Po jutrih polnih solza, mi je pomahala in odšla

piše: mamica Ana

Oktober je tu, čas, da se naša družina spet malo umiri, se spomni kje je doma in začne živeti vsaj malo rutinsko življenje. Po treh mesecih je Klara ponovno prestopila prag vrtca. Res da je za nekoga, ki je na svetu 2 leti in pol, tri mesece kar dolga doba, a vseeno nisem pričakovala, da jo bom morala še enkrat uvajati. Vzgojiteljici sta se menjali, a igralnica in otroci so ostali isti. No, saj ne da je Klara lani vrtec oboževala, pravzaprav ji je bil od Evinega rojstva naprej vrtec odveč. Z rojstvom sestrice je ugotovila, da se mora za mamo malo boriti. Doma je postala pravi “crtek”, pa tudi v vrtcu se je menda večkrat spomnila name.

No, po treh mesecih sem tudi jaz pozabila, da ji vrtec ni preveč pri srcu in suvereno sva se odpravili v vrtec, prvi dan samo pogledat vzgojiteljice. Drugi dan pa sva se dogovorile, da gre zares, da v vrtcu ostane. Ufff, ni šlo. No, ne brez joka, drugi, tretji dan še manj. Vsak naslednji dan sva dlje časa presedele v garderobi in se stiskale, pogovarjale, jokale. Peti dan sem jo iz rok oddala kričečo, vso iz sebe. Tudi jaz sem bila vsa iz sebe. Ampak takrat je težko presoditi kaj je prav, če nisi trdno prepričan kaj želiš. Vzgojiteljice so čakale, da jo vzamejo, jaz pa nisem želela zamuditi trenutka, ko bi se mogoče izšlo z malo manj joka. In naenkrat je nisem več imela ob sebi, na drugi strani vrat pa sem slišala zverinsko dretje. Nisem vedela, ali naj potrkam in jo vzamem nazaj, ali naj samo poslušam, če se bo umirila. Počakala sem v garderobi, da se je vsaj malo pomirila, potem pa odšla. Najraje bi zbežala še proč od sebe, bila sem jezna, ker sem storila to, česar nisem želela. Res nisem bila pripravljena. Čeprav je bil to že peti dan, sem še vedno upala, da se bo igrala s prijatelji, kot prejšnjo pomlad.

Kolesarjenje je super za malo prevetriti možgane. Naj se drugič dlje stiskava v garderobi? Naj jo drugič Klemen pelje? Naj preprosto pozabim na vrtec? Saj ni tako nujno, da je noter, bom pa magistrsko pisala ob večerih …

Popoldan pa mi rešitev ponudi pogovor s sestro, ki ima vedno tako preproste vzgojne rešitve: “Vprašaj Klaro, kaj ona meni, da bi ji pomagalo.” Saj res, Klara bo kmalu stara tri leta, toliko stvari že razume, vedno me preseneti, kaj vse se že lahko dogovorim z njo. Ni trajalo prav dolgo, ko sva skupaj ugotovili, da potrebuje zjutraj malo miru, da se želi malo igrati sama, brez ostalih otrok. Nič lažjega, bova to povedali vzgojiteljici, sva sklenili. Naslednje jutro mi je celo pot ponavljala da ne bo nič jokala (huh, jaz pa njej, da lahko joka, če je žalostna …) in da bo vzgojiteljici rekla, da bi se sama igrala. In sva povedali, mi je pomahala in odšla. <3

Preberi še

752 total views, 11 views today

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.