Mama študentka z dvema magistrskima

Študentka in mama z dvema magistrskima

piše: mamica študentka

Odkar sem mama na vseh možnih koncih in krajih in od vseh možnih ljudi dobivam vprašanje: “Kako je pa to, ko si mama in še študiraš?”. In moj odgovor je vedno: “Super! Zares priporočam!”

Lahko bi rekli, da je v moji družini kar tradicija imeti mlad otroke. In tudi sama sem si tega že od nekdaj želela. Imela sem to srečo, da je mojo pot kaj hitro prekrižal moj današnji mož. Želja po otroku je bila velika in tako sem praktično takoj po poroki zanosila. Najin prvi sin se je rodil proti koncu 2. letnika mojega študija. Prišel je malo prezgodaj in naju oba čisto presenetil (mami je imela seveda v planu še končati vse izpite  – toliko o tem, da otroci kaj ubogajo, če se z njimi nekaj zmeniš :)). Nikoli ne bom pozabila, kako sem sredi noči (in že precej globoko v popadkih) v porodni sobi moža prepričevala, da vendar ne morem še rodit, ker imam ob 8.00 zjutraj obvezne vaje. Naslednje jutro je tako sošolka med vajami profesorici poslala listek s sporočilom: Tine danes ne bo na faks, ker je rodila 🙂

Sin je v najino življenje prinesel neko novo energijo. Mesec po porodu sem opravila vseh 7 izpitov in končala letnik. Verjemite, to so bili najlažji izpiti od tedaj naprej, saj sta otrokov razvoj in možnosti za učenje v obratnem sorazmerju. Starejši kot je otrok, manj časa in miru ima mami. Trmasta kot sem, nisem vzela materinskega leta, ampak sem oktobra znova sedla v šolske klopi. Sin je bil redni spremljevalec na predavanjih, sošolke so bile rezervne mame – včasih je bilo skoraj treba narediti vrsto, katera ga bo naslednja lahko malo pestovala. Zame otrok nikoli ni bil ovira ali izgovor, da ne bi mogla zvečer s prijateljicami na pijačo, v trgovino, na izlet, potovanje… ali na izpit.

Lani poleti sem uspešno diplomirala, v meni pa je že raslo novo bitje. Tudi drugi sin je imel očitno svoje načrte in se je gladko malo požvižgal na mamine želje. Prišel je ravno na začetku študijskega leta in tokrat – še bolj noro – sem se na faks vrnila 14 dni po porodu. Letos imam obveznosti na fakulteti res zelo malo in predavanja so pravzaprav moj dopust – noben ne kriči, joka, cvili, bruha, kaka in lula vsepovprek. To je čas zame, ko odklopim družino in se posvečam tisti drugi najljubši stvari – moji stroki.

Biti študent in imeti družino je super. Ni pa vse vedno tako lepo. So trenutki, ko se počutiš izgubljeno, da nikamor ne spadaš. Včasih imam občutek, da živim v dveh različnih svetovih. Dopoldne sem mama, gospodinja, popoldne pa študentka, ki se pritožuje nad profesorji in hodi na avtomat po sendviče. Včasih si želim, da bi tudi moje prijateljice in vrstnice že imele svoje otroke. Da bi razumele. Včasih grem zvečer namesto v posteljo za knjigo. Včasih v celem tednu nimam niti ene ure zase. Vendar… tako je pač, ko si mama (študentska ali ne). In vredno je. Če sta me moja otroka česa naučila je to, da se počasi daleč pride, da pride vse ob svojem (pravem!) času in da se je potrebno veseliti majhnih stvari. Iskren otroški nasmeh je vreden več kot tisoč žurov, koktajlov, koncertov in brezskrbnih ur ob gledanju serij. To je bila pač izbira – moja izbira.

