Oznaka: Nosečnost

Gnezdenje po študentsko

Piše: nosečka in mamica Helena

Sedaj pa je res prišel že čas, ko morava imeti vse pripravljeno na prihod novega člana. Zadnje tedne gnezdim s svetlobno hitrostjo. 

Zelo prav mi pridejo izkušnje, kaj vse sem uporabljala pri Lari in kaj je tisto, v kar je res vredno investirati. 

Preden berete dalje naj še povem, da sva za dražje stvari, za katere sva vedela, da jih potrebujeva, vključila najini družini. Povedala sva jim, naj se raje zberejo skupaj in nama prispevajo za konkretno stvar, ki jo potrebujeva (npr. avtosedež, voziček, …), kot pa da vsak posebej kupuje neke malenkosti, igračke, pliškote, ki jih ne potrebujemo. To je super priložnost, da se starša malce finančno razbremeni in hkrati sorodniki nimajo težav z idejami kaj kupovati – nama so tako prispevali za trip-trap stolček  z opremo.

Za dopolnjen oz. razširjen seznam kliknite še na Seznam stvari za mamico in dojenčka, ki sta na napisali še drugi študentski mamici.

OBLAČILA 

Oblačil sem nekaj dobila, večino sem jih nakupila preko FB skupine Nosečka bolšjak ali Marketplaca, kjer sem brskala in brskala, da sem dobila ugodno in kvalitetno. 

Zakaj so rabljena oblačila super? 

Ker so večkrat preprana in bolj kot je oblačilo preprano, manj umetnih/škodljivih kemikalij ima v sebi. 

Nekaj bodijev in hlačk ter kakšno jopico sem kupila novo. Večinoma v Lidlu in Hoferju, ko so imeli posebno ponudbo za dojenčke, kakšen kos tudi v H&M in kasneje tudi v Pepcotu. 

Kaj od oblačil nam je prišlo prav: 

  • dolgi bodiji na preklop (da ni potrebno dajati čez glavo), 
  • navadni dolgi bodiji, 
  • dolge hlačke ali žabice, 
  • nogavičke, 
  • jopice, …

Pri novorojenčku sem res pazila, da so materiali čim bolj mehki in da ni nepotrebnih elastik ali šivov, ki bi ga motili. 

Nam se je super obneslo, da sem si že v naprej pripravila oblačila do vključno št. 68, da mi ni bilo treba takoj, ko je neko številko prerasla, že brskati, prati in likati naslednje, ampak sem imela vse pripravljeno.

Številčno bi rekla, da imejte majhnih številk več na zalogi (jaz imam cca 15 kompletkov – bodi in hlačke), ker gre (vsaj pri nas je bilo tako) velikokrat kaj skozi pleničko ali pa lahko dojenček po podojih poliva. 

Vem, da sem prve tedne Laro tudi po 4-5x na dan preoblačila. 

NEGA

Od nege smo uporabljali čim manj stvari. Dojenčkova koža je zelo občutljiva in nežna. 

  • MAZILA ZA RITKO: 
    • Hladilno mazilo za ritko smo uporabljali samo po kakanju in še to ne vsakič. V kolikor je prišlo do kakšnega vnetja, sem uporabila ali Sudocrem ali Praško pasto. 
    • Nasvet: v porodnišnici dobite kremico za ritko vašega dojenčka. Ker to kremico dobi vsak dojenček svojo, jo lahko ob odhodu vzamete s seboj, oni jo tako ali tako po vašem odhodu vržejo v smeti (ta nasvet mi je dala prijateljica, ki je delala v porodnišnici).
  • NEGA POPKA: 
    • Fiziološka raztopina
    • Sedaj sem večkrat slišala, da priporočajo čiščenje z Ofenoseptom (bom sedaj tudi jaz poskusila)
  • KOPANJE
    • Trdo milo
  • TEMENCA
    • Čistili smo jih kar z olivnim oljem in glavničkom. Se je super obneslo.
    • Glavniček sem kupila tisti, ki ima na eni strani trde plastične ščetine, na drugi pa so mehkejše iz silikona (ne vem če je silikon, je neka mehkejša masa – mislim, da je glavniček znamke dr. Gorkić)
  • FIZIOLOŠKA RAZTOPINA
    • Za čiščenje noska (plus baby vac)
  • PLENIČKE
    • Ne si narediti prevelike zaloge majhnih pleničk, ker dojenčki hitro rastejo oz. lahko, da bo vaš dojenček večji in vam bodo ostajale
    • Mi smo pri Lari uporabljali prvi dve številki pleničk od Pampers, nato pa Müller znamko
    • Poskusili smo tudi s pralnimi, ampak nam žal ni šlo (morda sem bila premalo vztrajna), v kolikor vas zanimajo pralne pleničke vam priporočam FB skupino Pralne plenice – vse o pralnih plenicah in Pralne plenice iz aliexpressa. 

TETRA PLENICE

Tetra plenice (cca. 50 kos) sem podedovala od starejše sestre, ki je imela dojenčka pred menoj. Ko sem videla, koliko jih je, sem se nasmejala in si mislila, oh spet je nekaj pretiravala. 

No, ampak izkazalo se je, da sem vse že v nekaj dneh porabila oz. so bile za v pranje, zato predlagam, da jih imate raje več kot manj. Uporabljala sem jih pri dojenju, na začetku sem jih dajala čez ramo zaradi polivanja ali pa če je kdo od sorodnikov želel dojenčka vzeti v naročje. Podlagala sem jih tudi na previjalno podlogo in še danes jih uporabljamo pri Lari po tuširanju – čez stroj raztegnemo tetra pleničko, da se nanjo vsede. 

Verjetno bi bilo tudi 20 kosov čisto dovolj, ampak ker sem jih pač imela, sem jih uporabljala. In prav so mi prišle. Nekaj jih je še tašča našla v omari, takih, ki so bile 30 let stare, ampak še vedno uporabne. Tudi tetra pleničke prodajajo rabljene na že zgoraj omenjenih straneh.

VOZIČEK

Pri vozičku se ne bi osredotočala na znamko, ampak bi vam rada napisala, kaj se je za nas izkazalo za uporabno oz. kaj mi je pri vozičku pomembno. 

