Otrok na gugalnici

Po jutrih polnih solza, mi je pomahala in odšla

piše: mamica Ana

Oktober je tu, čas, da se naša družina spet malo umiri, se spomni kje je doma in začne živeti vsaj malo rutinsko življenje. Po treh mesecih je Klara ponovno prestopila prag vrtca. Res da je za nekoga, ki je na svetu 2 leti in pol, tri mesece kar dolga doba, a vseeno nisem pričakovala, da jo bom morala še enkrat uvajati. Vzgojiteljici sta se menjali, a igralnica in otroci so ostali isti. No, saj ne da je Klara lani vrtec oboževala, pravzaprav ji je bil od Evinega rojstva naprej vrtec odveč. Z rojstvom sestrice je ugotovila, da se mora za mamo malo boriti. Doma je postala pravi “crtek”, pa tudi v vrtcu se je menda večkrat spomnila name.

No, po treh mesecih sem tudi jaz pozabila, da ji vrtec ni preveč pri srcu in suvereno sva se odpravili v vrtec, prvi dan samo pogledat vzgojiteljice. Drugi dan pa sva se dogovorile, da gre zares, da v vrtcu ostane. Ufff, ni šlo. No, ne brez joka, drugi, tretji dan še manj. Vsak naslednji dan sva dlje časa presedele v garderobi in se stiskale, pogovarjale, jokale. Peti dan sem jo iz rok oddala kričečo, vso iz sebe. Tudi jaz sem bila vsa iz sebe. Ampak takrat je težko presoditi kaj je prav, če nisi trdno prepričan kaj želiš. Vzgojiteljice so čakale, da jo vzamejo, jaz pa nisem želela zamuditi trenutka, ko bi se mogoče izšlo z malo manj joka. In naenkrat je nisem več imela ob sebi, na drugi strani vrat pa sem slišala zverinsko dretje. Nisem vedela, ali naj potrkam in jo vzamem nazaj, ali naj samo poslušam, če se bo umirila. Počakala sem v garderobi, da se je vsaj malo pomirila, potem pa odšla. Najraje bi zbežala še proč od sebe, bila sem jezna, ker sem storila to, česar nisem želela. Res nisem bila pripravljena. Čeprav je bil to že peti dan, sem še vedno upala, da se bo igrala s prijatelji, kot prejšnjo pomlad.

Kolesarjenje je super za malo prevetriti možgane. Naj se drugič dlje stiskava v garderobi? Naj jo drugič Klemen pelje? Naj preprosto pozabim na vrtec? Saj ni tako nujno, da je noter, bom pa magistrsko pisala ob večerih …

Popoldan pa mi rešitev ponudi pogovor s sestro, ki ima vedno tako preproste vzgojne rešitve: “Vprašaj Klaro, kaj ona meni, da bi ji pomagalo.” Saj res, Klara bo kmalu stara tri leta, toliko stvari že razume, vedno me preseneti, kaj vse se že lahko dogovorim z njo. Ni trajalo prav dolgo, ko sva skupaj ugotovili, da potrebuje zjutraj malo miru, da se želi malo igrati sama, brez ostalih otrok. Nič lažjega, bova to povedali vzgojiteljici, sva sklenili. Naslednje jutro mi je celo pot ponavljala da ne bo nič jokala (huh, jaz pa njej, da lahko joka, če je žalostna …) in da bo vzgojiteljici rekla, da bi se sama igrala. In sva povedali, mi je pomahala in odšla. <3

Preberi še

kiara

Kaznovati ali ne?

piše: mamica Ana

Poslušala sem spletni seminar o kaznovanju otrok, katerega sta vodili Dejana Dejanovič in Janja Urbančič iz sočuten.si. Ob prebiranju literature o nagrajevanju in kaznovanju za svojo magistrsko, sem z veseljem prisluhnila tem čisto konkretnim predlogom (ne)kaznovanja v vzgoji (preden vas ne-kaznovanje odvrne od branja, naj razložim, da je postavljanje meja še vseeno ključnega pomena in posledicam svojega dejanja se otrok ne more izogniti).

Z vami delim svojih 10 ključnih spoznanj tega predavanja.

Zakaj ne kaznovati:

  • Ker s kaznovanjem ne rešimo izvora težav, vedenja. Vedno se je potrebno vprašati, kaj se skriva za vedenjem, zakaj do takega vedenja pride. Izvor so otrokove fiziološke ali psihološke potrebe. Da bi otroku pomagali prepoznati ta čustva, potrebe, nam je lahko v pomoč oksi plakat.
  • Če otrok ve, da bo kaznovan, je bolj nagnjen k lažem, saj želi svoje dejanje prekriti, krivdo prevaliti na drugega.
  • Ko otrok svojo kazen “odsluži”, misli, da je svoje dejanje popravil, da je vse OK. Ne razmišlja več, kaj je narobe storil, kako se po njegovem dejanju počutijo drugi …

Kaj storiti namesto kaznovati:

