piše: mamica Ana
Spomnim se, kako sem po rojstvu Klare brala zapise mnogih mamic, ki se se soočale z dojenčkovimi kolikami. Kar težko je bilo brati te zapise, kako nemočne so, kako zelo bi rade svojemu dojenčku pomagale, pa ne morejo in sočustvovala sem z njimi, prav hudo mi je bilo zanje. Zares sem bila hvaležna, da lahko v miru spimo doma, da se Klara lepo in mirno doji, da nimamo tako stresnih dni. Veliko izkušenih mamic me je vprašalo, če imamo kolike in na moj odgovor, da jih nimamo je sledilo “joj, še dobro, samo tega ne.” Dale so mi vedeti, da sem lahko res srečna. Tako sem v svoji glavi privzgojila velik strah do kolik.
Kmalu po rojstvu Eve sem spet srečala zapise mamic, ki se borijo s kolikami. V strahu sem pomislila, da lahko to Evo še doleti. Malo me je pomirjalo dejstvo, da jih Klara ni imela in da jih imajo bolj pogosto dečki. Nisem kaj preveč razmišljala o tej opciji.
Prišli pa so večeri, ko je Evo začelo zvijati. Sicer nisem preveč človek rutine, časa nimam pod nadzorom, a ker je bilo to vedno v času, ko sem Klaro spravljala spat, sem opazila, da jo zvija vedno ob isti uri. A ker je bolj po redko kakala in ob zvijanju veliko prdela, sem mislila, da je to le prebava, da pač mora kakati. To je navadno trajalo približno eno uro, enkrat popoldan in enkrat zvečer. Na kolike pa nisem pomislila. Saj se je zvijala, jokala, ni se želela dojiti, nič je ni umirilo, a v moji glavi so bile kolike nekaj nevzdržnega, nekaj, kar mamo spravi skoraj do živčnega zloma. A Eva je res priden otrok, veliko spi in se zelo malo joka, zato sem si mislila, da je normalno, da joka vsaj, ko jo zvija.
No, včeraj pa se je res močno zvijala in ko je zaspala sem v google vtipkala “kolike”. Zvijanje. Krčenje. Ob isti uri. Navadno zvečer. Zavrača dojenje. Z vsako besedo, ki sem jo prebrala, mi je bilo bolj jasno, da ima Eva kolike. Dobila sem cmok v grlu. To je to, kolike ima. Že en mesec in jaz tega sploh pogruntala nisem. Vsa prestrašena rečem Klemnu: “Klemen, Eva ima kolike! Sem zdaj brala na internetu in je vse tako, kot piše”. On pa: “Ja vem, a tega ti nisem hotel povedati, da se ne bi preveč sekirala”. Ha?? si mislim, potem pa se zavem, kaj beseda “kolike” povzroči v moji glavi, kako me prestraši. Teh pet minut sem bila prepričana, da nam je res hudo, da je Eva res boga in da so naši večeri res mučni. Saj večeri res niso najmirnejši in Evi zagotovo ni prijetno. Ampak zdaj vem, da kolike niso nič hujše od zvijanja in da bomo tudi kolike zmogli prestati z malo potrpežljivosti in umirjenosti.
Preberi še