NA KAJ BODITE POZORNI: 

  • Velikost košare (to je bil pri Larinem največji minus, ker je košaro prerasla v 3m, zato smo se sedaj odločili za drugega)
  • Gume na vozičku (razmislite po kakšnem terenu boste vozičkali. Če je to gozdna pot ali makadam je super, če so gume temu prilagojene)
  • Priključek za lupinico (za kakšen hiter opravek je to super, sploh če ti dojenček zaspi v avtu, da ga ni potrebno prestavljati v košaro)
  • Športni del, ki se poleže (da se lahko otroka spusti v ležeči položaj, ko zaspi)
  • Dovolj velika (spodnja) košara za shranjevanje (to mi je pomembno tudi sedaj, ker že za Laro nosim veliko stvari s seboj, potem bo pa še dojenček)

POSTELJICA/ZIBKA

Pred nakupm priporočam, da razmislite ali bo otroček spal v svoji posteljici ali z vami/vama. Mi smo zibko in posteljico dobili. 

Lara je v zibki spala točno 1h v celem svojem življenju. V posteljici pa mislim da eno noč oz. še to samo polovičko noči. 

Pri dveh letih smo sestavili večjo posteljo in sedaj spi v njej. 

Sedaj v drugo, posteljice sploh nismo sestavljali. Zibko pa imamo ampak zgolj zato, da v kolikor bo dojenčica spala, jo bom odložila v zibko, da bo na varnem pred Laro.

Zakaj smo se odločili, da dojenček spi kar z menoj? Ker je tako bolj enostavno, ni potrebno ponoči vstajati za podoje, dojenčki pa tudi dokazano bolje spijo, če čutijo mamino bližino.

Zaradi zgoraj omenjenih razlogov, smo se odločili, da raje investiramo v večjo zakonsko posteljo 8200×200), kot v dodatne posteljice/zibke, …

GNEZDECE

Nama je bilo gnezdece uporabno prvih nekaj mesecev, kupila sem rabljenega v FB skupinici Nosečka bolšjak. Lara je v njem spala dnevne počitke in da ni bila kar na kavču, je spala v gnezdecu.

Če se prav spomnim, je stal 20 evrov. 

AIREX

(izpostavljam prav določeno znamko, ker po mojem mnenju nima konkurence oz. je daleč najbolj kvalitetna glede na dobrobit otroka in kvaliteto izdelave)

To je eden izmed pripomočkov, v katerega je vredno vložiti nekaj več evrov. Mi imamo Airex, ki ga je moja mama dobila, ko sem bila sama dojenček, in je še danes po toliko letih kot nov. 

Na začetku je bil v uporabi za moje fizioterapije, kasneje tekom let pa za igro in telovadbo. 

ERGONOMSKA NOSILKA

V prvih dveh letih Larinega življenja sem večkrat rekla – slava in čast tistemu, ki je izumil Bobo – in resno mislim. 

Če bi morala izbrati samo eno stvar, ki jo svetujem za nakup, je to gotovo Boba oz. nosilka.

Sedaj v drugo bom na začetku poskusila dojenčico nositi sprva v wrapu in nato v Bobi X.

Glede različnih vrst in znamk nosilk ter za uporabne informacije glede nameščanja vam priporočam FB skupinico Carry Mama babywearing Slovenia.

ELEKTRONSKA VARUŠKA

Midva sva od sestre podedovala elektronsko varuško, ki ima tudi kamero in nama je to prišlo zelo prav, ker sva takoj lahko videla, če se prebuja in jo nazaj uspavala še predno se je dokončno prebudila. S tem sva si priborila še kakšno dodatno urico spanja. Če bi imela samo tisto na zvok, bi jo slišala šele, ko bi zajokala na glas in bila že precej budna. 

Sedaj sva iz Aliexpressa naročila še eno, ker bosta punci spali v različnih sobah in nadstropjih.

PREVIJALNA MIZA

Super trik za previjalno mizo je, da kupite v Ikei (ali kje drugje kakšnega podobnega) MALM predalnik s 4 predali in pri mizarju naročite zgornji del (glejte sliko). Nama je to naredil moj stric, vem pa, da je pri prijateljici, kar mož sam naročil razrez (Obi, Bauhaus, …) in skupaj zbil/zlepil. Ni nič težkega. 

Ko previjalne mize ne potrebujete več, odstraniš samo zgodnji del in se predalnik lahko dalje normalno uporablja.

ZA MAMI

  • Vložki – meni so se najboljše obnesli od TO-TO in si tudi naredite nekaj zaloge. V porodnišnici Ljubljana jih dobite 10, ostale morate imeti s seboj. Se pa praksa od porodnišnice do porodnišnice razlikuje, zato malo preverite. Jaz jih bom vzela še dodatnih 10 s seboj. 
  • Gatke– teh je v porodnišnici dovolj na voljo, nekaj sem si jih kupila tudi za doma, bom pa potem tudi kar svoje domače uporabljala. Sem si namenoma kupila nekaj večjih zato, da bom res komot (v prvo sem bila šivana in sem bila glede tega res občutljiva)
  • Modrčki za dojenje – čim bolj mehki in brez kosti. Sama sem imela v prih 4m Larinega dojenja 16x mastitis. Velikokrat ravno zato, ker sem nosila modrček s kostjo.
  • Blazinice za dojenje– za v porodnišnico sem si kupila en paket za enkratno uporabo, doma pa nameravam uporabljati tiste za večkratno uporabo. Ko sem ugotovila, da to obstaja, se mi je odprl nov svet, kajti ne samo, da so bolj eko, ampak so predvsem veliko, veliko bolj vpojne. Pri Lari sem jih kupila od Racmana.
  • Spodnje majčke za dojenje – super rešitev, da ti ni potrebno kupovati posebnih majic za dojenje. Sama sem imela svoje navadne majice, spodaj pa spodnjo majico za dojenje.
  • Udobna oblačila za po porodu – po porodu načrtujem še kar nekaj časa uporabljati nosečniške pajkice, zato sem si jih kupila nekaj več na zalogo. Pomembno mi je, da mi bo udobno.

V naslednjih tednih prideta še zapisa o moji pripravi na porod ter pripravi na poporodno obdobje. 

JAZ in TI. Midva. MI.

Piše mamica in nosečka Helena

Prihod otroka v partnerski odnos prinese veliko sprememb in izzivov. Malo detece obrne naš svet na glavo. Kar naenkrat postanemo starši in odgovorni za malo bitjece. Družba od nas pričakuje, da bomo takoj znali poskrbeti za vse njegove potrebe, saj smo ja mi tisti, ki ga najbolje poznamo. Vsa pričakovanja nas, mlade starše, pahnejo v začarani krog preutrujenosti, stiske, naglice in nenehnih pritiskov s strani okolice. 

