Oznaka: družina

Obala je zakon

Piše mamica Helena

Dober mesec letošnjega poletja smo preživeli na slovenski obali in ker sem tudi svoje otroštvo preživela tukaj, vam v tej objavi izdam nekaj idej, kam se splača iti ter kje dobro jesti. Izpostavila sem pa samo kraje, na katere zahajamo sami. 

ANKARAN

Najraje se kopamo v Valdoltri. Tu boste tudi našli največ domačinov. Imate možnost skakanja iz pomola ali kopanja v nizki vodi, kjer je mivka in kamenčki. Na plaži je tudi lokal, v katerem lahko dobite hrano in pijačo. Zanimivost je to, da v tem lokalčku delajo samo ankaranski dijaki in študentje in da je odprt samo poleti. Plaža je super tudi zato, ker vedno malce pihlja in ni vročine. Na plaži je tudi knjižnica. Minus je to, da voda ni vedno ravno čista, se pa trudijo in redno pobirajo travo. 

Parkirišče je na vrhu nasproti vhoda v bolnišnico. 

Ne priporočam kopanja v Adriji, ker je res umazana voda in je tako ali tako veliko turistov, ker je kamp. 

Če bi v Ankaranu želeli jesti, je najboljšaBandima, dobite dobre pizze. Če se pa le da, se izognite, ker so cene (glede na kakovost) res visoke.Sploh če bi želeli jesti kaj drugega kot pizzo, kvaliteta pa ni premosorazmerna ceni.

Raje bi vam priporočila gostilnico Pod Pergolo. Do nje se morate zapeljati, je pa v smeri proti Dekanom. Pri njih poskusite ombolo v testu, je res odličen.

V Ankaranu se z otroki splača pogledati še školjčišče in plažo na Sv. Katarini. Žal ni urejeno, je pa zanimivo za otroke. Plaža je iz mulja in je zelo dolgo zelo nizka voda in je otrokom res zanimivo. 

KOPER

Najprej parkirišče: pred kratkim so odprli novo parkirno hišo Belveder, ki ima enake cene kot ostala parkirišča po mestu plus prvo uro je zastonj. Splača se vam zapeljeti do tja, ker nimate avta na soncu, hkrati pa je parkirna hiša hitro dostopna, če se želite gibati po starem centru Kopra ali se kopati na mestni plaži. 

Mestna plažaima kar nekaj sence in tudi super igrala za otroke. Je pa res, da je plaža zelo turistična in kar polna. 

Predlagam, da obiščete plažo v Žusterni(na katero morate priti tam okoli 9h, da dobite za parkirat, kasneje je to težje). Sedaj je urejena nova plaža, ki je sicer super, a nima nič sence. Če se sprehodite do stare plaže, je tam res lepo in zelo primerno za otroke. Veliko sence. Imajo tudi igrala in peskovnik, ki je tik ob lokalu. V vodo se lahko skače ali gre iz nizke vode po kamenčkih. Zraven je tudi plačljiv odprti bazen. 

Nasproti plaže je Snack Bar, kjer imajo super dobro hrano. 

IZOLA

V izoli se lahko kopate pri Hotelu Delfin, v Simonovem zalivu ali pri Svetilniku.Pri Hotelu Delfin je nekaj zastonj parkirišč, če imate srečo, drugače so okrog plačljiva. Plaža je delno betonska delno travnata. V Simonovem zalivu je lepo za se kopati, a je bolj malo sence. Poleg je dobra gostilnica – Manjada. Pri Svetilniku je tudi lepo, morate pa računati, da boste dlje parkirali. Na plaži je veliko sence, je tudi lokal, igrišče, knjižnica in trampolini (plačljivi). 

Kje še jesti na obali?

V mislih imejte, da so tu turistične cene, in je zato posledično vse malo dražje. Večina gostiln žal nima igralali česa primernega za otroke.  

