Premiera Kolosej Koko in velika skrivnost

V kinu z ženo, sestro in svakom

Piše: oče Kristjan

Včasih res ne maram zime. Pa ne zaradi snega ali mrazu. Obožujem namreč smučanje in stiskanje pod toplo odejo. Zmoti me le dolžina časa, ko nas spremlja sonce oziroma svetloba. Zato imam občutek, da teden mine še hitreje kot po navadi. Nekaj dela, študija in košarka. Poleg tega vsakodnevna vožnja v avtu in kup ostalih opravkov. Mrak pa pade vsak dan hitreje. Ura, ob kateri se odpravljam spat, je tako daleč in zaradi noči so moji večeri včasih manj produktivni. Zato sem še toliko bolj vesel, ko je pred nami vikend in smo lahko veliko več skupaj.

Skupaj s svojo družino in svojima primarnima družinama. Moja sestra in moj svak sta namreč stara šele 9 let. Ne bom rekel, da sta še čisto majhna, a ob njima še vedno spoznavam otroško radost, saj sta zelo radovedna in polna življenjskih pričakovanj. Včeraj sva jih s Petro povabila v kino. Kje so časi, ko sva bila tako mlada in večkrat zahajala na ogled romantičnih komedij ali akcij.

Sedaj pa ponovno gledamo risanke. Za Julijo sicer niso še aktualne, zato sva s seboj v kino vzela Jernejo in Lenarta. Če smo iskreni, ni bila ravno risanka, ampak animirana družinska pustolovščina Koko in velika skrivnost. Si želiš še kaj boljšega, kot oditi na premiero animiranega filma, ki sta ga ustvarila Disney in Pixar? Že ko smo vstopili v Ljubljanski Kolosej, nas je pričakalo veliko platno, kjer je naš prihod ovekovečil uradni fotograf. Pred premiero pa so bile še delavnice, na katerih so otroci barvali. Moja prva misel ob tem je bila, da sta seveda prestara za to. A ko vidiš, kako hitro sta se vživela v barvanje glavnih likov, je bilo res zabavno. Hitro je prišlo do vprašanja, kdo je Koko, saj namreč na nobeni pobarvanki ni bilo te osebe in njenega imena. Vse to smo ugotovili, ko smo se po rdeči preprogi sprehodili do vhoda v dvorano in tam pozdravili vso sinhronizacijsko ekipo. Tudi zame nekaj novega, saj sem si med predvajanjem tako predstavljal, kdo je posodil glas določeni vlogi.

Prav velikih pričakovanj pred ogledom nisem imel, a tekom predvajanja so se v meni sproščala nežna čustva. Sporočilo zgodbe, ki se odvija v Mehiki, je resnično globoko. Všeč mi je bilo, da so kljub sinhronizaciji ohranili nekatere španske izraze, ki so dali filmu svoj pečat. Otrokom je bilo zaradi tega razumevanje sicer nekoliko težje. Tako smo po ogledu filma in sladkanju s tortico v avtu še dolgo debatirali o vsebini in tematiki ogledanega. V meni pa še vedno odmeva sporočilo, da ne glede na življenjsko poklicanost in cilje, vedno daj družino na prvo mesto.

Preberi še

Leave a Reply