Sladkorna bolezen v nosečnosti

Moja izkušnja nosečniške sladkorne

piše: noseča mamica Ana

S temle zapisom se ne želim postavljat na nobeno stran. Ne na stran zdravnikov, ne na stran nosečnic, katerim je diagnosticirana nosečniška sladkorna. Pa tudi ne želim predstaviti teh dveh skupin kot dva ločena bregova, čeprav se iz prejšnje povedi tako sliši. Je pa res, da sem se v začetku tako počutila. Ko sem dobila napotnico za diabetologa se mi je zdelo, da  mi zdravniki želijo sporočiti da sem bolna, da potrebujem njihovo pomoč, sama pa tega nisem čutila in niti želela.

V začetku nosečnosti me je moja ginekologinja napotila v laboratorij, na reden pregled nosečnic. Naročila mi je, naj bom tešča, ko bom šla dati kri. Seveda, pa sem bila večer prej reees lačna in bil je eden redkih dni, ko smo doma imeli Nutello. Velika skušnjava. Malo sva se spogledovali, a nisem bila prepričana, če je to dobra ideja glede na to, da mi bodo naslednje jutro merili sladkor v krvi. Vendar mi je Klemen rekel, da se bo to do jutra spucalo in ne bi smelo vplivati. Seveda, medicincu zaupamo, ne? 🙂 Tako sem ob 21h namazala in zmazala še zadnji kos belega kruha z Nutello in nato sladko zaspala. Zjutraj, ob 7:30 me sestra na okencu vpraša, če sem tešča 12 ur. Ups, bolj kot računam, bolj sem ziher, da ni bilo 12 ur, ginekologinja je rekla samo, naj bom tešča. Sestri sem vseeno prikimala, da nisem jedla že skoraj 12 ur. Naslednjič sem imela ginekološki pregled na svoj rojstni dan, ob 7h zjutraj. To je bil najslabši začetek rojstnega dne ever. Ginekologinja mi je povedala, da so rezultati sladkorja v krvi previsoki. 5,1 – kar je sicer na meji, a še vedno previsoko. Dobila sem napotnico za diabetologa. Približno sem že vedela kaj me čaka, ker je tudi Eva imela nosečniško sladkorno. Vedela sem, da se bom morala pikati. In se držati diete (nisem ženska, ki pred poletjem hujša in na dieto sem pripravljena samo v primeru resnih zdravstvenih težav). In da mi bodo mogoče zaradi tega hoteli takoj po pdp-ju sprožiti porod. AAAAAaaaa neeeee! Nič od tega nočem! Celo nosečnost so mi zagrenili! Klemen me je sicer tolažil, da ni to nič tako groznega, a tolažba ni bila uspešna. Res se mi je zdelo nefer, da sem v to godljo padla zaradi ene meritve sladkorja, na katero niti nisem bila pravilno pripravljena. A ginekologinja mi je rekla, da se ponovitev v laboratoriju ne dela, da je že ena previsoka meritev razlog za obisk diabetologa. Tako sem bila jezna, da sem z naročanjem k diabetologu odlašala skoraj en mesec. Ko sem končno poklicala v ambulanto, je bila sestra kar malo zaskrbljena, kje sem tako dolgo z napotnico hodila, saj bi se morala oglasiti v roku petih dni. Sem se pač izgovorila, da sem bila na dopustu. Potem pa mi je dala prvi prosti termin in nemudoma odložila slušalko. “Supertečni”, sem si mislila in bila še bolj tečna.
Na pregledu, pa me je razveselila nadvse skulirana zdravnica. Povedala mi je, da ve, da sem na spodnji meji previsokega sladkorja, in da je v Sloveniji tako vodenih veliko nosečnic. A da imajo tako nizko mejo postavljeno, ker želijo, da bi se ženske v času nosečnosti zdravo prehranjevale in da bi se rodilo manjše število “debelorojenih” otrok (ne spomnim se, kako točno se je izrazila). S tem mi je povedala, da razume, da nisem bolna, ampak da je to le njihov način preventive. Čeprav se mi je še vedno zdelo malo neumno, me je potolažila. Potem me je povabila na predavanje o prehrani v nosečnosti. Žal sem že vnaprej vedela, da se predavanja ne bom mogla udeležiti, ker smo bili takrat namenjeni na Dansko. Čeprav sem iz njenih besed razumela, da je pričakovati, da naj bi šla na to predavanje in naj bi tam dobila tudi vse pripomočke za špikanje, se ob moji zavrnitvi ni nič razburila (nisem ji povedala, zakaj ne morem na predavanje, rekla sem le, da ne bi šla). Rekla je, da mi bo na kratko razložila kaj naj jem in kaj ne. Dieta se mi je zdela absurdna. Bil je september, komaj sem že čakala grozdje, ona pa reče, naj pojem čim manj grozdja, fig, hrušk. Pri nas na primorskem, je tega domačega sadja na pretek in ko pridem na obisk, skoraj ne potrebujem kosila, večerje, saj je že vmesnih sadnih malic dovolj. 🙂 Ampak sem samo kimala in nič komentirala. Potem mi je še povedala, naj poskušam imeti med obroki dovolj pavze, da na primer po kosilu dve uri ničesar ne jem (ali pijem sladkega). Ok, sem si mislila, to bo šlo. Sestra mi je še razložila princip špikanja. 2-3 piki na dan (samo da preverim sladkor), čez en mesec kontrola, če bodo rezultati ok, je to to, nič inzulina. Kljub iglam v vrečki, sem šla domov malo bolj pomirjena. Vsaj zaradi odnosa zdravnice, ki je bila res skulirana, nič komplicirala, nasmejana, razumevajoča (čeprav je gotovo opazila moj tečen, nezainteresiran pogled, katerega verjamem, da takrat nisem znala skriti).