CAPRIZZA– v Kopru, imajo odlične pizze iz droži

Štorja – V Kopru na tržnici, tudi odlične pizze in ostale jedi

Snack Bar– v Kopru oz. Žusterni

Kulinarični Študio– v Kopru, zelo dobra hrana, malo dažja

Sladoledarna– najboljši sladoled v Kopru J

Gušt– Izola v centru, zelo dobra in tudi malce dražja

Manjada– pri Simonovem zalivu

Beach Garden– V Izoli, pizzerija

Pinja– Pizzerija v Strunjanu

Igrišča

  • v Ankaranunajdete igrišče pri šoli in v kampu Adria
  • v Kopruso igrišča: v centru pri tržnici, na mestni plaži, Bonifika (veliko igrišče pa še steza za kolesarit), na koncu Semedelske ceste (pri morju), v nakupovalnem centru Planet Koper (plačljivo igrišče). 
  • v Izoli: na plaži pri Svetilniku, pri Knjižnici, za otroke je zanimiv tudi park v centru mesta

Če se na obali ne želite samo kopati,bi vam priporočila, da se zapeljete v zaledje in si pogledate stare istrske vasice. Res so lepe in imeli boste kaj videti. 

Predlagala bi Koštabono, Hrastovlje, Krkavče, Marezige(vinska fonatana, tudi lepo igrišče za otroke in čudovit razgled) ali Lopar. 

Če radi kolesarite, pa bo Parenzana kot nalašč za vas. Včasih je na tej trasi potekala ozkotirna železnica med Trstom in Porečem, danes pa so jo uredili v krasno in razgibano kolesarsko pot. Primerna je tudi za otroke. 

Študij, izpiti in družina

piše mamica in nosečka Helena

Najbolj stresen čas za študentsko družino je zagotovo izpitno obdobje. Takrat, ko imajo ostali študenti večino dneva čas za pripravljanje na izpite, ga imamo študentske družine le omejeno količino. Letos se to še posebno pozna, ko so vrtci več ali manj zaprti. Zato je pomembno, da se starši, ki smo tudi študenti, znamo dobro organizirati. 

V nadaljevanju bom napisala nekaj strategij, ki pri nas delujejo. 

Izkazalo se je, da moramo med izpitnim obdobjem malo prilagoditi naše prioritete in stvari, v katere vlagamo naš čas. 

Naš seznam je sestavljen iz:

  • časa za družino,
  • učenja za izpite in
  • ohranjanja minimalnega standarda pospravljenosti našega bivalnega prostora. 

Pomembno nam je, da si kljub stresu, ki ga prinesejo izpiti, znamo vzeti dovolj časa za nas in naše odnose. Izpitno obdobje traja mesec dni in ne bi si želeli porušiti vse rutine, ritualov ali pa zamuditi pomembnih mejnikov, ki jih je pri otrocih veliko. Kljub izpitom se trudimo, da preživimo popoldneve skupaj (vsaj del) in za vikend preživimo nekaj skupnega časa. 

Takoj za tem pridejo izpiti. Ves preostali prosti čas je tako namenjen učenju in delu za faks. 

In še tretja prioriteta, ki nam je tudi pomembna, je urejenost doma. Sama se zelo težko učim, če vem, da je v koritu posoda in da je kopalnica umazana. Ne moti pa me, če bo posušeno perilo počakalo nekaj dni na svojem kupčku. Super je, da se organizirate in si napišete stvari, ki jih je resnično potrebno vzdrževati (npr. čista kuhinja, tla, pospravljene igrače in urejena kopalnica). Tiste malenkosti, ki pa lahko počakajo, se jih lahko pusti odležati kakšen dan. 

Kaj so še druge strategije, ki nam pomagajo uskladiti izpitno obdobje in družinsko življenje? 

Gotovo je pomembno to, da si naredimo plan izpitov. Potrebno je presoditi, koliko časa imamo dejansko na voljo za učenje in koliko je določen izpit obsežen. Sama si rada razporedim izpite skozi celo izpitno obdobje. Maksimalno si lahko privoščim dva na teden, če je med njima vsaj dva dni razlike in če ni to takoj na začetku izpitnega obdobja. 

Če ste navajeni vedno pisati izpite na prvi rok, bo morda to malce težje za vas, bo pa gotovo na koncu manj stresno. Izpitno obdobje je za študente starše maraton in ne šprint. 🙂

Druga pomembna stvar se mi zdi to, da imate podporo sošolcev in še kakšne druge študentske mamice/očka. Lažje nam je, če lahko skupaj kaj pojamramo, se spodbudimo, si povemo kakšno dobro prakso, ki deluje. 