Otrok bo v partnerskem odnosu potreboval čustveni prostor in dobro je, da začnemo ta prostor pripravljati že v nosečnosti. Pripraviti čustveni prostor pomeni, da v partnerski odnos povabimo še več iskrenosti, ranljivosti in priznanja nemoči. To, da kot starša zmoreta drug drugemu povedati svoje najgloblje strahove in nemoči, kaže na to, da sta samostojna, odrasla posameznika, ki ob otroku razvijata svojo novo starševsko vlogo. Otrok se najbolje razvija ob starših, ki rastejo skupaj z njim. 

Tudi midva sva se srečevala s temi občutki in sva kar nekaj časa potrebovala, da sva prišla do tega, da si zaupava in razvijava svoj starševski stil. Že v prvi nosečnosti sva veliko govorila o najinih strahovih. Sploh jaz sem jih imela ogromno. Strah pred komplikacijami, strah pred porodom … Všeč mi je bilo, da sva iskreno govorila o tem. Ob večerih sva si vzela čas in si povedala, če naju je kaj skbrelo. Veliko sva se pogovarjala tudi o tem, kako želiva otroka vzgajati, kaj si želiva temu otroku predati naprej. 

Kako pa doseževa to, da se še bolj poveževa in iščeva skupno ranljivost? 

Odnos z našimi starši je temelj, na katerem gradimo oz. iščemo vse odnose, ki nas obdajajo. Še posebej najbolj intimne, zato je ključno, da veš kdo si in od kod prihajaš, ker to prinašaš v svoj partnerski odnos. 

Vsak od naju prihaja iz svoje družine, s svojimi navadami, pričakovanji in vzorci in ravno ti so velikokrat povod za konflikt. Že npr. to ali se pokrov od školjke spušča ali ne. Take malenkosti lahko pri prihodu otroka vodijo v večje konflikte, ki niso več tako nedolžni. Midva sva se med prvo nosečnostjo velikokrat pogovarjala, kako si želiva vzgajati otorka. Tudi kje in kako bo spal, kaj so tiste pomembne smernice, ki se jih bova držala. In še danes se gotovo 2-3x na teden (nenačrtovano) pogovarjava in debatirava o različnih vzgojnih dilemah, ki jih sproti doživljava. Komentirava odzive drug drugega, iščeva priložnosti za izboljšave in se pohvaliva, ko opaziva, da drugi naredi nekaj dobrega. V tem vidiva veliko pozitivnih sadov. 

Logično, da se tudi skregava, in konflikti, ki jih doživljamo ob svojem partnerju, so poskus, da bi popravili, prerasli in obvladali konflikte, ki imajo izvor v najzgodnješih odnosih s starši. In ko smo sami starši, je pomembno, da konflikte razrešujemo, ker jih bodo drugače naši otroci ponotranjili in sami reševali. Še posebej ko bodo starejši. Ni narobe, da se starša kregata. Pomembno je, da spor razrešita.Otroci si zapomnijo vzdušje in tako vzdušje bodo kasneje poustvarjali tudi v svojih odnosih, ker bodo na ta način iskali nekoga, ki jih bo teh vzorcev razrešil. 

Ženske in moški smo si zelo različni. Ko sem jaz jezna ali me nekaj razburi, bi želela to kost obglodati do konca. Gregorju je pa velikokrat dovolj, da reče kakšno besedo, se razburi in gremo dalje. Seveda takrat pri nama izbruhne še večji konflikt, ker sva šla totalno en mimo drugega. Klasična dinamika ženske in moškega: ženska bi rada zadevo rešila do konca, moški pa ima željo po umiku. To je pač naša narava in težko se ji ubranimo. Sama velikokrat opazim, da potem, ko se Gregor umakne in razmisli, pride nazaj in se pogovoriva.

V partnerski odnos smo povabili nekoga, ki bo naš sopotnik, najbolj intimni prijatelj in hkrati oče ali mama naših otrok, zato je ta odločitev po mojem mnenju najpomembnejša v našem življenju. Ta odnos mora temeljiti na ljubezni in spoštovanju, zaupanju in grajenju dolgoročnega prijateljstva. 

Dober partnerski odnos ni naš življenjski cilj, ki ga moramo doseči, ampak je proces, ki ga živimo, ko vztrajamo drug ob drugem. 

Dostikrat dojemam najin zakon, kot to, da stremiva k cilju, da bova imela odličen odnos. Potem se pa spomnim, da je cilj ta konstantna pot preoblikovanja, osebne rasti in vzponov in padcev, ki ga želim dosegati iz dneva v dan.

Nekaj mesecev pred poroko sva poslušala pričevanje zakonskega para, ki je bil poročen že več kot trideset let. Na koncu sta rekla: »veste, midva sva se na poročni dan odločila, da za naju beseda ločitev ne obstaja in zato sva primorana vsak dan znova skrbeti za najin odnos«.

Sama v tem vidim eno lepoto – in to je ta, da globoko v sebi vem (in mislim, da tudi Gregor ve), da kljub vsem mojim napakam in nepopolnostim, sva na koncu tukaj drug za drugega in sva se odločila, da BOVA MIDVA ZA VEDNO SKUPAJ. Odločila sva se to. Oba.

Kaj pa starševstvo? 

Ko je na svet prijokala Lara, sem prve tri mesece samo vpila in »lajala« na Gregorja. Še danes mi ni jasno, kako je to on tako mirno prenašal. Čista resnica. 🙂

Mislim, da so neki taki odzivi ob vsem stresu in občutku odgovornosti, ki jih doživljaš, resnično nekaj čisto normalnega. 

Dve pomembni stvari, ki sem jih sama spoznala ob tem, ko sem postala mama, je to, da je po porodu MAMINA vloga to, da ona prva poskrbi za otroka, ker le ta njo najbolj potrebuje ter seveda zase, ker če je mama OK, bo tudi otrok OK. OČETOVA vloga pa je to, da poskrbi za mami, da ji da prostor in čas, da zmore razviti svojo materinsko vlogo. On pa očetovsko. Partner naj bo tisti, ki poskbi za hrano, pleničke, trgovino in tudi postavi meje sorodnikom in ostalim obiskom. 

Naša največja naloga, ki jo sprejmemo s tem, ko postanemo starši, je to, da otroku ustvarimo varno okolje, občutek sprejetosti, ljubljenosti in hotenosti. Mi smo tisti, ki bomo otroka naučili, kaj pomeni biti oseba, kako izražati čustva, želje in zahteve. Od nas se bodo otroci naučili, kako regulirati čustva ter kako reševati in uravnavati konflikte. 

Naši otroci so na svetu zato, da so radovedni, nagajivi, se učijo, sledijo in nas posnemajo v našem vedenju, mišljenju in čustvovanju. 

