas zame

Leave a comment

Piše: oče Kristjan

Zelo rad smučam, plavam, hodim v hribe in se rekreiram. Šport, ki pa ga zares ljubim je košarka. Že od rane mladosti mi je pri srcu in me spremlja v dobrih in slabih časih. Prvi stik s košarkarsko žogo sega že v obdobje osnovnošolskega izobraževanja. Najbolj mi ostaja v spominu ravno individualni trening takrat še v Zagorju, ko me je trener naučil levega dvokoraka. Za vse, ki ne veste je to za desničarje svojevrsten podvig. Kasneje sem v srednji šoli štirikrat tedensko treniral in igral pod okriljem KZS-ja. Ko pa sem začel študirati in je prišel korak za prestop v člansko košarko sem takrat ta šport pustil malo ob strani, kasneje pa sem nekaj časa bil tudi košarkarski sodnik.

Kmalu po poroki mi Petra pove, da sta s sodelavcem govorila o meni. Ko je izvedel, da sem igral košarko, me je takoj povabil na trening v Kidričevo. Zakaj vam pravim o tem? Pretekli petek se je namreč začela moja tretja košarkarska sezona v PARKL ligi. To je namreč čas zame, ko se med septembrom in marcem ob torkih in petkih z ekipo srečujemo na treningih in tekmah. Zares uživam, ko skupaj s fanti igramo košarko in se zabavamo. V začetku Petri ni bilo najbolj všeč, ker smo se poleg košarke družili tudi ob pijači. Zdaj se potrudim, da se to zgodi le enkrat tedensko. Zdi se mi zelo pomembno da najdem pravo ravnovesje med svojimi hobiji in družino.

Preberi še