Oznaka: vzgoja

Mama na telefonu

Sram me je

piše: mamica Ana

Mislim, da me še nikoli v življenju ni bilo tako zelo sram. No, mogoče enkrat, ko sem pri šestih letih v trgovini ukradla paket čigumov in sem jih morala odnesti nazaj in se opravičiti. Drugič pa včeraj. Klara je prišla iz vrtca, najedli smo se, potem pa je želela, da se igram z njo. Tisti trenutek še nisem mogla, saj sem želela še pomit posodo in nekaj pospravit. Rekla sem ji, da takoj ko pospravim. Ko sem končala, sem se usedla na kavč in vzela telefon v roke, saj mi je vmes piskal za sporočilo. Klara je spet prišla k meni in me prosila, naj se igram z njo. Rekla sem ji, da takoj, ampak moram še nekaj odpisati. Seveda se ni končalo pri tistem sporočilu. Klara me je še nekajkrat prosila, potem pa zavpila, naj dam proč telefon! Uf, zavedala sem se, da me je vmes še 100x prosila, naj se igram z njo. Mislim, da ni potrebnih več besed, izgovorov. Sram me je bilo, zelo. Ker seveda to ni bilo prvič. Bilo je pa prvič da je Klara tako očitno povedala, da jo to zelo moti. Kako zelo sem ji hvaležna.

Vem, da mi bo žal za vse trenutke, ki jih preživim na telefonu namesto z mojima hčerkama. Še bolj pa mi bo žal za zgled, ki jim ga s tem dajem, da je življenje na telefonu bolj zanimivo, kot življenje z njima.

Preberi še

Spoštovanje otrok

Kako naj te naučim spoštovati sebe

2 komentarja

Saj veste, kako gre. “Daaaj poljubčka babici, noo, samo enega.” Ja, mi je jasno, da je to nesprejemljivo. Pri nas, hvala Bogu, nimamo težav s takimi situacijami. Ne pri mojih, ne pri Klemnovih starših. Tako sem nekaj časa zmotno mislila, da se me ta del vzgoje, o spoštovanju svojega telesa vsaj zaenkrat še ne tiče. Dokler me ni nekega dne presenetil pogovor s prijateljico. Dejala mi je, da je po (nevemkateri) statistiki vsak četrti človek spolno zlorabljen. “Prooooooosiiiimm??” Je priletelo iz mene. “Ja, saj, veš, zloraba so tudi dotiki.” Hja, saj to mi je jasno, pa vseeno. Potem sva nadaljevali pogovor in prišli do vprašanja, kako svoje otroke zavarovati pred tem umazanim svetom. “Ne moreš”, mi odgovori prijateljica in nadaljuje: “Ko bom imela svojega otroka, se bom z njim že od malih nog pogovarjala o njegovem telesu, o njegovih občutkih, ter o tem, da je on tisti, ki dovoli ali ne dovoli dotika svojega telesa.”

Strela z jasnega! Ja, to je sedaj!! Sedaj lahko svojega otroka zaščitim. Lahko ga naučim, da spoštuje svoje telo in da to zahteva tudi od drugih.

Zdaj je torej čas, da s svojo dvoletnico spregovorim o njenem telesu. Zdaj je čas, da najprej jaz opazujem, kaj ji odgovarja in kaj ne. Kdaj objem potrebuje in kdaj ga ne želi. Kdaj je poljub na lice njena želja in kdaj moja. Kdaj ji je v mojem naročju prijetno in kdaj ne. Zdaj je čas, da jo učim spoštovanja svojega telesa. Zdaj je čas, da jo branim, da ji pokažem, kako se mora braniti. Čas je, da znancem, tistim “tetam” rečem “Mislim, da ji sedaj ni do pestovanja, prosim, spustite jo, naj teče po svoje.” ali “Če vas ne želi objeti, bo tudi pa-pa dovolj.” Zdaj je čas, da jo jaz obvarujem pred tem umazanim svetom, da se bo kasneje lahko sama.

In nenazadnje, da bo lahko spoštovala druge.

Preberi še

kiara

Kaznovati ali ne?

piše: mamica Ana

Poslušala sem spletni seminar o kaznovanju otrok, katerega sta vodili Dejana Dejanovič in Janja Urbančič iz sočuten.si. Ob prebiranju literature o nagrajevanju in kaznovanju za svojo magistrsko, sem z veseljem prisluhnila tem čisto konkretnim predlogom (ne)kaznovanja v vzgoji (preden vas ne-kaznovanje odvrne od branja, naj razložim, da je postavljanje meja še vseeno ključnega pomena in posledicam svojega dejanja se otrok ne more izogniti).

