Spontani splav

1 + 1 ni vedno 3 ali Ko spregovoriš, nagovoriš

Nežno me pobožaš po licu in rečeš, da me imaš neznansko rad. Oči se mi napolnijo s solzami. ”Res jutri zjutraj ne bi naredila testa?”
”Oh, v bistvu bi še malo počakala,” tiho zašepetam in se globoko v sebi na hitro odločim, da je jutri res čas. Da je dovolj odlašanja. Da je čas za pogum in zaupanje.
Odkriješ odejo in mi zlezeš pod majico.
”Haaaaloooooo, je kdo tukaj? Haaaaaloooooo.”
Prisloniš uho na moj trebuh in za trenutek se potopiva v tiho pričakovanje večera. Ko se spogledava, se glasno nasmejiva lastni norosti in nastaviva budilke za naslednje jutro. Tvoja bo prebujanje za službo, moja za prebujanje v konec negotovosti. Za odgovor na vprašanje, ki sva si ga že tolikokrat zastavila. Za tistih nekaj minut, ki se bodo vlekle v neskončnost.

Med tem, ko čakam, se oblačim. Saj veš, da čas hitreje mine. Poškilim prvič in test je negativen. Odleže mi. Ker je res konec negotovosti. Očitno požrem solze razočaranja in se potolažim, da sledijo nove priložnosti. Obuvam nogavice, ko ponovno preverim. Tako, za vsak slučaj. Dve črtici. Dobro. Ne, kaaaaaj? Pomanem oči, umijem obraz. Preverim še enkrat. Pozitivno. Solze že zdavnaj tečejo v potokih, držim se za glavo in hodim po stanovanju. ”To je čudež, to je čudež,” si ponavljam. Jočem od sreče. Jočem od olajšanja in hvaležnosti za ta velik čudež. In tako še celo dopoldne. V presledkih. Vsake pol ure. Še dobro, da danes nimam službe, faks pa šele popoldne.
Ne vem, kako naj Ti sporočim. Naj se kar preoblečem in Ti tečem povedat v službo? Naj Te pokličem? Napišem sporočilo? Iščem elegantno rešitev, da Ti sporočim. Odločim se, da Te počakam doma s kosilom, ko me nenadoma pokličeš, da me čez nekaj minut pobereš pred blokom. Ves čas pogovora zadržujem svoje veselje. ”Odgovarjaj vsakdanje, odgovarjaj nedvoumno,” se prepričujem, srce pa mi poje od veselja. No, sedaj dve srci.
Sedeva nazaj v avto, ko Ti ponudim čokoladico iz škatle. Skrbno pripravljeno. Le, da Ti še ne veš. Odpreš. Samo opazujem Te. Napeta tišina, vendar se ne dava motiti.
”Kaj pa je to,” rečeš in me pogledaš.
”A to pomeni, da je pozitiven test? Mislim, dve črtici sta.”
Samo nasmejem se, Ti pa z najbolj iskrenim vzklikom in orošenimi očmi že slaviš. Sediva v avtu in se še nekaj trenutkov veseliva. Kar na parkirišču.
”Pa kaj, to sva midva,” si rečeva in se odpeljeva.

Na faksu celo popoldne težko sledim, ves čas mi gre na smeh, iščem poti, da bi preskočila konec predavanj. Rada bi šla domov in praznovala s Teboj. Potem pa ob zadnjem obisku stranišča opazim nekaj krvi. Skozi glavo mi šine mnogo misli – od lažno pozitivnega testa, menstruacije, do krvavitev med nosečnostjo. Preskočim sprehod skozi mesto in se zato do doma odpeljem s prvo trolo. Pripravim se na pravo poplavo. Toda doma ni več sledi o krvavitvi. Pomirim se in se odločim, da jutri le pokličem ginekologa. Kar iz službe, kajti čaka me dvanajsturna izmena. Tri nadobudne študentke, ki se zanašajo name. In kup bolnikov, ki jih ne zanima moj dan, temveč njihovo zdravje.
Celo jutro mi gre na jok in žal mi je, da sem pred spanjem pregledala nekaj forumov. Nisem si mogla pomagati. Želela sem si odgovoriti na nekaj vprašanj, čeprav so mi odgovori nanje že davno znani.

