znak

Sočutno nagrajevanje in kaznovanje

piše: noseča mamica Ana

Moji dopoldnevi so zadnji mesec in pol posvečeni pisanju magistrske naloge. Pišem o nagrajevanju in kaznovanju. To temo sem si izbrala, ker me to res zanima – kako “pravilno” odreagirati v situaciji, ko se otrok vrže na tla sredi trgovine, ko sošolcu izmakne stol, ko po nekaj opozorilih še vedno dreza v sošolca ali meče hrano po tleh. In po drugi strani, kako “pravilno” odreagirati, ko otrok brez prigovarjanja pospravi igrače, opravi domačo nalogo brez napake, sam zaveže čevlje ali ko se v trgovini končno ne dere. Pa ne sprašujte me za pravilne odgovore :P.

V teh dneh sem prebrala kar veliko literature na to temo. Mnenja so zelo različna. Nekateri pravijo, da bi morali ogromno hvaliti in skoraj nič (ali sploh nič) kaznovati, nekateri pohvalo razumejo kot nagrado in grajo kot kazen, drugi ne, nekateri pravijo, da bi morali glas povzdigniti samo ko NISMO jezni, nekateri pravijo, da pohvala škodi bolj kot koristi … Skratka, ni mogoče povzeti nekaj splošno, za vse veljavnih dejstev.

Imam pa doma posebno motivacijo, za prebiranje takih vsebin – vedno bolj trmoglavo Klaro. Vsak dan se neštetokrat vprašam, kako bi morala odreagirati (ali pa me vpraša Klemen) – bolj sočutno, bolj strogo, tišje, bolj odločno, preveč besed, dovolj razumno ???

Rada pa bi izpostavila “metodo”, ki sem jo zasledila na eni izmed “mama mailing listi”, kateri pripadam (v literaturi te metode še nisem zasledila, oziroma jo še iščem): mamice so jo poimenovale Naravne posledice: Ko otrok stori nekaj narobe, se z otrokom pogovorimo, saj ne smemo pozabiti, da razume več, kot si mislimo. Otroka poskušamo razumeti, saj je človeško bitje, ki lahko ima, tako kot mi, za seboj naporen dan, a tega ne zna ubesediti in to včasih nikogar ne zanima. Sočutje, je izraz, ki je pogosto uporabljen v “moderni” vzgoji. Čeprav je vsaj meni ta izraz že čisto preveč uporabljen in mi zveni strašno pocukrano, v svoji osnovi predstavlja nekaj veličastnega – čutiti otroka (ki se še sam le stežka občuti), da bi razumeli, zakaj je do neželenega vedenja prišlo.

No, potem pa pride na vrsto “kazen”, ki naj čim bolj odraža situacijo, ki bi se zgodila tudi v naravi. Seveda si je treba to včasih malo abstraktno predstavljati 🙂 Na primer otrok polije – mora pobrisati. Igra se s hrano – nemudoma zapusti mizo. Seveda, ni v vseh primerih tako enostavno, sploh ko se gre z vprašanje zdravja, varnosti, … Mi je pa strašno všeč ideja, princip. Enostavno, logično. Mame so ubesedile to, kar sama že ves čas čutim, da je najbolj prav, pa nisem znala definirati, obrazložiti. Mogoče bom zdaj s kančkom večje gotovosti odreagirala ob lažji neljubi situaciji – ali pa tudi ne. 🙂

Preberi še

Leave a Reply