Študebtska mama z dvojčki

Ne bom lagala, verjetno bo težko

Piše: mamica Ana Marija

Že od nekdaj sem vedela, da želim svojo družino in veliko otrok. Vsekakor pa tega nisem načrtovala že v času študija. Naša družinska zgodba pa je precej nevsakdanja.

Vse skupaj se je začelo pred 3 leti, ko sem spoznala svojega moža. Takrat sem ravno začela s študijem v Ljubljani, on pa je bil turist (prav tako študent), na izletu v Sloveniji. Iz ljubezni se je preselil k meni v Slovenijo in se tukaj vpisal na drugo smer študija. Zaradi zdravil, ki sem jih jemala sem popolnoma izgubila menstruacijo in zaradi raznih ginekoloških težav so me obravnavali v kliniki za neplodnost na Leonišču. Otrok pred zaključkom študija definitivno nisem pričakovala. Potem pa me je nekega dne poklical moj ati in mi pove, da se mu je sanjalo, da sem noseča. Nekaj mi ni dalo miru in sem odšla po test. Za hec. Test je pokazal plus. Šla sem kupiti še enega. Rezultat je ostal enak. Nosečnost sicer ni bila planirana, ni bila pa zato nič manj zaželena.

Manj zaželene pa so bile vsakodnevne slabosti in bruhanje, ki je sledilo kmalu za tem. Kljub temu sem vsak dan hodila na faks in opravljala vse obveznosti. Izpite sem končala z enim izmed najboljših povprečij v letniku.

Poleg nemogočega bruhanja, slabosti in vrtoglavice sem imela še eno veliko skrb. Na nuhalni so mi namreč sporočili, da nosim dvojčka. Enojajčna dvojčka, ki si delita eno posteljico, pri čemer je eden izmed dvojčkov vidno manjši. Tako sem bila obravnavana v ambulanti za rizično nosečnost, kamor sem hodila najprej na 14 dni, na koncu sem bila tam že vsake 3 dni. Večkrat mi je bilo rečeno, da mi grozi prezgodnji porod in da ne vedo, če bo eden izmed dvojčkov preživel. Nosečnost je bila zato travmatična, stresna in nič kaj vesela. Še danes ne vem kako mi je uspelo hkrati opravljati študijske obveznosti.

Rodila sem res 5 tednov prezgodaj, vendar sta oba sama zadihala in nista potrebovala inkubatorja.

V nasprotju z večino ostalih z možem nisva imela nikakršne pomoči. Ker je on tujec je vse še 100x težje. Zato faks letos odpade (hvala bogu za mama-dodatno leto). Včeraj smo podpisali pogodbo za vrtec, tako da se drugo leto vrnem za knjige. Ne bom lagala, verjetno bo težko usklajevati obveznosti doma in na fakulteti. Vendar svojega materinstva ne bi zamenjala za nič na svetu – moja dva lubeka, pa mi dajeta še večji zagon in motivacijo.

Si tudi ti mama študentka in bi rada svojo zgodbo delila z nami? Piši nam na: info@studentskamama.si

Preberi še

Z otrokom se vse začne

Manca: »Z otrokom se vse konča …a meni se je z otrokom vse šele začelo”

piše: mamica Manca

Da najprej povem nekaj o sebi. Stara sem 23 let, še vedno študentka, mamica že 16 mesecev staremu sinčku, veliko delam, živim na svojem in nisem odvisna od nikogar. Precej pestro in za marsikoga neverjetno, ane?

V družbi sem od nekdaj veljala za tisto »taresno«, ki je vedno pazila na vse ostale okoli sebe. Zato dejstvo, da sem zanosila pri 21. letih, niti ni bilo tako zelo presenetljivo. Vsi okoli mene so bili presrečni in začelo se je najbolj divje obdobje v mojem življenju.

Moja nosečnost je bila zelo aktivna in kratka. Ker študiram 200 km stran od kraja, kjer živim, sem se seveda zelo veliko prevozila. Verjetno si predstavljate, kako je potekala vožnja. Na vsakih 15 minut sem se ustavila, da sem šla na WC. 🙂 Ampak je šlo. Tudi telovadila sem na faksu do konca svoje nosečnosti. Torej z velikim trebuhom sem v 9. mesecu nosečnosti poskakovala in igrala košarko. Bilo je res zabavno. 🙂 V tem času sva se z mojim dolgoletnim partnerjem tudi selila in totalno renovirala stanovanje. Jap, dobesedno sva vse razbila in začela znova. Stanovanje je bilo pripravljeno za vselitev šele v zadnjem mesecu moje nosečnosti, zato si verjetno predstavljate, da nisem imela veliko časa za pripravo. Kot pa da to že ni vse dovolj, sem ves čas tudi delala preko študenta. Res je bilo pestro, ampak vse mi je uspelo. Delno to pripisujem tudi temu, da nisem niti za trenutek pomislila, da mi ne bi uspelo. Ves čas sem bila trdno prepričana vase in vedela, da zmorem. Na srečo sem imela tudi precej lahko nosečnost, z izjemo išiasa. Vendar je bil ta zelo hud bolj na začetku nosečnosti, potem pa je sam od sebe izzvenel.

