Porodna zgodba: Julija

Piše: mamica Petra

V tednu pred porodom smo s prijatelji šli na kosilo. Dva od njih sta se druženja z mano bala, oziroma sta ga želela imeti v neposredni bližini porodnišnice. Smejala sem se jima, ker sem vedela, da si predstavljata porod tako kot je prikazan v filmih. Tam ženskam odteče voda, v naslednjem kadru na invalidskem vozičku leti mimo sprejemne mize v porodnišnici, v tretjem kadru spušča čudne zvoke na porodni mizi in v četrtem kadru že pestuje svojega otroka. Mirila sem ju s tem, da se to zagotovo ne more zgoditi tako hitro. Sploh pa ne meni, ker rojevam prvega otroka, ko porod statistično traja kar nekaj ur. No, sedaj bi rekla, da je moj porod izgledal nekako tako, kot sta si predstavljala Marko in Klemen. Kot v filmu.

Bil je navaden nosečniški petek. No, če rečem, da je bil čisto navaden, se v resnici malce zlažem. Dva dni po predvidenem datumu poroda sem bila že malce nejevoljna, ker nisem vedela koliko časa bo trajalo, da se bo bitje pod mojim srcem odločilo pokukati na svet. Zjutraj sem pojedla tradicionalno obilen zajtrk, napisala članek o lulanju in pripravila kosilo za naju s Kristjanom. Za tem sva odšla po trgovinah in kupila nekaj stvari za stanovanje. Kristjan to popoldne ni delal, tako da sva si tudi doma vzela nekaj časa zase. Zvečer je odšel na trening košarke v Kidričevo, jaz pa sem mu rekla, da verjetno danes ne bo nič, tako da naj kar brez skrbi odide. Sama sem si ogledala film, da je čas hitreje minil.

