piše: mamica Ana
Moja druga nosečnost je minila prehitro. Bolj kot se je bližala koncu, bolj sem tehtala, kaj je najpomembneje, da še postorim v času pred rojstvom: pišem magistrsko, se pripravljam na porod, preživljam kvaliteten čas s Klaro ali sama s Klemnom. Vse se mi je zdelo tako zelo pomembno, vsega sem si želela. Vsak dan sem torej krmarila med temi prioritetami, le za pripravo na porod mi je zmanjkovalo časa, oziroma sem ob večerih, ko naj bi o porodu kaj brala, se pogovarjala s Klemnom, največkrat zaspala s Klaro. V začetku januarja, 3 tedne pred PDP-jem sem začutila, da me je poroda strah. Na prvi porod sem se zares dobro pripravila, tokrat pa sem temu posvetila premalo časa (malo sem tudi računala na pozitivno prvo izkušnjo in da je drugič itak lažje). Klemen je moral tisti teden nekaj prevzeti v Ljubljani in sklenila sva, da to dopoldne (ko je Klara v vrtcu) izkoristiva za pripravo. Odpovedala sem se pisanju magistrske in skupaj sva se odpeljala v Ljubljano. Na pot sem vzela knjigi, ki sem ju prebrala že v prvi nosečnosti (kateri, si lahko preberete tukaj). Prebrala nekaj porodnih zgodb, se pogovarjala o poteku poroda, o željah, o mojem prvem porodu. Preizkusila sva se tudi v igri vlog – kako bi odreagirala, če bi mi želeli sprožiti porod, predreti ovoje, če mi ne bi dovolili hoditi med popadki,… (dobra vaja, priporočam).
Čez en teden, pa se mi je nenadoma začelo pred očmi bliskati, dela vidnega polja nisem videla. Opisala sem Klemnu kaj se dogaja. Hitro je začel možgančkati, brskati po literaturi. Izmeril mi je pritisk, ki pa je bil OK. Poklicala sem svojo ginekologinjo, ki me je napotila kar na urgenco. Neee, pa ravno smo zmenjeni s Klemnovimi starši, da gre popoldan Klara k njim v varstvo in pri njih tudi prespi, midva pa greva v Ljubljano na božični koncert. Čez 15 minut so motnje videnja ponehale in odločila sva se, da greva na urgenco, če se bo to ponovilo. Popoldan sva se tako odpravila v Ljubljano in po poti opravila še drugi del intenzivne priprave na porod. Prelep večer je bil in prva samska noč (brez Klare). Drugo jutro pa se je bliskanje ponovilo, v nekem trenutku polovico slike nisem videla. Klemen je bil odločen, da greva na urgenco. Od tam so me poslali na ginekološki oddelek, s sumom na preeklampsijo (izmerili so mi malo previsok tlak). Ginekologinja se je odločila, da me obdržijo na oddelku. Zame je bil to velik šok, jokala sem še cel dan. Ne razumem zakaj se mi bolnica zdi tako strašna. Krivim hormone. 😀 V bolnico mi je Klemen prinesel vse potrebno za pisanje magistrske, hotela sem izkoristiti “proste” dni. Popoldan so mi večkrat izmerili tlak, ki je bil vedno malo previsok. Naslednje jutro sem začutila blage popadke, ki so se pokazali tudi na CTG-ju. Hitro so minili, so pa potrdili moje občutke, da bom rodila pred predvidenim datumom (manjkalo je še 9 dni). Dopoldan sta me prišli obiskati prijateljici, Tamara in Sergeja, obe študentki medicine. Med obiskom je v sobo prišla sestra in mi še enkrat izmerila tlak. Tokrat je bil res visok. Na obrazih obeh prijateljic sem zaznala zaskrbljenost. V kratkem pogovoru sta mi tudi povedali, da je to za nosečnico previsoko. Čez nekaj minut je prišla v sobo zdravnica, in prijateljici prosila, da za trenutek zapustita sobo. Sporočila mi je, da so se zaradi izredno visokega tlaka odločili, da mi porod sprožijo. Sedaj. Nadaljuje, naj vzamem stvari in počakam sestro, ki me bo pospremila v porodno sobo. Za trenutek so se mi podrle sanje lepega poroda. Zdelo se mi je, da sprožitev izključuje vse moje želje naravnega poroda in pred očmi sem imela le ure in ure predihavanja popadkov sama, v bolnici. Namesto doma, s Klemnom, v prijetnem vzdušju. Zdravnica je odšla, v sobo sta spet stopili prijateljici. Povedala sem jima, da mi bodo sprožili. Razumevajoče prikimata in razumem, da je to najbolje zame in za otroka. Pokličem še Klemna, ki se prav tako strinja z odločitvijo zdravnice. Vsi skupaj so me pomirili (Hvala Sergeja in Tamara, da sta bili z mano in me pomirjajoče pospremili do dvigala :)), jaz pa sem se v tistem trenutku odločila, da zaupam in ostanem dobre volje. Na hodniku pred porodnimi sobami se mi je predstavila prijazna in nasmejana babica Melita. Pokazala mi je porodne sobe in naselila sem se v ta veliki, tisti z žogami, ribstolom, blazinami, gugalnikom in novo posteljo. Babica mi je razložila, da bo lahko mož ves čas zraven, da mi bodo prinesli tudi kosilo, svetovala mi je naj se dobro najem in veliko pijem, ker bom potrebovala energijo. Na radiu mi je poiskala Ars postajo, razkazala mi je še tuš, wc, sprostitveno sobo (tisto s TV-jem in kavčem) in hodnik, po katerem lahko predihavam popadke ter odšla. Kamen se mi je odvalil od srca. Vedela sem, da bo s tako prijetno babico porod lep.