Proti koncu nosečnosti pa se mi je pojavil zelo visok pritisk, ki ni izginil, zato sem bila napotena v porodnišnico. Tam sem bila nekaj časa na opazovanju, nato pa so mi zaradi preeklampsije sprožili porod. Otrok še enostavno ni bil pripravljen za na svet, zato je bilo vse še toliko težje. Moja izkušnja s porodom ni preveč pozitivna, saj sem imela zelo dolgotrajen ter boleč porod in vem, da bi danes naredila veliko stvari drugače. Ampak bilo je prvič, zato sem se prepustila strokovnjakom.

Kljub vsemu pa mi je ostal v spominu samo občutek sreče in ljubezni. Dobila sem zdravega fantka, ki mi je obrnil svet na glavo. Bil je tako lep in popoln, da nisem mogla verjeti, da je to moj otrok. Ja ja, vem, da to reče vsaka mamica, in prav je tako. Prav je, da vsaka vidi svojega otroka v najlepši luči. Skratka, moje življenje je vsekakor postalo izpopolnjeno in srečno. Otrok ni spremenil samo mojega življenja, ampak tudi mene samo. Postala sem samozavestnejša, odgovornejša in tudi bolj odločna. Zaradi njega mi ni nič težko. Kljub vsako-urnemu nočnemu vstajanju se zjutraj zbujam z nasmehom na obrazu in hvaležna za vse, kar imam.

Po porodu sem normalno nadaljevala s faksom in danes je sinko star že 16 mesecev, jaz pa tik pred diplomo. Na srečo je naša fakulteta precej naklonjena mamicam študentkam in se je mogoče tudi veliko dogovoriti. Z otrokom namreč pridobite poseben status, ki vam omogoča različne olajšave. In kako sem izpeljala to, da živim tako daleč stran od faksa? Enostavno. Otroka sem dala v avto, vzela s seboj babico, ki ga je pazila, in se odpravila na izpit. Seveda so bile to zelo zgodnje ure (beri 4 ponoči), saj sem imela pred seboj precej dolgo pot in če sem želela priti ob 8:00 na izpit, ni šlo drugače. Danes je to vse veliko lažje, saj mali obiskuje vrtec, jaz pa v tem času opravim, kar moram. Seveda, pa je potrebno tudi veliko organizacije, da izpeljem v enem dnevu vse, kar si zadam.

Skratka, bistvo tega, kar sem želela povedati je, da se vse da, če se hoče. Če imate cilj in ste odločni, da ga dosežete, vas nič in nihče ne more prepričati v nasprotno. Meni niti za trenutek ni žal, da sem se zanj odločila med študijem. Dal mi je takšno moč, da vem, da zmorem vse. Velikokrat sem slišala: »Z otrokom se vse konča … redko kdo konča faks itd.« Ampak ne, dragi moji, meni se je z otrokom vse šele začelo. Odprla sem novo poglavje v svojem življenju, ki ga pišem z neizmerno ljubeznijo in hvaležnostjo.

Si tudi ti mama študentka in bi rada svojo zgodbo delila z nami? Piši nam na: info@studentskamama.si

Preberi še

Mama študentka z dvema magistrskima

Študentka in mama z dvema magistrskima

piše: mamica študentka

Odkar sem mama na vseh možnih koncih in krajih in od vseh možnih ljudi dobivam vprašanje: “Kako je pa to, ko si mama in še študiraš?”. In moj odgovor je vedno: “Super! Zares priporočam!”

Lahko bi rekli, da je v moji družini kar tradicija imeti mlad otroke. In tudi sama sem si tega že od nekdaj želela. Imela sem to srečo, da je mojo pot kaj hitro prekrižal moj današnji mož. Želja po otroku je bila velika in tako sem praktično takoj po poroki zanosila. Najin prvi sin se je rodil proti koncu 2. letnika mojega študija. Prišel je malo prezgodaj in naju oba čisto presenetil (mami je imela seveda v planu še končati vse izpite  – toliko o tem, da otroci kaj ubogajo, če se z njimi nekaj zmeniš :)). Nikoli ne bom pozabila, kako sem sredi noči (in že precej globoko v popadkih) v porodni sobi moža prepričevala, da vendar ne morem še rodit, ker imam ob 8.00 zjutraj obvezne vaje. Naslednje jutro je tako sošolka med vajami profesorici poslala listek s sporočilom: Tine danes ne bo na faks, ker je rodila 🙂