Prilagam vam še 10 zapovedi za dober zakon, ki jih je napisal gospod Luis Carreras mož in oče desetih otrok. Lahko si jih natisnite in nalepite na hladilnik, da vam bodo en ljubek opomnik. 🙂

10_zapovedi_tiskDownload

Živijo oktober!

Piše mamica in nosečka Helena

Novo študijsko leto, novo znanje, novi prijatelji in nove dogodivščine. Vedno se veselim začetka študijskega leta, ker prinaša mnogo vznemirljivih reči.

Priložnosti za nov začetek ni nikoli preveč.

Že lani bi morala ponovno vstopiti v predavalnico in začeti s predavanji, ampak žal ni bilo tako. Veliko časa sem potrebovala, da sem se sprijaznila s situacijo in poiskala pozitivne plati celotne zgodbe. Tisti, ki ste bili na tej poti z menoj, veste, da mi ni bilo lahko. Ampak sem odžalovala, uredila misli, sprejela situacijo in sedaj grem naprej.

Čeprav bo letošnje leto prineslo mnogo negotovosti, skrbi in prilagoditev, se ga zelo veselim.

V našo družinico prinaša tudi novega družinskega člana. Neizmerno smo ga veseli. 🙂

Kljub temu, da bo prišel morda kakšen mesec prezgodaj, kot sva ga (skrbno in razumsko 🙂 ) načrtovala, trdno verjamem, da je moralo biti tako . 

Hvaležna sem, da sem lahko mami in hvaležna sem, da v meni raste novo življenje. Novo bitje, ki bo imelo svoj karakter, želje, potrebe, voljo in svoj glas.

Komaj čakam, da spoznam, kakšne spremembe bo prineslo v naša življenja, kako se bo Lara odrezala kot starejša sestrica in s katerimi izzivi se bomo srečevali. In vesela sem, da bom del te poti lahko delila tudi z vami.

Vsem študentom želim uspešen začetek študijskega leta in naj bodo izzivi, ki vas ločijo do cilja, kar najbolj koristni, in jih boste premagovali kot pravi zmagovalci!

Spontani splav

1 + 1 ni vedno 3 ali Ko spregovoriš, nagovoriš

1 Comment

Nežno me pobožaš po licu in rečeš, da me imaš neznansko rad. Oči se mi napolnijo s solzami. ”Res jutri zjutraj ne bi naredila testa?”
”Oh, v bistvu bi še malo počakala,” tiho zašepetam in se globoko v sebi na hitro odločim, da je jutri res čas. Da je dovolj odlašanja. Da je čas za pogum in zaupanje.
Odkriješ odejo in mi zlezeš pod majico.
”Haaaaloooooo, je kdo tukaj? Haaaaaloooooo.”
Prisloniš uho na moj trebuh in za trenutek se potopiva v tiho pričakovanje večera. Ko se spogledava, se glasno nasmejiva lastni norosti in nastaviva budilke za naslednje jutro. Tvoja bo prebujanje za službo, moja za prebujanje v konec negotovosti. Za odgovor na vprašanje, ki sva si ga že tolikokrat zastavila. Za tistih nekaj minut, ki se bodo vlekle v neskončnost.

Med tem, ko čakam, se oblačim. Saj veš, da čas hitreje mine. Poškilim prvič in test je negativen. Odleže mi. Ker je res konec negotovosti. Očitno požrem solze razočaranja in se potolažim, da sledijo nove priložnosti. Obuvam nogavice, ko ponovno preverim. Tako, za vsak slučaj. Dve črtici. Dobro. Ne, kaaaaaj? Pomanem oči, umijem obraz. Preverim še enkrat. Pozitivno. Solze že zdavnaj tečejo v potokih, držim se za glavo in hodim po stanovanju. ”To je čudež, to je čudež,” si ponavljam. Jočem od sreče. Jočem od olajšanja in hvaležnosti za ta velik čudež. In tako še celo dopoldne. V presledkih. Vsake pol ure. Še dobro, da danes nimam službe, faks pa šele popoldne.
Ne vem, kako naj Ti sporočim. Naj se kar preoblečem in Ti tečem povedat v službo? Naj Te pokličem? Napišem sporočilo? Iščem elegantno rešitev, da Ti sporočim. Odločim se, da Te počakam doma s kosilom, ko me nenadoma pokličeš, da me čez nekaj minut pobereš pred blokom. Ves čas pogovora zadržujem svoje veselje. ”Odgovarjaj vsakdanje, odgovarjaj nedvoumno,” se prepričujem, srce pa mi poje od veselja. No, sedaj dve srci.
Sedeva nazaj v avto, ko Ti ponudim čokoladico iz škatle. Skrbno pripravljeno. Le, da Ti še ne veš. Odpreš. Samo opazujem Te. Napeta tišina, vendar se ne dava motiti.
”Kaj pa je to,” rečeš in me pogledaš.
”A to pomeni, da je pozitiven test? Mislim, dve črtici sta.”
Samo nasmejem se, Ti pa z najbolj iskrenim vzklikom in orošenimi očmi že slaviš. Sediva v avtu in se še nekaj trenutkov veseliva. Kar na parkirišču.
”Pa kaj, to sva midva,” si rečeva in se odpeljeva.

Na faksu celo popoldne težko sledim, ves čas mi gre na smeh, iščem poti, da bi preskočila konec predavanj. Rada bi šla domov in praznovala s Teboj. Potem pa ob zadnjem obisku stranišča opazim nekaj krvi. Skozi glavo mi šine mnogo misli – od lažno pozitivnega testa, menstruacije, do krvavitev med nosečnostjo. Preskočim sprehod skozi mesto in se zato do doma odpeljem s prvo trolo. Pripravim se na pravo poplavo. Toda doma ni več sledi o krvavitvi. Pomirim se in se odločim, da jutri le pokličem ginekologa. Kar iz službe, kajti čaka me dvanajsturna izmena. Tri nadobudne študentke, ki se zanašajo name. In kup bolnikov, ki jih ne zanima moj dan, temveč njihovo zdravje.
Celo jutro mi gre na jok in žal mi je, da sem pred spanjem pregledala nekaj forumov. Nisem si mogla pomagati. Želela sem si odgovoriti na nekaj vprašanj, čeprav so mi odgovori nanje že davno znani.

