Simon in Sara

Družinsko življenje z ljubeznijo in preprostostjo

piše: mamica Sara

Trenutno sem mamica enoletne hčerke in študentka 2. letnika magistrskega študija psihologije. Z možem sva par že od mojega trinajstega in njegovega petnajstega leta, tako da sva si v mladostnih letih nekako skupaj oblikovala najine življenjske želje in prioritete. Že od nekdaj sva vedela, da si oba želiva družino. To sva vedela že veliko pred najino poklicno usmeritvijo, zato se nama je družinsko življenje z ljubeznijo in preprostostjo zdelo pomembnejše od zadostitve »pogojev za družino«, ki pogosto veljajo v družbi, kot so zaključeno šolanje, služba (po možnosti za nedoločen čas), lastna hiša ali vsaj stanovanje ipd. Lani poleti je mož magistriral in si po tem vsakokrat našel kakšno delo, trenutno pa živimo v študentskem domu, kjer je za nas super poskrbljeno.

Poročila sva se po moji končani prvi stopnji (dodiplomski študij) in ker sva si želela ustvariti družino, sem pohitela s pisanjem diplome (in uradno diplomirala na svoj poročni dan), da sem se lahko septembra vpisala na magistrsko stopnjo. Absolventa nisem želela vzeti ravno iz tega razloga, da sem lahko čim več izpitov, predavanj in obveznih vaj opravila še v času nosečnosti. Ker sem rodila sredi maja, sem tako opravila z vso obvezno prisotnostjo na faksu (80%), manjkajoče ure pa sem že preživela v porodnišnici in doma z dojenčico. Ne vem sicer kako so profesorji gledali name, nekateri so pokazali navdušenje, drugi malo manj, a sošolci so me načeloma v nosečnosti podpirali. Nekateri so mi izražali posebno skrb, mi dajali darilca, moje bližje prijateljice pa so bile čisto navdušene in so mi pri gradivu za izpite pogosto pomagale. Sprva sem mislila, da v poletnem semestru (ki se začne v začetku junija) ne bom šla na izpite, vendar je hčerka toliko spala, da sem lahko ta čas izkoristila za učenje in pisanje nalog. Z izpitnimi datumi smo začeli že en teden po porodu, obdobje izpitov pa se je zame končalo že v začetku julija. Prav zaradi speče dojenčice in super spodbujajočega moža sem tako lahko imela celo poletje počitnice.

Zdaj obiskujem drugi letnik magistrskega študija in v prvem semestru sem opravila z vsemi vajami, predavanji in izpiti (v veliko zahvalo možu in prijateljicam, ki so popazile na Zalo). V drugem semestru pa sem začela z opravljanjem prakse in pisanjem magistrske naloge, ker pa se mi z zaključevanjem študija še ne mudi tako, sedaj večino svojega časa preživim s hčerko.

Kot mama študentka mislim, da imam v študijskem obdobju največ časa, priznam pa, da sem imela tudi nekaj težkih dni, ko sem lovila minute za učenje ali počitek (a to jih tako ali tako ima vsak študent ali vsaka mama), vendar je bilo toliko več čudovitih dni, ko sem odkrila svoje sposobnosti učenja v različnih pogojih (in se z užitkom učila!!), ko sem se veliko manj obremenjevala z izpiti, pa je vseeno šlo in ugotovila kaj je v življenju res pomembno. Sprva se nama je z možem zdelo, da se sploh ni nič kaj drastično spremenilo v najinem življenjskem ritmu, vendar z vsakim kobacanjem in korakom vidiva, da je življenje postalo bolj aktivno in oba imava občutek, da veliko bolj ŽIVIVA kot pred rojstvom hčere.

Si tudi ti mama študentka in bi rada svojo zgodbo delila z nami? Piši nam na: info@studentskamama.si

Preberi še

Mama študentka

Urška: Pri dvajsetih sem se odločila, da si želim otroka

piše: mamica Urška

»Mami, s fantom sva se odločila, da bova imela otroka, tako da se pripravi, da bosta ponovno babica in dedek.«

»Ne norita, kam se vama mudi, najprej šola, potem štalca, nazadnje se pa še »kravico« pripelje.«

Pri dvajsetih letih sem se odločila, da si kmalu želim otroka. Partner se je strinjal z mano. Ker sem vedela, da moji starši za to idejo ne bodo navdušeni, sem jim že eno leto prej začela govoriti, da bova v tretjem letniku študija imela otroka. Pogovor se je vedno končal na zgoraj napisan način.

