Piše: noseča mamica Petra Continue reading
Oznaka: Nosečnost
Plani, neuspehi, cilji in mali čudež
Piše: noseča mamica Petra
V letošnjem letu mi je marsikaj uspelo in marsikaj še ne. Morda prav zato zadnja dva meseca nisem objavila nobenega članka. Imam nekakšno slabo vest. Predmet, ki sem ga nameravala narediti že v januarju, se je nekako prestavil na junij in ker se tudi takrat nisem zares potrudila, mi je v resnici ostal za avgust. Na to nisem niti pod razno ponosna, prej zelo žalostna in kar malce razočarana. Lahko bi krivila svoje čustveno stanje, odkar sem mamica, saj je moja prioriteta nekje drugje kot pri faksu, ampak to ni prav, saj je tudi kot mama nekako moja dolžnost, da čim prej doštudiram in se zaposlim.
V tem letu sem dobila v upravljanje še 2 Facebook strani, pišem članke za časopis, naredim kakšno spletno stran in pomagam pri organizaciji Blogsija 2017, ki se bo odvijal jutri. In vse to med porodniško. Pa še vseeno me prijatelji velikokrat vprašajo, kaj počnem z otrokom doma in kljub temu, da jim naštejem vse to, na koncu skomignejo z rameni in rečejo: “O, tebi je pa res fajn, malce se igraš in ko spi visiš na računalniku.” Res mi je lepo, saj počnem tisto, kar me veseli, pa vendar je zelo naporno. V bistvu je kar težko biti 100% z otrokom in takoj, ko mu uspe zaspati ali se zaigrati, skočiti na računalnik in kaj konkretnega postoriti, ko si že prej porabil kar nekaj energije za igro, pripravo hrane zate in otroka, pranje, pomivanje…
V zadnjem času so mi ogromno pomagali mož, moji ter njegovi starši, ko so pazili na Julijo, jaz pa sem delala za faks. Tako je bilo veliko lažje. Malce me daje tudi utrujenost, nenehna lakota, slabost, pretesne hlače. Ampak o tem v kakšni naslednji objavi. 🙂
Preberi še
Najina zgodba o dojenju
piše: Noseča mamica Ana
Najin skoraj prvi stik. Najino hranjenje, crkljanje, tolažba, pogovor, lupčkanje, objemanje, dotikanje, smejanje … Vse to v nežnem dojenju. Spomnim se najinih prvih začetkov. Mojih solz, tvoje sreče. S kremami in časom so solze minile, srečna sem bila tudi jaz. Moja strastna sesalka, morala sem se te navaditi. Nerodno iskanje položaja je prešlo v rutino in ljubeče opazovanje enega najlepših prizorov v svojem življenju.
Po pol leta, ko sem začela uvajati gosto hrano, je bilo mleko še vedno najljubši obrok – tako moj, kot tudi tvoj. Kako ne, če pa smo se lahko z razlogom, da imam topel obrok zate vedno s seboj, odpravili marsikam. Ne bom pozabila navdušenih, presenečenih, zmedenih pogledov, ko sem te podojila na sredi poti na Krn. Večkrat pa sva to opravili kar na skrivaj, v nosilki.
Priznam, malo mi je bilo težko, ko nisi potrebovala več samo mleka. A prav prisrčna si bila, ko si si v usta tlačila kos korenčka. Še bolj prisrčna pa si bila, ko si osvojila znak za mleko, katerega sva poznali midve in najini najbližji. Zdaj je bila komunikacija lažja in suvereno si mi povedala, kaj želiš. Ta tvoja odločnost me je včasih spravila v zadrego, pa nič za to. Rada sem družbi pokazala, kako se crkljava in hraniva. In z največjim veseljem povem, da prav veliko očitajočih pogledov nisem bila deležna. V zadnjih mesecih sva tako skupaj uživali le še pred in seveda med (tvojim) spanjem. Nekega januarskega dne si se odločila, da se leže več ne bi dojila. Torej sem morala vstati, te podojiti, čim tišje odložiti in se uspešno nazaj namestiti v svojo posteljo, da te ne bi zbudila. Takrat je moje spanje dobilo novo dimenzijo in dojenje tudi. Ni bilo več samoumevno, nemoteče. Vsak večer sem se pred spanjem opogumila, da to počnem zate in vsako jutro sem vedela, koliko ur sva se precrkljali. To je bilo malo napornejših pet mesecev. Potem pa se je napovedal nov dojenček. Takrat mi je dojenje postalo neprijetno, predvsem tisto ponoči, ki mi je kradlo spanec, katerega je bitjece v trebuhu kar odločno zahtevalo.