Ko medicinski sestri po telefonu skoraj v joku razložim sinočnje dogajanje, me ta pomiri in zagotovi pregled že dopoldne. Tako se do pregleda vsaj malo pomirim in zberem misli.
Med čakanjem opazujem nosečnice, ki čakajo na sprejem. Nehote si tu predstavljam še sebe čez dobrih sedem mesecev, ko me ginekologinja pokliče v ambulanto. Prijazna je, smehlja se mi. In ko ob potrditvi nosečnosti zajokam, sočutno čestita in mi zaželi, da se znova srečava v porodni sobi. Zažarim od ponosa. Zažarim od začudenja, da najini telesi zmoreta. Nastalo je novo bitje.
Nato ginekologinja predlaga bolniški stalež ob rizični nosečnosti. Zadane me. Pa saj vendar ne morem iti na bolniško. Nimam časa. Delam magisterij. Bolniki ne morejo čakati. Kdo me bo zamenjal v službi?
Hitro prekine moj tok misli. Pokaže zaskrbljenost in samo nežno reče: ”Mislim, da je čas, da danes začnete skrbeti zase tako, kot skrbite za vse bolnike. Prav?”
Ostanem brez besed in le nemo prikimam. Šele pri medicinski sestri dojamem, da je res čas, da se umirim. Da si vzamem prosto. Da se poslušam in poskrbim zase ter za malo dete. In tako naj bo vsaj do naslednjega tedna, ko imam ponovni ultrazvočni pregled.
Pokličem Te iz avta in slavnosto najavim, da prihajam domov. Še zadnjič obrišem solze in se odpeljem proti domu. Ves čas razmišljam o dneh, ki me čakajo. O tem, da bo to zagotovo najdaljši teden mojega življenja. Doma takoj odpovem nekaj seminarjev na faksu in se zakopljem pod kup odej. Ja, pod prešito odejo in drugo odejo, ki sem si jo kot dodatno navlekla pred kakima dvema tednoma. Danes mi je jasno, da sem nevede pričela gnezditi.

Ko prideš iz službe, nama skrbno pripraviš kosilo in mi pojasniš, da si do konca tedna vzel dopust. Pokličeva najine domače, ki so razumevajoči in polni vzpodbud. Pridružiš se mi pod kupom odej in tako sva vse do četrtka zvečer, ko se nenadoma ne počutim več dobro. Začnejo se neznosne bolečine v trebuhu, rahla krvavitev. Trudiva se, da naju ne skrbi preveč. Saj so naju vendarle opozorili, da se vse začne s hudo krvavitvijo, do tedaj pa svetovali samo veliko počitka.
Naslednje jutro vseeno pokličem v porodnišnico in po dolgem pogovoru z medicinsko sestro skleneva, da ostanem doma. Dobim nekaj navodil in toplo popotnico za vikend. Nekoliko se pomirim, ko čez nekaj minut začutim, da moram nujno na stranišče. Občutek, da z vsakim krčem nekaj leze proti koncu. Proti stranišču.
Prestrežem. Dolgo časa strmim. Sploh se ne morem premakniti. Nič krvi, ampak je jasno. To je to. S tresočim glasom Te pokličem v kopalnico. Težko najdem besede. Zmorem povedati samo toliko, da Te prosim, če se lahko posloviva. V tišini. Vsak na svoj način. Pa vendar skupaj. Nato potegnem vodo.

Vožnja do porodnišnice je tako naporna, da na trenutke samo lovim sapo in ničesar ne morem spraviti iz sebe. Želim se pogovarjati s Teboj. Želim vedeti, kako si Ti? Poslušam Te. Najraje bi vpila, pa nimam moči za to. Jokam do onemoglosti. V čakalnici moram medicinski sestri dvakrat pred vsemi razložiti, zakaj sem brez napotnice. Drugič ne zdržim, zato bruhnem v jok in iz sebe spravim le kup besed brez vsakega smisla. Ko končno oddam zdravstveno kartico in prevzamem svoj zdravstveni karton, se nežno privijem k Tebi in hlipam. Pred vsemi čakajočimi. In oba še bolj boli.
Čakam, da pregled mine. Dobim kup navodil, ki jih kar ne razumem. Nočem jih razumeti. Vse me boli. Navodila si oblikujem po svoje. Prvo nadstropje. Dve tabletki. Nič hospitalizacije. Takoj domov. Potem se bo začela obilna krvavitev. Vzemita si čas, da odžalujeta…

In sva si ga. Naslednjih nekaj dni, do mojega rojstnega dne, bolj intenzivno. Potem pa sva sklenila, da sva neizmerno blagoslovljena. Drug z drugim. Z najino ljubeznijo. S tem, da sva se poročila zaradi naju. In če bodo sad najine ljubezni otroci, bo veselje še toliko bolj pomnoženo. Do tedaj pa se veseliva vsakega dne, ko imava drug drugega in rasteva ter se krepiva v najini ljubezni. Ko sva odprta za novo življenje. In sva že malo mami in ati.
Toda bolečina ne izgine kar čez noč. Boli in skeli vsakič znova. Ko zagledaš nosečnico na avtobusu, ko študiraš podobno snov za izpit ali ko je noseča tvoja zelo ljuba prijateljica. Ostane grenak priokus.
In zavedanje, da nisva sama? O, da. Pomaga. Kajti bolečino zdraviš, ko spregovoriš. In ko spregovoriš, nagovoriš.

Preberi še

Moje telo v odsevu izložbenega okna

Piše: noseča mamica Petra

Grem mimo izložbe na ulici in se pogledam v odsev. Ne vidim, kaj je postavljeno za izložbenim oknom, ampak gledam sebe. Ko sem bila mlajša, oziroma pred nosečnostjo, sem vedno malce potegnila trebuh noter. Ne vem ali to počnejo vse ženske, ki imajo po osebnem mnenju malce preveč špeha na trebuhu, ali sem to počela samo jaz. Ko grem sedaj mimo svojega odseva v izložbi, me obda veliko več misli kot je ta, kako izgledam. Priznam, najprej se sama sebe malce ustrašim in si rečem: “O, saj sem kot slon!” Potem pa pomislim, da ravno zaradi velikega trebuha vem, da je bitje v meni načeloma dobro razvito.

Grem naprej in razmišljam. Kako zanimivo je, da se 18 mesecev svojega življenja ne rabim obremenjevati z maščobo in velikostjo svojega trebuha, ki se mi je včasih zdela največji problem v življenju. Kako sedaj, v nosečnosti, kar naenkrat cenim svoje telo. V tem obdobju se vsaj nekoliko potrudim, da zdravo jem in da spim dovolj, da ne pregorim. Poleg tega se ukvarjam predvsem s stvarmi, ki me osrečujejo. Ko tako razmišljam, ugotovim, da spoštujem svoje telo, ki daje dom, hrano, zavetje in toplino še nekomu drugemu in kar naenkrat je pomembno kaj z njim počnem in kaj vanj vnesem.