Sin je v najino življenje prinesel neko novo energijo. Mesec po porodu sem opravila vseh 7 izpitov in končala letnik. Verjemite, to so bili najlažji izpiti od tedaj naprej, saj sta otrokov razvoj in možnosti za učenje v obratnem sorazmerju. Starejši kot je otrok, manj časa in miru ima mami. Trmasta kot sem, nisem vzela materinskega leta, ampak sem oktobra znova sedla v šolske klopi. Sin je bil redni spremljevalec na predavanjih, sošolke so bile rezervne mame – včasih je bilo skoraj treba narediti vrsto, katera ga bo naslednja lahko malo pestovala. Zame otrok nikoli ni bil ovira ali izgovor, da ne bi mogla zvečer s prijateljicami na pijačo, v trgovino, na izlet, potovanje… ali na izpit.

Lani poleti sem uspešno diplomirala, v meni pa je že raslo novo bitje. Tudi drugi sin je imel očitno svoje načrte in se je gladko malo požvižgal na mamine želje. Prišel je ravno na začetku študijskega leta in tokrat – še bolj noro – sem se na faks vrnila 14 dni po porodu. Letos imam obveznosti na fakulteti res zelo malo in predavanja so pravzaprav moj dopust – noben ne kriči, joka, cvili, bruha, kaka in lula vsepovprek. To je čas zame, ko odklopim družino in se posvečam tisti drugi najljubši stvari – moji stroki.

Biti študent in imeti družino je super. Ni pa vse vedno tako lepo. So trenutki, ko se počutiš izgubljeno, da nikamor ne spadaš. Včasih imam občutek, da živim v dveh različnih svetovih. Dopoldne sem mama, gospodinja, popoldne pa študentka, ki se pritožuje nad profesorji in hodi na avtomat po sendviče. Včasih si želim, da bi tudi moje prijateljice in vrstnice že imele svoje otroke. Da bi razumele. Včasih grem zvečer namesto v posteljo za knjigo. Včasih v celem tednu nimam niti ene ure zase. Vendar… tako je pač, ko si mama (študentska ali ne). In vredno je. Če sta me moja otroka česa naučila je to, da se počasi daleč pride, da pride vse ob svojem (pravem!) času in da se je potrebno veseliti majhnih stvari. Iskren otroški nasmeh je vreden več kot tisoč žurov, koktajlov, koncertov in brezskrbnih ur ob gledanju serij. To je bila pač izbira – moja izbira.

Trenutno, namesto da bi pisala magistrsko nalogo, pišem tale blog. Ker želim vsem povedat, da je fajn biti mlad, da je fan bit mama in da je fajn bit žena. Magistrska bo počakala. Konec koncev, moji dve magistrski nalogi zdajle spita v sosednji sobi. In če nimate nič proti, jima grem pritisnit en moker poljubček 🙂

Si tudi ti mama študentka in bi rada svojo zgodbo delila z nami? Piši nam na: info@studentskamama.si

Preberi še

Mama študentka

Urška: Pri dvajsetih sem se odločila, da si želim otroka

piše: mamica Urška

»Mami, s fantom sva se odločila, da bova imela otroka, tako da se pripravi, da bosta ponovno babica in dedek.«

»Ne norita, kam se vama mudi, najprej šola, potem štalca, nazadnje se pa še »kravico« pripelje.«

Pri dvajsetih letih sem se odločila, da si kmalu želim otroka. Partner se je strinjal z mano. Ker sem vedela, da moji starši za to idejo ne bodo navdušeni, sem jim že eno leto prej začela govoriti, da bova v tretjem letniku študija imela otroka. Pogovor se je vedno končal na zgoraj napisan način.

Ko je prišel čas, da zanosim, sem se večkrat spraševala: ali je res že čas, da imam dojenčka? Ali sem res pripravljena? Kako sploh veš, da si pripravljen? Priznam, da bi slišala kakšen materinski glas znotraj sebe tega ni bilo, sploh ne vem če to res obstaja, vedela sem samo, da želim imeti vse otroke pred tridesetim letom in da je čas, da zanosim, če si želim vsaj treh sončkov.

Otroka sva zaradi študija skrbno načrtovala. Želela sem, da rodim takoj po izpitnem obdobju, da bom lahko normalno zaključila vse obveznosti v tretjem letniku in nadaljevala normalno v četrti letnik in nato še zadnji, peti letnik. Preračunala sem, katere mesece lahko zanosim, da se bo izšlo po najinem načrtu. Bolj kot se je bližal čas, da ustvariva ta mali čudež, bolj sem bila živčna, ali sem res pripravljena na to ali ne, ali si to sploh res želim, ali ne. Stara sem bila 21. let in vse prijateljice so še žurale, jaz pa sem norela s tem, da hočem otroka. In prišel je dan, ko sem na testerju zagledala dve črtice, posrečilo se nama je v prvo. Najprej sem jokala od sreče, nato sem malo zatem jokala od strahu (v kaj se ženem), na koncu nisem več vedela, zakaj se jokam. Srce mi je razbijalo, bila sem srečna, po drugi strani zbegana. Za PDP sem imela določeno 29. 2. 2016. Kar je najbolj smešno pri tem je to, da sem od srednje šole naprej govorila, da želim imeti otroka na prestopni dan.