Doma pa sem se odločila, da diete ne bom upoštevala (malo zaradi trme, lenobe, principa…malo najstnice je pač še v meni :P). Držala sem se le razmikov med obroki, torej da med enim in drugim obrokom res nisem na primer pojedla mandarine, čeprav so me kdaj pa kdaj močno srbeli prsti. Tudi s špikanjem nisem bila najbolj pridna, ampak mi je uspelo nabrati dovolj rezultatov, da je bila zdravnica na pregledu zadovoljna. Ko me je vprašala, kako gre dieta, sem ji priznala, da se diete ne držim, oziroma, da svoje prehrane nisem posebej spremenila, da se pa držim pavze med obroki. Zgledala je zadovoljna, pa tudi rezultati so bili čisto normalni. Res sem bila srečna, ko sem videla, da ne komplicira, če so rezultati ok. Na zadnjem pregledu sem ji potarnala še malo o tem, da me je strah, da bi mi zaradi te “sladkorne” želeli sprožiti porod takoj po predvidenem datumu poroda. Zagotovila mi je, da mi na podlagi mojih rezultatov ni treba sprožiti poroda, žal pa mi tega ni mogla nikamor zabeležiti. Namignila mi je le, da se lahko sama sklicujem na njene besede in svoje rezultate ter se za to borim, ko bom v porodnišnici. Sem že v nizkem štartu. 😉

Bila sem skeptična, ali naj to svojo izkušjno delim z vami – predvsem ker se zavedam, kako neresno sem jemala (in še vedno jemljem) diagnozo nosečniške sladkorne. Zgled res nisem. A vseeno sem se odločila zapisati svojo zgodbo, da vidite, da ni vedno tako grozno, kot zgleda na začetku. Da mogoče kakšno nosečko v podobni situaciji malo potolažim, da bo nosečnost še vedno lepa in niti ne tako zelo drugačna, kot sem si jaz na začetku predstavljala. Da zdravniki v primeru normalnih vrednosti sladkorja v krvi ne komplicirajo in tudi dieta ni nujna, če se izkaže, da je tvoj sladkor v resnici ok. Dieta sama po sebi ni nič slabega in bi v določeni meri koristila tudi meni. A odločiti se moraš za pot, ki bo tebi ugajala in bo še vedno dovolj odgovorna. Meni bi dieta povzročala res veliko nekoristne sitnosti in hvaležna sem, da so bili moji rezultati primerni, predvsem pa sem hvaležna zdravnici, ki je bila najprej človek in me vedno z nasmehom vprašala, če bom zdržala to pikanje in če mi je v veliko breme. Dojela je kakšna pacientka sem in to je pozitivno sprejela.

Preberi še

Sladkorna bolezen

Kako izgleda pregled za glukozo oz. nosečniško sladkorno?

Piše: noseča mamica Petra

Opozorilo: članek vsebuje veliko sarkazma.

