Moje telo v odsevu izložbenega okna

Piše: noseča mamica Petra

Grem mimo izložbe na ulici in se pogledam v odsev. Ne vidim, kaj je postavljeno za izložbenim oknom, ampak gledam sebe. Ko sem bila mlajša, oziroma pred nosečnostjo, sem vedno malce potegnila trebuh noter. Ne vem ali to počnejo vse ženske, ki imajo po osebnem mnenju malce preveč špeha na trebuhu, ali sem to počela samo jaz. Ko grem sedaj mimo svojega odseva v izložbi, me obda veliko več misli kot je ta, kako izgledam. Priznam, najprej se sama sebe malce ustrašim in si rečem: “O, saj sem kot slon!” Potem pa pomislim, da ravno zaradi velikega trebuha vem, da je bitje v meni načeloma dobro razvito.

Grem naprej in razmišljam. Kako zanimivo je, da se 18 mesecev svojega življenja ne rabim obremenjevati z maščobo in velikostjo svojega trebuha, ki se mi je včasih zdela največji problem v življenju. Kako sedaj, v nosečnosti, kar naenkrat cenim svoje telo. V tem obdobju se vsaj nekoliko potrudim, da zdravo jem in da spim dovolj, da ne pregorim. Poleg tega se ukvarjam predvsem s stvarmi, ki me osrečujejo. Ko tako razmišljam, ugotovim, da spoštujem svoje telo, ki daje dom, hrano, zavetje in toplino še nekomu drugemu in kar naenkrat je pomembno kaj z njim počnem in kaj vanj vnesem.

Moram priznati, da sem po prvem porodu še bolj začela ceniti svojo ženskost. Prej se namreč nisem zavedala, da je moje telo sposobno donositi in roditi nekaj živega in tako resničnega. In komaj čakam, da ta čudež doživim še enkrat.

Moj odsev v izložbenem oknu verjetno nikoli ne bo enak tistemu pred porodom. Ne glede na velikost trebuščka, se bodo na njem razpredale strije. Tudi kakšen drug del mojega telesa bo spremenil obliko. Ampak jaz v njem ne bom opazila svojega odseva. Ampak dve mali bitji, ki bosta skakljali okoli mene.

Nosečnica

Foto: Kaja Božiček

 

Preberi še

 

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.