piše: mamica Ana
Hitro, prehitro je prišel trenutek, ko se mi zdi da to, da sem mama, ni dovolj. Vedno sem mislila, da bom potrebovala par let, ali da sploh nikoli ne bo prišel trenutek, ko bom začutila, da s tem, da sem mama, ne opravljam dovolj velikega poklica za ta svet. Pa je prišel, kot pravim, prehitro. Zakaj?
Moji dnevi izgledajo približno tako: Zbudim se s Klaro ob 7:30. Pripravim zajtrk, pojemo. Pomijem posodo od včerajšnjega večera (naša kuhnjica je na drugi strani stene Klarine postelje, zato se posode od trenutka ko ona zaspi, ne dotikamo :D), pospravim cunje iz sušila, odnesem smeti. Nato se s Klaro odpraviva ven, kjer se ona igra s prijateljem Jakobom, jaz pa klepetam z njegovo mamo. No, prvotni namen je seveda, da pazim, da ne steče na cesto, se skotali po stopnicah in podobno. Včasih se odpravimo na sprehod, poiščemo kakšno krtino ali nahranimo račke. 1, 2, 3 in ura je že 12, ko se s Klaro odpraviva spat. Ko zaspi, imam uro do uro in pol časa. Včasih ga posvetim tihemu kuhanju kosila, včasih pa se odločim da bomo jedli na študentske bone in ta čas porabim raje za fax, študentsko delo ali pa vadim za glasbeno šolo. A ta čas res hitro mine, sploh če se Klara vmes večkrat zbudi. Potem pa je na vrsti kosilo, po kosilu pomijem posodo (če me Klemen ne prehiti). Popoldan se skušam malo bolj aktivno ukvarjati z njo – včasih ustvarjava, pleševa, pojeva in razbijava z ropotuljicami, greva v trgovino ali na kakšen obisk. Včasih pa je popoldan rezerviran za družinski čas ali čas z očkom – ko imam kakšne obveznosti. Še večerja in ob 20:30 Klara spi. Takrat se prične čas zame in za naju s Klemenom, a ga ponavadi Klara večkrat prekine, saj se še vedno zelo pogosto zbuja. Pa vseeno vsaj nekaj uspem narediti v tem času – ponavadi enake stvari, kot med opoldanskim spancem (fax, študentsko delo in glasbena šola, pa še Študentska mama ima tu svoj prostor).
Če bi sešteli čas, ki ga čez dan porabim za ne-mamičaste in ne-gospodinjske stvari, bi prešteli približno 3 ure maximalno. Ampak namen tega zapisa ni jamranje! Lepo mi je! Je pa res, da imam včasih zvečer občutek, da v celem dnevu nisem nič naredila. Da sem sicer bila cel dan s Klaro, a vseeno sem jezna sama nase, kako mi ni uspelo storiti še česa zraven. In zaradi tega občutka, sem prvič začela razmišljati, da bi Klaro dala v vrtec. Da bi lahko več naredila. Da bi bila bolj produktivna, bolj koristna za ta svet. Ker druge mamice imajo otroka in hodijo v službo. Nekatere hodijo na fax in delajo izpite, jaz pa sem bila glavna, ko sem dva tedna hodila na prakso. Waw. Nekatere ob otroku zgradijo kariero, fitnesirajo, pa še žurat jim uspe. Jaz pa kakšen dan samo držim odprto dlan, da jo Klara polni z kamenčki in cvetlicami. Čeprav se globoko v sebi zavedam, da je tudi to lahko moja kariera, mi je težko. In najverjetneje bo Klara šla jeseni v vrtec. Da se bom jaz počutila bolj koristno? Ne, Klemenu sem hvaležna, da zdaj lahko rečem, da to ni razlog. Ker on ceni mojo “mama kariero” in je kot dober šef, ki opazi trud, napredek, te pohvali in nagradi s povišico. 🙂
Zato, draga mama, upam da imaš moža, partnerja, mamo ali prijateljico, ki opazi tvoj trud in ve za tvojo kariero. Ki tvoje delo ceni in te bodri v trenutkih, ko se počutiš, da je tvoj dan prepoln ne dovolj pomembnih stvari, da mu manjka nekaj več. Nič mu ne manjka! In ko ti bo kljub spodbudnim besedam težko, se spomni na svojo mamo, kateri si zagotovo hvaležna, da je svojo kariero zgradila prav na tebi! 😉
Preberi še