To je bil konec najinega dojenja. Ampak, ker si ta konec tako lepo sprejela, lahko rečem, da je bil to srečen konec najine zgodbe. Za to in za vse čudovite trenutke, hvala ti, Klara.
Preberi še
Čas za nekaj novega
piše: noseča mamica Ana
Nisem si mislila, da se je bom tako razveselila – odločbe za vrtec. Jupiii, Klara gre oktobra v vrtec. In jaz bom imela čas za vse, kar mi srce poželi. No, ali pa vsaj najnujnejše stvari, ki jih srce še vseeno želi. 🙂
V prvi vrsti bodo dopoldnevi zagotovo čas za pisanje magistrske naloge. Potem pa še za “obšolske dejavnosti”. No, za obiskovanje in vajo petja sem si že letos izborila čas. Z aprilom pa sem se začela učiti še klavir, ampak to ni bil najprimernejši čas za tak podvig, saj so imeli moji in predvsem Klemenovi izpiti prednost. Zato sem bila letos zelo slaba učenka. Drugo leto verjamem, da bom boljša.
Mogoče bom drugo leto tudi boljša gospodinja in bomo malo manj kosil pojedli na študentske bone.
Želim se naučiti tudi photoshopa. Klemen je v njem pravi mojster in vidim, da bi mi to znanje super prav prišlo nekoč, pri mojem poklicu.
Ja, to leto bo moje in želim ga izkoristiti za neformalna izobraževanja, ker verjamem, da je to zadnja priložnost za take podvige.
No, moram se popraviti. To bo mojega pol leta. Do januarja bom taka kraljica, potem pa me spet čaka služba – najlepša služba. Pod srcem mi že bije novo srce. <3
Fotka, s katero sva prijateljem sporočila veselo novico. Pa tudi dokaz, da je photoshop nadvse uporabna zadeva. 😛
Preberi še
Nosečnost in avtobus
Piše: nosečnica Špela
Prvič noseča. V začetku osmega meseca. Telo se seveda stalno spreminja. Komaj se navadiš na idejo da boš mama, ugotoviš da imaš trebušček velik kot balon in je obuvanje kmalu prava umetnost. No, na srečo sem še kar »gibčna«, tako da gre. Sicer se še ne počutim tako okorno, prav tako se prepričujem, da zmorem še vse. Sem pa seveda ugotovila, da sem zvečer veliko bolj utrujena. Zadnje čase pa ugotavljam tudi, da se mi možgani kdaj pa kdaj ugasnejo (no, ali pa resetirajo, kaj pa vem :)). Okolica je seveda do mene zelo pozorna. Skrbijo, da ne nosim pretežkih stvari oz. mi prepovedujejo kakršnokoli po njihovem mnenju prenaporno dejavnost. Včasih zna to biti že moteče, vendar vem, da so vsi nasveti in pomoč v dobri veri. Sploh v prvih mesecih, ko nisem čutila še nikakršnih sprememb (vsaj večjih ne), mi je bilo včasih kar težko, saj sem se počutila kot bolnik.