Super je tudi, če imate možnost izkoristiti koga za varstvo ali za to, da vam skuha kosilo. Sedaj v teh korona časih je to malo težje, ampak vseeno se morda kaj da storiti. Moja mama mi npr. včasih preko koga, ki gre v Ljubljano, pošlje skuhano kosilo. Že to, da mi ni potrebno kuhati, mi prihrani dragoceni čas. Imamo srečo, da živimo blizu Gregorjevih staršev in nam včasih z veseljem počuvajo Laro in skuhajo kosilo. Če ne drugače, pa je v izpitnem obdobju res dovoljeno večkrat naročiti na bone, saj zato jih imamo. 🙂

Zakaj je tudi izpitno obdobje super obdobje?

Izpitno obdobje v naše življenje prinese še eno lepo lastnost in to je, da je v tem času Lara veliko več sama z Gregorjem, kot če se jaz ne bi učila. Če jaz ne bi imela obveznosti, bi gotovo bili skupaj. Veliko pozitivnih sadov vidim iz njunega druženja 1:1.

Opažam, da če primerjam motivacijo in efektivnost učenja, ko še nisem bila mama, in sedaj, lahko rečem, da sem veliko bolj produktivna. Zavedam se, da je čas mojega učenja omejen in si enostavno ne morem privoščiti tega, da bi kar zabušavala.

Poleg vsega je pa res lepo biti študentska mama. Kljub temu, da je včasih naporno in kaotično, prinese mnogo, mnogo lepega in veliko zabavnih zgodb za vnuke.

JAZ in TI. Midva. MI.

Piše mamica in nosečka Helena

Prihod otroka v partnerski odnos prinese veliko sprememb in izzivov. Malo detece obrne naš svet na glavo. Kar naenkrat postanemo starši in odgovorni za malo bitjece. Družba od nas pričakuje, da bomo takoj znali poskrbeti za vse njegove potrebe, saj smo ja mi tisti, ki ga najbolje poznamo. Vsa pričakovanja nas, mlade starše, pahnejo v začarani krog preutrujenosti, stiske, naglice in nenehnih pritiskov s strani okolice. 

Otrok bo v partnerskem odnosu potreboval čustveni prostor in dobro je, da začnemo ta prostor pripravljati že v nosečnosti. Pripraviti čustveni prostor pomeni, da v partnerski odnos povabimo še več iskrenosti, ranljivosti in priznanja nemoči. To, da kot starša zmoreta drug drugemu povedati svoje najgloblje strahove in nemoči, kaže na to, da sta samostojna, odrasla posameznika, ki ob otroku razvijata svojo novo starševsko vlogo. Otrok se najbolje razvija ob starših, ki rastejo skupaj z njim. 

Tudi midva sva se srečevala s temi občutki in sva kar nekaj časa potrebovala, da sva prišla do tega, da si zaupava in razvijava svoj starševski stil. Že v prvi nosečnosti sva veliko govorila o najinih strahovih. Sploh jaz sem jih imela ogromno. Strah pred komplikacijami, strah pred porodom … Všeč mi je bilo, da sva iskreno govorila o tem. Ob večerih sva si vzela čas in si povedala, če naju je kaj skbrelo. Veliko sva se pogovarjala tudi o tem, kako želiva otroka vzgajati, kaj si želiva temu otroku predati naprej. 

Kako pa doseževa to, da se še bolj poveževa in iščeva skupno ranljivost? 

Odnos z našimi starši je temelj, na katerem gradimo oz. iščemo vse odnose, ki nas obdajajo. Še posebej najbolj intimne, zato je ključno, da veš kdo si in od kod prihajaš, ker to prinašaš v svoj partnerski odnos. 

Vsak od naju prihaja iz svoje družine, s svojimi navadami, pričakovanji in vzorci in ravno ti so velikokrat povod za konflikt. Že npr. to ali se pokrov od školjke spušča ali ne. Take malenkosti lahko pri prihodu otroka vodijo v večje konflikte, ki niso več tako nedolžni. Midva sva se med prvo nosečnostjo velikokrat pogovarjala, kako si želiva vzgajati otorka. Tudi kje in kako bo spal, kaj so tiste pomembne smernice, ki se jih bova držala. In še danes se gotovo 2-3x na teden (nenačrtovano) pogovarjava in debatirava o različnih vzgojnih dilemah, ki jih sproti doživljava. Komentirava odzive drug drugega, iščeva priložnosti za izboljšave in se pohvaliva, ko opaziva, da drugi naredi nekaj dobrega. V tem vidiva veliko pozitivnih sadov. 