Trenutno, namesto da bi pisala magistrsko nalogo, pišem tale blog. Ker želim vsem povedat, da je fajn biti mlad, da je fan bit mama in da je fajn bit žena. Magistrska bo počakala. Konec koncev, moji dve magistrski nalogi zdajle spita v sosednji sobi. In če nimate nič proti, jima grem pritisnit en moker poljubček 🙂

Si tudi ti mama študentka in bi rada svojo zgodbo delila z nami? Piši nam na: info@studentskamama.si

Preberi še

Mama študentka

Urška: Pri dvajsetih sem se odločila, da si želim otroka

piše: mamica Urška

»Mami, s fantom sva se odločila, da bova imela otroka, tako da se pripravi, da bosta ponovno babica in dedek.«

»Ne norita, kam se vama mudi, najprej šola, potem štalca, nazadnje se pa še »kravico« pripelje.«

Pri dvajsetih letih sem se odločila, da si kmalu želim otroka. Partner se je strinjal z mano. Ker sem vedela, da moji starši za to idejo ne bodo navdušeni, sem jim že eno leto prej začela govoriti, da bova v tretjem letniku študija imela otroka. Pogovor se je vedno končal na zgoraj napisan način.

Ko je prišel čas, da zanosim, sem se večkrat spraševala: ali je res že čas, da imam dojenčka? Ali sem res pripravljena? Kako sploh veš, da si pripravljen? Priznam, da bi slišala kakšen materinski glas znotraj sebe tega ni bilo, sploh ne vem če to res obstaja, vedela sem samo, da želim imeti vse otroke pred tridesetim letom in da je čas, da zanosim, če si želim vsaj treh sončkov.

Otroka sva zaradi študija skrbno načrtovala. Želela sem, da rodim takoj po izpitnem obdobju, da bom lahko normalno zaključila vse obveznosti v tretjem letniku in nadaljevala normalno v četrti letnik in nato še zadnji, peti letnik. Preračunala sem, katere mesece lahko zanosim, da se bo izšlo po najinem načrtu. Bolj kot se je bližal čas, da ustvariva ta mali čudež, bolj sem bila živčna, ali sem res pripravljena na to ali ne, ali si to sploh res želim, ali ne. Stara sem bila 21. let in vse prijateljice so še žurale, jaz pa sem norela s tem, da hočem otroka. In prišel je dan, ko sem na testerju zagledala dve črtice, posrečilo se nama je v prvo. Najprej sem jokala od sreče, nato sem malo zatem jokala od strahu (v kaj se ženem), na koncu nisem več vedela, zakaj se jokam. Srce mi je razbijalo, bila sem srečna, po drugi strani zbegana. Za PDP sem imela določeno 29. 2. 2016. Kar je najbolj smešno pri tem je to, da sem od srednje šole naprej govorila, da želim imeti otroka na prestopni dan.

Na nosečnost sem se dolgo pripravljala. Skrbela sem za zdravo prehrano in da sem več športala. Športala sem veliko tudi med nosečnostjo, saj stara vraža pravi: VSAK KILOMETER TEKA JE MINUTA MANJ PRI PORODU. Sedenje v nosečnosti je kot priprava na maraton pred televizijo, bi se lahko reklo. Nosečnost je sicer potekala normalno, morda me je samo kdaj bolel križ med dolgimi predavanji od sedenja, ampak ni bilo sile. Med nosečnostjo sem začela hoditi še na jogo za nosečnice. Na začetku se malo meditira, nato se izvaja joga položaje in na koncu se še vizualizira. Vizualizacija zgleda tako, da smo se srečke nosečke vstale, zaprle oči, razprle roke in nato si predstavljale, da smo ptice. Ptice, ki letimo visoko nad oblaki, pod nami opazujemo morje, gore ampak nikjer ne moremo pristati in moramo leteti in leteti. Z rokami tako ves čas počasi »kriliš« in s časoma te roke začnejo zelo boleti. Vsakič, ko sem šla na to srečanje sem si nakoncu mislila: »zakaj zavraga moram zdaj to delati, da me bodo ponovno bolele roke?«. In tako so minevali meseci in prišel je 29. 2. Zelo močno sva si s partnerjem želela, da rodim na ta dan, zato sva poskušala naravne metode sprožanja (spolni odnos, arnikina kopel, čiščenje celega stanovanja, dvakrat zapored sem tekla na Kalvarijo in nazaj po stopnicah, drgnjenje oken ampak nič ni pomagalo). Dobila sem sicer po spolnem odnosu krče, da sem mislila, da je to gotovo to. Popadki so bili že na 10 sekund, ampak po 2 urah se je nehalo. Ugotovila sem, da če otrok ni pripravljen, da zapusti varen trebušček, pač ne bo šel ven, pa čeprav skačem kot kenguru. Ko sem ugotovila, da torej s porodom na prestopni dan ne bo nič, sva ugotavljala, da bi lahko rodila 5. 3., saj ima partner rojstni dan na 3. 5. Cel teden vmes sem se po nasvetu doule zato v mislih pogovarjala z otročkom, da je zunaj varno in da lahko pride ven, da ga z očkom že močno pričakujeva in da se ga že veseliva. Otroček je tako lepo še pet dni čepel v mojem trebuščku in tako sva ponovno poskusila na datum, katerega sva si zamislila. In uspelo je, ponovno so se začeli popadki, vendar bolečina je bila enaka, kot v ponedeljek, ko sva poskusila prvič. Ponovno sem imela popadke na 10 sekund in ponovno sem si mislila, da se bo po dveh urah pač nehalo. Vmes sva se s partnerjem pogovarjala, da je ravno petek in da greva zato lahko na Jesenice v kakšen hotel prespat in da čez cel vikend poskušava sprožit porod (želela sva, da rodim v porodnišnici na Jesenicah, saj so tam najbolj naklonjeni naravnemu porodu). Tako sva spakirala potovalke, Domen jih je znosil v avto, jaz pa sem tisti čas delala, ne boste verjeli, vizualizacije. Ves čas popadkov sem si predstavljala, da sem ptica in da ne morem še pristati. Sama sebi sem bila smešna. Edina stvar, ki se mi je zdela na jogi nesmiselna, sem jo uporabljala ves čas.