Ko je prišel čas, da zanosim, sem se večkrat spraševala: ali je res že čas, da imam dojenčka? Ali sem res pripravljena? Kako sploh veš, da si pripravljen? Priznam, da bi slišala kakšen materinski glas znotraj sebe tega ni bilo, sploh ne vem če to res obstaja, vedela sem samo, da želim imeti vse otroke pred tridesetim letom in da je čas, da zanosim, če si želim vsaj treh sončkov.

Otroka sva zaradi študija skrbno načrtovala. Želela sem, da rodim takoj po izpitnem obdobju, da bom lahko normalno zaključila vse obveznosti v tretjem letniku in nadaljevala normalno v četrti letnik in nato še zadnji, peti letnik. Preračunala sem, katere mesece lahko zanosim, da se bo izšlo po najinem načrtu. Bolj kot se je bližal čas, da ustvariva ta mali čudež, bolj sem bila živčna, ali sem res pripravljena na to ali ne, ali si to sploh res želim, ali ne. Stara sem bila 21. let in vse prijateljice so še žurale, jaz pa sem norela s tem, da hočem otroka. In prišel je dan, ko sem na testerju zagledala dve črtice, posrečilo se nama je v prvo. Najprej sem jokala od sreče, nato sem malo zatem jokala od strahu (v kaj se ženem), na koncu nisem več vedela, zakaj se jokam. Srce mi je razbijalo, bila sem srečna, po drugi strani zbegana. Za PDP sem imela določeno 29. 2. 2016. Kar je najbolj smešno pri tem je to, da sem od srednje šole naprej govorila, da želim imeti otroka na prestopni dan.

Na nosečnost sem se dolgo pripravljala. Skrbela sem za zdravo prehrano in da sem več športala. Športala sem veliko tudi med nosečnostjo, saj stara vraža pravi: VSAK KILOMETER TEKA JE MINUTA MANJ PRI PORODU. Sedenje v nosečnosti je kot priprava na maraton pred televizijo, bi se lahko reklo. Nosečnost je sicer potekala normalno, morda me je samo kdaj bolel križ med dolgimi predavanji od sedenja, ampak ni bilo sile. Med nosečnostjo sem začela hoditi še na jogo za nosečnice. Na začetku se malo meditira, nato se izvaja joga položaje in na koncu se še vizualizira. Vizualizacija zgleda tako, da smo se srečke nosečke vstale, zaprle oči, razprle roke in nato si predstavljale, da smo ptice. Ptice, ki letimo visoko nad oblaki, pod nami opazujemo morje, gore ampak nikjer ne moremo pristati in moramo leteti in leteti. Z rokami tako ves čas počasi »kriliš« in s časoma te roke začnejo zelo boleti. Vsakič, ko sem šla na to srečanje sem si nakoncu mislila: »zakaj zavraga moram zdaj to delati, da me bodo ponovno bolele roke?«. In tako so minevali meseci in prišel je 29. 2. Zelo močno sva si s partnerjem želela, da rodim na ta dan, zato sva poskušala naravne metode sprožanja (spolni odnos, arnikina kopel, čiščenje celega stanovanja, dvakrat zapored sem tekla na Kalvarijo in nazaj po stopnicah, drgnjenje oken ampak nič ni pomagalo). Dobila sem sicer po spolnem odnosu krče, da sem mislila, da je to gotovo to. Popadki so bili že na 10 sekund, ampak po 2 urah se je nehalo. Ugotovila sem, da če otrok ni pripravljen, da zapusti varen trebušček, pač ne bo šel ven, pa čeprav skačem kot kenguru. Ko sem ugotovila, da torej s porodom na prestopni dan ne bo nič, sva ugotavljala, da bi lahko rodila 5. 3., saj ima partner rojstni dan na 3. 5. Cel teden vmes sem se po nasvetu doule zato v mislih pogovarjala z otročkom, da je zunaj varno in da lahko pride ven, da ga z očkom že močno pričakujeva in da se ga že veseliva. Otroček je tako lepo še pet dni čepel v mojem trebuščku in tako sva ponovno poskusila na datum, katerega sva si zamislila. In uspelo je, ponovno so se začeli popadki, vendar bolečina je bila enaka, kot v ponedeljek, ko sva poskusila prvič. Ponovno sem imela popadke na 10 sekund in ponovno sem si mislila, da se bo po dveh urah pač nehalo. Vmes sva se s partnerjem pogovarjala, da je ravno petek in da greva zato lahko na Jesenice v kakšen hotel prespat in da čez cel vikend poskušava sprožit porod (želela sva, da rodim v porodnišnici na Jesenicah, saj so tam najbolj naklonjeni naravnemu porodu). Tako sva spakirala potovalke, Domen jih je znosil v avto, jaz pa sem tisti čas delala, ne boste verjeli, vizualizacije. Ves čas popadkov sem si predstavljala, da sem ptica in da ne morem še pristati. Sama sebi sem bila smešna. Edina stvar, ki se mi je zdela na jogi nesmiselna, sem jo uporabljala ves čas.