Ko medicinski sestri po telefonu skoraj v joku razložim sinočnje dogajanje, me ta pomiri in zagotovi pregled že dopoldne. Tako se do pregleda vsaj malo pomirim in zberem misli.
Med čakanjem opazujem nosečnice, ki čakajo na sprejem. Nehote si tu predstavljam še sebe čez dobrih sedem mesecev, ko me ginekologinja pokliče v ambulanto. Prijazna je, smehlja se mi. In ko ob potrditvi nosečnosti zajokam, sočutno čestita in mi zaželi, da se znova srečava v porodni sobi. Zažarim od ponosa. Zažarim od začudenja, da najini telesi zmoreta. Nastalo je novo bitje.
Nato ginekologinja predlaga bolniški stalež ob rizični nosečnosti. Zadane me. Pa saj vendar ne morem iti na bolniško. Nimam časa. Delam magisterij. Bolniki ne morejo čakati. Kdo me bo zamenjal v službi?
Hitro prekine moj tok misli. Pokaže zaskrbljenost in samo nežno reče: ”Mislim, da je čas, da danes začnete skrbeti zase tako, kot skrbite za vse bolnike. Prav?”
Ostanem brez besed in le nemo prikimam. Šele pri medicinski sestri dojamem, da je res čas, da se umirim. Da si vzamem prosto. Da se poslušam in poskrbim zase ter za malo dete. In tako naj bo vsaj do naslednjega tedna, ko imam ponovni ultrazvočni pregled.
Pokličem Te iz avta in slavnosto najavim, da prihajam domov. Še zadnjič obrišem solze in se odpeljem proti domu. Ves čas razmišljam o dneh, ki me čakajo. O tem, da bo to zagotovo najdaljši teden mojega življenja. Doma takoj odpovem nekaj seminarjev na faksu in se zakopljem pod kup odej. Ja, pod prešito odejo in drugo odejo, ki sem si jo kot dodatno navlekla pred kakima dvema tednoma. Danes mi je jasno, da sem nevede pričela gnezditi.

Ko prideš iz službe, nama skrbno pripraviš kosilo in mi pojasniš, da si do konca tedna vzel dopust. Pokličeva najine domače, ki so razumevajoči in polni vzpodbud. Pridružiš se mi pod kupom odej in tako sva vse do četrtka zvečer, ko se nenadoma ne počutim več dobro. Začnejo se neznosne bolečine v trebuhu, rahla krvavitev. Trudiva se, da naju ne skrbi preveč. Saj so naju vendarle opozorili, da se vse začne s hudo krvavitvijo, do tedaj pa svetovali samo veliko počitka.
Naslednje jutro vseeno pokličem v porodnišnico in po dolgem pogovoru z medicinsko sestro skleneva, da ostanem doma. Dobim nekaj navodil in toplo popotnico za vikend. Nekoliko se pomirim, ko čez nekaj minut začutim, da moram nujno na stranišče. Občutek, da z vsakim krčem nekaj leze proti koncu. Proti stranišču.
Prestrežem. Dolgo časa strmim. Sploh se ne morem premakniti. Nič krvi, ampak je jasno. To je to. S tresočim glasom Te pokličem v kopalnico. Težko najdem besede. Zmorem povedati samo toliko, da Te prosim, če se lahko posloviva. V tišini. Vsak na svoj način. Pa vendar skupaj. Nato potegnem vodo.

Vožnja do porodnišnice je tako naporna, da na trenutke samo lovim sapo in ničesar ne morem spraviti iz sebe. Želim se pogovarjati s Teboj. Želim vedeti, kako si Ti? Poslušam Te. Najraje bi vpila, pa nimam moči za to. Jokam do onemoglosti. V čakalnici moram medicinski sestri dvakrat pred vsemi razložiti, zakaj sem brez napotnice. Drugič ne zdržim, zato bruhnem v jok in iz sebe spravim le kup besed brez vsakega smisla. Ko končno oddam zdravstveno kartico in prevzamem svoj zdravstveni karton, se nežno privijem k Tebi in hlipam. Pred vsemi čakajočimi. In oba še bolj boli.
Čakam, da pregled mine. Dobim kup navodil, ki jih kar ne razumem. Nočem jih razumeti. Vse me boli. Navodila si oblikujem po svoje. Prvo nadstropje. Dve tabletki. Nič hospitalizacije. Takoj domov. Potem se bo začela obilna krvavitev. Vzemita si čas, da odžalujeta…