Na nosečnost sem se dolgo pripravljala. Skrbela sem za zdravo prehrano in da sem več športala. Športala sem veliko tudi med nosečnostjo, saj stara vraža pravi: VSAK KILOMETER TEKA JE MINUTA MANJ PRI PORODU. Sedenje v nosečnosti je kot priprava na maraton pred televizijo, bi se lahko reklo. Nosečnost je sicer potekala normalno, morda me je samo kdaj bolel križ med dolgimi predavanji od sedenja, ampak ni bilo sile. Med nosečnostjo sem začela hoditi še na jogo za nosečnice. Na začetku se malo meditira, nato se izvaja joga položaje in na koncu se še vizualizira. Vizualizacija zgleda tako, da smo se srečke nosečke vstale, zaprle oči, razprle roke in nato si predstavljale, da smo ptice. Ptice, ki letimo visoko nad oblaki, pod nami opazujemo morje, gore ampak nikjer ne moremo pristati in moramo leteti in leteti. Z rokami tako ves čas počasi »kriliš« in s časoma te roke začnejo zelo boleti. Vsakič, ko sem šla na to srečanje sem si nakoncu mislila: »zakaj zavraga moram zdaj to delati, da me bodo ponovno bolele roke?«. In tako so minevali meseci in prišel je 29. 2. Zelo močno sva si s partnerjem želela, da rodim na ta dan, zato sva poskušala naravne metode sprožanja (spolni odnos, arnikina kopel, čiščenje celega stanovanja, dvakrat zapored sem tekla na Kalvarijo in nazaj po stopnicah, drgnjenje oken ampak nič ni pomagalo). Dobila sem sicer po spolnem odnosu krče, da sem mislila, da je to gotovo to. Popadki so bili že na 10 sekund, ampak po 2 urah se je nehalo. Ugotovila sem, da če otrok ni pripravljen, da zapusti varen trebušček, pač ne bo šel ven, pa čeprav skačem kot kenguru. Ko sem ugotovila, da torej s porodom na prestopni dan ne bo nič, sva ugotavljala, da bi lahko rodila 5. 3., saj ima partner rojstni dan na 3. 5. Cel teden vmes sem se po nasvetu doule zato v mislih pogovarjala z otročkom, da je zunaj varno in da lahko pride ven, da ga z očkom že močno pričakujeva in da se ga že veseliva. Otroček je tako lepo še pet dni čepel v mojem trebuščku in tako sva ponovno poskusila na datum, katerega sva si zamislila. In uspelo je, ponovno so se začeli popadki, vendar bolečina je bila enaka, kot v ponedeljek, ko sva poskusila prvič. Ponovno sem imela popadke na 10 sekund in ponovno sem si mislila, da se bo po dveh urah pač nehalo. Vmes sva se s partnerjem pogovarjala, da je ravno petek in da greva zato lahko na Jesenice v kakšen hotel prespat in da čez cel vikend poskušava sprožit porod (želela sva, da rodim v porodnišnici na Jesenicah, saj so tam najbolj naklonjeni naravnemu porodu). Tako sva spakirala potovalke, Domen jih je znosil v avto, jaz pa sem tisti čas delala, ne boste verjeli, vizualizacije. Ves čas popadkov sem si predstavljala, da sem ptica in da ne morem še pristati. Sama sebi sem bila smešna. Edina stvar, ki se mi je zdela na jogi nesmiselna, sem jo uporabljala ves čas.

Ko sem se odpravljala v avto, se mi je zdelo, da mi je začelo narazen vleči medenične kosti, zato je Domen predlagal, da se odpraviva v UKC MB preveriti, ali sem morda že odprta, da povedo, če imava čas priti na Jesenice, ali pa bo morda potrebno iti kam bližje.

Zapeljala sva se tako do porodnišnice v Mariboru, kjer so ugotovili, da je glavica že zunaj in da je potrebno v porodno sobo. Samega dogajanja v UKC MB ne želim opisovati, saj izkušnja ni pozitivna. Sem pa rodila otročka v 15 minutah v 5 potiskih, točno tako, kot sem si govorila celo nosečnost da bo. Že od trenutka, ko sem izvedela za nosečnost sem si rekla: rodila bom v 5 potiskih. In nato sem dobila moj zaklad v roko, bila sva presrečna, zaljubila sva se na prvi pogled in od navdušenja sva pozabila pogledati, katerega spola je (odločila sva se, da naj bo to presenečenje), zato sva šele eno uro kasneje ugotovila, da imava pravzaprav punčko (ko je prišla sestra s papirji in je bilo potrebno povedati ime). Še sreča, da je bila punčka, ker za fantka tako ali tako nisva imela izbranega imena. In tako sva 5. 3. 2016 prejela največji zaklad v najinem življenju.