Moram priznati, da sem po prvem porodu še bolj začela ceniti svojo ženskost. Prej se namreč nisem zavedala, da je moje telo sposobno donositi in roditi nekaj živega in tako resničnega. In komaj čakam, da ta čudež doživim še enkrat.

Moj odsev v izložbenem oknu verjetno nikoli ne bo enak tistemu pred porodom. Ne glede na velikost trebuščka, se bodo na njem razpredale strije. Tudi kakšen drug del mojega telesa bo spremenil obliko. Ampak jaz v njem ne bom opazila svojega odseva. Ampak dve mali bitji, ki bosta skakljali okoli mene.

Nosečnica

Foto: Kaja Božiček

 

Preberi še

 

Baby shower dekoracija

Dekoracija prostora za baby shower

Leave a comment

Organizacija Aninega prvega baby showerja je bila zame nekoliko lažja kljub kolokvijem v tistem obdobju. No, saj sama organizacija dogodka niti ni bila zahtevna tudi v drugo. Večji problem zame je bil urediti prostor, ki ni bil ravno estetski in ga spremeniti v nosečnici prijetnega.

Pri tem nam je pomagala Ana Evelina, ki se ukvarja z dekoriranjem prostorov za poroke in druge dogodke. Prejšnjič smo morale ves material kupiti oziroma priskrbeti same. Tokrat ga je prinesla ona. Glede na to, da ima za sabo že kar nekaj dogodkov, ki jih je okraševala, je imela na voljo veliko svojega materiala. Pred dogodkom me je povprašala kaj ima Ana rada in ker jo obe poznava, sva se odločili, da Anin baby shower ne bo v ameriškem slogu, ampak bolj s pridihom narave in gozda. Temo sva zadeli v piko, saj mi je Ana po koncu baby showerja zaupala, da jo je okrasitev spominjala na dekoracijo njene poroke. <3

Ana Evelina, ki ustvarja pod imenom Avelina, je v bistvu iz izredno nefotogenične učilnice in prostora, naredila pravi čudež:

Darila je lično zložila, mize prekrila s prti, dodala rože, ki jih Ana obožuje ter majhne malenkosti: svečke, okvirje z inspirativnimi mislimi, lesene podstavke … Seveda nismo pozabile tudi na hrano: slaščice in sadje za nosečnico in vse ostale.

Nalepke za vodo so nam izdelali dekleti, ki obvladata grafični design in imate res lepe izdelke. Najdete ju na: 100% in love

Ani smo za spomin ustvarile tudi spominsko sliko. Tudi za to je dala idejo Ana Evelina.

V našo okrasitev in igre smo vključile še nekaj lepih izdelkov slovenskih ustvarjalk. Ena izmed teh je papirnata tortica, ki jih izdeluje Tame’s World.

V vsako tortico je Ana zapisala materinski nasvet za prijateljice. Pokažemo vam le enega, ker so bili nasveti res dobri in jih bo Ana z vami delila v drugi objavi. 🙂

Za okrasitev prostora in kot darilo za vsako udeleženko smo uporabile tudi svečke, ki jih izdeluje Nina, ki ustvarja Pravljične svečke – Fairy candles  Če nosečnica že ve spol dojenčka, lahko v škatlo doda tudi napis s spolom prihajajočega člana.

V dekoracijo in na koncu v darilo in spomin smo Ani podarile voščilnico oziroma kar mali album z našimi fotografijami, ki ga je ustvarila Špela, ki izdeluje neverjetno lepe voščilnice in fotoalbume. Več jih najdete na Lace Book.

Slike smo izbrale me, ona pa je izdelala album, v katerega smo lahko napisale tudi svoje želje in spomine. Jaz osebno še nisem videla tako čudovito ročno izdelanega albuma s slikami.

Članki s podobno vsebino:

 

Preberi še

Sladkorna bolezen v nosečnosti

Moja izkušnja nosečniške sladkorne

1 Comment

piše: noseča mamica Ana

S temle zapisom se ne želim postavljat na nobeno stran. Ne na stran zdravnikov, ne na stran nosečnic, katerim je diagnosticirana nosečniška sladkorna. Pa tudi ne želim predstaviti teh dveh skupin kot dva ločena bregova, čeprav se iz prejšnje povedi tako sliši. Je pa res, da sem se v začetku tako počutila. Ko sem dobila napotnico za diabetologa se mi je zdelo, da  mi zdravniki želijo sporočiti da sem bolna, da potrebujem njihovo pomoč, sama pa tega nisem čutila in niti želela.