  • Ko pridemo sitni domov, kaj želimo, da mož naredi? Da nas nadere, zakaj smo sitni, nas kaznuje ker kričimo, smo nejevoljni? Ali da nas vpraša kaj je narobe, kako je bilo v službi, nam skuha kavo?
  • Uporabljati moramo povedi, ki govorijo o nas, o naših občutjih, temu pravimo osebne meje: “Jaz hočem, jaz želim, sem jezna” namesto “to se ne dela, to ni lepo”.
  • Otrok drugače dojema in lažje spoštuje naše osebne meje, kot pravila. Pravila so “samo pravila”, s spoštovanjem mojih meja, pa otroka učim, da spoštuje mene.
  • S postavljanjem mej učimo otroka, da bo tudi on v življenju znal postavljati meje in s tem spoštovati sebe.
  • Ko nam prekipi in se na otroka zaderemo, je pomembno, da otroku obrazložimo, da ni on kriv, da smo kričali: “Oprosti, ni bilo OK, da sem se zadrla. Ti si naredil napako, a jaz sem zakričala, ker nisem znala drugače reagirati, ne pa zato, ker si ti to storil.”
  • Če nismo prepričani o svoji meji, če čutimo, da lahko popustimo, se dajmo pogajati. Tako bomo otroka naučili sklepanja kompromisov, pogajanja, kar pa bo v življenju zagotovo potreboval. Če pa smo v svojo mejo prepričani, pa ne odstopimo in ob negodovanju povemo: Razumem, da si razočaran, lahko jokaš, a moja meja ostaja.
  • Otroku moramo dovoliti, da izraža svoja čustva, tudi (ali še posebej) jezo. Zato ne recimo: “Zakaj se jeziš, ne biti jezen”, ampak mu pomagajmo prepoznati njegova čustva in ga raje spodbudimo k obvladovanju svoje jeze, sproščanju na drugačen način: “Vidim da si jezen. Stisni pesti, butni v tla, v blazino…”

Preberi še

znak

Sočutno nagrajevanje in kaznovanje

piše: noseča mamica Ana

Moji dopoldnevi so zadnji mesec in pol posvečeni pisanju magistrske naloge. Pišem o nagrajevanju in kaznovanju. To temo sem si izbrala, ker me to res zanima – kako “pravilno” odreagirati v situaciji, ko se otrok vrže na tla sredi trgovine, ko sošolcu izmakne stol, ko po nekaj opozorilih še vedno dreza v sošolca ali meče hrano po tleh. In po drugi strani, kako “pravilno” odreagirati, ko otrok brez prigovarjanja pospravi igrače, opravi domačo nalogo brez napake, sam zaveže čevlje ali ko se v trgovini končno ne dere. Pa ne sprašujte me za pravilne odgovore :P.

V teh dneh sem prebrala kar veliko literature na to temo. Mnenja so zelo različna. Nekateri pravijo, da bi morali ogromno hvaliti in skoraj nič (ali sploh nič) kaznovati, nekateri pohvalo razumejo kot nagrado in grajo kot kazen, drugi ne, nekateri pravijo, da bi morali glas povzdigniti samo ko NISMO jezni, nekateri pravijo, da pohvala škodi bolj kot koristi … Skratka, ni mogoče povzeti nekaj splošno, za vse veljavnih dejstev.

Imam pa doma posebno motivacijo, za prebiranje takih vsebin – vedno bolj trmoglavo Klaro. Vsak dan se neštetokrat vprašam, kako bi morala odreagirati (ali pa me vpraša Klemen) – bolj sočutno, bolj strogo, tišje, bolj odločno, preveč besed, dovolj razumno ???

Rada pa bi izpostavila “metodo”, ki sem jo zasledila na eni izmed “mama mailing listi”, kateri pripadam (v literaturi te metode še nisem zasledila, oziroma jo še iščem): mamice so jo poimenovale Naravne posledice: Ko otrok stori nekaj narobe, se z otrokom pogovorimo, saj ne smemo pozabiti, da razume več, kot si mislimo. Otroka poskušamo razumeti, saj je človeško bitje, ki lahko ima, tako kot mi, za seboj naporen dan, a tega ne zna ubesediti in to včasih nikogar ne zanima. Sočutje, je izraz, ki je pogosto uporabljen v “moderni” vzgoji. Čeprav je vsaj meni ta izraz že čisto preveč uporabljen in mi zveni strašno pocukrano, v svoji osnovi predstavlja nekaj veličastnega – čutiti otroka (ki se še sam le stežka občuti), da bi razumeli, zakaj je do neželenega vedenja prišlo.

No, potem pa pride na vrsto “kazen”, ki naj čim bolj odraža situacijo, ki bi se zgodila tudi v naravi. Seveda si je treba to včasih malo abstraktno predstavljati 🙂 Na primer otrok polije – mora pobrisati. Igra se s hrano – nemudoma zapusti mizo. Seveda, ni v vseh primerih tako enostavno, sploh ko se gre z vprašanje zdravja, varnosti, … Mi je pa strašno všeč ideja, princip. Enostavno, logično. Mame so ubesedile to, kar sama že ves čas čutim, da je najbolj prav, pa nisem znala definirati, obrazložiti. Mogoče bom zdaj s kančkom večje gotovosti odreagirala ob lažji neljubi situaciji – ali pa tudi ne. 🙂

Preberi še