Ko sem se odpravljala v avto, se mi je zdelo, da mi je začelo narazen vleči medenične kosti, zato je Domen predlagal, da se odpraviva v UKC MB preveriti, ali sem morda že odprta, da povedo, če imava čas priti na Jesenice, ali pa bo morda potrebno iti kam bližje.

Zapeljala sva se tako do porodnišnice v Mariboru, kjer so ugotovili, da je glavica že zunaj in da je potrebno v porodno sobo. Samega dogajanja v UKC MB ne želim opisovati, saj izkušnja ni pozitivna. Sem pa rodila otročka v 15 minutah v 5 potiskih, točno tako, kot sem si govorila celo nosečnost da bo. Že od trenutka, ko sem izvedela za nosečnost sem si rekla: rodila bom v 5 potiskih. In nato sem dobila moj zaklad v roko, bila sva presrečna, zaljubila sva se na prvi pogled in od navdušenja sva pozabila pogledati, katerega spola je (odločila sva se, da naj bo to presenečenje), zato sva šele eno uro kasneje ugotovila, da imava pravzaprav punčko (ko je prišla sestra s papirji in je bilo potrebno povedati ime). Še sreča, da je bila punčka, ker za fantka tako ali tako nisva imela izbranega imena. In tako sva 5. 3. 2016 prejela največji zaklad v najinem življenju.

In kako je potem potekal študij?

Ko se je po izpitnem obdobju začel faks, sem pristopila vsakemu profesorju in povedala, da nameravam naslednji teden roditi in da se vrnem čez en mesec z malčico na faks. Vsi so mi odobravajoče pokimali (verjetno so si mislili, da se hecam) in tako sva meseca aprila s hčerko že bili skupaj na faksu. Ves čas predavanj in vaj je bila priklopljena na zizo in sladko spala. Ko je bilo junija izpitno obdobje, je bila stara 3 mesece in je še veliko spala, zato sem brez težav preučila vso učno snov in obdržala povprečje nad 9. Ko se je začel nov letnik, sem najela še varuško, pomagala pa je tudi moja draga tašča. Hodila sem na obvezne stvari in izkoristila status mame (potrebna je zgolj 50 % prisotnost na obveznostih), vmes pa sem vsako pavzo šibala domov, da jo podojim. Pri 18. mesecih sem jo vpisala v vrtec in tako bom letos normalno zaključila 5. letnik študija. Če imamo kdaj predavanja popoldne, pa je še danes pri dobrih 2 letih še vedno z mano v predavalnici na zizi čaka, da opravim svoje obveznosti. Sedaj pa upava, da naju bo kmalu presenetila že naslednja črtica.

In stvar, ki bi jo v mojem življenju spremenila, če bi vedela prej? Če bi prej vedela, kako čudovito je imeti otroka, kako postane tvoje življenje popolno, nebi nikoli več čakala tako dolgo in bi se za otročka odločila prej. ?

Ob koncu pa bi vsem srečkam nosečkam še priporočila, da se na porod pripravijo – meni je zelo pomagala knjiga Modrost rojevanja; tako sem točno vedela, kaj me čaka in sem bila za porod sproščena, zaupala sem vase in v svoje sposobnosti in verjetno mi je prav zaradi tega uspelo tako hitro, skoraj brez bolečin.

Si tudi ti mama študentka in bi rada svojo zgodbo delila z nami? Piši nam na: info@studentskamama.si

Preberi še

Diploma na medicinskem faksu

Juhu, diploma je tu!

piše: Mamica Eva

Ko sem lanskega aprila zvedela, da sem noseča, sem bila tik pred koncem zadnjega letnika medicine. Edina najbolj logična možnost je bila ta, da vzamem absolventa in si tako podaljšam status študenta, štipendijo in vse ostale ugodnosti. Nisem si predstavljala, da bi šla v prvo službo v življenju 2 meseca pred tem, ko rodim prvega otroka v življenju. Zaključek študija sem s tem pač prestavila za eno leto, kar se je kasneje izkazalo za mega potezo. Nosečnost je bila dodatna motivacija, da vse izpite naredim čimprej oziroma pred rokom poroda. Zadnjega (to je bila pediatrija) sem šla delat v osmem mesecu, kjer so mi vsi samo še zaželeli: »Srečno!«? Tako sem si zaslužila prosto leto brez obveznosti, da bom popolnoma na razpolago dojenčku, ki se je takrat v trebuhu že pošteno premetaval.