Ko sem se odpravljala v avto, se mi je zdelo, da mi je začelo narazen vleči medenične kosti, zato je Domen predlagal, da se odpraviva v UKC MB preveriti, ali sem morda že odprta, da povedo, če imava čas priti na Jesenice, ali pa bo morda potrebno iti kam bližje.

Zapeljala sva se tako do porodnišnice v Mariboru, kjer so ugotovili, da je glavica že zunaj in da je potrebno v porodno sobo. Samega dogajanja v UKC MB ne želim opisovati, saj izkušnja ni pozitivna. Sem pa rodila otročka v 15 minutah v 5 potiskih, točno tako, kot sem si govorila celo nosečnost da bo. Že od trenutka, ko sem izvedela za nosečnost sem si rekla: rodila bom v 5 potiskih. In nato sem dobila moj zaklad v roko, bila sva presrečna, zaljubila sva se na prvi pogled in od navdušenja sva pozabila pogledati, katerega spola je (odločila sva se, da naj bo to presenečenje), zato sva šele eno uro kasneje ugotovila, da imava pravzaprav punčko (ko je prišla sestra s papirji in je bilo potrebno povedati ime). Še sreča, da je bila punčka, ker za fantka tako ali tako nisva imela izbranega imena. In tako sva 5. 3. 2016 prejela največji zaklad v najinem življenju.

In kako je potem potekal študij?

Ko se je po izpitnem obdobju začel faks, sem pristopila vsakemu profesorju in povedala, da nameravam naslednji teden roditi in da se vrnem čez en mesec z malčico na faks. Vsi so mi odobravajoče pokimali (verjetno so si mislili, da se hecam) in tako sva meseca aprila s hčerko že bili skupaj na faksu. Ves čas predavanj in vaj je bila priklopljena na zizo in sladko spala. Ko je bilo junija izpitno obdobje, je bila stara 3 mesece in je še veliko spala, zato sem brez težav preučila vso učno snov in obdržala povprečje nad 9. Ko se je začel nov letnik, sem najela še varuško, pomagala pa je tudi moja draga tašča. Hodila sem na obvezne stvari in izkoristila status mame (potrebna je zgolj 50 % prisotnost na obveznostih), vmes pa sem vsako pavzo šibala domov, da jo podojim. Pri 18. mesecih sem jo vpisala v vrtec in tako bom letos normalno zaključila 5. letnik študija. Če imamo kdaj predavanja popoldne, pa je še danes pri dobrih 2 letih še vedno z mano v predavalnici na zizi čaka, da opravim svoje obveznosti. Sedaj pa upava, da naju bo kmalu presenetila že naslednja črtica.