No, da se vrnem k temi oz. bolje o dogodku, ki sem ga želela orisati. Prejšnji teden sem se (kot že tolikokrat poprej) namenila z avtobusom do Bohinja. Ker se bliža poletje so le ti vedno bolj polni, saj turisti radi obiščejo Bled pa tudi Bohinj. Ker nisem na avtobus vstopila že na glavni postaji, ampak šele v Šentvidu (4. postaja), se je zgodilo, da je bil avtobus že nabito poln. Počasi sem se sprehodila skozi avtobus, v upanju, da le ugledam kakšno prazno mesto. Seveda ga ni bilo, tako da sem se pridružila gospe, ki je prav tako stala pri zadnjih vratih. Ni mi bilo težko stati, saj sem vedela, da se bo vsaj do Kranja kakšno mesto sigurno spraznilo. Po 5 minutah mi je sedež odstopila gospa (nekje 45-50 let). Bila je precej besna in razočarana nad ljudmi, saj mi nihče ni odstopil sedeža. Zgražala se je nad »današnjo mladino«. Ko sem se uzrla po avtobusu in malo bolj preverila potnike, mi je bilo kaj kmalu jasno, kaj se prijazni gospe podi po glavi. Res – na avtobusu je bilo 80% ljudi starih od 20 do 30. Čeprav tudi sama spadam v to starostno skupino, pa me je bilo tisti trenutek pošteno sram. Sram, da spadam med »nevzgojene ta mlade, ki ne odstopijo sedeža ne starejšim, ne nosečnicam«. Večina jih je seveda zrla v svoje telefone ali poslušala glasbo. Ne verjamem, da so lahko spregledali moj trebušček, saj je kar dobro opazen. Ne vem, kdaj smo postali tako neobzirni. Z mešanimi občutki sem se nato le usedla na mesto, ki mi ga je odstopila gospa. Vso pot dokler ni izstopila, sem se počutila zares slabo. Če bi se dalo, bi skrila trebušček, saj se mi je zdelo, da si kot mlajša generacija, tega sedeža ne zaslužim.
Preberi še
Stvari, ki se jih 1. aprila ne počne
Piše: mamica Petra
Ravno leto nazaj sem bila nekje v drugem mesecu nosečnosti. Skoraj nihče še ni vedel, da v mojem trebuhu bije še en srček, saj zaradi večjega tveganja za spontani splav v prvem trimesečju še nisva želela prekmalu javno oznaniti vesele novice.
Prijateljica Špela je praznovala rojstni dan in kar nekaj prijateljev se je zbralo na zabavi. Tam je bilo ogromno dobre hrane, vina in prijetnega klepeta.
Minilo je že kar nekaj mesecev od poroke in prijatelji so kar nekako sumili, da bo kmalu čas tudi za otroka. Zato so me še toliko bolj opazovali in bili pozorni, ali se že kaj dogaja.
Vinu sem se kot nosečnica ognila z izgovorom, da se držim akcije 40 dni brez alkohola, saj se je ta akcija časovno kot naročeno skladala z mojo nosečnostjo. Prijateljica, zaposlena v zdravstvu, mi je kasneje povedala, da je po načinu hoje in mojega zabuhlega obraza predvidevala, da sem noseča. Vendar si je premislila, ko je videla, kako sem kar planila, po domačem tatarcu in zmazala približno 8 kosov na debelo namazanih toastov. Nosečnice naj namreč ne bi jedle surovega mesa zaradi nevarnosti salmonele. No, jaz tega nisem vedela in sem s tem, ko sem jedla božanski domači tatarski biftek, utišala vsa ugibanja o svoji nosečnosti.
Potem pa sva čez približno en mesec prijateljem poslala fotografijo ultrazvoka in naznanila prihod novega družinskega člana. Na žalost nisem bila pozorna, kateri datum je bil, ko sem poslala to najlepšo novico v svet. In prijatelj mi je odpisal: “Saj bi ti čestital, pa je 1. april in prejšnjič si na Špelinem praznovanju jedla tatarca. ;)”
No, naslednji dan je prijatelj dobil še en SMS, v katerem je pisalo, da sem, čeprav je 2. april, še vedno noseča.
Vam pa polagam na srce: če ste noseče, se raje preventivno izognite surovemu mesu in pomembnih novic raje ne razglašajte 1. aprila.