Z vami delim svojih 10 ključnih spoznanj tega predavanja.

Zakaj ne kaznovati:

  • Ker s kaznovanjem ne rešimo izvora težav, vedenja. Vedno se je potrebno vprašati, kaj se skriva za vedenjem, zakaj do takega vedenja pride. Izvor so otrokove fiziološke ali psihološke potrebe. Da bi otroku pomagali prepoznati ta čustva, potrebe, nam je lahko v pomoč oksi plakat.
  • Če otrok ve, da bo kaznovan, je bolj nagnjen k lažem, saj želi svoje dejanje prekriti, krivdo prevaliti na drugega.
  • Ko otrok svojo kazen “odsluži”, misli, da je svoje dejanje popravil, da je vse OK. Ne razmišlja več, kaj je narobe storil, kako se po njegovem dejanju počutijo drugi …

Kaj storiti namesto kaznovati:

  • Ko pridemo sitni domov, kaj želimo, da mož naredi? Da nas nadere, zakaj smo sitni, nas kaznuje ker kričimo, smo nejevoljni? Ali da nas vpraša kaj je narobe, kako je bilo v službi, nam skuha kavo?
  • Uporabljati moramo povedi, ki govorijo o nas, o naših občutjih, temu pravimo osebne meje: “Jaz hočem, jaz želim, sem jezna” namesto “to se ne dela, to ni lepo”.
  • Otrok drugače dojema in lažje spoštuje naše osebne meje, kot pravila. Pravila so “samo pravila”, s spoštovanjem mojih meja, pa otroka učim, da spoštuje mene.
  • S postavljanjem mej učimo otroka, da bo tudi on v življenju znal postavljati meje in s tem spoštovati sebe.
  • Ko nam prekipi in se na otroka zaderemo, je pomembno, da otroku obrazložimo, da ni on kriv, da smo kričali: “Oprosti, ni bilo OK, da sem se zadrla. Ti si naredil napako, a jaz sem zakričala, ker nisem znala drugače reagirati, ne pa zato, ker si ti to storil.”
  • Če nismo prepričani o svoji meji, če čutimo, da lahko popustimo, se dajmo pogajati. Tako bomo otroka naučili sklepanja kompromisov, pogajanja, kar pa bo v življenju zagotovo potreboval. Če pa smo v svojo mejo prepričani, pa ne odstopimo in ob negodovanju povemo: Razumem, da si razočaran, lahko jokaš, a moja meja ostaja.
  • Otroku moramo dovoliti, da izraža svoja čustva, tudi (ali še posebej) jezo. Zato ne recimo: “Zakaj se jeziš, ne biti jezen”, ampak mu pomagajmo prepoznati njegova čustva in ga raje spodbudimo k obvladovanju svoje jeze, sproščanju na drugačen način: “Vidim da si jezen. Stisni pesti, butni v tla, v blazino…”

Preberi še

znak

Sočutno nagrajevanje in kaznovanje

Leave a comment

piše: noseča mamica Ana

Moji dopoldnevi so zadnji mesec in pol posvečeni pisanju magistrske naloge. Pišem o nagrajevanju in kaznovanju. To temo sem si izbrala, ker me to res zanima – kako “pravilno” odreagirati v situaciji, ko se otrok vrže na tla sredi trgovine, ko sošolcu izmakne stol, ko po nekaj opozorilih še vedno dreza v sošolca ali meče hrano po tleh. In po drugi strani, kako “pravilno” odreagirati, ko otrok brez prigovarjanja pospravi igrače, opravi domačo nalogo brez napake, sam zaveže čevlje ali ko se v trgovini končno ne dere. Pa ne sprašujte me za pravilne odgovore :P.

V teh dneh sem prebrala kar veliko literature na to temo. Mnenja so zelo različna. Nekateri pravijo, da bi morali ogromno hvaliti in skoraj nič (ali sploh nič) kaznovati, nekateri pohvalo razumejo kot nagrado in grajo kot kazen, drugi ne, nekateri pravijo, da bi morali glas povzdigniti samo ko NISMO jezni, nekateri pravijo, da pohvala škodi bolj kot koristi … Skratka, ni mogoče povzeti nekaj splošno, za vse veljavnih dejstev.