In stvar, ki bi jo v mojem življenju spremenila, če bi vedela prej? Če bi prej vedela, kako čudovito je imeti otroka, kako postane tvoje življenje popolno, nebi nikoli več čakala tako dolgo in bi se za otročka odločila prej. ?

Ob koncu pa bi vsem srečkam nosečkam še priporočila, da se na porod pripravijo – meni je zelo pomagala knjiga Modrost rojevanja; tako sem točno vedela, kaj me čaka in sem bila za porod sproščena, zaupala sem vase in v svoje sposobnosti in verjetno mi je prav zaradi tega uspelo tako hitro, skoraj brez bolečin.

Si tudi ti mama študentka in bi rada svojo zgodbo delila z nami? Piši nam na: info@studentskamama.si

Preberi še

Ali nosečnica sodi v predavalnico?

Piše : sošolka študentskih nosečk Helena Cupin

Imeti nosečko v razredu je res velik dar.

Oktobra sem stopila v že poznano predavalnico, saj sem tu preživela že tri leta študija. Po eni strani sem se počutila domače in pogumno, po drugi strani pa na trnih, saj sem kar naenkrat stala pred novimi izzivi, novimi sošolci, ki jih še ne poznam.

A tam, na najinem običajnem mestu, je sedela sošolka, moja prijateljica, ki je v svojem trebuščku skrivala še enega študentka!

Presrečna sem bila, da bom lahko iz prve roke spremljala rast tega trebuščka in dobila veliko novih informacij (brez olepšav) o tem, kaj dejansko pomeni biti noseč.

Mislim, da je ta ˝dojenček penček˝, kot sem ga ljubkovalno klicala, prinesel v moje življenje veliko veselja, še preden je sploh privekal na svet!

V upanju na kakšno brco, smo sosede neprestano božale trebuh, včasih smo mu kaj povedale ali razložile (naučila sem ga že kako mi je ime in podobne pomembne podatke) :). Ko je bilo mamici slabo, smo začeli vsi hitro brskati po torbicah in iskti nekaj sladkega. Včasih, ko je bila lakota tako huda, smo kar med kratkim odmorom dirkali do prve pekarne po sendvič in oskrbeli hudo sestradanost (kar smo seveda tudi ostali sošolci izkoristili za hitro malico)! 😉

Kdaj, ko je Neža med predavanji odhitela na stranišče in je ni bilo nazaj v uglednem času, me je že malce zaskrbelo (v glavi so se že pletli scenariji, kako leži kje ob stranišču ali pa je padla po stopnicah …), a ob pogledu po predavalnici, sem vedno hitro lahko sklepala, da najverjetneje na hodniku klepeta z Mileno. Milena je naša sošolka, ena izmed dveh babic, ki so strokovno oskrbovale naše nosečke (ja, v resnici nismo imeli samo ene, temveč kar tri nosečke + dve profesorici).

Ko smo si ogledovali slikice iz ultrazvoka, sta se obe bahavo muzali, saj sta edini vedeli spol dojenčka.

Ta baby boom je v naš razred prinesel veliko sočutja, razumevanja, sreče, veselja in navdušenja, da smo se, ne samo bolje povezali, ampak tudi naučili skrbeti drug za drugega. V izpitnem obdobju so nam bile nosečnice zgled in motivacija, saj če so one zmogle, hotele in se trudile, zakaj ne bi tudi mi?

Morda se navzven zdi, da utesnjujoče klopi, neprestano sedenje in bolj ali manj oddaljena stranišča niso naravni habitat nosečnic (predvsem proti koncu nosečnosti), a je predavalnica prostor, kjer je omogočena skupna rast in prostor podpore. S trebuščki rastemo tudi mi, sošolci, z drobnimi pozornostmi, z neskončno vprašanji in hkrati s podoporo in pričakovanjem dojenčkov.

In prvi izmed treh je prišel na svet. Zdrav in vesel, mamica pa srečna in zaljubljena. Čakamo še dva!

Preberi še