Logično, da se tudi skregava, in konflikti, ki jih doživljamo ob svojem partnerju, so poskus, da bi popravili, prerasli in obvladali konflikte, ki imajo izvor v najzgodnješih odnosih s starši. In ko smo sami starši, je pomembno, da konflikte razrešujemo, ker jih bodo drugače naši otroci ponotranjili in sami reševali. Še posebej ko bodo starejši. Ni narobe, da se starša kregata. Pomembno je, da spor razrešita.Otroci si zapomnijo vzdušje in tako vzdušje bodo kasneje poustvarjali tudi v svojih odnosih, ker bodo na ta način iskali nekoga, ki jih bo teh vzorcev razrešil. 

Ženske in moški smo si zelo različni. Ko sem jaz jezna ali me nekaj razburi, bi želela to kost obglodati do konca. Gregorju je pa velikokrat dovolj, da reče kakšno besedo, se razburi in gremo dalje. Seveda takrat pri nama izbruhne še večji konflikt, ker sva šla totalno en mimo drugega. Klasična dinamika ženske in moškega: ženska bi rada zadevo rešila do konca, moški pa ima željo po umiku. To je pač naša narava in težko se ji ubranimo. Sama velikokrat opazim, da potem, ko se Gregor umakne in razmisli, pride nazaj in se pogovoriva.

V partnerski odnos smo povabili nekoga, ki bo naš sopotnik, najbolj intimni prijatelj in hkrati oče ali mama naših otrok, zato je ta odločitev po mojem mnenju najpomembnejša v našem življenju. Ta odnos mora temeljiti na ljubezni in spoštovanju, zaupanju in grajenju dolgoročnega prijateljstva. 

Dober partnerski odnos ni naš življenjski cilj, ki ga moramo doseči, ampak je proces, ki ga živimo, ko vztrajamo drug ob drugem. 

Dostikrat dojemam najin zakon, kot to, da stremiva k cilju, da bova imela odličen odnos. Potem se pa spomnim, da je cilj ta konstantna pot preoblikovanja, osebne rasti in vzponov in padcev, ki ga želim dosegati iz dneva v dan.

Nekaj mesecev pred poroko sva poslušala pričevanje zakonskega para, ki je bil poročen že več kot trideset let. Na koncu sta rekla: »veste, midva sva se na poročni dan odločila, da za naju beseda ločitev ne obstaja in zato sva primorana vsak dan znova skrbeti za najin odnos«.

Sama v tem vidim eno lepoto – in to je ta, da globoko v sebi vem (in mislim, da tudi Gregor ve), da kljub vsem mojim napakam in nepopolnostim, sva na koncu tukaj drug za drugega in sva se odločila, da BOVA MIDVA ZA VEDNO SKUPAJ. Odločila sva se to. Oba.

Kaj pa starševstvo? 

Ko je na svet prijokala Lara, sem prve tri mesece samo vpila in »lajala« na Gregorja. Še danes mi ni jasno, kako je to on tako mirno prenašal. Čista resnica. 🙂

Mislim, da so neki taki odzivi ob vsem stresu in občutku odgovornosti, ki jih doživljaš, resnično nekaj čisto normalnega. 

Dve pomembni stvari, ki sem jih sama spoznala ob tem, ko sem postala mama, je to, da je po porodu MAMINA vloga to, da ona prva poskrbi za otroka, ker le ta njo najbolj potrebuje ter seveda zase, ker če je mama OK, bo tudi otrok OK. OČETOVA vloga pa je to, da poskrbi za mami, da ji da prostor in čas, da zmore razviti svojo materinsko vlogo. On pa očetovsko. Partner naj bo tisti, ki poskbi za hrano, pleničke, trgovino in tudi postavi meje sorodnikom in ostalim obiskom. 