In sva si ga. Naslednjih nekaj dni, do mojega rojstnega dne, bolj intenzivno. Potem pa sva sklenila, da sva neizmerno blagoslovljena. Drug z drugim. Z najino ljubeznijo. S tem, da sva se poročila zaradi naju. In če bodo sad najine ljubezni otroci, bo veselje še toliko bolj pomnoženo. Do tedaj pa se veseliva vsakega dne, ko imava drug drugega in rasteva ter se krepiva v najini ljubezni. Ko sva odprta za novo življenje. In sva že malo mami in ati.
Toda bolečina ne izgine kar čez noč. Boli in skeli vsakič znova. Ko zagledaš nosečnico na avtobusu, ko študiraš podobno snov za izpit ali ko je noseča tvoja zelo ljuba prijateljica. Ostane grenak priokus.
In zavedanje, da nisva sama? O, da. Pomaga. Kajti bolečino zdraviš, ko spregovoriš. In ko spregovoriš, nagovoriš.

Preberi še

CITROËN C3 AIRCROSS, NOVI KOMPAKTNI SUV

Video: Študentska družina testira avto CITROËN C3 AIRCROSS

V test smo dobili CITROËN C3 AIRCROSS, NOVI KOMPAKTNI SUV. Poglejte kaj smo počeli z avtomobilom in kako smo se imeli.

Vse vas pa povabimo, da se prav tako kot mi, s polnim tankom zapeljete na kakšen izlet in stestirate, ali CITROËN C3 AIRCROSS zadovolji tudi #vseplati vašega življenja! Kliknite tu in si rezervirajte termin, da prevetrite možgane v izpitnem obdobju na -> www.vseplati.si

Preberi še

Moje telo v odsevu izložbenega okna

Piše: noseča mamica Petra

Grem mimo izložbe na ulici in se pogledam v odsev. Ne vidim, kaj je postavljeno za izložbenim oknom, ampak gledam sebe. Ko sem bila mlajša, oziroma pred nosečnostjo, sem vedno malce potegnila trebuh noter. Ne vem ali to počnejo vse ženske, ki imajo po osebnem mnenju malce preveč špeha na trebuhu, ali sem to počela samo jaz. Ko grem sedaj mimo svojega odseva v izložbi, me obda veliko več misli kot je ta, kako izgledam. Priznam, najprej se sama sebe malce ustrašim in si rečem: “O, saj sem kot slon!” Potem pa pomislim, da ravno zaradi velikega trebuha vem, da je bitje v meni načeloma dobro razvito.

Grem naprej in razmišljam. Kako zanimivo je, da se 18 mesecev svojega življenja ne rabim obremenjevati z maščobo in velikostjo svojega trebuha, ki se mi je včasih zdela največji problem v življenju. Kako sedaj, v nosečnosti, kar naenkrat cenim svoje telo. V tem obdobju se vsaj nekoliko potrudim, da zdravo jem in da spim dovolj, da ne pregorim. Poleg tega se ukvarjam predvsem s stvarmi, ki me osrečujejo. Ko tako razmišljam, ugotovim, da spoštujem svoje telo, ki daje dom, hrano, zavetje in toplino še nekomu drugemu in kar naenkrat je pomembno kaj z njim počnem in kaj vanj vnesem.

Moram priznati, da sem po prvem porodu še bolj začela ceniti svojo ženskost. Prej se namreč nisem zavedala, da je moje telo sposobno donositi in roditi nekaj živega in tako resničnega. In komaj čakam, da ta čudež doživim še enkrat.

Moj odsev v izložbenem oknu verjetno nikoli ne bo enak tistemu pred porodom. Ne glede na velikost trebuščka, se bodo na njem razpredale strije. Tudi kakšen drug del mojega telesa bo spremenil obliko. Ampak jaz v njem ne bom opazila svojega odseva. Ampak dve mali bitji, ki bosta skakljali okoli mene.

