Piše: očka Kristjan
Zvok budilke je tisti, ki me je v petek zjutraj ob 4.30 spomnil, da moram vstati in oditi na delo. Tisti dan ni bil navaden petek, tekel je namreč že drugi dan po predvidenem datumu poroda moje žene Petre. Doma je bilo vzdušje že nekoliko napeto, saj se je pričakoval prihod prvorojenca/-ke. Kot da bi nekaj slutil, sem v službi dejal, da se mi malo mudi domov, saj imam še veliko stvari za postoriti pred rojstvom. Tako sem bil doma že nekaj ur prej. S Petro sva pojedla kosilo in odšla v mesto po nekaj opravkih. Ker sem si popoldan vzel prosto od dela na bazenu, sva imela še nekaj časa zase in za izkazovanje nežnosti. Nato je prišel večer, ko si ob petkih vzamem čas zase in košarko. Petra mi je dejala, da lahko grem brez težav, saj se v njej še nič ne dogaja. Tako smo s fanti imeli resnično dober trening, po katerem je seveda na vrsti še čas za pijačo. Precej nenavadno je bil tisti večer lokal v katerega zahajamo polno zaseden, tako smo komaj dobili mizo. Ravno ko smo nazdravili, mi zazvoni telefon. Petra na drugi strani slušalke mi z zaskrbljenim glasom reče, da ji je odtekla voda, jaz pa sem v hipu dejal, da pridem domov. Tako smo brž izpraznili kozarce in že je bila stopalka za plin stisnjena do konca, ko sva s prijateljem hitela proti Mariboru.
Po 20 minutni vožnji in vseh semaforjih v Mariboru sem prispel do Petre, ki me je vmes seveda še enkrat klicala, kje sem. Ko sem vstopil v stanovanje, me je že čakala pri vratih v polni pripravljenosti, kot da se moramo izseliti v trenutku, jaz pa sem si takrat moral zamenjati še hlače za trenirko. Tako sva se usedla v avto in z mojo zelo mirno vožnjo odpeljala do Mariborske porodnišnice. Tam sva pozvonila malo pred polnočjo in vstopila v sprejemno sobo. V tistem trenutku mi je postalo zelo vroče, saj sem se počutil najbolj natovorjena oseba na svetu z bundo in dvema torbama v zelo ogretem prostoru. Kljub precejšnji mirnosti sester, se je zame vse dogajalo izredno hitro. Znašel sem se namreč v novem okolju, spraševali so me veliko vprašanj in na vse sem moral poznati odgovor. Poleg tega sem iskal raznorazne stvari po Petrini torbici, medtem ko se je ona preoblačila. Ko so jo sprejeli v sobo, mi je prijazna sestra dejala, da bi bilo dobro, da preparkiram avto, saj se porod lahko zavleče. Tako sem res v hladni noči dobil parkirišče pri prijatelju Vitu, ki stanuje blizu in prišel nazaj do porodnišnice, kjer pa glavna vrata niso bila več odprta. Znašel sem se v dilemi, kako naj pridem nazaj v porodnišnico. Čez nekaj časa sem ugotovil, da je ob strani stavbe urgentni vhod, kjer sem nato tudi pozvonil. Ko sem vstopil, je bilo vse bolj temačno, moje Petre pa nikjer. Sestra mi je rekla, da je že v porodni sobi. »Uf, to je pa hitro!« sem si mislil in oblekel vijolično haljo, ki mi je pripadala. Ko sem vstopil v porodno sobo, sem videl Petro, priklopljeno na vse vrste naprav in precej utrujeno. Sploh ne vem, kaj se je takrat dogajalo, ampak sam sem začel v pogovoru s Petro šepetati. Bili so res prijetni trenutki, polni mirnosti in pričakovanja.
Ko je Petra dobivala prve popadke, so mi po mislih leteli nasveti iz šole za starše, kako naj nosečnica diha ob različnih popadkih, a se takrat nisem spomnil ničesar uporabnega. Še najbolj uporaben nasvet je dala babica, ko je Petri dejala naj diha, da bo dete dobilo kisik. In res, načeloma sploh ni bil pomemben vzorec dihanja, temveč le to, da se Petra ne krči in prediha popadke. Malo za tem je babica dejala, da je Petra že precej odprta, kar mi je dalo še veliko več zagona in poguma, da bomo porod hitro opravili. Kmalu za tem je bila Petra na boku, jaz pa sem ji desno koleno držal v zraku proti njenemu telesu. Tako smo preživeli večino naslednjih popadkov, do trenutka, ko babica oznani, da že vidi glavico. Petra se je ulegla na hrbet, močno zajela sapo, stisnila mojo roko in potisnila. Ven je pokukala glavica. Babica je vlila še zadnjega poguma in rekla naj še enkrat pritisne. V tistem trenutku sem z orošenimi očmi zagledal svojega otroka, ki ga je babica ujela v svoje dlani in v trenutku rešila popkovine, ki je bila ovita okoli vratu. Takrat se je svet ustavil. Kazalci na uri so kazali 1:25 zjutraj. Babica je dejala, da imava punčko, Petra pa meni, da imava Julijo. Pod velikimi vtisi sem objel svojo ženo, ji namenil poljub in dejal, da jo ljubim in kako pogumno je izpeljala porod. Kmalu zatem, ko je Julija ležala na njenih prsih, so mi dejali, da lahko prerežem popkovino. Kot ponosen novopečeni očka, sem vzel škarje v svoje roke in odpeljal Julijo v samostojen svet. Porodno sobo sem zatem zapustil, saj so Petro morali malo zašiti.
Na hodniku sem sporočil veselo novico svojim staršem ter tastu in tašči. Vsi so bili kljub zgodnji uri pokonci in polni veselja. Ko so me ponovno povabili v porodno sobo, sem zagledal posteljo ob postelji. Ena je bila velika za Petro in druga majhna za mojo drugo srečo Julijo. Pristavil sem si stol k postelji in skupaj s Petro podoživljal trenutke. Nato smo šepetali še dolgo v noč in vmes tudi malo zadremali. Zjutraj ob 5.00, se pravi po enem dnevu bedenja, sem se poslovil in v bližnji pekarni pojedel topel mesni burek. Ko sem prispel domov, sem kljub prazni postelji zaspal z velikim zadovoljstvom.