piše: mamica Ana
Draga moja drugorojenka!
Med nas si prišla, nadvse zaželjena. Bila sem že mama, vedela sem, kaj me čaka, zato sem se te še toliko bolj veselila. Tako zelo kot midva z atijem, se te je razveselila tvoja starejša sestra. Ona naju je pripeljala v starševstvo, ti pa si nama odprla razgled čisto drugega sveta. Koliko skrbi sem imela, kako vaju bom uspavala obe naenkrat, kako obe potolažila, obe nahranila. Ti pa si to tako preprosto izpeljala. Tako preprosto, kot znate le drugorojenci – potrpežljivo. Ja, naučila si me potrpežljivosti. No, še vedno me učiš. Pa ne, ker bi morala biti ob tebi tako potrpežljiva, ampak ker si ti tako potrpežljiva. Ti veš, da najboljši učijo z zgledom. Ti nikdar ne boš imela luksuza, kot ga je imela tvoja starejša sestra – mame, ki ima čas samo zate. Ti še vedno nisi dobila svoje posteljice, ker v njej spi tvoja sestra in v naši sobici ni prostora za še eno. Ti si še vedno moraš izboriti svoj čas v naročju mame, kateremu se tvoja sestra tako težko odpove. Ti moraš prestati marsikateri udarec, spodrsljaj svoje sestre, ki želi pozornost. Tebi ne morem posvetiti toliko časa in pozornosti, kot sem je tvoji sestri. Oprosti. A prosim, ne obupaj, ne odnehaj, zahtevaj svoje. Ne bodi preveč potrpežljiva. Vem, da me potrebuješ. Spomni me, zakriči, preglasi svojo sestro.
Saj vem, ni to tvoja dolžnost. Moja je. Potrebuješ me prav toliko, kot tvoja sestra, le, da tega ne pokažeš tako zelo. Rada te imam, tako kot tvojo sestro, le da tega ne pokažem tako zelo.
A draga moja drugorojenka, ker si druga, imaš že celo življenje ob sebi prvo. Imaš sestro, zaradi katere dobiš vsaj 10 poljubčkov na dan več. Sestro, zaradi katere je vsako jutro vse prej kot zaspano in dan vse prej kot dolgočasen. Zaradi nje se že davno več ne igraš z dojančkastimi igračami, Duplo kocke so zakon. Ona ti pobere jabolko, ko ti pade na tla, zapoje ti pesmico, ko jočeš v avtu in vedno vpraša po tebi, ko grem po njo v vrtec.
Si druga in v življenju je pač tako, da si prvi, drugi, tretji … A v resnici ni tako pomembno, katero mesto zasedeš. Pomembnejša je disciplina, v kateri tekmuješ. Našla boš tudi mesta, kjer ne bo tekmovanja, ne bo stopničk in upam, da boš v življenju začutila, da je v mojem srcu prostor brez stopničk.
Preberi še