Nosečnica

Foto: Kaja Božiček

 

Preberi še

 

Baby shower dekoracija

Dekoracija prostora za baby shower

Organizacija Aninega prvega baby showerja je bila zame nekoliko lažja kljub kolokvijem v tistem obdobju. No, saj sama organizacija dogodka niti ni bila zahtevna tudi v drugo. Večji problem zame je bil urediti prostor, ki ni bil ravno estetski in ga spremeniti v nosečnici prijetnega.

Pri tem nam je pomagala Ana Evelina, ki se ukvarja z dekoriranjem prostorov za poroke in druge dogodke. Prejšnjič smo morale ves material kupiti oziroma priskrbeti same. Tokrat ga je prinesla ona. Glede na to, da ima za sabo že kar nekaj dogodkov, ki jih je okraševala, je imela na voljo veliko svojega materiala. Pred dogodkom me je povprašala kaj ima Ana rada in ker jo obe poznava, sva se odločili, da Anin baby shower ne bo v ameriškem slogu, ampak bolj s pridihom narave in gozda. Temo sva zadeli v piko, saj mi je Ana po koncu baby showerja zaupala, da jo je okrasitev spominjala na dekoracijo njene poroke. <3

Ana Evelina, ki ustvarja pod imenom Avelina, je v bistvu iz izredno nefotogenične učilnice in prostora, naredila pravi čudež:

Darila je lično zložila, mize prekrila s prti, dodala rože, ki jih Ana obožuje ter majhne malenkosti: svečke, okvirje z inspirativnimi mislimi, lesene podstavke … Seveda nismo pozabile tudi na hrano: slaščice in sadje za nosečnico in vse ostale.

Nalepke za vodo so nam izdelali dekleti, ki obvladata grafični design in imate res lepe izdelke. Najdete ju na: 100% in love

Ani smo za spomin ustvarile tudi spominsko sliko. Tudi za to je dala idejo Ana Evelina.

V našo okrasitev in igre smo vključile še nekaj lepih izdelkov slovenskih ustvarjalk. Ena izmed teh je papirnata tortica, ki jih izdeluje Tame’s World.

V vsako tortico je Ana zapisala materinski nasvet za prijateljice. Pokažemo vam le enega, ker so bili nasveti res dobri in jih bo Ana z vami delila v drugi objavi. 🙂

Za okrasitev prostora in kot darilo za vsako udeleženko smo uporabile tudi svečke, ki jih izdeluje Nina, ki ustvarja Pravljične svečke – Fairy candles  Če nosečnica že ve spol dojenčka, lahko v škatlo doda tudi napis s spolom prihajajočega člana.

V dekoracijo in na koncu v darilo in spomin smo Ani podarile voščilnico oziroma kar mali album z našimi fotografijami, ki ga je ustvarila Špela, ki izdeluje neverjetno lepe voščilnice in fotoalbume. Več jih najdete na Lace Book.

Slike smo izbrale me, ona pa je izdelala album, v katerega smo lahko napisale tudi svoje želje in spomine. Jaz osebno še nisem videla tako čudovito ročno izdelanega albuma s slikami.

Članki s podobno vsebino:

 

Preberi še

Sladkorna bolezen v nosečnosti

Moja izkušnja nosečniške sladkorne

piše: noseča mamica Ana

S temle zapisom se ne želim postavljat na nobeno stran. Ne na stran zdravnikov, ne na stran nosečnic, katerim je diagnosticirana nosečniška sladkorna. Pa tudi ne želim predstaviti teh dveh skupin kot dva ločena bregova, čeprav se iz prejšnje povedi tako sliši. Je pa res, da sem se v začetku tako počutila. Ko sem dobila napotnico za diabetologa se mi je zdelo, da  mi zdravniki želijo sporočiti da sem bolna, da potrebujem njihovo pomoč, sama pa tega nisem čutila in niti želela.

