Samo mama

Mama, ki je rada samo mama

Piše: mamica Mirjam

Z možem sva par že od mojega 14. in njegovega 16. leta. Ko sva ugotovila, da resnično želiva biti skupaj, sva se začela pogovarjati o najinih pričakovanjih. Ugotovila sva, da si želiva enakih stvari, ki so bile ključne za to, da sva danes, kjer sva. Te stvari so bile: poroka (cerkvena), po poroki otroci, ne bova živela skupaj preden sva poročena.

Ko sva se poročila, sem  zaključevala 1. letnik faksa in kljub temu, da mi je bil študij kar všeč, sem vedno nekako izstopala s svojim načinom življenja in se zato nisem mogla popolnoma sprostiti med sošolci. Med seboj smo se dobro razumeli,  ampak se mi zdi, da oni niso mogli razumeti, da si jaz želim drugih stvari in ne kariere. Potem sem na začetku 2. letnika zanosila. Naredila sem prvi semester, ampak šlo mi je zmeraj slabše. Nisem se mogla skoncentrirati na delo, ki ga je faks zahteval od mene. Iskreno občudujem vse mamice študentke, ki imajo tako voljo. Name je verjetno vplivalo tudi to, da sem se z nosečnostjo še bolj oddaljila od sošolcev. 2.letnik se je zaključil, meni pa je ostal še en izpit. Ta je bil najpomembnejši, ampak nikakor se nisem mogla spravit k delu. Poleg tega sem se še sprla s profesorjem tega predmeta, zato je bilo še toliko težje. Prišel je oktober in rodila se nama je prvorojenka. V vsem kar sem počela doma – skrb zanjo, moža in dom – sem resnično zelo uživala. Meseci so tekli, jaz pa se še kar nisem mogla spravit k nadaljevanju faksa. Ves čas sem nekaj prestavljala in na koncu dognala, da bi bil edini razlog zaradi katerega bi dokončala faks, ta, da mi ne bi bilo treba vračati štipendije. Ampak ni šlo. Ko je bila hčerka stara pol leta, sem ugotovila, da sem ponovno noseča in to že skoraj 12 tednov! Takrat sem se dokončno odločila, da pustim vse skupaj. S sinovim rojstvom sem izkoristila še eno dodatno leto, ki mi je pripadalo, dvojne študentske bone, potem pa sem se izpisala.

S štipendijo še ne vem kaj bo, ampak se ne obremenjujem preveč. Ni mi žal, da sem se tako odločila, čeprav se včasih vprašam kako bi bilo, če bi malo stisnila zobe. Mi pa nikakor ni žal, da sem dala in da še vedno otrokoma dajem sebe celo (sem z njima doma – 2,5 let in 1,5 let). Čeprav je velikokrat težko, me samo pogled na mojo družino osreči in mi vlije moči za naprej.

In če je kakšna mlada mamica v podobni situaciji, naj se ne sekira. Mlade smo, še vedno ni prepozno, da gremo v šolo. 🙂

Preberi še

1,369 total views, 7 views today

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.