Imam pa doma posebno motivacijo, za prebiranje takih vsebin – vedno bolj trmoglavo Klaro. Vsak dan se neštetokrat vprašam, kako bi morala odreagirati (ali pa me vpraša Klemen) – bolj sočutno, bolj strogo, tišje, bolj odločno, preveč besed, dovolj razumno ???

Rada pa bi izpostavila “metodo”, ki sem jo zasledila na eni izmed “mama mailing listi”, kateri pripadam (v literaturi te metode še nisem zasledila, oziroma jo še iščem): mamice so jo poimenovale Naravne posledice: Ko otrok stori nekaj narobe, se z otrokom pogovorimo, saj ne smemo pozabiti, da razume več, kot si mislimo. Otroka poskušamo razumeti, saj je človeško bitje, ki lahko ima, tako kot mi, za seboj naporen dan, a tega ne zna ubesediti in to včasih nikogar ne zanima. Sočutje, je izraz, ki je pogosto uporabljen v “moderni” vzgoji. Čeprav je vsaj meni ta izraz že čisto preveč uporabljen in mi zveni strašno pocukrano, v svoji osnovi predstavlja nekaj veličastnega – čutiti otroka (ki se še sam le stežka občuti), da bi razumeli, zakaj je do neželenega vedenja prišlo.

No, potem pa pride na vrsto “kazen”, ki naj čim bolj odraža situacijo, ki bi se zgodila tudi v naravi. Seveda si je treba to včasih malo abstraktno predstavljati 🙂 Na primer otrok polije – mora pobrisati. Igra se s hrano – nemudoma zapusti mizo. Seveda, ni v vseh primerih tako enostavno, sploh ko se gre z vprašanje zdravja, varnosti, … Mi je pa strašno všeč ideja, princip. Enostavno, logično. Mame so ubesedile to, kar sama že ves čas čutim, da je najbolj prav, pa nisem znala definirati, obrazložiti. Mogoče bom zdaj s kančkom večje gotovosti odreagirala ob lažji neljubi situaciji – ali pa tudi ne. 🙂

Preberi še

Otrok in Montessori način življenja

Čeprav finančno ne zmorem, se trudim zate

Leave a comment

piše: Noseča mamica Ana

Pred dnevi sem na blogu Nepopolne mame brala zapis, v katerem je spregovorila o vrtcu Montessori, katerega obiskuje njen dvoletni Luka. Zelo rada odprem vsak link, ki je kaj v povezavi z Montessori pedagogiko in tudi tokrat sem z zanimanjem začela prebirati njene besede. O tem, kako je vesela, da je Luko prepisala iz javnega vrtca v Montessori, kako zadovoljna sta sedaj oba, česa vse se je Luka že naučil, kako jo vsak dan preseneti, ko opazi česa vsega se Luka loti kar sam od sebe. Tisti, ki poznate Montessori pedagogiko veste o čem govorim, tisti, ki pa je ne, preberite si Evin zapis, ki je tako kot vsi ostali – iskren in simpatičen . 🙂
Ko sem prebirala ta zapis, pa sem namesto navdušenja začutila cmok v grlu. Sem velika fanica Montessori pedagogike in Klaro bi z največjim veseljem vpisala v tak vrtec. A žal si tega naša družina finančno ne more privoščiti. Pa da ne bo narobe razumljeno, Klara se ima v javnem vrtcu čisto super, z vzgojiteljicami sem zelo zadovoljna. Ampak vrtec Montessori ponuja nekaj drugega. In takega vrtca ji žal ne morem ponuditi. Ko pa sem prišla do konca zapisa, me je nekaj prešinilo. Vrnila sem pogled par vrstic višje in še enkrat prebrala, kaj vse ta otrok počne, česa ga učijo v vrtcu. Malo sem obstala in si oddahnila. Še vedno sem jaz Klarina največja vzgojiteljica in lahko mi uspe tudi brez Montessori vrtca. Za naštete stvari se sama trudim doma, z domačo vzgojo in nekatere stvari gredo Klari že prav dobro od rok! Ne izdelujem še Montessori igrač in ne šepetam, ko govorim z njo. Trudim pa se jo čim bolje spoznati in prilagoditi, vanjo verjeti in ji pustiti, da marsikaj polije, zamaže, pade, se pobere.
Lahko se pohvalim, da sem v tem svojem relativno kratkem času vzgajanja dobila kar veliko pohval od prijateljic, tistih z in brez otrok, pa celo od mojega tata (ki navadno ne razsipa s pohvalami :)). Da lepo vzgajam, da občudujejo mojo potrpežljivost, da jim je všeč moj “način”. Res je, vzgoja mi predstavlja enega večjih in lepših izzivov v življenju. Je izziv, v katerem se lahko vsak dan izboljšujem, pri katerem lahko vsak dan padem in se poberem z eno izkušnjo več. Vsak dan se nekaj novega naučim. Spoznavam sebe in svojo hčer. Trudim se, da bi bila Klara samostojna, močna, čuteča … po Montesorijsko, ali pač po moje. 🙂