V začetku nosečnosti me je moja ginekologinja napotila v laboratorij, na reden pregled nosečnic. Naročila mi je, naj bom tešča, ko bom šla dati kri. Seveda, pa sem bila večer prej reees lačna in bil je eden redkih dni, ko smo doma imeli Nutello. Velika skušnjava. Malo sva se spogledovali, a nisem bila prepričana, če je to dobra ideja glede na to, da mi bodo naslednje jutro merili sladkor v krvi. Vendar mi je Klemen rekel, da se bo to do jutra spucalo in ne bi smelo vplivati. Seveda, medicincu zaupamo, ne? 🙂 Tako sem ob 21h namazala in zmazala še zadnji kos belega kruha z Nutello in nato sladko zaspala. Zjutraj, ob 7:30 me sestra na okencu vpraša, če sem tešča 12 ur. Ups, bolj kot računam, bolj sem ziher, da ni bilo 12 ur, ginekologinja je rekla samo, naj bom tešča. Sestri sem vseeno prikimala, da nisem jedla že skoraj 12 ur. Naslednjič sem imela ginekološki pregled na svoj rojstni dan, ob 7h zjutraj. To je bil najslabši začetek rojstnega dne ever. Ginekologinja mi je povedala, da so rezultati sladkorja v krvi previsoki. 5,1 – kar je sicer na meji, a še vedno previsoko. Dobila sem napotnico za diabetologa. Približno sem že vedela kaj me čaka, ker je tudi Eva imela nosečniško sladkorno. Vedela sem, da se bom morala pikati. In se držati diete (nisem ženska, ki pred poletjem hujša in na dieto sem pripravljena samo v primeru resnih zdravstvenih težav). In da mi bodo mogoče zaradi tega hoteli takoj po pdp-ju sprožiti porod. AAAAAaaaa neeeee! Nič od tega nočem! Celo nosečnost so mi zagrenili! Klemen me je sicer tolažil, da ni to nič tako groznega, a tolažba ni bila uspešna. Res se mi je zdelo nefer, da sem v to godljo padla zaradi ene meritve sladkorja, na katero niti nisem bila pravilno pripravljena. A ginekologinja mi je rekla, da se ponovitev v laboratoriju ne dela, da je že ena previsoka meritev razlog za obisk diabetologa. Tako sem bila jezna, da sem z naročanjem k diabetologu odlašala skoraj en mesec. Ko sem končno poklicala v ambulanto, je bila sestra kar malo zaskrbljena, kje sem tako dolgo z napotnico hodila, saj bi se morala oglasiti v roku petih dni. Sem se pač izgovorila, da sem bila na dopustu. Potem pa mi je dala prvi prosti termin in nemudoma odložila slušalko. “Supertečni”, sem si mislila in bila še bolj tečna.
Na pregledu, pa me je razveselila nadvse skulirana zdravnica. Povedala mi je, da ve, da sem na spodnji meji previsokega sladkorja, in da je v Sloveniji tako vodenih veliko nosečnic. A da imajo tako nizko mejo postavljeno, ker želijo, da bi se ženske v času nosečnosti zdravo prehranjevale in da bi se rodilo manjše število “debelorojenih” otrok (ne spomnim se, kako točno se je izrazila). S tem mi je povedala, da razume, da nisem bolna, ampak da je to le njihov način preventive. Čeprav se mi je še vedno zdelo malo neumno, me je potolažila. Potem me je povabila na predavanje o prehrani v nosečnosti. Žal sem že vnaprej vedela, da se predavanja ne bom mogla udeležiti, ker smo bili takrat namenjeni na Dansko. Čeprav sem iz njenih besed razumela, da je pričakovati, da naj bi šla na to predavanje in naj bi tam dobila tudi vse pripomočke za špikanje, se ob moji zavrnitvi ni nič razburila (nisem ji povedala, zakaj ne morem na predavanje, rekla sem le, da ne bi šla). Rekla je, da mi bo na kratko razložila kaj naj jem in kaj ne. Dieta se mi je zdela absurdna. Bil je september, komaj sem že čakala grozdje, ona pa reče, naj pojem čim manj grozdja, fig, hrušk. Pri nas na primorskem, je tega domačega sadja na pretek in ko pridem na obisk, skoraj ne potrebujem kosila, večerje, saj je že vmesnih sadnih malic dovolj. 🙂 Ampak sem samo kimala in nič komentirala. Potem mi je še povedala, naj poskušam imeti med obroki dovolj pavze, da na primer po kosilu dve uri ničesar ne jem (ali pijem sladkega). Ok, sem si mislila, to bo šlo. Sestra mi je še razložila princip špikanja. 2-3 piki na dan (samo da preverim sladkor), čez en mesec kontrola, če bodo rezultati ok, je to to, nič inzulina. Kljub iglam v vrečki, sem šla domov malo bolj pomirjena. Vsaj zaradi odnosa zdravnice, ki je bila res skulirana, nič komplicirala, nasmejana, razumevajoča (čeprav je gotovo opazila moj tečen, nezainteresiran pogled, katerega verjamem, da takrat nisem znala skriti).