Preberi še
Štetje plodovih gibov
Piše: mamica Petra
Ginekologinja mi je v 35. tednu nosečnosti dala listek z naslovom: Registracija plodovih gibov. Rekla mi je, da moram od devetih zjutraj do devetih zvečer, vsak dan našteti vsaj 10 plodovih gibov. Vsak gib naj bi označila s križcem v tabeli. Če bi kakšen dan čutila manj gibov, naj najprej pol ure ležim na levem boku in sem pozorna na gibanje. Če še vedno ne bo nič, naj grem po stopnicah gor in dol. Če gibanja še vedno ne čutim, naj pojem še košček čokolade. V primeru, da gibov sploh ne bi zaznala, bi morala obiskati porodnišnico.
Včasih se nam kakšna zdravniška zahteva zdi nesmiselna. Prebrala sem veliko komentarjev o tem, kako je štetje gibov brezveze in samo zato, da se ženske še dodatno “sekirajo”. Strinjala sem se z njimi. Ker navadno zaupam zdravnikom, pa sem vseeno vsakodnevno risala križce.
Prišel je porodni dan. Vse je potekalo super in brez problemov. Čez približno dva tedna sem po pošti prejela odpustno pismo. Nisem ga brala, ker me ni zanimalo. Nesla sem ga s seboj na poporodni ginekološki pregled.
Ginekologinja mi je rekla: “U, vidim da ste rodili deklico z enkrat ovito popkovnico in pravim vozlom popkovnice!”
Jaz sem si mislila: “Pa ja, saj ne vem kaj je to.”
Ginekologinja pa je kar sama začela z razlago, ki je zvenela kot opravičevanje: “Veste, pravega vozla na ultrazvoku ne moremo opaziti, ker je popkovnica zvita in se ne da razbrati ali je v obliki vozla, ali je le bolj nametana na kup.” Zraven mi je še z vrvicami, ki jih je imela pri roki, kazala, kako izgleda pravi vozel.
“Veste, imate srečo, ker se pri vas ni zategnil, saj se potem lahko prekine dotok kisika …” je nadaljevala z razlago, ter opisovala kdaj in kako se vse to zgodi in kakšno srečo sva imeli, da je bilo vse v redu.
Pred očmi se mi je stemnilo, saj se prej nisem zavedala, kakšno srečo imam, da je z Julijo vse v redu. Na koncu sem slišala samo še: “Vidite, zato je dobro, da ste šteli gibe. Če bi bilo kaj narobe, bi tako hitro ugotovili, da se nekaj ni v redu, ker ne bi zaznali gibov dojenčka.”
In danes ne mislim več, da štetje gibov je brezveze. Poslušaj bitje pod srčkom in bodi pozorna, da te vsaketoliko vsaj malo brcne. Če pa je kaj narobe, smukni v porodnišnico. V najboljšem primeru te bodo poslali domov, ker je vse v redu. <3
Registracija plodovega gibanja v nosečnosti
Preberi še
Ali nosečnica sodi v predavalnico?
Piše : sošolka študentskih nosečk Helena Cupin
Imeti nosečko v razredu je res velik dar.
Oktobra sem stopila v že poznano predavalnico, saj sem tu preživela že tri leta študija. Po eni strani sem se počutila domače in pogumno, po drugi strani pa na trnih, saj sem kar naenkrat stala pred novimi izzivi, novimi sošolci, ki jih še ne poznam.
A tam, na najinem običajnem mestu, je sedela sošolka, moja prijateljica, ki je v svojem trebuščku skrivala še enega študentka!
Presrečna sem bila, da bom lahko iz prve roke spremljala rast tega trebuščka in dobila veliko novih informacij (brez olepšav) o tem, kaj dejansko pomeni biti noseč.
Mislim, da je ta ˝dojenček penček˝, kot sem ga ljubkovalno klicala, prinesel v moje življenje veliko veselja, še preden je sploh privekal na svet!
