Prioritete po rojstvu otroka

Piše: mamica Petra

Z rojstvom otroka se življenjske prioritete zagotovo nekoliko spremenijo. Malce se zasučejo in na prvem mestu se znajdejo: otrokovo zdravje, sreča, osnovna preskrbljenost. S Kristjanom sva se že v nosečnosti odločila, da bo na prvem mestu poleg teh pomembnih stvari ostal tudi najin odnos. Za tem pa pridejo še vse druge potrebe.

Na svojem instagram profilu včasih objavim, kaj počnemo. Ker sva oba s Kristjanom velika  ljubitelja smučanja, sva se tudi letos nekajkrat spustila po belih strminah. Ko sem objavila fotografijo s Pohorja, mi je prijateljica napisala: “Kje pa imaš hčerkico?” Odgovorila sem ji, da se s Kristjanom izmenjujeva. Ko smučam jaz, na hčerko pazi on in obratno. Julija pa seveda uživa na soncu, svežem in čistem zraku, vmes pa je tudi v topli, večinoma prazni koči ob smučišču. Nekajkrat sva smučala tudi, ko so Julijo pazili stari starši. Ti so še posebej veseli, če so lahko nekaj časa sami z vnukinjo, saj se bolj redko vidimo, ker eni živijo na Dolenjskem, drugi pa v Zasavju.

Ali se z rojstvom otroka odpoveš vsem aktivnostim, ki si jih počel prej?

Ne, absolutno ne. Seveda se odpoveš marsičemu, ampak tistemu, kar imaš resnično rad in s čimer se iz srca rad ukvarjaš nikakor ne – mogoče stvari le nekoliko prilagodiš otroku. Če ljubiš gore, boš z otrokom lahko šel tudi tja. Daš ga v nosilko in z njim obiščeš nižje hribe. Ali pa namesto, da bi “porabil” varstvo za romantično večerjo, raje izkoristiš varuško in greš na zahtevnejše ture brez malčka. Če rad potuješ, lahko otroka brezplačno vzameš s seboj na letalo in z njim raziskuješ bližnja ali daljna mesta (res pa je, da verjetno v prvih letih ne potuješ tja, kjer bi bilo za otroka nevarno).

Če se vrnem k najinemu smučanju. Včasih ne gre vse po planu. In ko pakiraš stvari za dojenčka, lahko hitro pozabiš nase. Ko smo pred kratkim šli na Višarje, sem pozabila svoje smučarske hlače. Sem pač smučala brez njih. Mislim, da so bile Italijanke navdušene nad mojo kavbojsko opravo in bo to naslednje leto nova modna smernica. 🙂

Pozabljiva mama brez smučarskih hlač.

Preberi še

Rojstvo prvorojenke Julije

Piše: očka Kristjan

Zvok budilke je tisti, ki me je v petek zjutraj ob 4.30 spomnil, da moram vstati in oditi na delo. Tisti dan ni bil navaden petek, tekel je namreč že drugi dan po predvidenem datumu poroda moje žene Petre. Doma je bilo vzdušje že nekoliko napeto, saj se je pričakoval prihod prvorojenca/-ke. Kot da bi nekaj slutil, sem v službi dejal, da se mi malo mudi domov, saj imam še veliko stvari za postoriti pred rojstvom. Tako sem bil doma že nekaj ur prej. S Petro sva pojedla kosilo in odšla v mesto po nekaj opravkih. Ker sem si popoldan vzel prosto od dela na bazenu, sva imela še nekaj časa zase in za izkazovanje nežnosti. Nato je prišel večer, ko si ob petkih vzamem čas zase in košarko. Petra mi je dejala, da lahko grem brez težav, saj se v njej še nič ne dogaja. Tako smo s fanti imeli resnično dober trening, po katerem je seveda na vrsti še čas za pijačo. Precej nenavadno je bil tisti večer lokal v katerega zahajamo polno zaseden, tako smo komaj dobili mizo. Ravno ko smo nazdravili, mi zazvoni telefon. Petra na drugi strani slušalke mi z zaskrbljenim glasom reče, da ji je odtekla voda, jaz pa sem v hipu dejal, da pridem domov. Tako smo brž izpraznili kozarce in že je bila stopalka za plin stisnjena do konca, ko sva s prijateljem hitela proti Mariboru.