Po nekajmesečnem premoru od medicinskega dogajanja sem pred dobrim mesecem končno dočakala težko pričakovano diplomo in naziv dr. med. To je bil in je še razlog za praznovanje! Hkrati je ta list papirja tudi znanilec novih obveznosti in niti slučajno se še ne zavedam dobro, kaj vse me čaka. Kar naenkrat bom iz popolnoma nestresnega in mirnega družinskega mehurčka treščila naravnost na urgenco. Prvi mini šok sem doživela že, ko sem se šla na Zdravniško zbornico vpisat v register zdravnikov. Izpolniti sem morala kup obrazcev in izjav npr. o ugovoru vesti, o katerih prej doma med igranjem in kuhanjem kašic niti razmišljala nisem. Še dobro, da je vse skupaj popestrila Neža, ko je v samem preddverju marmorne palače Zdravniške zbornice na glas vriskala in čebljala?

Diplome sem neskončno vesela, ker je cilj dosežen in je to nagrada za ves moj trud. V teh sedmih letih sem se: ogromno učila, ure in ure presedela na predavanjih, napisala x seminarskih, naredila ne-vem-koliko-že stresnih in malo manj stresnih izpitov. Sem pa tudi: začela z Davidom, se trudila za odnos, razčistila odnose s starši, se zaročila, poročila, preselila, rodila, dojila in sem mama čudoviti desetmesečni hčerkici. Seveda, vesela sem diplome, ki je nov mejnik na moji poklicni poti. Še bolj vesela in hvaležna pa sem, da nisem vsega stavila na kariero in imam doma družinico, ki me bo podpirala pri mojem poklicu.

(Malo za šalo, malo za res … Študentska leta so najprimernejši čas za dojenčke, sploh študentska leta medicincev. Prihodnost mladih zdravnikov je namreč zavita v meglo. Zdaj, ko gledam nazaj, bi sama imela najmanj 3?).

Na ta srečni dan. 🙂

Preberi še

Čas za parfum

Čas za parfum!

Piše: mamica Ana

Ta teden sem začela z dvotedensko prakso – še en od lanskoletnih dolgov faxa. Priznam, da sem se je zelo veselila. No, saj prakse se verjetno vsi študentje veselijo, saj je to najlepši del študija, nekaj kar boš v življenju delal, za kar se leta učiš in končno nekaj uporabnega, izven predavalnic.

Redni termin prakse je sicer šele marca, ampak jaz sem si izprosila drug termin, saj je Klemen zdaj fraj z izpiti in ima do novega semestra čas, da uživa svoje očetovsko življenje (in moram ga pohvalit, prvi dan se je zelo izkazal, saj si je v času s Klaro uspel namontirati neko stojalo za ekran, popucat svojo delovno površino, pospraviti jaslice (ups, letos smo bili malo pozni), pa še posesal je stanovanje, napol skuhal kosilo in pomil posodo. Waaaw, res je bil priden). No, nazaj k bistvu, ob dogovarjanju za spremenjen termin, me je spet navdušila prijaznost in ustrežljivost tako profesorice na faxu, kot mentorice na šoli. Res je dober občutek, ko ljudje cenijo to, da si mama in zraven še študentka. In razumejo, da si najprej mama in nato študentka. Verjetno zato, ker so tudi one mame. Najprej mame in nato profesorice/učiteljice.

Z vsemi temi dobrimi občutki, sem se zjutraj odpravljala na šolo in ob oblačenju kavbojk in urejanju frizure sem ugotovila, da me navdaja nenavadno veselje ob tako preprosti misli – da bom cel teden lahko nosila kavbojke, »ta prav« modrček – tak s kostjo in malo podložen (predvsem pa brez tiste zaponke za dojenje), čipkasto majico in parfum. Ja, dišala bom. In mislim, da si grem zdaj še kar nohte nalakirat (ta se bom počutila tako lepo, kot ženska na zgornji sliki :P).

Preberi še

Pogumno, študentska mama!

piše: mamica Petra Raspor

Sama sem bila stereotipno zaklenjena v kopalnici študentskega doma in pet minut nestrpno čakala na rezultat nosečniškega testa. Ob znaku + se mi je ves svet obrnil na glavo, spremenili so se moje prioritete, cilji, stil življenja in mišljenja, vse v enem trenutku.

