Novorojenček

Porodna zgodba: KLARA, 17. februar 2016

Piše: mamica Ana

V začetku junija 2015 se nama je s Klemenom življenje malo zasukalo, »svobodno študentsko življenje« malo skrajšalo. Čeprav sva si tega želela, naju je malo presenetilo. Od veselja sva ob tistem plusu zajokala in se v zaupanju podala na novo pot.

Poletje je minilo v veselem razglašanju novice o povečanju najine družine. Potem pa je leto ob študiju in drugih obveznostih ekspresno minilo in naenkrat so bile tu lučke in čarobni božič, ki nama je naznanjal, da bomo prav kmalu trije.
Nosečnost je bila do novega leta čudovita, počutila sem se odlično, skoraj nisem vedela, da sem noseča. Nič slabosti, otekanj, bolečin. Po novem letu pa sva na srečo dobila v študentskem domu večji apartma. In po vseh seminarskih, izpitih in drugih obveznostih, ki jih do takrat še nisem uspela opustiti, sva se v januarju še selila. Takrat pa mi je telo odločno povedalo, da je čas za počitek, saj sem imela povišan pritisk. Ginekologinja mi je naročila počitek, kmalu pa sem odšla na opazovanje v bolnišnico za 5 dni. Povišan pritisk in zastoj rasti deteta. V začetku me to še ni skrbelo. Ležanje doma mi je postajalo tečno, imela sem pa več kot dovolj časa za dobro pripravo na porod. Prebirala sem knjigo Skozi nosečnost z Jezusom, preko katere sem dobila celosten pogled poteka poroda in spoznala, kako pomembno je, da se na porod pripraviva skupaj s Klemenom, ter da zraven povabiva tudi Boga. Tako sva vsak večer prebrala eno zgodbo iz knjige Porodne zgodbe, ter se pogovarjala o Klemenovi vlogi med porodom, o mojih željah in o realnih možnostih, ki jih ponuja Mariborska porodnišnica in tamkajšnje osebje. Veliko sva tudi molila – za naju, za dete in za osebje, ki bo prisotno pri porodu.