Po koncu filma, ob 23:00, sem se napotila svojih standardnih 10 korakov od postelje, do stranišča. In tam nekje, dva koraka do straniščne školjke, se je iz mene ulilo ogromno vode. Če priznam, me je kar malce zagrabila panika. Vsedla sem se na školjko, se polulala in opravila še dolgo potrebo. To je v bistvu opravilo kar telo samo, da se je sčistilo pred porodom. Vmes sem poklicala Kristjana, ki je s soigralci ravno naročil radler. Rekla sem samo: “Kristjan, voda mi je odtekla.” On pa: “Pridem, 20 minut.” Takoj ko mi je odtekla voda, so se začeli tudi popadki. Ulegla sem se v posteljo in poklicala v mariborsko porodnišnico. Babici sem povedala, da mi je odtekla voda, ona pa mi je rekla, da naj kar takoj pridem k njim. Malce me je zagrabila panika, saj sem bila sama doma. Stopila sem do omare, da bi si preoblekla mokre hlače, ko se je ponovno ulila voda. Oblekla sem nove in si nadela vetrovko. Porodno torbo sem imela že dva dni v avtu, tako mi drugih stvari ni bilo treba pripravljati. Kmalu je prišel Kristjan in odpeljala sva se preko nešteto mariborskih ležečih policajev do porodnišničnih vrat. Tam me je sprejela babica, me napotila v sprejemno sobo, kjer sem se preoblekla. Nato je ena izmed babic preverila odprtost in ugotovila, da sem odprta že 4 cm. Nato sem morala odgovoriti na ogromno vprašanj o svojem zdravstvenem stanju. Vmes pa so me grabili popadki, tako da nisem zdržala na stolu. Sledilo je podpisovanje stotih papirjev, na koncu pa mi je sestra v šali rekla: “Še kratek test imamo zate!” Pogledala sem na list papirja pred seboj in zagledala polno vprašanj z odgovori DA/NE. Debelo sem jo pogledala, saj nisem vedela ali  misli resno. Mislila sem si: “Zagotovo je to test potrpežljivosti. Zberi se in reši.” Ko sem prišla do konca vprašalnika, sem zmagoslavno pogledala sestro, ki mi je nakazala, da lahko zapustiva sprejemno sobo. Kristjan je odpeljal avto na parkirišče, mene pa je sestra vodila do porodne sobe. Rekla mi je, da lahko izberem katerokoli sobo. Vedela sem, da sta sobi 5 in 6 ogromni, z nešteto pripomočki: ribstoli, žogami, pručkami, blazinami … Jaz pa sem hotela v tisto, ki je bila najbližje. V sobo 4, ki je majhna, preprosta in brez dodatnih stvari. Vseeno mi je bilo za vse, ker sem bila že v tisti porodni fazi, ko dodatni pripomočki niso bili več pomembni. Povabila me je, da se uležem in mi na trebuh namestila CTG. Vprašala me je, ali bi želela epiduralno anastezijo ali smejalni plin. Malce sem se zamislila in jo pogledala v oči: “A mislite, da mi ne bo uspelo brez tega?” Prijazno me je pogledala in rekla: “Ne, tega ne mislim, samo ponudim, da vam ne bo prehudo.” “Če ne bom mogla več, bom rekla, zaenkrat sem še vredu.” sem ji odgovorila in ona se je strinjala. Vmes je prišel Kristjan, jaz pa sem prosila, da bi se med popadki lahko vstala. Babica mi je to dovolila, a sem po dveh popadkih ugotovila, da ne morem več stati. Prinesla mi je pručko, da sem lahko preizkusila, ali bi z njo šlo lažje, vendar mi sploh ni ugajalo. Zlezla sem nazaj v posteljo. Prijateljica Helena, mati sedmih otrok, mi je pred porodom dala napotek, naj bo vsak popadek moj prijatelj, ker pomaga dojenčku na svet in naj se mu ne upiram. To sem imela ves čas v glavi in se resnično trudila, da se ob popadku nisem zakrčila, vendar mi to sploh ni uspevalo. Babici sem potožila, da mi gre res slabo, a ona me je potolažila, da je to zato, ker se vse dogaja tako hitro in se na popadke sploh nisem mogla počasi privaditi. Pogledala me je in ugotovila, da sem bila odprta že 7 centimetrov. Ni mi bilo jasno, kako je vse šlo tako hitro, saj v knjigah, ki sem jih prebrala, porodi trajajo precej dlje. Tisto noč sem bila edina nosečnica, ki je rojevala v mariborski porodnišnici, zato sem imela privilegij, da je bila babica ves čas ob nama. Kristjan je sedel ob mojem vzglavju, me držal za roko in me ves čas spodbujal. Babica pa je ob vznožju opazovala, kako napreduje porod. Ko mi je rekla, naj ob popadkih začnem potiskati, sem oživela. Ta del poroda mi je bil veliko bolj všeč kot sproščanje ob veliki bolečini. Ko je prišel popadek, sem potisnila in čutila sem, da se tudi bitje v meni spušča navzdol. Ko sem ugotovila, da mi bo uspelo, sem začela kar uživati v popadkih in pritiskanju, tako da sem ob koncu popadka, ko sem že čutila glavico zelo spodaj, vprašala sestro: “A lahko potiskam kljub temu, da nimam več popadka?” Babica se je zasmejala in rekla: “Ni treba, raje počivaj. Le s popadkom se otrok premika navzdol.” Tedaj sem se zavedala, kakšno moč ima moje telo. S svojim potiskanjem sem pomagala le malo, večino je telo naredilo samo. Zavedala sem se, kakšen čudež je to. V tem zavedanju sem še dvakrat močno pritisnila in sestra je naznanila: “Glavica je zunaj.” Videla sem Kristjana, kako so mu žarele oči. Ob naslednjem popadku sem iztisnila še preostalo telo. Ob 1:25, dve uri in pol po začetku popadkov, sem postala mama in Kristjan je postal oče. Med svojimi nogami sem zagledala majhno bitje, ki je v trenutku zajokalo. Pogledala sem Kristjana, ki je imel solzne oči, hkrati pa se mi je smehljal. Vedela sem, da je vse vredu. Sestra je rekla: “Kaj imamo?” “Deklica je,” si je kar sama odgovorila, jaz pa sem bila sposobna reči samo: “Julijo imava.” Kristjan me je nato poljubil. Babica mi je položila Julijo na prsi. Takrat sem občutila neskončno Ljubezen. Po nekaj minutah so mi jo vzeli s prsi in Kristjan je prerezal popkovino. Julijo sem dobila nazaj v naročje in jo podojila. Nisem mogla verjeti, da mi je uspelo. Kristjan pa je ves ponosen stal poleg naju. Potem je prišel zdravnik in mi povedal, da imam nekaj zunanjih raztrganin in me bo zašil. Šivanje je bilo zame najbolj neprijeten del poroda, a tudi tega sem preživela. Potem so nam, novonastali družini, podarili 3 dragocene ure časa samo za nas. Spoznavali smo se, se veselili, zahvaljevali, molili in družini ter prijateljem sporočali veselo novico.

Hvaležna sem vsem, ki ste nam pred, med in sedaj po porodu stali ob strani. Bolj naravnega in lepega rojstva prvorojenke si pred tem niti nisem upala predstavljati. Velika zahvala gre tudi mariborski porodnišnici, babici, ki je tako prijazno in potrpežljivo pomagala na svet Juliji, ter vsem ostalim na oddelku, ki so res lepo skrbeli za naju.

Dobrodošlica novorojenki

Dobrodošlica ob prihodu domov

 

 

Preberi še

3,632 total views, 2 views today

2 thoughts on “Porodna zgodba: Julija

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.