Piše: mamica Petra
Že nekaj časa je od tega, odkar smo se selili. O urejanju stanovanja in selitvi z leto in pol starim otrokom ter dvomesečnico bi verjetno lahko napisala knjigo. Pa ne bom. Lahko samo rečem, da sem morala požreti velik del sebe in svojega ega, da sem drugim pustila, da so urejali stvari za mene. Da so čistili, pleskali, sestavljali omare, pripravljali malice in kavice za delavce in vse kar je bilo potrebno, da smo se lahko vselili. V bistvu mi je bilo res težko, ko sem ugotovila, da je za vse lažje, da sedim na kavču v spodnjem nadstropju, dojim ter pazim svojega dvomesečnega otroka, kot pa da vsako uro skačem iz delovnih oblek in prahu k jokajočemu dojenčku. Jaz namreč rada delam in prav to, da so drugi toliko pomagali, jaz pa sem sedela in delala “nič”, me je najbolj morilo. Danes sem vsem, res vsem, ki so pomagali pri naši selitvi in urejanju našega stanovanja, neskončno hvaležna. Najbolj sem seveda hvaležna Kristjanovim starim staršem, ki sta nas tako odprtih rok sprejela pod svojo streho.
Selitev iz Maribora
Za selitev iz Maribora sva se s Kristjanom odločila, ker na 30 kvadratnih metrih preprosto ni bilo več možno živeti. Poleg tega sva zaključila z vsemi izpiti in naju na mesto Maribor ni vezalo prav nič. Tudi razdalja do najinih staršev je pripomogla k temu, da sva se odločila, da zapustimo štajersko prestolnico.
Selitev ima seveda dobre in slabe plati. Najodličnejša je ta, da sedaj živimo pri Kristjanovih starih starših. Nekaj drugih vam lahko naštejem: ravno prava medgeneracijski razlika, bližina varstva, še en avto več (ker naš vse prevečkrat obišče servis), neprimerno manj stroškov kot smo jih imeli v bloku in še bi lahko naštevali. Slabe lastnosti so predvsem v tem, da mi obupno manjka družba nekoga, ki je v istem “zosu” kot jaz. Mamic moje starosti in mamic, ki študirajo je bilo v univerzitetnem mestu več kot v našem malem mestecu. In če sem iskrena z vami in s sabo, v resnici ne iščem novih tesnih prijateljev, saj si iskreno želim ostati povezana s temi, ki jih poznam že dolgo, pa čeprav vsak od njih živi na drugem koščku Slovenije. V manjših mestih tudi ni vseh trgovin, zato moraš predvsem nakupe oblačil in drugih pripomočkov načrtovati že tako kot mali izlet ali pa zapravljaš denar za poštnino. Prejšnjič sem se na primer odločila kupiti rokavice na dan, ko je zapadel sneg. Seveda v nobeni izmed lokalnih trgovin ni bilo prave velikosti, čeprav sem sama pred vstopom v trgovino naivno razmišljala o tem, kateri odtenek se bo prilegel barvi kombinezona in bunde.
Lahko bi še pisala o razlikah med večjim in manjšim mestom. Toliko več je razlik med mestom in vasjo. Vsaka ima dobre in slabe plati. Najboljše je, da le te poznaš in jih obrneš sebi v prid. Naj se pošalim: odkar živimo tu, sem privarčevala veliko denarja, ker ne kupim toliko oblek, kot sem jih med življenjem v Novem mestu, Ljubljani ali Mariboru.
V zadnjem letu naju je ogromno ljudi vprašalo, ali bomo za vedno ostali tu. V resnici nimamo pojma. Naša skupna družinska pot je odvisna od toliko dejavnikov, da ne moremo delati zaključkov brez osnovnih pogojev. 🙂 Se pa rada pogovarjava o možnostih, ki bodo morda nekoč postale realnost. Ampak najprej lepo po vrsti: magisterij, služba in vmes uživanje v naših skupnih trenutkih.
Naj bo ta članek kot neka kost za glodanje vsem, ki še iščejo svoj košček pod soncem. Tudi midva ga še iščeva, vendar res rada slišiva, kakšne so izkušnje in razmišljanja drugih ter na ta način lažje sanjava realnost.
Preberi še