Piše: mamica Petra
Če me je kdo v prvem delu nosečnosti vprašal, ali bom napisala porodni načrt, sem mu takoj in brez premisleka odgovorila, da ne. Prepričana sem bila, da babice v porodnišnicah ne marajo žensk, ki si zamislijo svoj porod, potem pa seveda ne gre vse po planu in so strašno nejevoljne. Po drugi strani nisem želela komplicirati in planirati svojega poroda, saj sem vedela, da se lahko zgodi karkoli.
Proti koncu nosečnosti, pa sem dobila nekaj pozitivnih spodbud za pisanje porodnega načrta, oziroma porodnih želja. Ena je bila ta, da se sama malce psihično pripraviš in razmisliš do kakšnih zapletov lahko pride. Po drugi strani so mi druge mame rekle, da ko prideš v porodnišnico ne moreš osebju povedati vsega, kar si želiš. Takrat namreč razmišljaš o drugih stvareh, kasneje pa si lahko razočarana, če kakšne čisto banalne stvari niso uresničene. Ena izmed teh je na primer, da očka prereže popkovino Tako sem se odločila, da bom napisala kratke porodne želje, ki bodo še vedno dovolj odprte, da ne bodo omejevale odločitev babic, ker sem zdravstvanemu osebju popolnoma zaupala. Tudi babica, ki je predavala na šoli za starše v porodnišnici nam je rekla, da so porodni načrti v mariborski porodnišnici zaželjeni, da babice približno vedo, kaj si porodnica želi. Naj pa seveda ne bodo ozko usmerjene in naj v primeru težav pri porodu puščajo tudi možnost drugačnega odvijanja poroda.
Moj porodni načrt je skupaj z vso dokumentacijo babicam izročil Kristjan, ko sem se jaz preoblačila. Babice so ga prebrale in vse moje želje so bile upoštevane. Za to sem jim res hvaležna.
Moj porodni načrt oziroma porodne želje
Preberi še
