piše: Noseča mamica Ana
Moja prva nosečnost je bila sanjska. Bila sem zadnji letnik na faxu, predavanja in vaje sem imela večinoma popoldan, kar pomeni, da sem lahko dopoldan spala, kolikor sem potrebovala. Bilo je vse novo, veliko sem lahko sanjala, raziskovala, občudovala. Moje telo se je spreminjalo, a k sreči nisem imela nobenih težav, počutila sem se čisto nenosečniško. 🙂
Ko se sedaj pogovarjam s prijatelji, me navadno vprašajo kako kaj nosečnost, in mi že nakažejo, da je verjetno zdaj, v drugo lažje. Ker že vem kako nosečnost poteka, ni mi treba več toliko raziskovati, se pripravljati na porod … Pa ni tako, z veseljem bi bila še enkrat prvič noseča. 🙂 Da bi lahko spala, ker mi več kot 7 ur ne uspe – v prvi nosečnosti sem spala v povprečju po 9 ur. Mogoče je bilo prav spanje razlog, da sem se izognila slabosti – tokrat mi slabost ni prizanesla. Da bi vsak teden navdušeno na aplikaciji prebirala, kaj se je ta teden dogajalo z otročičkom (prvič je navdušenje mnogo večje). Da bi spet lahko večere namenila temeljiti pripravi na porod, ki je v drugo prav tako pomembna, kot v prvo. Da bi lahko bila nosečka kraljica, ki ne sme ničesar dvigovati in vsi prestrašeno skrbijo zate. Čeprav je Klara že dokaj samostojen otrok, jo moram nekajkrat na dan vzdigniti in jo zaradi trme, utrujenosti ali zamujanja kam odnesti. In to občuti moj hrbet, trebuh in vse, kar je tam spodaj. 😀 No, tokrat se počutim veliko bolj nosečniško. Kolesarjenje mi ne ugaja najbolj, prav tako ne hoja po stopnicah. Včasih se mi zdi, da bom že kar rodila. Takrat vem, da je čas za počitek.
Kaj pa je tokrat lepše? Brce sem čutila že veliko prej in čutim jih dosti bolj intenzivno. Trebušček je večji in ponosna sem nanj. 🙂 Klara že razume, da je v mojem trebuhu dojenček in rada ga poboža, mu kaj zapoje in da poljubček. To je ena najlepših razlik. <3
Preberi še
