Piše nosečka in mamica Helena

Najpogostejše vprašanje, ki ga med drugo nosečnostjo vsaka sliši, seveda po tistih klasičnih »kdaj imaš rok?«, »bosta vprašala za spol?«, »imata imena že izbrana?«, je »a je kaj razlike med prvo in drugo nosečnostjo«?

In ja, moj odgovor je iz dneva v dan bolj pritrdilen. In to ne zato, ker sem v drugo bolj zmatrana, ker imam že eno energije polno malčico, ki potrebuje mojo prisotnost in pozornost, in tudi ne zato, ker smo sredi pandemije, ampak zato, ker sem v sebi pomirjena.

(Čeprav moram povedati, da mi je zaradi hudih bolečin v sramni kosti in zelo doooolge slabosti tale nosečnost kar naporna. Pa tudi skrbi glede pisanja magistrske so vedno bolj glasne, ampak za to bomo poskrbeli 🙂 )

Kar bi rada povedala, pa je to, da je moja druga nosečnost predvsem veliko bolj sproščena. Počutim se lahkotno, zaupanja polno in odlično v svoji koži. V prvi sem bila namreč na smrt prestrašena. Na vsakem koraku sem bila prepričana, da bo šlo nekaj narobe. Pa ne samo v prvem trimesečju, ampak prav do poroda. Da o prihodu domou in prvih tednih/mesecih  sploh ne govorim.

Ko razmišljam za nazaj, bi rekla, da je ta strah izviral iz nezaupanja vase, v svoje telo. Drugi razlog pa je moj velik strah pred neznanim. Tistim, ki ga sam ne moreš nadzorovati. Pomirjena sem, ko vem, kaj me čaka in ko vem, da sem se kar najbolje pripravila na prihajajoče. Zato me je izkušnja prve nosečnosti zelo zaznamovala ter vplivala tudi na poporodno obdobje. Nisem doživela poporodne depresije, sem bila pa zelo tesnobna in sem kar nekaj časa potrebovala, da sem se sprostila ter zaupala vase, v svoj materinski čut.

Strah me je bilo, kako bo v drugi nosečnosti. Zelo dolgo po porodu si nisem predstavljala, da bi spet zanosila – spet preživljati vse te nosečniške skrbi in poporodno obdobje. Zelo dolgo časa sem govorila, da bova imela še enega otroka samo zato, ker si želim, da bi imela Lara sorojenca in ne zato, ker bi to bila najina želja. Da bom že potrpela, ker vem, kako lepo je imeti ob sebi nekoga, ki se bo postavil na tvojo stran ne glede na to, kakšno neumnost si naredil. 🙂

A kar naenkrat je kliknilo. Oba sva vedela, da je pravi čas, da si res želiva še enega otročka in da naša družina to zmore. 

Ko gledam sedaj nazaj na prve tri mesece, se še sama sebi čudim, kako je možno, da strahu praktično ni bilo. Kljub temu, da sem malce tudi krvavela in nisem vedela kaj bo, sem kar nekako zaupala. Ne vem, zakaj je bilo tako. Sama temu pravim milost.

In hvaležna sem za to.

Prav zanima me kakšno bo to dete in kaj bo prineslo v naša življenja. Morda sproščeno vihravost, ki pride z drugorojenci, morda podedovano tatijevo umirjenost, …

Vsekakor pa nekaj čisto nepričakovanega, novega, svežega, dišečega in samosvojega.