Naša največja naloga, ki jo sprejmemo s tem, ko postanemo starši, je to, da otroku ustvarimo varno okolje, občutek sprejetosti, ljubljenosti in hotenosti. Mi smo tisti, ki bomo otroka naučili, kaj pomeni biti oseba, kako izražati čustva, želje in zahteve. Od nas se bodo otroci naučili, kako regulirati čustva ter kako reševati in uravnavati konflikte. 

Naši otroci so na svetu zato, da so radovedni, nagajivi, se učijo, sledijo in nas posnemajo v našem vedenju, mišljenju in čustvovanju. 

Prilagam vam še 10 zapovedi za dober zakon, ki jih je napisal gospod Luis Carreras mož in oče desetih otrok. Lahko si jih natisnite in nalepite na hladilnik, da vam bodo en ljubek opomnik. 🙂

10_zapovedi_tiskDownload
Ali je avto res potreben?

Je imeti avto nuja ali luksuz?

Leave a comment

Piše: oče Kristjan

Ko sem v preteklih dneh našega jeklenega konjička odpeljal na letni tehnični pregled, k serviserju na redni servis ter ga ponovno registriral in zavaroval, se mi je denarnica ponovno stanjšala. Če pogledamo realno, je avto drugi največji strošek, ki bremeni letni družinski proračun, takoj za stanovanjem, brez katerega vemo, da ne moremo prespati niti ene mirne noči v topli postelji. Pa je avto zares potreben v študentski družini, ki še nima rednih stalnih prihodkov?

Če na grobo ocenim, se naš proračun mesečno zmanjša za cca 200€, če seveda upoštevam gorivo za 30. 000 kilometrov letno in vse stroške, brez da pomislim na to, da se na avtu seveda še kdaj kaj pokvari. In ja, številke res niso majhne. Dobro, da smo si kar nekaj potnih stroškov zmanjšali s ponujenimi prevozi na prevozi.org. Ker s Petro študirava v Mariboru in sva od obeh družin oddaljena več kot 100 km, sva si težko predstavljala skupno življenje brez avtomobila. Dokler sva bila še sama, je bilo vse bolj enostavno. Lahko bi skočila na avtobus, preživljala dolga potovanja na Slovenskih železnicah ali pa iskala dogodivščine na že prej omenjenih prevozih.org. Ker pa živimo v centru mesta, nam skoraj nič,  kar bi potrebovala, ni nedosegljivo s kolesom.

Ko je Petra zanosila, pa so se stvari hitro spremenile. Kolo ni več najboljša izbira do več kilometrov oddaljenega študentskega dela, mestni neredni avtobus pa redno odžira živce in trati več časa, ki bi ga lahko izkoristil precej bolje. Odkar smo trije, menim, da je avto za družino, kot smo mi, nuja. Res je, da je otrok na javnih prevozih brezplačen, a v realnem svetu, bi vsi trije za pot od doma do vrtca in nato dalje vsak do svojega študentskega dela porabili ogromno časa. In če po 8 urnem študentskem delavniku slučajno zamuja avtobus ali pa moram vmes na faks? Otroka je potrebno v 9 urah prevzeti v vrtcu. Prav tako verjamem, da bi bil vsak obisk najinih staršev že pravo potovanje s kupi potovalk in otrokom na javnih prevozih. Še vedno pa uživamo, ko skupaj kolesarimo, se sprehajamo in ko sam odhajam na faks s kolesom. Tako da avto ni uporabljen za vsako malenkost. Kljub temu, da našemu prevoznemu sredstvu teče že deseto leto uporabe, ga zob časa še ni načel in se na cesti odreže zares odlično.

Za našo družino je prav zaradi našega stila življenja, oddaljenosti od starih ter prastarih staršev, študentskega dela in popotniškega duha avto nuja in veliko bogastvo. Kljub temu, da je prav zaradi njega finančnega bogastva manj, ga je zaradi naših izletov in obiskov veliko več v srcu.

 

Preberi še

tabor

Taborjenje z dojenčkom

Leave a comment

Piše: mamica Petra

Lani sem v enem izmed pogovorov prijateljicam rekla: “Ne, jaz pa nikoli ne bom šla z malim otrokom taborit!” To sem mislila zelo resno. Svoje stališče sem jim tudi dodelano utemeljila, z najrazličnejšimi argumenti: “Lahko pride veter, dež, mraz, vročina, pakiranje tisočih pripomočkov … Še sama zase komaj spakiram za v apartma!” Da ne bo pomote, sama sem v otroštvu večino počitnic preživela v šotoru po različnih taborih, vendar si z dojenčkom kampiranja preprosto nisem mogla predstavljati.

