Zaporedna nosečnost

Na koga sem v drugi nosečnosti pozabila

Piše: noseča mamica Petra

Ura je 03:06 in jaz ne morem spati. Glavni razlog za to je, da sem zaspala skupaj z Julijo že ob 20:00 in je moje telo po sedmih urah spanca verjetno dovolj naspano.
Razmišljam, kaj me je v nedeljo vprašala mama šestih otrok: “In Petra, ti je druga nosečnost minila kot bi mignil?” Začudila se, da me je to spraševala mama, ki je bila že šestkrat noseča. Pritrdla sem ji: “Sploh ne vem kdaj, ne predstavljam si kako hitro potem mine v šesto!” Katja se je samo zasmejala in ni rekla ničesar. Jo bom o tem zaslišala naslednjič.

Druga nosečnost je res minila kot bi mignil. Verjetno zato, ker se tokrat ni vse vrtelo okoli mene. Tokrat mi to tudi ni ugajalo. Vsakič, ko sem dobila vprašanje kako sem, sem želela spremeniti temo. Načeloma posebnih nosečniških težav nisem imela in sem se dobro počutila, ljudje pa z odgovorom: “V redu se počutim, ni posebnosti.” niso bili zadovoljni. Ne vem točno zakaj. Morda so pričakovali, da me pestijo kakšne nosečniške tegobe ali pa jih je preprosto zanimalo moje počutje, jaz pa jim nisem znala kaj pametnega odgovoriti. Še aplikacije kako se razvija dojenček v posameznem tednu nisem imela naložene, da bi jim lahko govorila vsaj o tem. Veliko bolj mi je bilo všeč, če so me povprašali kako je Julija in je debata stekla v to smer.

V zadnjem mesecu pred porodom pa sem se bila primorana tudi začeti malce ukvarjati s seboj, pripravo na prihod novorojenčka in nekoliko bolj paziti nase. Na pregledu me je ginekologinja opozorila, da imam popkovno kilo. Verjetno je dvigovanje Julije terjalo svoj davek. Pruh po domače, načeloma res ni prav nič huda zadeva. Sem pa se, ko sem po pregledu prišla domov, pošteno razjokala, ker sem ugotovila, da sem morda res malce pozabila nase. Čeprav je moj mož že ves čas nosečnosti večinoma dvigal Julijo, jo sedaj prav vedno on posadi na stolček, umije, položi na previjalno mizo, dvigne na posteljo in moje naročje. Najbolj mi je sicer hudo, ko mora po kakšnem obisku trgovine ali vikenda pri starih starših vsaj trikrat po stopnicah v tretje nadstropje nositi Julijo ter stvari, ki sva jih kupila ali imela s seboj v avtu.

In tako sem ob pisanju članka, v katerem sem želela zapisati, da sem med nosečnostjo pozabila nase, v resnici spoznala, da sem pozabila na svojega moža. Vsi se ukvarjamo s hčerko, ker je tako simpatična in zanimiva ter se tako lepo razvija. Vsi se ukvarjajo z menoj, ker sem noseča in je to prav tako posebno obdobje. Ob tem pa sem pozabila na nekoga, ki mi ves čas stoji ob strani, ter me podpira fizično in psihično. Nekoga, ki je svoje potrebe moral umakniti zaradi mojega jutranjega bruhanja, ki se je moral prilagoditi nihanju razpoloženja, se odpovedati kakšnemu potovanju, izletu, razvajanju, športnemu udejstvovanju, ki se ga jaz zaradi nosečnosti nisem mogla udeležiti.

Dragi mož. Še veliko je stvari, ki jih počneš, pa jih sploh nisem opazila. Hvaležna sem ti, da si danes pomil goro posode, ko sva z Julijo zaspali. Hvala ti za vse in upam, da je tudi tebi ta nosečnost hitro minila. Ne obljubim, da bo po njej vse po starem. Saj vem, da tudi ti tega ne pričakuješ. Ampak skupaj bova našla novo dimenzijo najinega odnosa, starševstva in ljubezni.

Povabilo v kino pa še vedno velja, čeprav sva s tem tako dolgo odlašala, da tistega filma ne vrtijo več. 🙁

Preberi še

Velika noč

Zakaj praznike prazujeva sama (z Julijo)?

Piše: mamica Petra

S Kristjanom sva oba študenta in zaradi študija živiva v študentskem mestu Maribor. Jaz “originalno” prihajam iz Novega mesta, on pa je z Izlak (ki se nahajajo v bližini Trojan – tam, kjer se ustavite na trojanskih krofih :)) Ne preveč blizu najinih primarnih družin.

Še preden sva zaživela skupaj, sva se odločila, da bova božič in veliko noč preživela sama s svojimi otroki. Razlog za to je, ker bi drugače praznični dan preživela v avtu in kratkih obiskih pri enih in drugih starših. Tako sva se dogovorila, da smo za praznik doma, na praznik, ki sledi božiču (dan samostojnosti in enotnosti) ali veliki noči (veliki ponedeljek) pa gremo obiskat sorodnike ali se dogovorimo in se skupaj z obema družinama povzpnemo na kakšen hrib.

Seveda je veliko lažje, če stari starši živijo v bližini in se lahko na tak praznik podružiš s tistimi, ki ti največ pomenijo. Pa vendar sva sedaj, ko imava še hčerko, hvaležna, da smo lahko dva dni v letu cel dan skupaj, jemo mojo nekoliko zažgano potico, premalo soljen kruh, se včasih malo skregamo, hitro pobotamo, igramo družinske igre in se počutimo kot prava družina. Naslednji dan pa seveda popravimo okus po zažgnem ob polno in slastno obloženih mizah najinih staršev in starih staršev.

Preberi še