V upanju na kakšno brco, smo sosede neprestano božale trebuh, včasih smo mu kaj povedale ali razložile (naučila sem ga že kako mi je ime in podobne pomembne podatke) :). Ko je bilo mamici slabo, smo začeli vsi hitro brskati po torbicah in iskti nekaj sladkega. Včasih, ko je bila lakota tako huda, smo kar med kratkim odmorom dirkali do prve pekarne po sendvič in oskrbeli hudo sestradanost (kar smo seveda tudi ostali sošolci izkoristili za hitro malico)! 😉
Kdaj, ko je Neža med predavanji odhitela na stranišče in je ni bilo nazaj v uglednem času, me je že malce zaskrbelo (v glavi so se že pletli scenariji, kako leži kje ob stranišču ali pa je padla po stopnicah …), a ob pogledu po predavalnici, sem vedno hitro lahko sklepala, da najverjetneje na hodniku klepeta z Mileno. Milena je naša sošolka, ena izmed dveh babic, ki so strokovno oskrbovale naše nosečke (ja, v resnici nismo imeli samo ene, temveč kar tri nosečke + dve profesorici).
Ko smo si ogledovali slikice iz ultrazvoka, sta se obe bahavo muzali, saj sta edini vedeli spol dojenčka.
Ta baby boom je v naš razred prinesel veliko sočutja, razumevanja, sreče, veselja in navdušenja, da smo se, ne samo bolje povezali, ampak tudi naučili skrbeti drug za drugega. V izpitnem obdobju so nam bile nosečnice zgled in motivacija, saj če so one zmogle, hotele in se trudile, zakaj ne bi tudi mi?
Morda se navzven zdi, da utesnjujoče klopi, neprestano sedenje in bolj ali manj oddaljena stranišča niso naravni habitat nosečnic (predvsem proti koncu nosečnosti), a je predavalnica prostor, kjer je omogočena skupna rast in prostor podpore. S trebuščki rastemo tudi mi, sošolci, z drobnimi pozornostmi, z neskončno vprašanji in hkrati s podoporo in pričakovanjem dojenčkov.
In prvi izmed treh je prišel na svet. Zdrav in vesel, mamica pa srečna in zaljubljena. Čakamo še dva!
Preberi še
Baby shower ideje
Piše: mamica Helena
Na baby shower me vežejo lepi spomini in ko sem slišala od prijateljic, da bodo nekatere morale zaradi pandemije dogodek odpovedati mi je bilo kar malce hudo. Seveda obstaja mnogo načinov praznovanja. Ampak, da lahko prihod dojenčka proslaviš s svojimi najdražjimi prijateljicami je gotovo nekaj posebnega. 🙂
Vsaka nosečnost je dar in to, da v trebuščku raste novo bitje je potrebno praznvati. Ni samoumevno in hvaležna sem, da mi je podarjeno biti mama.
Zato mi je za razliko od nekaterih drugih ameriških tradicij, ki so nam morda malce nenavadne, pretirane ali potrošniško naravnane ta naravnost fantastična.
Prijateljice so mi pripravile unikatne bone za varstvo dojenčice 🙂
Dojenčkov tuš, kot mu sama ljubkovalno rečem, običajno pripravijo nosečkine prijateljice, ni pa nujno. Možnosti oz. tradicij je mnogo. Lahko same pripravite in nosečko presenetite, lahko nosečka baby shower pripravi sama. Ker imam rada ‘stvari pod kontorolo’ sem za organizacijo Larinega baby showerja prosila mojo krasno prijateljico Nino, ki je prevzela organizacijo. Skupaj z ostalimi puncami so točno vedele kaj si želim in res so me lepo presenetile. Največkrat je to še zadnje večje druženje, saj nekaj časa po rojstvu dojenčka mamica ne more povabiti več vseh prijateljic hkrati. Poleg tega je ta dogodek posvečen prav nosečnici in takrat si lahko da duška, da pove vse, kar se ji v nosečnosti dogaja, prijateljice pa zavedno ali nezavedno pridobivajo informacije za prihodnost, ko bodo same v podobni situaciji. 🙂
Super je, da je na baby showerju nekaj malega za prigriznit, saj so nosečnice ves čas lačne. 🙂 In tudi nekaj za popit – tudi brez alkohola seveda. Glede organizacije zabave pa se odločite same. Če imate rajši preprost klepet, vam bo nosečnica hvaležna tudi za to.
V posamezni balonček je vsaka prijateljica napisala svojo željo za dojenčka.