3 dni pred odhodom na dvodnevni skavtski tabor sem rekla Kristjanu: “Ni šans, da z Julijo prespiva v šotoru. Ponoči je napovedanih 10 stopinj! Pa ti spakiraj za take pogoje, če si upaš!” Ni me prepričeval in rekel, da lahko z Julijo brez problema prespiva v hiši. Le malce žalostno me je pogledal. Dan pred odhodom na tabor pa mi nekaj ni dalo miru. Pa saj moj otrok ni star en mesec, da ne bi mogel (zavit v spalko, 2 odeji ter 3 pižame) preživeti majske noči na prostem. In sem spakirala za taborjenje.

Pripravila sem identične stvari, kot jih vzamem za spanje v hiši pozimi. Dodatna prtjlaga je bila le ena mini spalka. In tako se je moje kompliciranje končalo.

V petek smo se odpeljali v Zagorje, preživeli čudovit večer in pečenje hrenovk ob ognju. Julija je kljub hrupu, klepetu in petju ob ognju sladko zaspala. Spala je celo noč! Z le enim kratkim jutranjim dojenjem. Tako da, če vaši otroci ne spijo ponoči, poskusite iti šotorit! Zaradi popolne toplotne izolacije je imela celo noč tople noge, roke in ušesa, kar se ne zgodi, če prespimo kjerkoli drugje.

Dogajanje naslednjega jutra pa si verjetno predstavljate. Veselo je kobacala po armafleksih, na skrivaj pojedla nekaj trave in zemlje, se smejala, veliko spala in se igrala z nekoliko večjimi otroki. V bistvu še zdaj ne vem, kdo je bil bolj navdušen nad vsem. Ona ali drugi otroci. Ampak v resnici mislim, da sem še zdaj najbolj vesela jaz, ker imam en predsodek manj.

Največji oboževalec piknik odeje (še bolj pa trave okoli nje)

Preberi še

Potovanja z otrokom z avtobusom

Potovanje z avtobusom, polnim družin

Leave a comment

Piše: mamica Petra

Letošnje prvomajske praznike se je naša družina odpravila na potovanje na jug Italije. Ne, tja nismo šli z avtomobilom ali letalom ampak z avtobusom. Glede na to, da sva s Kristjanom oba absolventa se to za “družinski absolvenski izlet” že spodobi ane? 🙂 🙂 🙂

Avtobus je bil poln družin, tako da je bila tudi sama vožnja prilagojena otrokom od nekaj mesecev naprej. Naša 6 mesečna Julija je bila najmanjša potnica in pred, med in po koncu potovanja sem bila deležna komentarjev:

“Uau, vi ste pa pogumni, da greste s tako majhnim dojenčkom na avtobus.”

“O, na avtobusu je sploh ne slišimo, a sploh kaj joka?”

“Res je pridna, a se rada vozi, kajne?”

“Vidim da, ker vidva nič ne komplicirata,  se tudi otrok odlično počuti na avtobusu.”

Z vsemi komentarji se strinjam. Julija je v lupinici na avtobusu nekaj časa spala, ko je bila lačna se je dojila, vmes sedela na naših kolenih (varnostno to seveda ni dobra ideja) ter uživala v smehu in petju drugih otrok.

Sama sem opazovala nekoliko starejše otroke in prišla do sklepa, da je potovati z dojenčkom pravi luksuz. Lula v pleničko in zaradi njega ni potrebno večkrat ustaviti avtobusa. Še vedno se doji, tako da tudi posebne hrane in zmrdovanja nad italijansko pašto ni bilo. Ko je bila zaspana, sem jo lahko uspavala na dojki, medtem ko se je za malce večje otrokom preveč dogajalo na avtobusu, da bi lahko z lahkoto zaspali. Na jugu Italije tudi nisem ves čas štela, če imam še vse otroke, ker mi iz vozička ali bobe ni mogla tako hitro uiti kot kakšen drug 4 letni nadobudnež. Tako da sem na koncu potovanja vsaki mami, ki me je pohvalila kako obvladam svojega (enega) otroka raje zatrdila, da veliko bolj spoštujem njo, ki ima z vsakim od svojih otrok trikrat več dela in skrbi kot jaz z dojenčkom.

