Koča pri triglavskih jezerih

Plani, neuspehi, cilji in mali čudež

Piše: noseča mamica Petra

V letošnjem letu mi je marsikaj uspelo in marsikaj še ne. Morda prav zato zadnja dva meseca nisem objavila nobenega članka. Imam nekakšno slabo vest. Predmet, ki sem ga nameravala narediti že v januarju, se je nekako prestavil na junij in ker se tudi takrat nisem zares potrudila, mi je v resnici ostal za avgust. Na to nisem niti pod razno ponosna, prej zelo žalostna in kar malce razočarana. Lahko bi krivila svoje čustveno stanje, odkar sem mamica, saj je moja prioriteta nekje drugje kot pri faksu, ampak to ni prav, saj je tudi kot mama nekako moja dolžnost, da čim prej doštudiram in se zaposlim.

V tem letu sem dobila v upravljanje še 2 Facebook strani, pišem članke za časopis, naredim kakšno spletno stran in pomagam pri organizaciji Blogsija 2017, ki se bo odvijal jutri. In vse to med porodniško. Pa še vseeno me prijatelji velikokrat vprašajo, kaj počnem z otrokom doma in kljub temu, da jim naštejem vse to, na koncu skomignejo z rameni in rečejo: “O, tebi je pa res fajn, malce se igraš in ko spi visiš na računalniku.” Res mi je lepo, saj počnem tisto, kar me veseli, pa vendar je zelo naporno. V bistvu je kar težko biti 100% z otrokom in takoj, ko mu uspe zaspati ali se zaigrati, skočiti na računalnik in kaj konkretnega postoriti, ko si že prej porabil kar nekaj energije za igro, pripravo hrane zate in otroka, pranje, pomivanje…

V zadnjem času so mi ogromno pomagali mož, moji ter njegovi starši, ko so pazili na Julijo, jaz pa sem delala za faks. Tako je bilo veliko lažje. Malce me daje tudi utrujenost, nenehna lakota,  slabost, pretesne hlače. Ampak o tem v kakšni naslednji objavi. 🙂

Preberi še

Leave a Reply