In kako je potem potekal študij?

Ko se je po izpitnem obdobju začel faks, sem pristopila vsakemu profesorju in povedala, da nameravam naslednji teden roditi in da se vrnem čez en mesec z malčico na faks. Vsi so mi odobravajoče pokimali (verjetno so si mislili, da se hecam) in tako sva meseca aprila s hčerko že bili skupaj na faksu. Ves čas predavanj in vaj je bila priklopljena na zizo in sladko spala. Ko je bilo junija izpitno obdobje, je bila stara 3 mesece in je še veliko spala, zato sem brez težav preučila vso učno snov in obdržala povprečje nad 9. Ko se je začel nov letnik, sem najela še varuško, pomagala pa je tudi moja draga tašča. Hodila sem na obvezne stvari in izkoristila status mame (potrebna je zgolj 50 % prisotnost na obveznostih), vmes pa sem vsako pavzo šibala domov, da jo podojim. Pri 18. mesecih sem jo vpisala v vrtec in tako bom letos normalno zaključila 5. letnik študija. Če imamo kdaj predavanja popoldne, pa je še danes pri dobrih 2 letih še vedno z mano v predavalnici na zizi čaka, da opravim svoje obveznosti. Sedaj pa upava, da naju bo kmalu presenetila že naslednja črtica.

In stvar, ki bi jo v mojem življenju spremenila, če bi vedela prej? Če bi prej vedela, kako čudovito je imeti otroka, kako postane tvoje življenje popolno, nebi nikoli več čakala tako dolgo in bi se za otročka odločila prej. ?

Ob koncu pa bi vsem srečkam nosečkam še priporočila, da se na porod pripravijo – meni je zelo pomagala knjiga Modrost rojevanja; tako sem točno vedela, kaj me čaka in sem bila za porod sproščena, zaupala sem vase in v svoje sposobnosti in verjetno mi je prav zaradi tega uspelo tako hitro, skoraj brez bolečin.

Si tudi ti mama študentka in bi rada svojo zgodbo delila z nami? Piši nam na: info@studentskamama.si

Preberi še

Učiteljica

Trebušček za katedrom

Piše: prijateljica Nina

Študentske mame za nas skrbno pripravljajo zapise o tem, kako se z velikim trebuhom hodi na predavanja, kako poteka učenje ob majhni deklici, ki s svojim nasmehom ali solzami želi, da ostaneš študentka še nadaljnjih nekaj let in pozornost posvečaš le njej in o ostalih dogodivščinah, ki jih prinaša študentsko življenje z odraščajočo dojenčico. Ker pa študijski proces ne sestoji le iz študentov, pa je dobro spregovoriti tudi o tistih, ki nam podajajo znanje na fakultetah. Nedavno smo lahko brali zapis dr. Milene Mileve Blažić, ki bi ga lahko interpretirali tudi kot poklon profesorice vsem mamam študentkam, danes pa bi ta poklon želela vrniti nazaj v profesorske vrste, in sicer vsem predavateljicam, ki za katedrom pod svojim srcem nosijo mali zaklad.

V času študija sem bila deležna štirih profesoric nosečk, v tem letu pa me je ena izmed njih poučevala celo študijsko leto. Četudi bi si želela, da profesorica še ne bi odšla na porodniški dopust in bi nas poučevala tudi prihodnji semester, sem hvaležna za vse tiste trenutke ugibanja, ali je profesorica noseča ali pa se je morda le malo bolj najedla, za opazovanje vsakokratnega navdihujočega nosečniškega outfita, predvsem pa za čutečnost, ki je s tem bitjecem prišlo v našo predavalnico. V predavalnici so sicer sedele še tri nosečke, a pri noseči profesorici, je s trebuhi prav posebej rastla tudi naša pozornost. Mislim, da smo (tudi zaradi odnosno naravnanega študija) velikokrat postali prav razneženi in se pošalili na račun prihajajočih dojenčkov. Zelo na mestu je bilo tudi profesoričino oznanilo o nosečnosti, še preden bi bil trebušček tako zelo izrazit. Ob tej priložnosti sem čutila, da ne gre le seznanitev z izpitnim rokom, ki ga je bilo treba določiti zaradi predvidenega porodniškega dopusta, temveč da smo kot študenti pomembni in da v trebuhu raste mali človek in ne gre le za ”profesorico s trebuhom”, ki bo pač nadomeščena.