Preberi še

Dojenček na morju

Otroci na posojo

Leave a comment

Piše: Noseča mamica Ana

My child, my rules. Poznate ta rek, ne? Včasih se s tem rekom strinjam, včasih mi gre pošteno na živce. Ja, v vsako mamo je položen materinski čut in največkrat je najbolj prav, da delamo, tako kot čutimo, da je za našega otroka najboljše. Tudi sama sem največkrat ugotovila, da nobena knjiga, babica, doula,… ne ve nekaterih stvari tako dobro, kot jih vem jaz. Po drugi strani pa, a je narava ta čut kaj spremenila, se je malo porazgubil? Včasih se z nekaterimi mamami in njihovo vzgojo enostavno ne morem strinjati. Pa ne bom zdaj s prstom kazala na nobeno, vsaka ima seznam vzgojnih metod, ki so ji simpatične in tistih, s katerimi se ne strinja.

Kar pa me resnično moti in se mi do otrok ne zdi fer je, da je otrok mamin projekt, njen življenjski projekt. Ko že od prvega dne vloži vse v svojega otroka, vanj verjame in možnosti za neuspeh otrok skoraj nima. Moja mama mi je nekoč rekla, da otroci pravzaprav nismo njeni, ampak da vsaka mama dobi otroka od Boga na posojo. Na posojo, ta ideja se mi zdi fantastična. Ker, pomislite, kako ravnamo stvarmi, ki jih imamo na posojo? Kako pazite na knjige iz knjižnice, čeprav niso vaše, ali prav zato, ker niso vaše? Vrniti jih želite tako dobre, kot ste jih prejeli. Hkrati pa, nikoli ne gradiš projekta na nečem, kar ni tvoje. Ker nikoli ne veš, kdaj boš moral to stvar vrniti in od tega ne boš imel ničesar. Razen tistega, kar si ob tej stvari doživel. In če se ta stvar uniči, poškoduje, kako težko ti bo. Zagotovo se boš opravičil in želel škodo poravnati. (Poznate strah, ko vozite tastov avto in razmišljate o opciji, da avto ruknete? ;)).

Zares mi je ta primerjava fantastična. Za svojo hči si želim, da od mene odide taka, kot sem jo prejela: iskrena, čuteča, nasmejana. In upam, da bom lahko svoje otroke nekega dne izpustila, kot da sem jih imela le na posoji.

Preberi še

mama

Ne moti me, da smo si mame različne

Leave a comment

Piše: mamica Petra

Ne moti me, da smo si mame različne.

Ne moti me, da se nekatera dekleta odločijo za otroka kasneje in mu zato lahko privoščijo kakšno stvar več, kot mu jo lahko jaz.

Ne moti me, če so drugi otroci oblečeni v designerska oblačila, čeprav tudi moja punčka ni oblečena grdo.

Ne moti me, če ima neka mama voziček po zadnji modi, saj je bil moj rabljen voziček najboljši na tržišču nekaj let nazaj in je še vedno kot raketa, popolnoma ohranjen ter vem, da mi je bil podarjen iz srca.

Ne moti me, ko druge mame objavijo sliko otroka na omrežju, pa čeprav sem računalničarka in vem, kako grozne so lahko zlorabe. Ampak večina otrok na slikah ni nagih ali postavljenih v kakršen koli kočljiv položaj. Jaz sem takih slik vesela, saj vem, da je mama, ki je sliko objavila ponosna, da se njen otrok lepo razvija in zaupa tudi tebi, ki si to sliko videl objavljeno. Če bi bila ta mama paranoična zaradi takih objav, potem nikoli ne bi šla na bazen ali morje oziroma celo v javnost, ker njenega otroka na vsakem koraku lahko slika čudak in s sliko, ki jo je posnel sam, naredi več škode kot z nasmejanim in primerno oblečenim otrokom.

Ne, ne moti me, da smo mame različne. Da različno vzgajamo svoje otroke, jih hranimo po drugih metodah, jih rojevamo na različne načine in v različnih okoljih. Ne zanima me, ali je mama otroka, ki se igra z mojim dojila otroka do 18. meseca ali pa nikoli.