No, pa da se ne bo slišalo, kakor da je vse kot iz pravljice. Preden smo odšli v Italijo, se je Julija brez problema vozila v avtu. Sedaj pa se ves čas joka, ker smo jo na avtobusu razvadli in jo vsakič, ko je malce pojokcala vzeli v naročje. Tega se v avtu pač ne dela. In ona tega (še) ne razume.

Dojenje med vožnjo ni varno, je pa uspavalno.

Preberi še

Geocaching za družine

Svetovna igra za male in velike pustolovce

Leave a comment

Piše: mamica Ana

Pred leti je Klemen odkril igro Geocaching (po slovensko Geolov). Meni je zelo ljuba, saj se jo lahko igraš sam, v družbi, kjerkoli si, v domačem kraju, v hribih, na morju ali na drugem koncu sveta.  Je tako fantastična, da bi jo morala poznati vsaka družina. Tega sem se zavedla pred parimi tedni, ko sta bila pri nas na počitnicah dva moja nečaka, stara 5 in 6 let. Klemen je imel veliko dela za fax, zato sem bila sama z njima in s Klaro. Že usklajevanje njunih interesov je bil pravi izziv (kljub lepemu vremenu), kaj šele Klarinih potreb. Ampak je postalo vse lažje v trenutku, ko sem se spomnila te igre.
Da na kratko razložim: Gre se za igro, katere igrišče je ves svet, igralci pa so lahko vsi prebivalci Zemlje. 🙂 Na njihovi spletni strani najdeš točke (koordinate), kje vse so skriti tako imenovani zakladi. Bistvo igre je, da najdeš zaklad, ga odpreš, se podpišeš – da si ga našel,  če je kaj noter lahko vzameš, a moraš v zameno pustit nekaj drugega noter. Ti zakladi so škatle, škatlice različnih velikosti, ki so jih ustvarili igralci. Koordinate so vnesli v bazo podatkov, da jih lahko zdaj vsi iščemo.


Lahko si predstavljate, da je to otrokom zelo zanimivo (sploh darilca, ki jih dobijo v zakladu, čeprav so ta navadno zelo preprosta – igračke iz kinderjajčk, baloni, nalepke, …). Odlična motivacija za daljše sprehode, pohode.  Ima pa ta igra tudi lastnost, s katero pritegne k igranju nas, ki se igračk iz kinderjajčk ne razveselimo več tako zelo. 😉 Zakladi so pogosto postavljeni na mestih, kjer so kulturne, naravne znamenitosti ali kakšni drugi zanimivi skriti kotički. To je lahko na primer super način, kako raziskovati mesto v tuji državi. Verjetno so zakladi postavljeni ob vseh najpomembnejših znamenitostih, morda pa s pomočjo zakladkov odkrijete kakšen kotiček, ki bo ostalim turistom ostal skrit. Najino poročno potovanje v Kefaloniji je tako postalo vse prej, kot obiskovanje popularnih plaž. 🙂

Tudi midva sva postavila en svoj zaklad in tako na poseben način zabeležila spomin na najino zaroko. Najdeš ga lahko v Logarski dolini. 🙂

Pa še kratka video predstavitev igre Geolov:

http://https://www.youtube.com/watch?v=1YTqitVK-Ts

Preberi še

Prvi obiski pri novorojenčku

Leave a comment

Piše: mamica Petra

Naju z Julijo so v porodnišnico prišli pogledat le najbližji. Poleg novopečenega očka, ki je bil zraven že pri porodu, še moja starša z mojim bratom in sestrama ter Kristjanova družina. Na domu so nas v prvem mesecu obiskali tudi ostali družinski člani ter najbližji prijatelji.

Obiski so v prvi vrsti odvisni od počutja matere in poteka njenega poroda. Tega pa verjetno ne more vnaprej načrtovati, razen če je imela carski rez, po katerem je okrevanje navadno še težje kot po naravnem rojstvu. Tako se pred obiskom vedno posvetujte z mamo, ki naj sama presodi, če želi sprejemati obiske že po prvem dnevu, ko pride domov ali kasneje.

