Študentka, a ne mama

Piše: študentka, a ne mama

Včasih je dovolj samo malo, da se ti podre ves svet. Da se ti oddalji nekaj, kar si si že vse življenje s celim srcem želel. Dovolj je samo en izvid. Da bi od jeze, nemoči in žalosti najraje samo kričal. Sediš, pa ne slišiš, kar ti zdravniki govorijo. Misliš si, kako je to mogoče. Zakaj jaz? Ne razumeš.

To je najina zgodba, ki bi jo rada delila z vami. Zgodba o tistem, o čemer se ne govori, pa bi se moralo. O neplodnosti.

Lastna izkušnja me je naučila, da neplodnost ne izbira ne starosti, ne finančnega statusa, ne izobrazbe, ne pripravljenosti za otroka. Nikoli, res nikoli si nisem mislila, da bo izbrala mene… naju.

Zelo zgodaj, praktično v osnovni šoli, sem spoznala mojega največjega zaveznika, prijatelja in največjo ljubezen. Po najstniških “vzponih in padcih” sva pri sedemnajstih eden drugemu priznala, da sva zaljubljena in sva postala par. Dva tako različna človeka, a zaljubljena do neba. Pravijo, da se nasprotja privlačijo, no v najinem primeru to zagotovo drži.

Od takrat je preteklo že nekaj vode, končala sva srednjo šolo, jaz sem šla študirat v Maribor, moj dragi pa je ostal doma in se kmalu zaposlil. Pri dvaindvajsetih sva se zaročila, leto in pol kasneje poročila. Želja po otrocih je bila že pred poroko pri obeh velika, po poroki pa sva se odločila, da začneva na tem tudi delati. Vse lepo in prav, a ne?

Ob neki priložnosti mi je kolegica rekla: “Tebi je pa res lepo v življenju, vse imaš, ti je kot postlano”. Že takrat me je komentar zbodel, ker sva se približno pol leta trudila za zanositev. Rezultatov pa ni bilo. Kolegica tega sicer ni vedela in ji komentarja ne zamerim. Če bi vedela, da sem se takrat počutila nesposobno, nesrečno in rahlo obupano, bi verjetno to misel zadržala zase.

Trudila in vztrajala, kupovala nosečniške teste in močno upala sva skoraj celo leto. Vsak mesec je bilo težko, ko sem dobila menstruacijo, vsak mesec sem jokala, hkrati pa je vsak mesec upanje ostajalo.

Po teoriji je neploden par tisti, pri katerem v roku enega leta, kljub nenehnim poskusom, ne pride do zanositve. Midva sva bila po 8 mesecih že otopela. Ker nisva vedela, ali je vse vredu ali ne sva rahlo izgubljala upanje. In nisva mogla čakati še 4 mesece na obisk zdravnika. Mogla sva vedeti, kaj se z nama dogaja, če je kaj narobe ali ne. Nisva vedela na čem sva. Ko se ti rahlo meša od vseh občutkov. Ko ne veš več ali doživljaš nosečniške znake ali se ti res meša.

Na rednem pregledu pri ginekologinji, približno 10 mesecev po začetku najinega poskušanja, sem zdravnici omenila težavo. Takoj me je vzela resno in opravila pregled. Ultrazvok, pa vaginalni ultrazvok in klasičen pregled. Na koncu sva ostali na diagnozi policističnih jajčnikov. Situacija je rešljiva s hormonalnimi tabletami ali injekcijami ali pa z operacijo. Ob postavitvi diagnoze, sem bila zelo žalostna, obremenjevala sem se, jokala, premlevala kako je to možno. Zbujala sem se s to mislijo, brala o bolezni ter  njenih znakih in posledicah. Čez čas o problemu ne razmišljaš več vsakodnevno, ko pa si sam, pa prilezejo vate temne misli, počutiš se nemočnega. Ko nekatere stvari premisliš, prebereš zgodbe ostalih, ko vidiš da nisi sam, ti ni več tako težko. K večjemu postane lažje. Vedela sva na čem sva. Težava je bila rešljiva.

Zaradi poteka zdravljenja je zdravnica predlagala, da tudi moj mož obišče zdravnika ter opravi spermiogram. Na pregled se čaka kar nekaj časa, običajno dva meseca.  Midva v tem času nisva izgubila upanja. Kljub moji diagnozi sva vsak mesec čakala na čudež, ki ga na žalost ni bilo.

Sedaj imava v rokah tudi izvide mojega moža. Izvide, za katere sva bila prepričana, da bodo super, brez nepravilnosti. Moj mož je namreč športnik, živi precej zdravo življenje. Poleg tega si ne predstavljaš, da bi lahko imela oba težave. Vendar ni bilo tako. Že ko sva dvignila izvid, je bilo nama ne strokovnjakoma, jasno, da tiste številke ne morejo pomeniti nič dobrega. Po obisku zdravnika sva izvedela, da imava prav. Izvidi spermiograma so bili izredno slabi. Dejali so nama, da v najinem primeru naravna oploditev ne pride v poštev. Pri petindvajsetih letih so naju usmerili na umetno oploditev. Ob tej novici si šokiran. Kako? Kaj? Pa zakaj? Ko prideš do te točke, ne veš ali si žalosten ali jezen. Jezen nase, na zdravnike, na cel svet. Pa ni nihče ničesar kriv. Ženske vse stvari še bolj čustveno doživljamo. Jaz sem se začela izogibati malih otrok, ker sem zmeraj imela oči polne solz. Neplodnost ti povzroči to, da ko izveš, da sta kolega dobila otroka ali pa da ga pričakujeta, nisi samo vesel za njiju, ampak si hkrati žalosten zase. Vesela novica zate ni samo vesela, ampak te spomni na to, kar se dogaja tebi.

