Otrok na gugalnici

Po jutrih polnih solza, mi je pomahala in odšla

piše: mamica Ana

Oktober je tu, čas, da se naša družina spet malo umiri, se spomni kje je doma in začne živeti vsaj malo rutinsko življenje. Po treh mesecih je Klara ponovno prestopila prag vrtca. Res da je za nekoga, ki je na svetu 2 leti in pol, tri mesece kar dolga doba, a vseeno nisem pričakovala, da jo bom morala še enkrat uvajati. Vzgojiteljici sta se menjali, a igralnica in otroci so ostali isti. No, saj ne da je Klara lani vrtec oboževala, pravzaprav ji je bil od Evinega rojstva naprej vrtec odveč. Z rojstvom sestrice je ugotovila, da se mora za mamo malo boriti. Doma je postala pravi “crtek”, pa tudi v vrtcu se je menda večkrat spomnila name.

No, po treh mesecih sem tudi jaz pozabila, da ji vrtec ni preveč pri srcu in suvereno sva se odpravili v vrtec, prvi dan samo pogledat vzgojiteljice. Drugi dan pa sva se dogovorile, da gre zares, da v vrtcu ostane. Ufff, ni šlo. No, ne brez joka, drugi, tretji dan še manj. Vsak naslednji dan sva dlje časa presedele v garderobi in se stiskale, pogovarjale, jokale. Peti dan sem jo iz rok oddala kričečo, vso iz sebe. Tudi jaz sem bila vsa iz sebe. Ampak takrat je težko presoditi kaj je prav, če nisi trdno prepričan kaj želiš. Vzgojiteljice so čakale, da jo vzamejo, jaz pa nisem želela zamuditi trenutka, ko bi se mogoče izšlo z malo manj joka. In naenkrat je nisem več imela ob sebi, na drugi strani vrat pa sem slišala zverinsko dretje. Nisem vedela, ali naj potrkam in jo vzamem nazaj, ali naj samo poslušam, če se bo umirila. Počakala sem v garderobi, da se je vsaj malo pomirila, potem pa odšla. Najraje bi zbežala še proč od sebe, bila sem jezna, ker sem storila to, česar nisem želela. Res nisem bila pripravljena. Čeprav je bil to že peti dan, sem še vedno upala, da se bo igrala s prijatelji, kot prejšnjo pomlad.

Kolesarjenje je super za malo prevetriti možgane. Naj se drugič dlje stiskava v garderobi? Naj jo drugič Klemen pelje? Naj preprosto pozabim na vrtec? Saj ni tako nujno, da je noter, bom pa magistrsko pisala ob večerih …

Popoldan pa mi rešitev ponudi pogovor s sestro, ki ima vedno tako preproste vzgojne rešitve: “Vprašaj Klaro, kaj ona meni, da bi ji pomagalo.” Saj res, Klara bo kmalu stara tri leta, toliko stvari že razume, vedno me preseneti, kaj vse se že lahko dogovorim z njo. Ni trajalo prav dolgo, ko sva skupaj ugotovili, da potrebuje zjutraj malo miru, da se želi malo igrati sama, brez ostalih otrok. Nič lažjega, bova to povedali vzgojiteljici, sva sklenili. Naslednje jutro mi je celo pot ponavljala da ne bo nič jokala (huh, jaz pa njej, da lahko joka, če je žalostna …) in da bo vzgojiteljici rekla, da bi se sama igrala. In sva povedali, mi je pomahala in odšla. <3

Preberi še

Eksperimentiranje v kuhinji

Piše: mamica Ana

Medtem ko sem se pripravljala na uvajanje goste hrane pri Klari (oziroma bolje rečeno odlašala, saj je dojenje zagotovo najlažja oblika hranjenja), sem naletela na novejšo metodo hranjenja – Baby lead weaning (BLW).Na kratko: metoda, pri kateri dojenček sam prime kos hrane in si ga nese v usta. Torej nič kašic, nič miksanja. Pomembno je le, da mama zaupa, da se dojenček ne bo zadušil, kar se ne bo zaradi gag refleksa.Simpatična se mi je zdela ravno zato, ker je manj priprave in otroci so zelo prisrčni, ko si bašejo korenček v usta. 🙂

Prednost naj bi bila vaja fine motorike,  otroci hitreje osvojijo pincetni prijem, hitreje se navadijo samostojno jesti. Na začetku je bila priprava hrane res enostavna, saj sem samo prekuhala zelenjavo, sadje narezala na koščke. Kmalu pa sem ugotovila, da sem si s to metodo nakopala malo več dela. Vso hrano moraš namreč ponuditi v obliki, da jo otrok lahko prime v roko – optimalna oblika je palčka, kot pomfri. Zelenjavo, sadje že gre, kaj pa ogljikovi hidrati? Potem pa še jajc in mleka ne sme?! No, s časom sem postala prava profesionalka, ko sem ugotovila, da lahko jajca nadomestim z chia semeni in kravje mleko z ovsenim. In tako sem prav kmalu začela uživati v eksperimentiranju, spoznavanju novih sestavin, pripravljanju raznih polpetkov in palačink. Seveda, zdaj jemo tudi kaj na žličko, a še vedno najbolj uživa, ko lahko sama nese kos v usta.

Nikoli nisem uživala v kuhinji in vedno sem bila presrečna, da imamo študentske bone. A z otrokom se marsikaj spremeni – na boljše, seveda. 🙂 Zdaj sem v svoji majhni kuhinji prav srečna in še sama komaj verjamem, a včasih v njej preživim tudi tisto uro, ko Klara spi, da pripravim kaj slastnega za moža.

 

Preberi še