Moj osebni nasvet za prvi mesec ali vsaj prva 2 tedna po porodu bi bil: na obisk lahko pridejo samo osebe, ki si jim mama upa reči: “Prosim, pomij mi posodo, posesaj mi po tleh in odnesi smeti.” Zame je po porodu res lepo skrbel moj mož, vendar je bil vesel vsakega, ki mu je kakorkoli pomagal. Na primer že s tem, da je prinesel govejo juho ali doma narejen zamrznjen golaž, da ga je kasneje lahko le pogrel.

Obiski, ki so kar sami pripravili odlično kosilo 🙂

Tudi Kristjan je bil navdušen! 😉

Preberi še

Veselje pričakovanja, pričakovanje veselja

Leave a comment

Piše: nosečnica Eva

Še samo tri mesece! 40 tednov se sliši veliko, ampak čas pričakovanja kar nekako prehitro teče. Razmišljam o tem, koliko veselja je ta otrok prinesel na svet že samo preden se je rodil. Vsi ga tako nestrpno pričakujemo, midva z Davidom, bodoče babice in dedki, prababice in pradedki, prijatelji. Koliko lepega je ta otrok prinesel na svet že samo s tem, da je. Velikokrat se sploh ne zavedam, kakšno čast imam, da nosim v sebi to malo bitjece, ki raste, diha, pije, brca, sanja …

Hvaležna sem za ta dar od zgoraj! Nič v mojem življenju se ne more primerjati s trenutkom, ko sem zagledala tisti tako opevani plus na testu in nikoli ne bom pozabila, kako so se mi tresle roke in še nadaljnjo eno uro nisem prišla do sape. Da o spancu tisto noč sploh ne govorim! Nosečnost je bila za naju zelo želena, nisva pa računala in matematično načrtovala. Priznam, da tisti mesec nisva ravno najbolj pričakovala vesele novice, sem pa slutila, da se nekaj dogaja… dokler mi ni tudi moja poročna priča rekla, da se je moj zgornji del prsnega koša povečal☺ Potem sem si pa rekla: »Uf, Eva, nekaj pa je že na tem!« In je res.

V naslednjih tednih in mesecih sem od ne vem kje dobila motivacijo in zagon, da naredim še zadnje izpite na medicini, h katerim sem se prej neuspešno spravljala pol leta. Saj zdaj bom pa ja mama! Manjka mi samo še en izpit do diplome in letos sem si zasluženo vzela absolventa.

Ena izmed boljših stvari, ki jih je s seboj prinesla nosečnost (vsaj zame), je tudi ta, da sem veliiiiko manj podvržena čustvenim nihanjem. Včasih se pošalim in prijateljice še posebej goreče navdušujem, da bi zanosile, ker to pomeni kar nekaj mesecev brez PMSja in menstruacije☺ Odkar sem noseča sem manjkrat živčna, slabe volje in hkrati bolj srečna, vzhičena. Je pa res, da me kdaj pa kdaj nenapovedano oblijejo solze sreče in sem bolj dojemljiva in občutljiva. David se je moral na začetku kar navaditi, da sem se takrat, ko bi se prej najbolj razjezila, zdaj nenadzorovano razjokala. Zagotovo lahko rečem, da je nosečnost v vsakem pogledu pozitivno vplivala na najin odnos, saj naju je to še bolj povezalo in težko pričakujeva najinega prvega otročka.

Kljub vsakodnevnim ‘nosečniškim tegobam’, kljub dvomom in mnogim vprašanjem je moja nosečnost takšna – polna pričakovanja, polna veselja.

Srečna nosečnica 🙂

Preberi še

Bodoči očka

Postal bom oče

Leave a comment

Piše: bodoči očka Kristjan

Ob novici, da bom letos postal oče, sem se seveda zelo razveselil, saj sem že od srednje šole razmišljal o tem, da se bom nekoč poročil in si ustvaril družino. Prvi korak je že za menoj, sedaj pa prihaja naslednji in to je, kako postati dober oče in ob tem uresničevati tudi svoje želje in poslanstva.

Continue reading →