Midva sicer nisva obupala, še zdaleč ne. Odločila sva se, da poiščeva še drugo, tretje zdravniško mnenje. Pripravljena sva na samoplačniško zdravljenje. Veva, da naju čaka še kar nekaj pregledov, izvidov, čakanja in zdravljenj. Ampak na konec sveta greva in vse dava za to, da bova enkrat lahko starša.

Ko pogledam nazaj.. Nikoli si nisem mislila, da bova soočena s to diagnozo. Pred dvajsetim sva sanjala, da bova zdaj imela že vsaj enega otroka, če ne dva. Hvaležna pa sem, da sva se že prej pogovarjala o situaciji, kaj pa če..? Hvaležna sem, da sva se našla ravno midva, ki se neizmerno ljubiva in bova skupaj prenesla vse. Tudi če nama je namenjeno, da svojih bioloških otrok ne bova imela. Moliva in upava ter se imava rada. Ugotovila sva, da sva že eden drugemu toliko, da bo tudi to dovolj.

Rada pa bi izkoristila to priložnost, da ubesedim občutke, ki so spremljali najino pot do sem. Ni lahko. Res ni lahko. Ko še nimaš postavljene diagnoze in po tem, ko jo imaš. Ni lahko, ko se sprašuješ »kaj pa če«. Ni lahko, ko si na tem, da se scenarij »kaj pa če« odvija.

Prijatelji in sorodniki parov, ki so že dlje časa skupaj, vam polagam na srce to – ne sprašujte vsakič, ko par srečate – kdaj pa bosta vidva na vrsti, kdaj pa bosta vidva imela otroke? Vsak zase najbolje ve kdaj. Morebiti kdo še ni pripravljen, morebiti ima kakšne težave, morebiti se par srečuje z neplodnostjo. Odločitev za otroka je osebna zadeva, zato ni prav, da se vanjo vpletajo tretje osebe.

Ko pa vam kdo pove, da se srečuje z neplodnostjo, pa pravega odziva ni. “Že ni pravi čas., “Ne sekiraj se, to je še slabše.”, “Vse bo v redu, saj sta še mlada.”… so bili komentarji, ki so me najbolj boleli. Največ pa mi je pomagal objem in to, da me je prijateljica iskreno poslušala.

Midva veva in zaupava, da bo vse v redu. Morda nama je namenjena pot, ki je težja, vendar je najina. In zaupava, da bova zmogla skupaj vse. In če se s podobno situacijo srečuje kdo od bralcev  – verjameva, da je tudi na koncu tega tunela sonce. Z mislimi sva z vami vsemi in moliva za vse nas.

Preberi še

2 thoughts on “Študentka, a ne mama

  1. Ne obupaj! says:

    Draga žena, o kako te razumem. Z vsemi občutki, ki jih opisuješ, sem se sama srečevala toliko časa. Z upanjem, ki se podre. Z nemočjo. Jezo. Otopelostjo. Litri solz. Stisko od pogledih ali besedah drugih ki se sprašujejo – “je noseča? Zakaj še ni?” Z lastnimi vprašanji “kaj pa če?” Tisočkrat lažje bi bilo, če bi mi nekdo rekel, “čez pet let zagotovo”, najhuje je, ko ne veš ali sploh kdaj.
    Pri nama je bilo podobno. Spoznala sva se kot najstnika, in sva še vedno najboljša prijatelja, se po vzponih in padcih poročila in hotela sprejeti mali veliki čudež. Ki pa nama ni bil dan. Hodila sva od poncija do pilata, nekaj hormonskih stvari uredila, drugih diagnoz pa ni bilo. Nobenemu ni bilo jasno, zakaj ne moreva zanosit. Ne vem kaj je huje, da veš za diagnozo, pa je v njej malo upanja, ali pa nimaš pojma kaj se dogaja s tabo. Uradna medicina nama je predlagala umetno oploditev…
    Po treh letih pa se je zgodilo. Pravi veliki čudež. Pozitiven test in zdaj je že štiri mesece z nama čudovita princeska, ki jo res vidiva kot velik dar.
    Ne obupajta! Iščita in bosta našla. Trkajta in se bo odprlo. Prosita in vama bo dano.
    Vem, da se bo slišalo klišejsko, ampak za nazaj vidiva, koliko milosti sva v resnici dobila v tem času čakanja. Kako je Bog vodil vse prav. Človek obrača, Bog obrne.
    Upam, da imaš prijateljico, ki te lahko vedno znova posluša in ti nastavi ramo. Meni je bila neznansko v pomoč. Seveda je prvi mož, ampak potreben je še nekdo zunanji.
    Pošiljam ti veeelik objem! Molim za vaju in vajin mali veliki čudež. Ne obupat!

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.