Doma pa sem se odločila, da diete ne bom upoštevala (malo zaradi trme, lenobe, principa…malo najstnice je pač še v meni :P). Držala sem se le razmikov med obroki, torej da med enim in drugim obrokom res nisem na primer pojedla mandarine, čeprav so me kdaj pa kdaj močno srbeli prsti. Tudi s špikanjem nisem bila najbolj pridna, ampak mi je uspelo nabrati dovolj rezultatov, da je bila zdravnica na pregledu zadovoljna. Ko me je vprašala, kako gre dieta, sem ji priznala, da se diete ne držim, oziroma, da svoje prehrane nisem posebej spremenila, da se pa držim pavze med obroki. Zgledala je zadovoljna, pa tudi rezultati so bili čisto normalni. Res sem bila srečna, ko sem videla, da ne komplicira, če so rezultati ok. Na zadnjem pregledu sem ji potarnala še malo o tem, da me je strah, da bi mi zaradi te “sladkorne” želeli sprožiti porod takoj po predvidenem datumu poroda. Zagotovila mi je, da mi na podlagi mojih rezultatov ni treba sprožiti poroda, žal pa mi tega ni mogla nikamor zabeležiti. Namignila mi je le, da se lahko sama sklicujem na njene besede in svoje rezultate ter se za to borim, ko bom v porodnišnici. Sem že v nizkem štartu. 😉

Bila sem skeptična, ali naj to svojo izkušjno delim z vami – predvsem ker se zavedam, kako neresno sem jemala (in še vedno jemljem) diagnozo nosečniške sladkorne. Zgled res nisem. A vseeno sem se odločila zapisati svojo zgodbo, da vidite, da ni vedno tako grozno, kot zgleda na začetku. Da mogoče kakšno nosečko v podobni situaciji malo potolažim, da bo nosečnost še vedno lepa in niti ne tako zelo drugačna, kot sem si jaz na začetku predstavljala. Da zdravniki v primeru normalnih vrednosti sladkorja v krvi ne komplicirajo in tudi dieta ni nujna, če se izkaže, da je tvoj sladkor v resnici ok. Dieta sama po sebi ni nič slabega in bi v določeni meri koristila tudi meni. A odločiti se moraš za pot, ki bo tebi ugajala in bo še vedno dovolj odgovorna. Meni bi dieta povzročala res veliko nekoristne sitnosti in hvaležna sem, da so bili moji rezultati primerni, predvsem pa sem hvaležna zdravnici, ki je bila najprej človek in me vedno z nasmehom vprašala, če bom zdržala to pikanje in če mi je v veliko breme. Dojela je kakšna pacientka sem in to je pozitivno sprejela.