V začetku nosečnosti me je moja ginekologinja napotila v laboratorij, na reden pregled nosečnic. Naročila mi je, naj bom tešča, ko bom šla dati kri. Seveda, pa sem bila večer prej reees lačna in bil je eden redkih dni, ko smo doma imeli Nutello. Velika skušnjava. Malo sva se spogledovali, a nisem bila prepričana, če je to dobra ideja glede na to, da mi bodo naslednje jutro merili sladkor v krvi. Vendar mi je Klemen rekel, da se bo to do jutra spucalo in ne bi smelo vplivati. Seveda, medicincu zaupamo, ne? 🙂 Tako sem ob 21h namazala in zmazala še zadnji kos belega kruha z Nutello in nato sladko zaspala. Zjutraj, ob 7:30 me sestra na okencu vpraša, če sem tešča 12 ur. Ups, bolj kot računam, bolj sem ziher, da ni bilo 12 ur, ginekologinja je rekla samo, naj bom tešča. Sestri sem vseeno prikimala, da nisem jedla že skoraj 12 ur. Naslednjič sem imela ginekološki pregled na svoj rojstni dan, ob 7h zjutraj. To je bil najslabši začetek rojstnega dne ever. Ginekologinja mi je povedala, da so rezultati sladkorja v krvi previsoki. 5,1 – kar je sicer na meji, a še vedno previsoko. Dobila sem napotnico za diabetologa. Približno sem že vedela kaj me čaka, ker je tudi Eva imela nosečniško sladkorno. Vedela sem, da se bom morala pikati. In se držati diete (nisem ženska, ki pred poletjem hujša in na dieto sem pripravljena samo v primeru resnih zdravstvenih težav). In da mi bodo mogoče zaradi tega hoteli takoj po pdp-ju sprožiti porod. AAAAAaaaa neeeee! Nič od tega nočem! Celo nosečnost so mi zagrenili! Klemen me je sicer tolažil, da ni to nič tako groznega, a tolažba ni bila uspešna. Res se mi je zdelo nefer, da sem v to godljo padla zaradi ene meritve sladkorja, na katero niti nisem bila pravilno pripravljena. A ginekologinja mi je rekla, da se ponovitev v laboratoriju ne dela, da je že ena previsoka meritev razlog za obisk diabetologa. Tako sem bila jezna, da sem z naročanjem k diabetologu odlašala skoraj en mesec. Ko sem končno poklicala v ambulanto, je bila sestra kar malo zaskrbljena, kje sem tako dolgo z napotnico hodila, saj bi se morala oglasiti v roku petih dni. Sem se pač izgovorila, da sem bila na dopustu. Potem pa mi je dala prvi prosti termin in nemudoma odložila slušalko. “Supertečni”, sem si mislila in bila še bolj tečna.
Na pregledu, pa me je razveselila nadvse skulirana zdravnica. Povedala mi je, da ve, da sem na spodnji meji previsokega sladkorja, in da je v Sloveniji tako vodenih veliko nosečnic. A da imajo tako nizko mejo postavljeno, ker želijo, da bi se ženske v času nosečnosti zdravo prehranjevale in da bi se rodilo manjše število “debelorojenih” otrok (ne spomnim se, kako točno se je izrazila). S tem mi je povedala, da razume, da nisem bolna, ampak da je to le njihov način preventive. Čeprav se mi je še vedno zdelo malo neumno, me je potolažila. Potem me je povabila na predavanje o prehrani v nosečnosti. Žal sem že vnaprej vedela, da se predavanja ne bom mogla udeležiti, ker smo bili takrat namenjeni na Dansko. Čeprav sem iz njenih besed razumela, da je pričakovati, da naj bi šla na to predavanje in naj bi tam dobila tudi vse pripomočke za špikanje, se ob moji zavrnitvi ni nič razburila (nisem ji povedala, zakaj ne morem na predavanje, rekla sem le, da ne bi šla). Rekla je, da mi bo na kratko razložila kaj naj jem in kaj ne. Dieta se mi je zdela absurdna. Bil je september, komaj sem že čakala grozdje, ona pa reče, naj pojem čim manj grozdja, fig, hrušk. Pri nas na primorskem, je tega domačega sadja na pretek in ko pridem na obisk, skoraj ne potrebujem kosila, večerje, saj je že vmesnih sadnih malic dovolj. 🙂 Ampak sem samo kimala in nič komentirala. Potem mi je še povedala, naj poskušam imeti med obroki dovolj pavze, da na primer po kosilu dve uri ničesar ne jem (ali pijem sladkega). Ok, sem si mislila, to bo šlo. Sestra mi je še razložila princip špikanja. 2-3 piki na dan (samo da preverim sladkor), čez en mesec kontrola, če bodo rezultati ok, je to to, nič inzulina. Kljub iglam v vrečki, sem šla domov malo bolj pomirjena. Vsaj zaradi odnosa zdravnice, ki je bila res skulirana, nič komplicirala, nasmejana, razumevajoča (čeprav je gotovo opazila moj tečen, nezainteresiran pogled, katerega verjamem, da takrat nisem znala skriti).

Doma pa sem se odločila, da diete ne bom upoštevala (malo zaradi trme, lenobe, principa…malo najstnice je pač še v meni :P). Držala sem se le razmikov med obroki, torej da med enim in drugim obrokom res nisem na primer pojedla mandarine, čeprav so me kdaj pa kdaj močno srbeli prsti. Tudi s špikanjem nisem bila najbolj pridna, ampak mi je uspelo nabrati dovolj rezultatov, da je bila zdravnica na pregledu zadovoljna. Ko me je vprašala, kako gre dieta, sem ji priznala, da se diete ne držim, oziroma, da svoje prehrane nisem posebej spremenila, da se pa držim pavze med obroki. Zgledala je zadovoljna, pa tudi rezultati so bili čisto normalni. Res sem bila srečna, ko sem videla, da ne komplicira, če so rezultati ok. Na zadnjem pregledu sem ji potarnala še malo o tem, da me je strah, da bi mi zaradi te “sladkorne” želeli sprožiti porod takoj po predvidenem datumu poroda. Zagotovila mi je, da mi na podlagi mojih rezultatov ni treba sprožiti poroda, žal pa mi tega ni mogla nikamor zabeležiti. Namignila mi je le, da se lahko sama sklicujem na njene besede in svoje rezultate ter se za to borim, ko bom v porodnišnici. Sem že v nizkem štartu. 😉

Bila sem skeptična, ali naj to svojo izkušjno delim z vami – predvsem ker se zavedam, kako neresno sem jemala (in še vedno jemljem) diagnozo nosečniške sladkorne. Zgled res nisem. A vseeno sem se odločila zapisati svojo zgodbo, da vidite, da ni vedno tako grozno, kot zgleda na začetku. Da mogoče kakšno nosečko v podobni situaciji malo potolažim, da bo nosečnost še vedno lepa in niti ne tako zelo drugačna, kot sem si jaz na začetku predstavljala. Da zdravniki v primeru normalnih vrednosti sladkorja v krvi ne komplicirajo in tudi dieta ni nujna, če se izkaže, da je tvoj sladkor v resnici ok. Dieta sama po sebi ni nič slabega in bi v določeni meri koristila tudi meni. A odločiti se moraš za pot, ki bo tebi ugajala in bo še vedno dovolj odgovorna. Meni bi dieta povzročala res veliko nekoristne sitnosti in hvaležna sem, da so bili moji rezultati primerni, predvsem pa sem hvaležna zdravnici, ki je bila najprej človek in me vedno z nasmehom vprašala, če bom zdržala to pikanje in če mi je v veliko breme. Dojela je kakšna pacientka sem in to je pozitivno sprejela.