Toliko kot je različnih ljudi na svetu, toliko je različnih mam. In to je lepo. Vse mame na svetu svojim otrokom želimo najboljše in to pomeni, da smo si vsaj v eni stvari vse enotne! 

Preberi še

Treningi potrpežljivosti

1 Comment

Piše: mamica Ana

Kakšna mora biti mama? Ljubeča, skrbna, dobrosrčna, motivacijska, opogumljajoča, nežna, pogumna, potrpežljiva, … Multipraktik ji nekateri rečejo v hecu. Ampak zdaj, po glasnem 8. marcu vemo, da ženske zmoremo vse to in še več! Mame pa sploh. Zdi se mi, da nam je večino teh vrlin podarjenih ob dnevu, ko rodimo svojega otroka. Večino. Ampak zadnja pa ne vem če sodi med nje. Mogoče, ampak vseeno izstopa od ostalih. No, bom napisala raje v prvi osebi ednine, mogoče je pri drugih drugače.  Potrpežljivost je vrlina, za katero moram še pošteno natrenirat svoje živce, da jo bom osvojila. Klara me pravzaprav trenira že od prvega dne, oziroma sem že kot nosečnica trenira, ko sem potrpežljivo čakala na dan D. Ampak tisto čakanje je bilo še kar simpatično. Treningi potrpežljivosti zadnja dva meseca so malo manj zabavni in predvsem bolj naporni. Kako zgledajo moji treningi?

Pospravljanje igrač: “Klara, pospravi knjige na polico. Ne, zdaj ni čas za novo igračo, zdaj pospravljamo. Knjigo na polico. Bravo. Ne, ne prinašaj mi nove. Nesi jo nazaj. Pospravi knjigo na polico. Ne, najprej pospravimo igrače, potem gremo jest. Knjigo na polico.” (v moji glavi pa: Ne Ana, ne smeš ji ti pospravit. Veš, da bo trajalo, ampak veš, da to zmore. Uči se sedaj, ta trenutek je pomemben, čeprav se kosilo že hladi in se bo hladilo še vsaj 15 minut. Globoko vdihni in v miru ponovi navodilo: Knjigo nesi na polico, pa še enkrat …)

Zajtrk/Malica/Kosilo/Večerja: “Ne na mizo, Klara, hrana sodi v krožnik ali v usta. Da ne bi slučajno tega kosa spustila na tla! Klara! Boš še jedla ali nisi več lačna? Pila bi? Žlico imaš, ne z rokami po krožniku. V usta nesi. Ne, ne na tla! Klara …” Ohh, kako lažje bi bilo prijeti za žlico in jo “popitati”, ampak kdaj se bo pa naučila te motorike? Zdaj ima čas. In jaz bom pomila od njenega obraza, rok, pa do tal in vse vmes. Ni problema, saj je itak vse umazano še od zajtrka.

Hoja po stopnicah: Živimo v drugem nadstropju, gor in dol gremo nekajkrat dnevno, skoraj vedno z naslednjim scenarijem: “Klara, gremo dol. Ne gor, dol. Pridi, mogoče je spodaj Jakob (še en študentski otrok v našem domu). Primi se ograje. Tako, ja. Dol gremo, Klara, ne gor.” Pa še skrivalnice se vmes igrava, ku-ku, me gleda skozi ograjo. (V moji glavi pa: Ne, ne bom je odnesla dol. Čepraaav … Ne. Kaj pa če ji dam vsaj roko, bo šlo hitreje. Ne, potem bo nehala gledati pod noge in se bo spet “vrgla” čez stopnico. Saj bo. Saj se ti ne mudi, zato si doma, da si z njo. Se bo vsaj malo bolj zmartrala).

“Potrpljenje je božja mast, pa gorje mu, ki se z njo maže”, pravi pregovor. In res mi je včasih kar gorje. Ampak drug pregovor pravi: “Nestrpnež dela dvakrat, potrpežljivi samo enkrat.” in še en: “Potrpljenje železna vrata prebije.”.
 Torej se splača. Sploh ta zadnji me opogumlja. Vem da nam bo enkrat uspelo in bo Klara šla po stopnicah samo dol in nič gor. 😉

Kaj pa ko ne zmorem več? Ko me izda kondicija? Takrat primem Klaro v roke in jo odnesem dol, jasno. Če pa je mož zraven, on prevzame štafeto. In v takih trenutkih sem zelo srečna, da nisem sama, da vzgajava oba.

Preberi še