Zavedala sem se, da so pred mano kot študentki 3. letnika veterine zelo pestra leta in takrat še s fantom, zdaj možem sva morala najti način, kako uskladiti moj študij, njegovo delo ter malo pikico. Vedno znova me je in me še opogumlja ozadje telefona, na katerem piše Nothing worth having comes easy. Te besede mi dajejo moč, da krmarim med faksom, možem, hčerko in prakso, če pa se najde čas, še kakšna pijača s prijateljicami.

Ker pa imamo študentje urnike družinskemu življenju precej neprilagojene, na vajah pa tako kot drugi ne smem manjkat, pridem trikrat na teden po šesti zvečer šele domov in sem ob teh dnevih s hčerko maksimalno po dve uri, saj gre zgodaj spat. Ne bi mogla biti mamica študentka brez moje mame in tašče, ki dobrovoljno darujeta marsikatero uro, da sta z Rahelo ter mi omogočata študij. V veliko oporo mi je tudi mož, ki je z njo ob petkih, ko grem na bližnjo kliniko za živali prostovoljno pomagat.

Študij veliko pomeni tudi zaradi družbe, razumem ga kot čas zase. Všeč mi je namreč druženje z ostalimi mamicami in neskončno debatiranje o otrocih, a na faksu sem samo jaz ter prijatelji, ki sprašujejo po meni in ne samo po mojem otroku ter osvojenih spretnostih. Zato mi ni težko vsak dan voziti se uro v vsako smer, da pridem na fakulteto, saj vem, da me tam čakajo prijatelji in da sem tam zato, da naredim nekaj iz sebe. Vožnja mi tudi hitro mine, saj imam po navadi sopotnike, ki mi krajšajo čas. Sošolci so me lepo sprejeli: vedno so mi pripravljeni pomagati, me obveščajo o študijskih novicah in posredujejo zapiske, če je Rahela bolna ter ne morem na predavanja. Učim se vedno, ko najdem čas. Na avtobusu, v knjižnici, ko pridem prej na fakulteto, zvečer, ko gre Rahela spat, čez vikend, ko je mož z njo več časa skupaj.

Usklajevanje študija in materinstva ni vedno lahko ter ne gre brez žrtvovanja. Zaradi študija sem morala prenehati z dojenjem, saj mi je zaradi stresa mleko upadlo, pa tudi učinkovito učenje ni bilo možno. Zaradi materinstva sem izgubila družbo, saj v času porodniške odsotnosti nisem bila več v Ljubljani, kjer so bili moji prijatelji.

Stanovanje ni popolnoma pospravljeno, saj ko pridem domov, čas raje preživim z Rahelo. Sicer pa je moja punčka pri 16. mesecih že prava gospodinja in rade volje pospravlja. Prav luštno jo je opazovati, kako zavzeto pometa. 😉

Pridejo pa tudi dnevi, ko sva z Rahelo ponoči pokonci, ko se moram učiti, čeprav bi šla najraje takoj spat in ko me doma čaka še polno gospodinjskih opravil, za katera ni ne volje ne časa. Takrat je moj Primož pravi prima mož, ki uredi hišo in čuva Rahelo čez noč, da se lahko naspim in funkcioniram dalje.

Važno je, da sam pri sebi veš, da za otroka delaš najboljše, kar moreš. Vem, da nisem popolna mama, a se trudim, da sem najboljše, kar zmorem. Kakšen dan je res naporen, a mine in z jutrom vstaja nov, za katerega upam, da bo boljši. In navaditi se je potrebno na podočnjake in na močno kavo, ki te drži pokonci. Če veš, kaj ti v življenju pomeni, si za tisto pripravljen marsikaj potrpeti. Otroci so prilagodljivi. Seveda imajo krize in vedo, na katere karte igrati, a objem, ki ga dobiš, ko se vrneš domov, pretehta vse dvome o slabi mami, slabo voljo ter utrujenost.

Preberi še

Nosečnica

Študentska nosečka

Piše: nosečka Petra

Po petih letih in petih mesecih skupne hoje sva se s Kristjanom odločila, da je najina zveza tako zrela, da jo lahko okronava s poroko. To je bil pomemben korak v najinih življenjih, saj sva si tako povedala – drug drugemu in pred najinimi prijatelji, da misliva resno in želiva skupaj zaživeti samostojno življenje.

Continue reading