Preberi še

Otrok in Montessori

Druga nosečnost

piše: Noseča mamica Ana

Moja prva nosečnost je bila sanjska. Bila sem zadnji letnik na faxu, predavanja in vaje sem imela večinoma popoldan, kar pomeni, da sem lahko dopoldan spala, kolikor sem potrebovala. Bilo je vse novo, veliko sem lahko sanjala, raziskovala, občudovala. Moje telo se je spreminjalo, a k sreči nisem imela nobenih težav, počutila sem se čisto nenosečniško. 🙂
Ko se sedaj pogovarjam s prijatelji, me navadno vprašajo kako kaj nosečnost, in mi že nakažejo, da je verjetno zdaj, v drugo lažje. Ker že vem kako nosečnost poteka, ni mi treba več toliko raziskovati, se pripravljati na porod … Pa ni tako, z veseljem bi bila še enkrat prvič noseča. 🙂 Da bi lahko spala, ker mi več kot 7 ur ne uspe – v prvi nosečnosti sem spala v povprečju po 9 ur. Mogoče je bilo prav spanje razlog, da sem se izognila slabosti – tokrat mi slabost ni prizanesla. Da bi vsak teden navdušeno na aplikaciji prebirala, kaj se je ta teden dogajalo z otročičkom (prvič je navdušenje mnogo večje). Da bi spet lahko večere namenila temeljiti pripravi na porod, ki je v drugo prav tako pomembna, kot v prvo. Da bi lahko bila nosečka kraljica, ki ne sme ničesar dvigovati in vsi prestrašeno skrbijo zate. Čeprav je Klara že dokaj samostojen otrok, jo moram nekajkrat na dan vzdigniti in jo zaradi trme, utrujenosti ali zamujanja kam odnesti. In to občuti moj hrbet, trebuh in vse, kar je tam spodaj. 😀 No, tokrat se počutim veliko bolj nosečniško. Kolesarjenje mi ne ugaja najbolj, prav tako ne hoja po stopnicah. Včasih se mi zdi, da bom že kar rodila. Takrat vem, da je čas za počitek.
Kaj pa je tokrat lepše? Brce sem čutila že veliko prej in čutim jih dosti bolj intenzivno. Trebušček je večji in ponosna sem nanj. 🙂 Klara že razume, da je v mojem trebuhu dojenček in rada ga poboža, mu kaj zapoje in da poljubček. To je ena najlepših razlik. <3

Preberi še

Finance

Selitev: DA ali NE?

piše: Noseča mamica Ana

Zdaj, ko pričakujete drugega otrok, se boste selili? Je vprašanje, ki ga zadnje čase kar pogosto slišim. Ne, ne bomo se. Ker po nekaj ponudbah, debatah in premislekih lahko rečem, da je naše stanovanjce v študentskem domu trenutno za nas še vedno dovolj veliko in seveda najbolj ugodno.

Ker živimo v predelu Maribora, ki je eden bolj družinam prijazen. Ker imamo pred blokom zelenico in druge površine, kjer avti ne švigajo mimo. Ker imamo uporaben balkon. Ker imamo tako poleti kot pozimi v stanovanju prijetne temperature. Ker nam študentje na recepciji krajšajo čas in se radi preganjajo s Klaro. Ker so tu tudi druge študentske družine, ki imajo otroke podobne starosti. Ker je v študentskem domu večnamenski prostor, ki je večino leta Klemenov študijski prostor. Ker ne rabimo skrbeti za položnice, števce elektrike, plina, vode in ker plačamo samo eno položnico.

Seveda bomo spet morali malo modificirati stanovanje. Naša spalnica bo postala še bolj skladišču podobna in naša dnevna soba še bolj otroška. Spet bomo veselo obiskali Ikeo in reorganizirali omare, še malo se bomo ugnezdili. Spet bom srečna, ker je moj tata mizar, ki izpolni vse naše želje in naše stanovanje spreminja v še bolj popolno. V postelji se bomo od januarja naprej še bolj stiskali, v kopalnico pa vsi več ne bomo mogli. 🙂

Preberi še

Dojenje

Dojenje: stres ali udobje?

Piše: noseča mamica Petra

Dojenje je nekaj najlepšega, kar lahko da mati otroku. Na začetku je bilo zame to tudi neverjetno boleče, zakomplicirano in težko. Sama sem prvi mesec uporabljala nastavke, zbolela za dvema mastitioma in se, ravno obratno kot večina mamic dandanes, ubadala s tem, da imam preveč mleka. A potem je dojenje steklo in ne predstavljam si, koliko več časa, denarja in omejenosti pri naših potovanjih bi mi vzela priprava adaptiranega mleka, če ne bi vztrajala. Sama menim, da ni prav nič narobe, četudi se otroci hranijo preko stekleničke, prav tako bodo zrasli v normalne odrasle. Seveda pa je za mamo in otroka veliko lažje, bolj zdravo, cenejše in udobneje, če se otrok doji.

Kot verjetno veste, dojenje spodbuja krčenje maternice, meni je pomagalo izgubiti nekaj kilogramov po porodu, čeprav sem jedla veliko več kot v nosečnosti (kar je edino pravilno, saj z dojenjem porabimo več kalorij kot v nosečnosti!), nasploh pa se materino mleko spreminja glede na potrebe otroka. O tem si več preberite v Willmini knjigi 10 P-jev za uspešno dojenje. Srčno priporočam, da knjigo preberete že v nosečnosti. Zagotavljam vam, da vas bo nasmejala, na sploh pa boste izvedele pomembne in zanimive informacije, ki jih jaz nagonsko nisem vedela.