Večkrat sem opazovala sošolke nosečke, ki so med predavanji nekoliko pogosteje obiskovale žensko toaleto, s prigrizki mirile lakoto ali pa s krajšim sprehodom razmigale telo, ki je bilo ukleščeno v študijske klopi, zdele so se mi ljubke. Ob vsem tem pa se mi je postavljalo vprašanje, kako za vse te nosečniške potrebe skrbijo noseče predavateljice – predavalnice niso zapuščale, odmori so bili razporejeni enako, v prostoru pa ni bilo nobenega avtomata s sendviči … Morda pa z akademskim nazivom dobiš še kakšne super moči :). Vsekakor, poklon profesorici, saj je študijski proces potekal v enakem tempu in nemoteno od prve do zadnje minute.

Naj tale zapis zaokrožim še z mislijo, da so nam profesorice nosečke tudi zgled, kako navkljub zahtevni akademski poti oz. karieri postati mama.

Preberi še

 

Knjige

Študentske mame blogerke 2. del

CARICA SVETA

Kateri blog pišeš, koliko si stara, koliko je star tvoj otrok?
Blog Carica Sveta, stara sem 25 let, hčerka Mila je stara 1 leto in pol.

Kaj študiraš?
Študiram fizioterapijo, manjka mi »samo še« diplomska naloga.

Kako usklajuješ študij in materinstvo?
Mislila sem, da bo šlo zlahka. Pa sem se zmotila. Ko imaš otroka, nekako vse ostalo pride prej, vse je pomembneje, vedno nazadnje pomisliš na diplomo. Kar je ena taka lažja katastrofa.

Zdi se mi ironično, da se ne morem spraviti k temu, da do konca napišem diplomo, hkrati pa uživam ob pisanju bloga.

Z Milo sva zaenkrat še doma, in priznam, da je osredotočeno pisanje diplome in študiranje strokovnega gradiva kar zajeten izziv. Blog pišem mimogrede, diplome žal ne.

Zato takrat, ko se počutim posebej produktivno, prosim babi za varstvo, in v tem primeru – ko sem sama s svojimi mislimi in fokusom; nadaljujem s pisanjem naloge.

Kaj želiš sporočiti drugim študentskim mamam?
Svetujem, da poskusiš študij dokončati čimprej. Meni je žal, da nisem v Milinih prvih mesecih dokončala faxa, ko je še tako veliko in mirno spala. Pri malčku je pa že druga pesem.

Prav tako je ključno, kako si organizirati čas. Sicer rutina ubija, ampak v tem primeru – rutina rešuje. Piši ob približno istem času, istih dnevih. Tako se boš lažje »spravila zraven« in tudi za varstvo ne bo takih težav.

Prosi za pomoč. Babi bo vesela, da bo malo več z vnučko, ti pa boš dobila tistih nekaj ur za kvalitetno izkoriščanje časa pred računalnikom.

Bodi samozavestna. Boš dokončala, boš diplomirala, boš uspela. BOŠ. Nisi zguba, si le mama, ki se trudi na vseh področjih, kolikor se pač lahko.

Blog Carica sveta

MAMI NA VRTU

Kateri vlog imaš, koliko si stara, koliko je star tvoj otrok?
Delam vlog Mami na vrtu, stara sem 28 let, otrok je star 3 leta in pol.

Kaj študiraš?
Študiram Družboslovno informatiko na II. Stopnji, manjka mi še magistrska naloga.

Kako usklajuješ študij in materinstvo?
Študij na II. stopnji sem začela ravno, ko sem rodila svojega prvega otroka, zdaj je na poti drugi. Prvo leto sem hodila na predavanja in opravila 4 predmete (dva v zimskem in dva v poletnem semestru), naslednje leto pa še preostalo. Učila sem se, ko je dojenček spal, med predavanji pa sem prosila fanta, da ga je popazil (cca 6 ur med tednom).

Zdaj je Jaka že večji in je v vrtcu zato izkoristim čas, ko je v vrtcu, da postorim čim več – bloganje, služba in delo za fakulteto. Imam pa srečo, ker blogam oz. vlogam na vrtičku z njim oz. montiram zvečer, ko on spi oz. je v vrtcu.

Kaj želiš sporočiti drugim študentskim mamam?
Sem mnenja, da je pomanjkanje časa najboljše, saj se tako bolje organiziraš in dejansko postoriš več. Pravijo, da smo mamice študentke zelo pridne, a to je le posledica tega, da imamo manj časa in takrat, ko ga imamo naredimo več.
Odlično je biti mamica študentka in meni ni žal, da sem se odločila, da sem imela otroka že v študentskih letih.

Vlog Mami na vrtu

Preberi še

Kako smo začele pisati blog

Kako smo začele pisati blog?

Piše: mamica Petra

Sedela sem za računalnikom. Bila sem noseča 3 mesece in prebrala sem že vse mogoče članke, ki so govorili o tem, kako se bitje v mojem telesu razvija.

