Piše: mamica Petra
Moja zgodba je banalna in naj taka tudi ostane.
S sestro sva sedeli na klopci. Bili sva stari 7 in 9 let. Čakali sva šolski avtobus, ki naj naju bi odpeljal domov. Do naju sta pristopili dve starejši dekleti iz naše šole in reki: “Ta klopca je plačljiva, dajta nama 100 tolarjev in lahko sedita naprej.” Pri devetih letih že veš, da klopce niso plačljive, še posebej, če se z avtobusom vsakodnevno voziš domov. K sreči sva bili vljudno vzgojeni deklici in sva najinima izsiljevalkama povedali, da veva, da klopci nista plačljivi, vendar verjameva, da bi radi onidve sedeli in brez problema vstaneva. Dekletoma njuna izsiljevalska šala tako ni uspela. Sledili sta nama na avtobus. Usedli sva se takoj za voznikom, saj nisva želeli, da nama starejši deklici kaj storita s svojimi čudnimi poskusi. Tudi tu sta od naju zahtevali denar za sedeže, pa sva jima povedali, da avtobusni karti že imava. Dekleti sta še poskušali dobiti kaj denarja od naju, a jima to ni uspelo tudi zato, ker ga midve sploh nisva imeli s seboj, saj ga v šoli in na poti iz nje nisva potrebovali. Doma smo tisti zvečer imeli dolg pogovor o tem, kako naj v takih trenutkih odreagirava in bili pohvaljeni kako sva se na situacijo odzvali.
Od tega je danes 15 let. Še danes vem, kateri punci sta takrat od naju zahtevali denar. Nimam pojma zakaj. Njuni starši so bili premožni in zahteva po denarju je verjetno bila zanju le zabava. Od tega enkratnega dogodka nimam nekih travm. Vendar mi je vsakič neprijetno, ko katero od teh oseb srečam na ulici. Danes sta uglajeni dami z dobrimi službami. Z veseljem ju pozdravim na ulici, onidve pa mene. Pa vendar se vsakič vprašam ali ju kaj žre vest, da sta se takrat spravili nad naju s sestro? Ali sta to preprosto pozabili? Jaz ne bom nikoli.
Žaljenje, izsiljevanje, besedno nasilje, nikoli ni v redu. Rani tistega, ki so mu besede namenjene. Nevede pa se tudi človek, ki seje negativo ali nasilje nezavedno markira. Rane, ki jo prizadeneš sočloveku, se ne da izbrisati. Pazi, kaj delaš pri trinajstih letih, ker se ti lahko to maščuje pri tridesetih. Pazi, kaj komu rečeš danes, ker te nekdo drug lahko jutri z istimi besedami zadane precej globoko.
S projektom #vsizaspoštovanje želimo doseči, da bi se prenehalo nasilje v šolah, vrtcih, na spletu in v naši družbi na sploh.
Ljudi želimo ozaveščati o tej problematiki in sploh mladim sporočiti zakaj nasilje ni OK in kako ukrepati in ravnati, če so sami žrtve nasilja.
Preberi še
Odličen zapis, Petra! Bom dala v branje našim +/- 13 letnikom. 🙂
Vedno znova me presenečaš, kako imaš pri svojih rosnih 20+ letih marsikaj prečiščeno, predelano, premišljeno, oblikovano. Za zaploskat Štefki, Romanu in tvoji odprtosti! Pozdravčke! 🙂