Piše: mamica Ana
Kakšna mora biti mama? Ljubeča, skrbna, dobrosrčna, motivacijska, opogumljajoča, nežna, pogumna, potrpežljiva, … Multipraktik ji nekateri rečejo v hecu. Ampak zdaj, po glasnem 8. marcu vemo, da ženske zmoremo vse to in še več! Mame pa sploh. Zdi se mi, da nam je večino teh vrlin podarjenih ob dnevu, ko rodimo svojega otroka. Večino. Ampak zadnja pa ne vem če sodi med nje. Mogoče, ampak vseeno izstopa od ostalih. No, bom napisala raje v prvi osebi ednine, mogoče je pri drugih drugače. Potrpežljivost je vrlina, za katero moram še pošteno natrenirat svoje živce, da jo bom osvojila. Klara me pravzaprav trenira že od prvega dne, oziroma sem že kot nosečnica trenira, ko sem potrpežljivo čakala na dan D. Ampak tisto čakanje je bilo še kar simpatično. Treningi potrpežljivosti zadnja dva meseca so malo manj zabavni in predvsem bolj naporni. Kako zgledajo moji treningi?
Pospravljanje igrač: “Klara, pospravi knjige na polico. Ne, zdaj ni čas za novo igračo, zdaj pospravljamo. Knjigo na polico. Bravo. Ne, ne prinašaj mi nove. Nesi jo nazaj. Pospravi knjigo na polico. Ne, najprej pospravimo igrače, potem gremo jest. Knjigo na polico.” (v moji glavi pa: Ne Ana, ne smeš ji ti pospravit. Veš, da bo trajalo, ampak veš, da to zmore. Uči se sedaj, ta trenutek je pomemben, čeprav se kosilo že hladi in se bo hladilo še vsaj 15 minut. Globoko vdihni in v miru ponovi navodilo: Knjigo nesi na polico, pa še enkrat …)
Zajtrk/Malica/Kosilo/Večerja: “Ne na mizo, Klara, hrana sodi v krožnik ali v usta. Da ne bi slučajno tega kosa spustila na tla! Klara! Boš še jedla ali nisi več lačna? Pila bi? Žlico imaš, ne z rokami po krožniku. V usta nesi. Ne, ne na tla! Klara …” Ohh, kako lažje bi bilo prijeti za žlico in jo “popitati”, ampak kdaj se bo pa naučila te motorike? Zdaj ima čas. In jaz bom pomila od njenega obraza, rok, pa do tal in vse vmes. Ni problema, saj je itak vse umazano še od zajtrka.
Hoja po stopnicah: Živimo v drugem nadstropju, gor in dol gremo nekajkrat dnevno, skoraj vedno z naslednjim scenarijem: “Klara, gremo dol. Ne gor, dol. Pridi, mogoče je spodaj Jakob (še en študentski otrok v našem domu). Primi se ograje. Tako, ja. Dol gremo, Klara, ne gor.” Pa še skrivalnice se vmes igrava, ku-ku, me gleda skozi ograjo. (V moji glavi pa: Ne, ne bom je odnesla dol. Čepraaav … Ne. Kaj pa če ji dam vsaj roko, bo šlo hitreje. Ne, potem bo nehala gledati pod noge in se bo spet “vrgla” čez stopnico. Saj bo. Saj se ti ne mudi, zato si doma, da si z njo. Se bo vsaj malo bolj zmartrala).
“Potrpljenje je božja mast, pa gorje mu, ki se z njo maže”, pravi pregovor. In res mi je včasih kar gorje. Ampak drug pregovor pravi: “Nestrpnež dela dvakrat, potrpežljivi samo enkrat.” in še en: “Potrpljenje železna vrata prebije.”.
Torej se splača. Sploh ta zadnji me opogumlja. Vem da nam bo enkrat uspelo in bo Klara šla po stopnicah samo dol in nič gor. 😉
Kaj pa ko ne zmorem več? Ko me izda kondicija? Takrat primem Klaro v roke in jo odnesem dol, jasno. Če pa je mož zraven, on prevzame štafeto. In v takih trenutkih sem zelo srečna, da nisem sama, da vzgajava oba.