Če ste bolj organizacijske navdušenke in je to všeč tudi nosečnici, pa smo za vas pripravile ideje, ki smo jih uporabile/bile deležne na naših baby showerjih.
Okrasitev prosotra – krasno so se potrudile 🙂
Sedaj, ko je ponovno dovoljeno gibanje in praznovanje pa verjamem, da bodo taka praznovanja ponovno v polnem razmahu. in prav je tako. 🙂
Že sama organizacija in druženje je za mamico veliko darilo. Eno izmed ljubših presenečenj mi je bilo to, da je dojenčici vsaka prijateljica podarila eno knjigico/pravljico, ki jo ima še iz otroštva in jo je sama rada prebirala. Če pa že razmišljate o nakupu, kupite nekaj majhnega in uporabnega za dojenčka (lahko si pomagate z Evinim člankom ali člankom o Darilih za baby shower) in nekaj za mamo – ona bo še prehitro pozabila nase, ko bo postala mama.
BABY SHOWER IDEJE in IGRE:
Kviz na spodnji povezavi lahko uporabite pri baby shower igrah kot vprašanja za bodočo mamico ali vse
udeleženke in se med seboj pomerite v znanju o dojenčkih:
BABY SHOWER KVIZ ŠTUDENTSKA MAMA
Na zunanjo stran pleničke lahko napišete kakšno sporočilo, in ko bo mamica uporabila plenico, se bo zagotovo nasmejala.
Otroška oblačila okrasite s flumastri za tekstil ali z alkoholnimi flumastri. Ko bo mama dojenčka oblekla v ta oblačila, vam bo zagotovo poslala kakšno fotografijo!
Vsaka ima kos vrvice ter poskuša brez pomoči oceniti, kolikšen obseg trebuščka ima nosečnica. Tista, ki se najbolj približa obsegu, zmaga.
Kupite frutke, jim odstranite etikete, potem pa skupaj uživate v poizkušanju otroške hrane in ugibanju sestavin.
Vir: http://www.showerideas.net/funny-baby-shower-games-baby-shower-game-thought.html
Oblecite raztegljiva oblačila, pod njih spravite balon ter naredite sliko za spomin.
Vsaka napove datum rojstva, težo, velikost, ime. Lahko ugibate tudi o prihodnosti. Npr.: da bo igral/a kitaro, imel/a smisel za humor po mamici … Mamica ali otroček lahko potem čez nekaj let pogledata napovedi in se smejita, kaj vse so “tetke” predvidevale.
Za še več idej, pa vam priporočamo Pinterest!
Članki s podobno vsebino:
Preberi še
Nosečnice skozi oči ginekologinje
Intervju s Simono Čopi, dr.med., specialistko ginekologije in porodništva
Zanimalo nas je, kako ginekologi gledajo na mlade nosečnice. Gospo Simono Čopi, dr.med., specialistko ginekologije in porodništva smo povprašale o vsem, kar nas je že v nosečnosti zanimalo.
Koliko so povprečno stare nosečnice? Je več mlajših ali starejših?
Idealna starost za rojstvo prvega otroka je nekje 25 let, vendar pa se tako pri nas kot tudi v svetu, starost žensk ob rojstvu prvega otroka vztrajno viša. Statistični podatki kažejo, da je leta 2011 bila povprečna starost žensk v Sloveniji ob rojstvu prvega otroka 28,8 let. Prepričana sem, da se je ta številka pomaknila više, okrog 30 let. Niso redke posameznice, ki zanosijo prvič šele po 35. letu.
Se vam zdi, da so prvo-nosečnice dovolj podučene o nosečnosti, razvoju otroka, prehrani? Mogoče celo preveč? Se vam zdi, da vse jemljejo preveč enostavno, ali preveč komplicirajo?
Zaradi dostopnosti informacij, so pacientke dandanes dobro informirane, včasih celo preveč. Pomembno je, da te informacije pravilno razumejo, si jih pravilno razlagajo in potem tudi pravilno uporabijo. Pri tem vsekakor pomaga pogovor z izbranim ginekologom, ki bo kot strokovnjak znak najbolj pravilno svetovati.
