Porodna zgodba Rebeka

Porodna zgodba Rebeka

Piše: mamica Petra

Zadnja tedna pred porodom sta bila zame psihično naporna. Podzavestno sem bila prepričana, da moram roditi pred rokom, saj bo to moj drugi porod. V to sem verjela tudi zato, ker je od prvega poroda minilo 17 mesecev in imela sem občutek, da bo tudi zato vse steklo nekoliko hitreje.

Bil je petek, 5 dni po predvidenem roku poroda. Okoli enajstih zvečer, sem se Kristjanu zjokala, da bi že rada rodila. Po eni strani me je bilo poroda nekoliko strah, kljub lepi prvi izkušnji, po drugi strani, pa sem si res želela spoznati bitje pod svojim srcem. Kristjanu sem rekla, da tisto noč ne bom rodila, saj sem imela že 2 tedna blage, lažne popadke in odločila sva se, da pogledava film. Ob pol enih sva šla spat, ob pol treh, pa me je nekoliko močneje “špiknilo” v križu. Šla sem na stranišče in si prenesla aplikacijo za štetje popadkov, saj so se mi zdeli precej pogosti, kljub temu, da niso bili tako boleči. Poleg tega sem šla na blato in vedela sem, da se je moje telo začelo pripravljati. Popadke sem imela v razmaku dveh do treh minut, dolge po minuto. Skočila sem pod dolg vroč tuš in ker se ni nič umirilo, sem vedela, da se je začelo. Umila sem si glavo in poklicala Kristjana. Nekoliko sem bila zaskrbljena, ker so bili moji popadki izredno pogosti, pa čeprav sem vedela, da še niso v aktivni fazi. Prosila sem ga, da pokliče svojo mamo, ki je od nas oddaljena 1 uro. Mislila sem si, da bom toliko časa lahko zdržala doma. Potem me je zaradi pogostosti popadkov začelo malce skrbeti in poklicala sva še Klemena, da je popazil spečo Julijo, dokler tašča ni prišla v Maribor. Klemen je bil pri nas v nekaj minutah, midva pa sva se okoli štirih zjutraj odpravila v porodnišnico. Tam sem se preoblekla in vstopila v sprejemno sobo, kjer je babica ugotovila, da sem odprta 4 cm.

Ko sva izpolnili dokumentacijo, smo odšli v porodno sobo. Sprejel naju je babičar Bojan. S Kristjanom se nama je zdel res simpatičen. Pritrdili so mi CTG in tokrat mi je zaradi moje utrujenosti res ustrezalo, da sem ležala. Popadki so se nadaljevali, Kristjan pa me je ves čas držal za roko. Popadke sem preživljala v neverjetni umirjenosti. Spet sem imela v glavi Helenine besede, mame sedmih otrok. Pred rojstvom Julije mi je namreč rekla, da so popadki prijatelji, ki pomagajo otroku na svet. In res sem pustila, da je bilo moje telo sproščeno in samo opravilo svoje delo. Po dveh urah popadkov, je prišel babičar in vprašal, če želim, da mi predrejo mehur. Vedela sem, da se bo po odteku vode, porod zares začel. Tako je bilo tudi v prvo in to mi je potrdila tudi Ana. Strinjala sem se, da mi zdravnik predre mehur. Nisem zaznala nobene bolečine, odtekla mi je voda in občutila sem olajšanje. Ura je bila 6 zjutraj. Nato sem začutila prave popadke in vedela sem, da se je končno začelo zares. Dobila sem neverjetno moč, saj mi je tudi zdravnik povedal, da sem odprta že 8 cm in bo po predrtju mehurja vse hitro steklo.

Sledilo je pet popadkov. Prav vsakega se živo spominjam. Prva dva sta bila močna in boleča, a jaz sem se jima prepustila. Po tretjem je babičar rekel, da lahko pritisnem in vedela sem, da je to najhujši, a moj najljubši del. Ko premlevam občutke, ki so me takrat prevevali, so nepopisljivi. Počutila sem se neverjetno močna. Popadki so boleli, ampak jaz sem vedela zakaj. Četrti popadek je bil iztis. Vedela sem, da če se dovolj potrudim in dovolj pritisnem, prej bom imela v naročju svojega otroka. Bolelo je. Jaz pa sem dala čisto vse od sebe. Ven je prišla glavica. Vedela sem, da bo kmalu konec in da moram zbrati moč za naprej. Med temi petimi popadki, se mi je zdelo, da imam res veliko časa za počitek. Kot da bi mi moje telo dalo čas, da si vmes naberem moči. Čeprav mi je Kristjan kasneje povedal, da temu ni bilo ravno tako. Zadnji popadek je bil najhujši. Prosila sem babico, ki je prišla zraven ter Kristjana, da mi pomagata držati noge, ker sama nisem več zmogla. Zazrla sem se najprej Kristjanu, nato pa še babičarju v oči. Obema sem zaupala in se potrudila, da mi je v zadnjem, neskončno dolgem popadku uspelo roditi deklico. Ura je bila 6:20. Takoj sem jo dobila na prsa. S popkovino, povezano še z mojim telesom. Kristjan je jokal in me poljubil.

Deklico sva poimenovala Rebeka. Na prsih sem jo imela zelo dolgo. Za tem ji je Kristjan prerezal popkovino in ponovno sem jo dobila v naročje. Vmes sem porodila še celotno posteljico. Čutila sem pravo olajšanje. Rebeko so oblekli in nato smo se vsi trije stiskali. Kristjan je novico sporočil najinim najbližjim, potem pa sva počivala. Več kot tri ure smo ostali v porodni sobi. Rodila sem brez raztrganin in ravno zato je moje okrevanje po porodu neštetokrat in neopisljivo lažje kot po prvem.

Spoznala sem, da je vsak porod zgodba zase. Prav tako, kot je vsak človek edinstven in poseben. Izredno sem hvaležna Mariborski porodnišnici za tako čudovito izkušnjo in pomoč pri rojevanju in okrevanju v prvih dneh. Kljub temu, da jim tokrat nisem predala porodnega načrta, so mi pomagali roditi na točno tak način, kot sem si želela.

Preberi še

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.