Po 20 minutni vožnji in vseh semaforjih v Mariboru sem prispel do Petre, ki me je vmes seveda še enkrat klicala, kje sem. Ko sem vstopil v stanovanje, me je že čakala pri vratih v polni pripravljenosti, kot da se moramo izseliti v trenutku, jaz pa sem si takrat moral zamenjati še hlače za trenirko. Tako sva se usedla v avto in z mojo zelo mirno vožnjo odpeljala do Mariborske porodnišnice. Tam sva pozvonila malo pred polnočjo in vstopila v sprejemno sobo. V tistem trenutku mi je postalo zelo vroče, saj sem se počutil najbolj natovorjena oseba na svetu z bundo in dvema torbama v zelo ogretem prostoru. Kljub precejšnji mirnosti sester, se je zame vse dogajalo izredno hitro. Znašel sem se namreč v novem okolju, spraševali so me veliko vprašanj in na vse sem moral poznati odgovor. Poleg tega sem iskal raznorazne stvari po Petrini torbici, medtem ko se je ona preoblačila. Ko so jo sprejeli v sobo, mi je prijazna sestra dejala, da bi bilo dobro, da preparkiram avto, saj se porod lahko zavleče. Tako sem res v hladni noči dobil parkirišče pri prijatelju Vitu, ki stanuje blizu in prišel nazaj do porodnišnice, kjer pa glavna vrata niso bila več odprta. Znašel sem se v dilemi, kako naj pridem nazaj v porodnišnico. Čez nekaj časa sem ugotovil, da je ob strani stavbe urgentni vhod, kjer sem nato tudi pozvonil. Ko sem vstopil, je bilo vse bolj temačno, moje Petre pa nikjer. Sestra mi je rekla, da je že v porodni sobi. »Uf, to je pa hitro!« sem si mislil in oblekel vijolično haljo, ki mi je pripadala. Ko sem vstopil v porodno sobo, sem videl Petro, priklopljeno na vse vrste naprav in precej utrujeno. Sploh ne vem, kaj se je takrat dogajalo, ampak sam sem začel v pogovoru s Petro šepetati. Bili so res prijetni trenutki, polni mirnosti in pričakovanja.

Ko je Petra dobivala prve popadke, so mi po mislih leteli nasveti iz šole za starše, kako naj nosečnica diha ob različnih popadkih, a se takrat nisem spomnil ničesar uporabnega. Še najbolj uporaben nasvet je dala babica, ko je Petri dejala naj diha, da bo dete dobilo kisik. In res, načeloma sploh ni bil pomemben vzorec dihanja, temveč le to, da se Petra ne krči in prediha popadke. Malo za tem je babica dejala, da je Petra že precej odprta, kar mi je dalo še veliko več zagona in poguma, da bomo porod hitro opravili. Kmalu za tem je bila Petra na boku, jaz pa sem ji desno koleno držal v zraku proti njenemu telesu. Tako smo preživeli večino naslednjih popadkov, do trenutka, ko babica oznani, da že vidi glavico. Petra se je ulegla na hrbet, močno zajela sapo, stisnila mojo roko in potisnila. Ven je pokukala glavica. Babica je vlila še zadnjega poguma in rekla naj še enkrat pritisne. V tistem trenutku sem z orošenimi očmi zagledal svojega otroka, ki ga je babica ujela v svoje dlani in v trenutku rešila popkovine, ki je bila ovita okoli vratu. Takrat se je svet ustavil. Kazalci na uri so kazali 1:25 zjutraj. Babica je dejala, da imava punčko, Petra pa meni, da imava Julijo. Pod velikimi vtisi sem objel svojo ženo, ji namenil poljub in dejal, da jo ljubim in kako pogumno je izpeljala porod. Kmalu zatem, ko je Julija ležala na njenih prsih, so mi dejali, da lahko prerežem popkovino. Kot ponosen novopečeni očka, sem vzel škarje v svoje roke in odpeljal Julijo v samostojen svet. Porodno sobo sem zatem zapustil, saj so Petro morali malo zašiti.

Na hodniku sem sporočil veselo novico svojim staršem ter tastu in tašči. Vsi so bili kljub zgodnji uri pokonci in polni veselja. Ko so me ponovno povabili v porodno sobo, sem zagledal posteljo ob postelji. Ena je bila velika za Petro in druga majhna za mojo drugo srečo Julijo. Pristavil sem si stol k postelji in skupaj s Petro podoživljal trenutke. Nato smo šepetali še dolgo v noč in vmes tudi malo zadremali. Zjutraj ob 5.00, se pravi po enem dnevu bedenja, sem se poslovil in v bližnji pekarni pojedel topel mesni burek. Ko sem prispel domov, sem kljub prazni postelji zaspal z velikim zadovoljstvom.

Preberi še

Posnetki o nosečnosti in rojstvu

Piše: nosečka Petra

Ker mi branje knijg in revij o nosečnosti ter porodih ne gre ravno dobro, si zjutraj ob zajtrkih velikokrat zavrtim kakšen videoposnetek o rojstvu. Moj želodec ob jutrih seveda ne dopusti, da bi gledala posnetke rojevanja, imam pa izredno rada pričevanja in izkušnje iz prve roke – nosečnic, mamic, doul, zdravnikov …

Prilagam vam 7 zanimivih in opogumljajočih posnetkov TED Talkov, ki so me navdušili:

1. We must put the sex back into birth | Kate Dimpfl | TEDxCortland

2. Reducing fear of birth in U.S. culture | Ina May Gaskin | TEDxSacramento

 3. Love, Breathe, Just Doula | Ginny Phang | TEDxSingapore

4. 90 seconds to change the world | Alan Greene | TEDxBrussels

5. Conception to birth – visualized | Alexander Tsiaras

6. Why fathers should be present at birth | Debrah Lewis | TEDxPortofSpain

7. Breastfeeding is everyone’s business | Jenn Anderson | TEDxBrookings

 

 

Preberi še

je roditi najtežje

Ali je roditi res najtežje?

piše: mamica Ana

Od nekaterih bralcev smo dobile spodbudo, da napišemo kaj tudi o težkih trenutkih življenja z otrokom oziroma njegovega prihoda na svet. Zato sem se odločila, da vam povem nekaj o meni najtežjem delu Klarinega prihoda na svet – in ne, to ni bil porod.

Je že res, da imam za seboj zelo lepo izkušnjo poroda, brez komplikacij, a vsekakor noben porod ni enostaven. Protibolečinskih sredstev nisem želela in hvala Bogu jih tudi nisem potrebovala. Ob misli na epiduralno me itak zmrazi, ker igle niso moje prijateljice. 🙂 Ampak ob rojevanju ima bolečina smisel in to marsikaj olajša. Zato so mi bili dnevi po porodu mnogo težji, pa verjetno tudi to ne bi bilo tako hudo, če ne bi bila šivana. Tako pa je bilo že vstati prava muka, se med dojenjem prevaliti na drugi bok in že misel na odhod na stranišče je bila boleča. Težko mi je bilo sprejeti, da sem postala pravi invalid kar čez noč, ko bi moralo moje življenje namesto tega postati najlepša pravljica. Namesto da bi zdaj jaz skrbela za Klaro, je moral Klemen skrbeti zanjo, pa še zame.
In pa dojenje. Vsi so govorili, kako je to nekaj najlepšega (kar res je), a nisem vedela, da je pot do te lepote prava kalvarija (pa čeprav nisva imeli kakšnih posebnih težav).
In poleg vseh teh telesnih bolečin, je še hormonski svet čisto zmešan. V trenutku, ko Klemena zaradi bolečin nisem morala normalno objeti, se mi je zdelo, da mi je Klara ukradla moža. Da zaradi nje midva ne bova več to, kar sva bila. To je bila moja največja bolečina. Občutek, da sem grozna mama, ki sem jezna na svojo hčer, ki je ravno prijokala na svet, medtem, ko so vse druge čisto zaljubljene.
Po dveh tednih je vse to minilo in sem tudi jaz postala zaljubljena mama in spet zaljubljena žena. 🙂

Pa še ena slikica, ki prikazuje našo zgoraj opisano situacijo. ;)

Pa še ena slikica, ki prikazuje naše zgoraj opisano stanje. 😉

 

Preberi še

porodnezgodbe

Knjigi, ki ju priporočam ob pripravi na porod

piše: mamica Ana

Kot vsega, je tudi knjig za pripravo na porod prava poplava. Poleg knjig pa seveda še veliko revij, forumov in  facebook skupin, na katerih lahko dobiš veliko informacij o porodu, pripravah, ter seveda najbolj zaželene – izkušnje. Toplo priporočam čim manj forumov oziroma vsega, kar v tebi pusti strah in nemir, namesto miru.
Pred porodom sem bila (in še vedno sem) vključena v facebook skupino, kjer sem dobila veliko koristnih nasvetov za sprotno pripravo (o prehrani nosečnice, pripravi materialnih stvari za dojenčka ipd.).  Iskala pa sem še kaj, kjer bi lahko dobila celosten pogled na porod (bila sem čisto zmedena, ker sem imela veliko informacij, ampak vsaka izmed njih je imela svojega avtorja in bila tako nezdružljiva z drugimi informacijami). Tako sem našla ti dve knjigi, ki ju toplo priporočam:

  1. PORODNE ZGODBEporodnezgodbe V knjigi so zbrane porodne zgodbe slovenskih mamic. Sicer je na tržišču veliko knjig z porodnimi zgodbami, a če niso to zgodbe iz slovenskih porodnišnic, ti te niso prav v veliko pomoč, saj ne veš kaj od napisanega je pri nas sploh mogoče in kaj ne. V knjigi so opisane najrazličnejše zgodbe, ki ti dajo realen pogled v slovenske porodnišnice.
    Več o knjigi si lahko prebereš tukaj.
  1. SKOZI NOSEČNOST Z JEZUSOM skozinosečnostzJ
    Knjiga mi je bila v pomoč že od začetka nosečnosti, ko sem prebirala o razvoju otroka, prehrani nosečnice. Še bolj pa proti koncu, ko sem veliko brala o porodnih fazah, medicinskih posegih, lajšanju bolečin, premagovanju strahu, umirjanju, ter najbolj o duhovni pripravi na porod – v sodelovanju z možem, ter kot pravi že naslov, kako zraven povabiti še Jezusa.
    Več o knjigi si lahko prebereš tukaj.

Preberi še