Potem sem v iskalno vrstico vpisala: “študentska mama”. Povezave so me vodile do forumov o neodgovorni mladini in o tem, kako nepremišljena so dekleta, ki zanosijo v času študija. Nisem se predala, iskala sem dalje in v brskalnik vnesla: “planirana študentska nosečnost”. Ponovno nobenega pametnega zadetka. Poskusila sem tudi z iskanjem v angleščini. Dobila sem nekaj simpatičnih zgodb posameznic, kako je lepo imeti otroka v študentskih letih. Oddahnila sem si. V srcu mi je bilo prijetno. Videla sem, da obstajajo lepe zgodbe mam, ki so imele otroke med študijem.

V moji glavi pa je začelo brneti: “Zakaj ne bi tudi v slovenščini imeli kakšne pozitivne zgodbe o materinstvu v študentskih letih, sploh, ker to ni tako redek pojav!

Za tem me je moj racionalni del možganov opomnil: “Študiraš, delaš prek študenta, noseča si! Ne boš imela časa za tak blog!” Ustvarjalni del možganov pa: “Seveda ne boš mogla sama, saj imaš Ano, ona je bolj izkušena na tem področju, saj je že 2 meseca študentska mama!” 😛

Ani sem takoj poslala sporočilo in jo vprašala, če bi imeli blog. Niti trenutek ni razmišljala, takoj je bila za! In zaradi njenega navdušenja nad idejo, je ta zrasel v manj kot mesecu dni – seveda v izpitnem obdobju. 🙂

Ko sem na mariborskih Lampijončkih pila brezalkoholno pivo in se čudila, zakaj Eva ne nazdravlja z alkoholom, sem takoj vedela, da imamo še eno članico v klubu študentskih nosečnic in mam.

In tako je nastal blog. O prvih solzah in odzivih pa v naslednjem zapisu …

Študentske družine

Vseh devet 🙂

 

Preberi še

Pogumno, študentska mama!

piše: mamica Petra Raspor

Sama sem bila stereotipno zaklenjena v kopalnici študentskega doma in pet minut nestrpno čakala na rezultat nosečniškega testa. Ob znaku + se mi je ves svet obrnil na glavo, spremenili so se moje prioritete, cilji, stil življenja in mišljenja, vse v enem trenutku.

Zavedala sem se, da so pred mano kot študentki 3. letnika veterine zelo pestra leta in takrat še s fantom, zdaj možem sva morala najti način, kako uskladiti moj študij, njegovo delo ter malo pikico. Vedno znova me je in me še opogumlja ozadje telefona, na katerem piše Nothing worth having comes easy. Te besede mi dajejo moč, da krmarim med faksom, možem, hčerko in prakso, če pa se najde čas, še kakšna pijača s prijateljicami.

Ker pa imamo študentje urnike družinskemu življenju precej neprilagojene, na vajah pa tako kot drugi ne smem manjkat, pridem trikrat na teden po šesti zvečer šele domov in sem ob teh dnevih s hčerko maksimalno po dve uri, saj gre zgodaj spat. Ne bi mogla biti mamica študentka brez moje mame in tašče, ki dobrovoljno darujeta marsikatero uro, da sta z Rahelo ter mi omogočata študij. V veliko oporo mi je tudi mož, ki je z njo ob petkih, ko grem na bližnjo kliniko za živali prostovoljno pomagat.

Študij veliko pomeni tudi zaradi družbe, razumem ga kot čas zase. Všeč mi je namreč druženje z ostalimi mamicami in neskončno debatiranje o otrocih, a na faksu sem samo jaz ter prijatelji, ki sprašujejo po meni in ne samo po mojem otroku ter osvojenih spretnostih. Zato mi ni težko vsak dan voziti se uro v vsako smer, da pridem na fakulteto, saj vem, da me tam čakajo prijatelji in da sem tam zato, da naredim nekaj iz sebe. Vožnja mi tudi hitro mine, saj imam po navadi sopotnike, ki mi krajšajo čas. Sošolci so me lepo sprejeli: vedno so mi pripravljeni pomagati, me obveščajo o študijskih novicah in posredujejo zapiske, če je Rahela bolna ter ne morem na predavanja. Učim se vedno, ko najdem čas. Na avtobusu, v knjižnici, ko pridem prej na fakulteto, zvečer, ko gre Rahela spat, čez vikend, ko je mož z njo več časa skupaj.

Usklajevanje študija in materinstva ni vedno lahko ter ne gre brez žrtvovanja. Zaradi študija sem morala prenehati z dojenjem, saj mi je zaradi stresa mleko upadlo, pa tudi učinkovito učenje ni bilo možno. Zaradi materinstva sem izgubila družbo, saj v času porodniške odsotnosti nisem bila več v Ljubljani, kjer so bili moji prijatelji.