Ko je prišel Klemen, sva si najprej navdušeno ogledovala vse pripomočke, ki so bili v sobi. Kmalu je v sobo vstopila zdravnica, me seznanila s postopkom sprožitve in mi v nožnico vstavila tabletko za mehčanje materničnega vratu. Ura je bila 12. Deset minut za tem sem že začutila prve popadke. Babica mi je prinesla kosilo. Malo sem jedla, malo sem se sprehajala ob predihavanju nežnih popadkov. Mislim, da je bilo moje telo že skoraj pripravljeno na porod, sicer ne vem, če bi popadki prišli tako hitro. Ko sem pojedla, mi je babica predlagala, naj si vzamem eno uro za tuširanje in naj z vročo vodo tuširam trebuh v smeri urinega kazalca. Upoštevala sem njen nasvet in res je bilo prijetno. Popadki so postajali vedno močnejši, zadnji pa me je “spodil” izpod tuša. V porodni sobi so me nato za 15 minut priklopili na CTG. Babica mi je prinesla še hladilni gel in žogico, s katero me je Klemen lahko masiral. CTG je bil OK, lahko sem se šla sprehajati. Po nekaj predihanih popadkih na hodniku sva se preselila nazaj v sobo, saj so bili že tako močni, da sem težko hodila. V sobi sem odkrila popolno kombinacijo ponujenih pripomočkov: sedela, gugala sem se na žogi, ko pa je prišel popadek, sem se uprla na ribstol, Klemen pa je z vso močjo pritisnil na moj križ. Ta dva položaja sem menjavala naslednji dve uri. Popadki so bili tako močni, da mi je po dveh urah začelo zmanjkovati moči. Vmes sta se babici zamenjali, sedaj je bila z nama tudi zelo prijazna babica Mojca. Ko me je videla da že en čas trdo delam, mi je previdno ponudila predrtje ovojev. Tudi sama sem potiho o tem že razmišljala, saj sem vsak popadek upala, da mi bo odtekla voda. Sklenila sem počakati še par popadkov. Čutila sem, da popadkov več ne sprejemam z veseljem in dobrodošlico, kot sem se do tedaj trudila. Zato sem privolila v predrtje ovojev. V trenutku ko sem se ulegla na posteljo, sem bila še bolj hvaležna, da sem popadke do sedaj lahko predihavala stoje. Po predrtju se je vse odvilo tako hitro, da sem komaj dojela. Najprej dva tako močna popadka, da sem podvomila, če bom to zmogla. Čutila sem, kako se dete spušča po porodnem kanalu. Neverjeten občutek. Po teh dveh popadkih sem v dveh iztisih, ob 16:30 porodila deklico Evo. Bila sem evforična, srečna. Klemen je tudi tokrat potočil kakšno solzico sreče, mene pa pa ovenčal s ponosom. Tri ure smo še kraljevali v porodni sobi in se zahvaljevali. Tudi Evo sva v našo družino sprejela s pesmijo iz najinega poročnega obreda.
Tokratna izkušnja poroda v Mariborski porodnišnici, mi bo res ostala v zelo prijetnem spominu. Po porodu me je Klemen še vprašal, kaj več si sploh še lahko želiš, kaj bi bilo drugače, če bi šla roditi na primer na Jesenice, ki slovijo kot najprijaznejša porodnišnica v Sloveniji. Res je, izpolnili so vse moje želje porodnega načrta, čeprav tega tokrat nisem zapisala. Le na začetku sem babici rekla, da bi rada rodila naravno, kolikor bo seveda mogoče. Nihče me ni vprašal po britju, klistirju, čeprav je bilo za to več kot dovolj časa. Na voljo sem imela kar nekaj pripomočkov za predihavanje popadkov, prost hodnik, tuš, skratka, vse, kar sem do sedaj spoznala preko drugih porodnih zgodb. Na postelji sem ležala samo za CTG, ter ob iztisu (na boku). Brez epiziotomije. Nič niso hiteli s prerezom popkovine. Osebje nadvse prijazno in vzdušje prijetno, z zatemnjenimi lučmi in nežno glasbo. Pravljično. Hvala!
Eva, dobrodošla v našem domu.