Opazite kakšno razliko med mlajšimi in starejšimi nosečnicami?
Porodničarji priporočamo, da ženska rodi prvega otroka med svojim 25. In 27. letom starosti. Mlajše nosečnice so z večjo verjetnostjo bolj zdrave, imajo manj osnovnih obolenj, prav tako pa manjše tveganje za rojstvo otroka s kromosomskimi napakami. Meja tveganja za slednje se prične pri 35. letih. Po 35. letu starosti ženske, se zmanjša verjetnost spontane zanositve, v nosečnosti je več zapletov in se tudi večkrat končajo s spontano prekinitvijo nosečnosti ali odmrtjem ploda. Veča se delež nosečnic, ki imajo kakšno osnovno obolenje, kot sta na primer povišan arterijski tlak in sladkorna bolezen, kar vodi v rizično nosečnost, tako za žensko kot njenega otroka.
Bi lahko na kratko opisali, kako potekajo pregledi v nosečnosti?
Prvi pregled v nosečnosti opravimo okrog 8. tedna nosečnosti, po tem ko je posameznica z nosečnostnim tednom potrdila nosečnost. Pri prvem pregledu potrdimo nosečnost, preverimo ali se nosečnost pravilno razvija v maternici, preverimo število plodov in določimo višino nosečnosti. Ob prvem pregledu se z nosečnico pogovorimo o njenem zdravstvenem stanju, morebitnih zdravljenjih dosedanjih bolezni, operacijah, jemanju zdravil, alergijah. Pacientko povprašamo tudi o morebitnih bolezenskih stanjih v družini. Hkrati dobi pacientka napotnice za laboratorijske preiskave.
V času nosečnosti bi naj zdrava nosečnica imela opravljena dva ultrazvočna pregleda. Enega ob prvem pregledu in drugega v 20. do 22. tednu nosečnosti, kjer ginekolog opravi natančno morfologijo ploda. Morfologija pomeni, da ultrazvočno pregledamo celoten plod: ali se pravilno razvija, ali sta velikost in teža primerna njegovi starost, preverimo pa tudi lego posteljico, količino plodovnice in dolžino materničnega vratu. Slednje je pomembno za napoved povečanega tveganja za prezgodnji porod.
Pregledi se praviloma ponavljajo na 4 tedne in so v Sloveniji zaenkrat zgoščeni v zadnjem mesecu na en teden. Kadar ugotovimo, da je z nosečnico ali otrokom kaj narobe, so pregledi pogostejši.
Katere so prednosti nuhalne svetline? Jo priporočate vsem nosečnicam, tudi mlajšim od 35 let?
Nuhalna svetlina je temeljna presejalna metoda za odkrivanje kromosomskih nepravilnostih pri plodu. Najpogostejša kromosomska nepravilnost je trisomija 21 ali Downov sindrom. Nosečnicam jo priporočam ne samo zaradi izračuna tveganja za rojstvo otroka s kromosomsko napako, ampak tudi za to, ker se pri tem presejalnem testu, ki se izvaja z ultrazvokom, pravzaprav opravi tudi pregled celega otroka in se tako lahko že zelo zgodaj v nosečnosti odkrijejo anomalije ploda. Ko odkrijemo nepravilnost pri otroku, takšno nosečnost potem vodimo drugače, pregledi so pogostejši, tudi rojstvo in kraj poroda planiramo vnaprej, tako da se otrok rodi tam, kjer bo oskrba mame in novorojenčka takoj po porodu najbolj optimalna.
So partnerji na nosečniških pregledih dobrodošli? Kakšna je njihova vloga?
Partnerji so zmeraj dobrodošli ☺. Lepo je videti, da se že v času nosečnosti obnašajo kot odgovorni bodoči starši.
Kako bi reagirali, če bi vaša hči postala študentska mama?
Tako kot vse mame – pomagala bi ji.
Imaš tudi ti kakšno vprašanje za ginekologinjo? Zapiši ga v komentar ali nam ga pošlji v zasebno sporočilo: TU.