Stanovanje ni popolnoma pospravljeno, saj ko pridem domov, čas raje preživim z Rahelo. Sicer pa je moja punčka pri 16. mesecih že prava gospodinja in rade volje pospravlja. Prav luštno jo je opazovati, kako zavzeto pometa. 😉

Pridejo pa tudi dnevi, ko sva z Rahelo ponoči pokonci, ko se moram učiti, čeprav bi šla najraje takoj spat in ko me doma čaka še polno gospodinjskih opravil, za katera ni ne volje ne časa. Takrat je moj Primož pravi prima mož, ki uredi hišo in čuva Rahelo čez noč, da se lahko naspim in funkcioniram dalje.

Važno je, da sam pri sebi veš, da za otroka delaš najboljše, kar moreš. Vem, da nisem popolna mama, a se trudim, da sem najboljše, kar zmorem. Kakšen dan je res naporen, a mine in z jutrom vstaja nov, za katerega upam, da bo boljši. In navaditi se je potrebno na podočnjake in na močno kavo, ki te drži pokonci. Če veš, kaj ti v življenju pomeni, si za tisto pripravljen marsikaj potrpeti. Otroci so prilagodljivi. Seveda imajo krize in vedo, na katere karte igrati, a objem, ki ga dobiš, ko se vrneš domov, pretehta vse dvome o slabi mami, slabo voljo ter utrujenost.

Preberi še

Veselje pričakovanja, pričakovanje veselja

Piše: nosečnica Eva

Še samo tri mesece! 40 tednov se sliši veliko, ampak čas pričakovanja kar nekako prehitro teče. Razmišljam o tem, koliko veselja je ta otrok prinesel na svet že samo preden se je rodil. Vsi ga tako nestrpno pričakujemo, midva z Davidom, bodoče babice in dedki, prababice in pradedki, prijatelji. Koliko lepega je ta otrok prinesel na svet že samo s tem, da je. Velikokrat se sploh ne zavedam, kakšno čast imam, da nosim v sebi to malo bitjece, ki raste, diha, pije, brca, sanja …

Hvaležna sem za ta dar od zgoraj! Nič v mojem življenju se ne more primerjati s trenutkom, ko sem zagledala tisti tako opevani plus na testu in nikoli ne bom pozabila, kako so se mi tresle roke in še nadaljnjo eno uro nisem prišla do sape. Da o spancu tisto noč sploh ne govorim! Nosečnost je bila za naju zelo želena, nisva pa računala in matematično načrtovala. Priznam, da tisti mesec nisva ravno najbolj pričakovala vesele novice, sem pa slutila, da se nekaj dogaja… dokler mi ni tudi moja poročna priča rekla, da se je moj zgornji del prsnega koša povečal☺ Potem sem si pa rekla: »Uf, Eva, nekaj pa je že na tem!« In je res.

V naslednjih tednih in mesecih sem od ne vem kje dobila motivacijo in zagon, da naredim še zadnje izpite na medicini, h katerim sem se prej neuspešno spravljala pol leta. Saj zdaj bom pa ja mama! Manjka mi samo še en izpit do diplome in letos sem si zasluženo vzela absolventa.

Ena izmed boljših stvari, ki jih je s seboj prinesla nosečnost (vsaj zame), je tudi ta, da sem veliiiiko manj podvržena čustvenim nihanjem. Včasih se pošalim in prijateljice še posebej goreče navdušujem, da bi zanosile, ker to pomeni kar nekaj mesecev brez PMSja in menstruacije☺ Odkar sem noseča sem manjkrat živčna, slabe volje in hkrati bolj srečna, vzhičena. Je pa res, da me kdaj pa kdaj nenapovedano oblijejo solze sreče in sem bolj dojemljiva in občutljiva. David se je moral na začetku kar navaditi, da sem se takrat, ko bi se prej najbolj razjezila, zdaj nenadzorovano razjokala. Zagotovo lahko rečem, da je nosečnost v vsakem pogledu pozitivno vplivala na najin odnos, saj naju je to še bolj povezalo in težko pričakujeva najinega prvega otročka.

Kljub vsakodnevnim ‘nosečniškim tegobam’, kljub dvomom in mnogim vprašanjem je moja nosečnost takšna – polna pričakovanja, polna veselja.

Srečna nosečnica 🙂

Preberi še

Nosečnica

Študentska nosečka

Piše: nosečka Petra

Po petih letih in petih mesecih skupne hoje sva se s Kristjanom odločila, da je najina zveza tako zrela, da jo lahko okronava s poroko. To je bil pomemben korak v najinih življenjih, saj sva si tako povedala – drug drugemu in pred najinimi prijatelji, da misliva resno in želiva skupaj zaživeti samostojno življenje.

Continue reading