Svaka čast, mama

piše: mamica Ana

Klemen se spet uči s polno paro, jaz pa si vsako jutro splaniram popoldan s puncama in ga zapolnim do večera. Ker vem, da bomo cel dan same, želim akcijo. Da se bo dogajalo. Čeprav ob planiranju po tiho vem, da bomo spet prišle pozno domov, vse tri lačne in utrujene in bom pol ure brezglavo tekala gor in dol po stanovanju, pripravljala večerjo, medtem v rokah dojila Evo, Klaro pa prepričevala naj si umije roke in pospravi čevlje, medtem ko bo ona želela le, da ji preberem knjigo. Ko bomo vse tri site si bom oddahnila in se bomo zmartrane (predvsem jaz) odpravile v posteljo. Vseeno si želim akcije. Da bom ob izzivih in dogodivščinah pozabila, da je spet tu ta smotan del leta, ko je Klemen zelo malo z nami. Zato se vsako popoldne nekam odpravimo, po navadi Klara s poganjalčkom, jaz pa z Evo v nosilki in krožimo po Mariborskih igralih. Nekje na poti pomalicamo in se ob mraku vrnemo domov. Ko razmišljam, kam bi se danes odpravile, se vedno vprašam, če bo Klara zmogla tako dolgo pot s poganjalčkom, če bo jabolko v torbi zadostovalo za njeno lakoto, ali vzamem raje dve. Pozabim pa se vprašati, če bom jaz zmogla imet 4 ure Evo v nosilki, če bo eno jabolko dovolj tudi za moj želodec. Vedno sem bila zahtevna do sebe, vedno sem na tak način dosegala cilje, si dokazovala česa vsega zmorem in zdaj ko sem mama, je izzivov za dokazovanje sami sebi vedno dovolj. A včeraj sem se ob sicer spodbudnih besedah neznane mamice na igralih precej zamislila.

S puncama smo včeraj šle do mestnega parka. Klara s poganjalčkom, jaz z Evo v nosilki. Klara je na poganjalčku še precej živahna in si izleta skozi mesto z Evo v vozičku ne morem privoščiti, z Evo v nosilki pa sem mnogo bolj agilna. Do parka imamo 30 min peš (če grem sama). Za vse tri kar velik podvig. Plan je bil, da se na igralih igramo, potem pa gremo v mestu še k maši (15 min moje hoje) in domov. Prišle smo do parka, pojedli sva vsaka svoje jabolko, paketek piškotov sem prihranila za malico pred mašo. In dinamika na igralih se je začela. Klara bi se gugala (seveda, da jo jaz poganjam), Eva pa vedno bolj lačna. Usedem se na klop in dojim Evo, vmes Klara pade, grem k njej, z Evo (jezno, ker sem jo tako nasilno “odklopila”) v rokah, popiham roke Klari in se spet usedem in dojim. Vidim, da Klara meče kamenčke na pot, česar ji ne dovolim, zato grem do nje, se zmeniva in se spet usedem, dojim. Zgodi se še nekaj podobnih situacij, medtem pa kar čutim, kako se pogledi mamic lepijo name. Pogosto jih občutim, ko sem sama z obema. S trmasto dvoletnico in dojenčkom. To so tisti opogumljajoči pogledi, ki me sicer spomnijo, da Klemena ni z nami, a mi dajo moč, me opomnijo, da zmorem. Ko smo zapuščale igrala in se je Klara usedla na poganjalčka, je mimoidoča mamica ubesedila vse pretekle poglede: “Svaka čast, mama!” V tistem trenutku sem seveda zacvetela od sreče, verjetno malo zardela in nisem vedela, kaj bi odgovorila. Nato pa sem pomislila: “Ti sploh ne veš, da me že zdaj boli hrbet od nošenja, pa ne veš kakšna pot je za nami in ne veš, da gremo še k maši (ki so s Klaro vse prej kot mirno sedenje v klopi) in šele nato nas čaka dolga pot domov. Lačna sem že sedaj, najraje bi piškote kar jaz pojedla.” Ampak očitno so bili že prizori na igralih dovolj, za “svaka čast”. Žal tega komplimenta nisem zmogla videti na način, kot je bil izrečen. Začutila sem, da od sebe preveč zahtevam in posledično tudi od mojih hčerk, da si nalagam več kot zmorem. Ker zmorem v resnici toliko, kolikor zmorem nasmejana, sproščena. Ostalo je preveč, oziroma nepotrebno.

Včasih mi je težko sprejeti, da ne zmorem vsega sama in poraženo se počutim, ko me navadna trma spravi iz tira, čeprav se zavedam, da je to zaradi moje preutrujenosti. A takrat se spomnim na samohranilke in jim zapojem eno hvalnico. Svaka vam čast, mame! Svaka vam čast prav vsem, ki se trudite za svoje otroke in ob tem ne pozabljate na sebe in s tem na vse, ki z vami živijo, to je svaka čast! 🙂

Preberi še

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.