V zadnjem tednu pa ni dete skoraj nič zraslo in v rasti je zaostajalo že za 4-5 tednov. Takrat me je res zaskrbelo. Hvaležna sem Klemenu, ki je v teh dneh ostal miren in je na vse gledal zelo pozitivno.
Ko je prišel moj predviden datum poroda (12. 2.), sem poklicala v porodnišnico ter povedala, da se še nič ne dogaja, zato so me naročili na pregled čez 4 dni. Ginekologinja mi je že vnaprej povedala, da me bodo takrat verjetno, če se ne bo še nič dogajalo, vseeno obdržali in sprožili porod. Hvaležna sem, da mi je to vnaprej povedala, saj sem se lahko na to pripravila in sprejela tudi to možnost (kar sicer ni bila moja želja, saj sem želela roditi kar se da naravno). In res je bilo tako. Do pregleda se še nič ni dogajalo, le pritisk je bil vedno višji, včasih že na meji kritičnega. Sumila sem, da mi po malem odteka voda, saj sem večkrat opazila kakšno kapljico na spodnjicah. 16. februarja, so me po pregledu sprejeli na oddelek, saj so izmerili premalo količino plodovnice (poleg zastoja rasti in previsokega pritiska). Ko je zdravnica videla, da nad idejo o sprožitvi nisem najbolj navdušena, se mi je prijazno nasmehnila in rekla, da lahko še upam na čudež, da do jutra dobim svoje popadke. Takrat sem se zavedala, da ima moje telo še čas i nmoč. Okrog 23.00 sem zaspala, ob 1.20 pa se zbudim. Evi, ki me opogumlja in pravi, da z Davidom mislita na nas, odgovorim na SMS. Po facebooku se še pogovarjam z Mery, ker nekako ne morem nazaj zaspati. Medtem začutim kot menstrualni krč. Čez par minut še enkrat. Začnem štopat. 3-5 min, po 45 sekund. Nato me začrviči in moram na veliko potrebo. Na papirju opazim krvavo sled-čep. Ja, to bo to, si rečem. Ob 2.00 pišem Klemenu, ki še ni šel spat. Ne verjame mi, misli, da ga hecam. Pošljem mu sliko zaslona štopanja popadkov. Nič me ni strah. Zares sem vesela in komaj čakam naslednji popadek. Popadki še niso hudi, a od vznemirjenja ne morem več ležat, bojim se, da bi zbudila cimro. Vzamem flaško z vodo in se grem sprehajat po hodniku. Sreča me sestra in reče, da bova naredili pregled. Waw, zdaj gre pa zares. Bila je nežna. »Odprti ste 3 cm.« Navdušenje!!! Pospremi me nazaj v sobo, kjer me priklopi na CTG. Pol ure ležim, popadki so že močnejši. Ob 3h pride sestra nazaj, mi pove, da lahko pokličem moža da pride, midve pa že greva v porodno sobo. Klemen kar ne more verjeti-komaj je zaspal. V porodni pa najprej mrzel tuš-grozna babica. Reče mi, naj se uležem, da me bo priklopila na CTG. Začudena jo prijazno vprašam,  če je nujno, da sem priklopljena na CTG. Ona pa mi nazaj zabrusi, da sem čez rok, s premalo plodovnice, s previsokim pritiskom, zastojem rasti in če kljub temu mislim komplicirati? In zakaj sem prišla v porodno sobo, če ne zaradi CTGja, ki na oddelku ni bil ok. V šoku se brez besed uležem. Priklopi me in odide. Pozneje te babice več ne vidim, preverjajo me druge, izjemno prijazne babice. Ob 3.30 pride Klemen. Razložim mu, kako sem, kako je sedaj vse potekalo. Ko pa mi on hoče povedati, kako je zgledal njegov večer, so moji popadki že premočni, ne morem več poslušati. Naslednji dve uri mineta v predihovanju popadkov. Klemen je super. Z mano diha, me trdno drži za roko, mi masira noge, podaja vodo, me spodbuja.  Ves čas ležim, saj CTG kaže upadanje utripa pri detetu med popadki. Hvala bogu nič kritičnega. Pravzaprav sem že tako utrujena, da mi niti na misel ne pride, da ne bi ležala. Okrog 5.15 so popadki že res močni, odteče mi voda, pride druga babica in pripravi vse potrebno za porod. Želim potiskati, a moram še počakati. Kakšna moč, želja po potiskanju, neverjetno. Dobim dovoljenje od babice. Nekaj potiskov in Klemen že vidi glavico in laske. Babice me hvalijo, Klemen me hvali in to mi da moči za še nekaj potiskov. Ob 5.59 se nama rodi mala Klara. Težka 2830g in velika 46 cm. Velik čudež zdaj leži na mojih prsih. Klemen joka. Jaz sem mama. Ko ostanemo sami v sobi, Klaro sprejmeva v najino družino z zahvalo in s pesmijo iz najinega poročnega obreda.

Še vedno ne morem verjeti, kako idealno se je vse zaključilo. S svojimi popadki, brez klistirja, britja, predrtja ovojev, ter z izjemno prijaznim osebjem (z izjemo prve babice). Pa tudi šivi so bili hitro pozabljeni. Hvala Klemenu za tako močno podporo in hvala vsem bližnjim za molitev v teh dneh.

Porod je ena izmed najbolj čustvenih doživljanj v življenju, zato sem svojo zgodbo zapisala kar seda iskreno. Tako priprava, kot sam porod sta bila zelo povezana z mojo osebno vero. Verjamem, da se na porod pripravlja vsak na svoj način, a pomembno je, da se na porod ne pripravljamo le telesno, ampak tudi duhovno.

IMG_20160217_163505

 

Preberi še

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.