Zjutraj sem se zbudila, oblekla in uredila. Potem sem 5 minut žalostno stala pred hladilnikom, ker sem hčerki pripravljala zajtrk, sama pa sem morala ostati tešča z glasno krulečim trebuhom. Molila sem samo, da zdržim brez hrane in bruhanja, ki je običajna posledica, če zjutraj takoj ne dam nekaj v usta.

Mala zmaga: nisem bruhala.

Preživela sem tudi pot do vrtca ter nato laboratorija in to brez da bi se onesvestila od lakote.

Na okencu, kjer sem oddala papirje, sem dobila vprašanje: “A ste 12 ur tešči?” Moji možgani so začeli računati in prižgal se je rdeč alarm: “Odkar sem noseča nisem bila 12 ur brez hrane!” Potem pa sem se spomnila, da sem uspavala hčerko že ob 19:00 in z njo zaspala. Tako da je od zadnjega obroka res minilo toliko ur.

Gospa na okencu me je prijazno vprašala še: “A imate 3 ure časa?” Z vprašanjem me je ponovno zmedla, ker nisem vedela, ali misli še dodatne 3 ure ali tiste 3 ure, ki sem jih že  imela v planu, da jih preživim na stolu v laboratoriju. Počasi mi razloži: “Veste, pregled traja toliko časa.” Jaz pa sem pokimala in si mislila, da bi zjutraj lahko spila vsaj kavo, da bi bila sposobna odgovarjati na tako “zahtevna” vprašanja.

Usedla sem se v čakalnico in bila res hitro na vrsti. Ljudje so me grdo gledali, ker so si verjetno mislili, da sem podkupila sestre, da sem bila na vrsti hitreje od njih. Sestra mi je nato vzela kri in mi povedala, da naj najprej počakam na rezultate prvega testiranja. Če bodo vrednosti pod 5.1 bomo s testom nadaljevali, drugače bom šla domov. Vmes sem oddala še urin. Pri oddajanju urina v nosečnosti je najbolj zabavno to, da četudi lulam tik pred pregledom, me vedno toliko mudi, da dovolj napolnim tisti lonček.

Izvidi prvega testiranja krvi so bili na voljo že čez 15 minut in na mojo srečo ali žalost, so bili pod mejno vrednostjo. To pomeni, da sem morala spiti enormno količino sladkorja. Za to sem imela časa natanko 5 minut. Obožujem mariborski laboratorij, ker tu ne rabiš piti mrzle vode s sladkorjem. Tu ti postrežejo čaj z limono in dodajo predvideno količino sladkorja. Tako sploh nimaš občutka, da piješ nekaj “nagravžnega”. Čaj je v resnici imel čisto enak okus in količino sladkorja, kot tisti iz osnovne šole. Ker sem še iz časa, ko so čaje bolj sladkali, da smo otroci spili vsaj kaj toplega.

Nato so me poslali v drug prostor, kjer sem se morala usesti oz. udobno namestiti ter biti čim bolj pri miru. Načeloma pa naj tudi ne bi šla lulat in naj ne bi nič pila. Prvo uro mi je družbo delala še ena nosečnica. Malce sva se pogovarjali, potem pa sem brala knjigo, ona pa je igrala igrice na telefonu. Internet mi v tisti sobici ni lovil, ampak to sem že vedela od prejšnje nosečnosti, zato sem se oborožila s kupom knjig. Po eni uri sem spet dala kri.

Nato sem ponovno morala eno uro sedeti pri miru (in brati). V bistvu mi je to izredno ustrezalo, saj si zadnje čase ne vzamem časa za branje (svojih knjig). Berem namreč večinoma take, kjer ob branju oponašam živali in se sprašujem, če bi morala poguglati tudi kako se oglašajo žirafe, aligatorji in želve.

Po eni uri sem spet dala kri in šla domov. Odpravila sem se na kosilo ter se nagradila s sladico, ker je moje telo uspešno prestalo test in ni bruhalo ali padlo skupaj. 🙂 Potem sem še 2 dni upala, da me ne pokliče ginekologinja, ki bi mi povedala za slabe rezultate. In ko je bil en teden mimo, sem se uradno veselila, da sem tudi tokrat ušla špikanju z iglami. In ne, resnično prav nič ne zavidam dekletom, ki jih to doleti. Upam, da vas je takšnih čim manj. <3

Preberi še