Preberi še

Otrok in Montessori

Druga nosečnost

Leave a comment

piše: Noseča mamica Ana

Moja prva nosečnost je bila sanjska. Bila sem zadnji letnik na faxu, predavanja in vaje sem imela večinoma popoldan, kar pomeni, da sem lahko dopoldan spala, kolikor sem potrebovala. Bilo je vse novo, veliko sem lahko sanjala, raziskovala, občudovala. Moje telo se je spreminjalo, a k sreči nisem imela nobenih težav, počutila sem se čisto nenosečniško. 🙂
Ko se sedaj pogovarjam s prijatelji, me navadno vprašajo kako kaj nosečnost, in mi že nakažejo, da je verjetno zdaj, v drugo lažje. Ker že vem kako nosečnost poteka, ni mi treba več toliko raziskovati, se pripravljati na porod … Pa ni tako, z veseljem bi bila še enkrat prvič noseča. 🙂 Da bi lahko spala, ker mi več kot 7 ur ne uspe – v prvi nosečnosti sem spala v povprečju po 9 ur. Mogoče je bilo prav spanje razlog, da sem se izognila slabosti – tokrat mi slabost ni prizanesla. Da bi vsak teden navdušeno na aplikaciji prebirala, kaj se je ta teden dogajalo z otročičkom (prvič je navdušenje mnogo večje). Da bi spet lahko večere namenila temeljiti pripravi na porod, ki je v drugo prav tako pomembna, kot v prvo. Da bi lahko bila nosečka kraljica, ki ne sme ničesar dvigovati in vsi prestrašeno skrbijo zate. Čeprav je Klara že dokaj samostojen otrok, jo moram nekajkrat na dan vzdigniti in jo zaradi trme, utrujenosti ali zamujanja kam odnesti. In to občuti moj hrbet, trebuh in vse, kar je tam spodaj. 😀 No, tokrat se počutim veliko bolj nosečniško. Kolesarjenje mi ne ugaja najbolj, prav tako ne hoja po stopnicah. Včasih se mi zdi, da bom že kar rodila. Takrat vem, da je čas za počitek.
Kaj pa je tokrat lepše? Brce sem čutila že veliko prej in čutim jih dosti bolj intenzivno. Trebušček je večji in ponosna sem nanj. 🙂 Klara že razume, da je v mojem trebuhu dojenček in rada ga poboža, mu kaj zapoje in da poljubček. To je ena najlepših razlik. <3

Preberi še

Finance

Selitev: DA ali NE?

Leave a comment

piše: Noseča mamica Ana

Zdaj, ko pričakujete drugega otrok, se boste selili? Je vprašanje, ki ga zadnje čase kar pogosto slišim. Ne, ne bomo se. Ker po nekaj ponudbah, debatah in premislekih lahko rečem, da je naše stanovanjce v študentskem domu trenutno za nas še vedno dovolj veliko in seveda najbolj ugodno.

Ker živimo v predelu Maribora, ki je eden bolj družinam prijazen. Ker imamo pred blokom zelenico in druge površine, kjer avti ne švigajo mimo. Ker imamo uporaben balkon. Ker imamo tako poleti kot pozimi v stanovanju prijetne temperature. Ker nam študentje na recepciji krajšajo čas in se radi preganjajo s Klaro. Ker so tu tudi druge študentske družine, ki imajo otroke podobne starosti. Ker je v študentskem domu večnamenski prostor, ki je večino leta Klemenov študijski prostor. Ker ne rabimo skrbeti za položnice, števce elektrike, plina, vode in ker plačamo samo eno položnico.

Seveda bomo spet morali malo modificirati stanovanje. Naša spalnica bo postala še bolj skladišču podobna in naša dnevna soba še bolj otroška. Spet bomo veselo obiskali Ikeo in reorganizirali omare, še malo se bomo ugnezdili. Spet bom srečna, ker je moj tata mizar, ki izpolni vse naše želje in naše stanovanje spreminja v še bolj popolno. V postelji se bomo od januarja naprej še bolj stiskali, v kopalnico pa vsi več ne bomo mogli. 🙂

Preberi še

Dojenje

Dojenje: stres ali udobje?

Leave a comment

Piše: noseča mamica Petra

Dojenje je nekaj najlepšega, kar lahko da mati otroku. Na začetku je bilo zame to tudi neverjetno boleče, zakomplicirano in težko. Sama sem prvi mesec uporabljala nastavke, zbolela za dvema mastitioma in se, ravno obratno kot večina mamic dandanes, ubadala s tem, da imam preveč mleka. A potem je dojenje steklo in ne predstavljam si, koliko več časa, denarja in omejenosti pri naših potovanjih bi mi vzela priprava adaptiranega mleka, če ne bi vztrajala. Sama menim, da ni prav nič narobe, četudi se otroci hranijo preko stekleničke, prav tako bodo zrasli v normalne odrasle. Seveda pa je za mamo in otroka veliko lažje, bolj zdravo, cenejše in udobneje, če se otrok doji.

Kot verjetno veste, dojenje spodbuja krčenje maternice, meni je pomagalo izgubiti nekaj kilogramov po porodu, čeprav sem jedla veliko več kot v nosečnosti (kar je edino pravilno, saj z dojenjem porabimo več kalorij kot v nosečnosti!), nasploh pa se materino mleko spreminja glede na potrebe otroka. O tem si več preberite v Willmini knjigi 10 P-jev za uspešno dojenje. Srčno priporočam, da knjigo preberete že v nosečnosti. Zagotavljam vam, da vas bo nasmejala, na sploh pa boste izvedele pomembne in zanimive informacije, ki jih jaz nagonsko nisem vedela.

Še eno stvar bi rada delila z vami. Ko sem 3 dni po porodu dobila vročino in mastitis, ter morala k zdravniku, sem mislila, da sem na dnu. Zdravnica mi je rekla, da mi bodo odrezali dojki, če se ne znebim vozličkov v njih. Seveda se to kar tako ne zgodi. Sama sem bila po porodu izredno občutljiva in doma sem jokala, da bom ravno zaradi dojenja ostala brez dojk. Ne vem, zakaj mi je bilo takrat tako škoda denarja. Danes vem, da bi plačala tistih par evrov, da bi k meni prišla svetovalka, mi dala nekaj napotkov, kako se znebiti mastitisa (poizkusila sem namreč čisto vse, kar je pisalo v knjigah in na internetu) ter me predvsem pomirila. Jaz pa sem zaradi sekiranja čez nekaj dni zbolela še za enim mastitisom in pristala na tabletah, čeprav to sploh ne bi bilo potrebno.

Polagam vam na srce, če imate težave z dojenjem, plačajte tistih nekaj evrov, pogovorite se s svetovalko in privarčevali boste marsikakšen evro, ki bi ga drugače dali za stekleničke in adaptirano mleko. Vse svetovalke so namreč imele težave z dojenjem, ko so same dojile. Mislim, da niti ena nima pravljične zgodbe. In s tem ni nič narobe. Vsi otroci so zrasli na dodatkih ali pa materinem mleku. Je pa lepše, če se mamica, ki ji dojenje ne steče, ne obremenjuje toliko, si poišče pomoč ter si tako olajša naporne prve dni.

Ta teden je slovenski teden dojenja. Slovenske svetovalke za dojenje cel teden nudijo brezplačna predavanja in nasvete. Več o tem si lahko pogledate tu: SLOVENSKI TEDEN DOJENJA

 

 

Preberi še