Piše: oče Kristjan
Zelo rad smučam, plavam, hodim v hribe in se rekreiram. Šport, ki pa ga zares ljubim je košarka. Že od rane mladosti mi je pri srcu in me spremlja v dobrih in slabih časih. Prvi stik s košarkarsko žogo sega že v obdobje osnovnošolskega izobraževanja. Najbolj mi ostaja v spominu ravno individualni trening takrat še v Zagorju, ko me je trener naučil levega dvokoraka. Za vse, ki ne veste je to za desničarje svojevrsten podvig. Kasneje sem v srednji šoli štirikrat tedensko treniral in igral pod okriljem KZS-ja. Ko pa sem začel študirati in je prišel korak za prestop v člansko košarko sem takrat ta šport pustil malo ob strani, kasneje pa sem nekaj časa bil tudi košarkarski sodnik.
Kmalu po poroki mi Petra pove, da sta s sodelavcem govorila o meni. Ko je izvedel, da sem igral košarko, me je takoj povabil na trening v Kidričevo. Zakaj vam pravim o tem? Pretekli petek se je namreč začela moja tretja košarkarska sezona v PARKL ligi. To je namreč čas zame, ko se med septembrom in marcem ob torkih in petkih z ekipo srečujemo na treningih in tekmah. Zares uživam, ko skupaj s fanti igramo košarko in se zabavamo. V začetku Petri ni bilo najbolj všeč, ker smo se poleg košarke družili tudi ob pijači. Zdaj se potrudim, da se to zgodi le enkrat tedensko. Zdi se mi zelo pomembno da najdem pravo ravnovesje med svojimi hobiji in družino.
Preberi še