Še eno stvar bi rada delila z vami. Ko sem 3 dni po porodu dobila vročino in mastitis, ter morala k zdravniku, sem mislila, da sem na dnu. Zdravnica mi je rekla, da mi bodo odrezali dojki, če se ne znebim vozličkov v njih. Seveda se to kar tako ne zgodi. Sama sem bila po porodu izredno občutljiva in doma sem jokala, da bom ravno zaradi dojenja ostala brez dojk. Ne vem, zakaj mi je bilo takrat tako škoda denarja. Danes vem, da bi plačala tistih par evrov, da bi k meni prišla svetovalka, mi dala nekaj napotkov, kako se znebiti mastitisa (poizkusila sem namreč čisto vse, kar je pisalo v knjigah in na internetu) ter me predvsem pomirila. Jaz pa sem zaradi sekiranja čez nekaj dni zbolela še za enim mastitisom in pristala na tabletah, čeprav to sploh ne bi bilo potrebno.

Polagam vam na srce, če imate težave z dojenjem, plačajte tistih nekaj evrov, pogovorite se s svetovalko in privarčevali boste marsikakšen evro, ki bi ga drugače dali za stekleničke in adaptirano mleko. Vse svetovalke so namreč imele težave z dojenjem, ko so same dojile. Mislim, da niti ena nima pravljične zgodbe. In s tem ni nič narobe. Vsi otroci so zrasli na dodatkih ali pa materinem mleku. Je pa lepše, če se mamica, ki ji dojenje ne steče, ne obremenjuje toliko, si poišče pomoč ter si tako olajša naporne prve dni.

Ta teden je slovenski teden dojenja. Slovenske svetovalke za dojenje cel teden nudijo brezplačna predavanja in nasvete. Več o tem si lahko pogledate tu: SLOVENSKI TEDEN DOJENJA

 

 

Preberi še

Koča pri triglavskih jezerih

Plani, neuspehi, cilji in mali čudež

Piše: noseča mamica Petra

V letošnjem letu mi je marsikaj uspelo in marsikaj še ne. Morda prav zato zadnja dva meseca nisem objavila nobenega članka. Imam nekakšno slabo vest. Predmet, ki sem ga nameravala narediti že v januarju, se je nekako prestavil na junij in ker se tudi takrat nisem zares potrudila, mi je v resnici ostal za avgust. Na to nisem niti pod razno ponosna, prej zelo žalostna in kar malce razočarana. Lahko bi krivila svoje čustveno stanje, odkar sem mamica, saj je moja prioriteta nekje drugje kot pri faksu, ampak to ni prav, saj je tudi kot mama nekako moja dolžnost, da čim prej doštudiram in se zaposlim.

V tem letu sem dobila v upravljanje še 2 Facebook strani, pišem članke za časopis, naredim kakšno spletno stran in pomagam pri organizaciji Blogsija 2017, ki se bo odvijal jutri. In vse to med porodniško. Pa še vseeno me prijatelji velikokrat vprašajo, kaj počnem z otrokom doma in kljub temu, da jim naštejem vse to, na koncu skomignejo z rameni in rečejo: “O, tebi je pa res fajn, malce se igraš in ko spi visiš na računalniku.” Res mi je lepo, saj počnem tisto, kar me veseli, pa vendar je zelo naporno. V bistvu je kar težko biti 100% z otrokom in takoj, ko mu uspe zaspati ali se zaigrati, skočiti na računalnik in kaj konkretnega postoriti, ko si že prej porabil kar nekaj energije za igro, pripravo hrane zate in otroka, pranje, pomivanje…

V zadnjem času so mi ogromno pomagali mož, moji ter njegovi starši, ko so pazili na Julijo, jaz pa sem delala za faks. Tako je bilo veliko lažje. Malce me daje tudi utrujenost, nenehna lakota,  slabost, pretesne hlače. Ampak o tem v kakšni naslednji objavi. 🙂

Preberi še