piše: mamica Ana
Poslušala sem spletni seminar o kaznovanju otrok, katerega sta vodili Dejana Dejanovič in Janja Urbančič iz sočuten.si. Ob prebiranju literature o nagrajevanju in kaznovanju za svojo magistrsko, sem z veseljem prisluhnila tem čisto konkretnim predlogom (ne)kaznovanja v vzgoji (preden vas ne-kaznovanje odvrne od branja, naj razložim, da je postavljanje meja še vseeno ključnega pomena in posledicam svojega dejanja se otrok ne more izogniti).
Z vami delim svojih 10 ključnih spoznanj tega predavanja.
Zakaj ne kaznovati:
- Ker s kaznovanjem ne rešimo izvora težav, vedenja. Vedno se je potrebno vprašati, kaj se skriva za vedenjem, zakaj do takega vedenja pride. Izvor so otrokove fiziološke ali psihološke potrebe. Da bi otroku pomagali prepoznati ta čustva, potrebe, nam je lahko v pomoč oksi plakat.
- Če otrok ve, da bo kaznovan, je bolj nagnjen k lažem, saj želi svoje dejanje prekriti, krivdo prevaliti na drugega.
- Ko otrok svojo kazen “odsluži”, misli, da je svoje dejanje popravil, da je vse OK. Ne razmišlja več, kaj je narobe storil, kako se po njegovem dejanju počutijo drugi …
Kaj storiti namesto kaznovati:
- Ko pridemo sitni domov, kaj želimo, da mož naredi? Da nas nadere, zakaj smo sitni, nas kaznuje ker kričimo, smo nejevoljni? Ali da nas vpraša kaj je narobe, kako je bilo v službi, nam skuha kavo?
- Uporabljati moramo povedi, ki govorijo o nas, o naših občutjih, temu pravimo osebne meje: “Jaz hočem, jaz želim, sem jezna” namesto “to se ne dela, to ni lepo”.
- Otrok drugače dojema in lažje spoštuje naše osebne meje, kot pravila. Pravila so “samo pravila”, s spoštovanjem mojih meja, pa otroka učim, da spoštuje mene.
- S postavljanjem mej učimo otroka, da bo tudi on v življenju znal postavljati meje in s tem spoštovati sebe.
- Ko nam prekipi in se na otroka zaderemo, je pomembno, da otroku obrazložimo, da ni on kriv, da smo kričali: “Oprosti, ni bilo OK, da sem se zadrla. Ti si naredil napako, a jaz sem zakričala, ker nisem znala drugače reagirati, ne pa zato, ker si ti to storil.”
- Če nismo prepričani o svoji meji, če čutimo, da lahko popustimo, se dajmo pogajati. Tako bomo otroka naučili sklepanja kompromisov, pogajanja, kar pa bo v življenju zagotovo potreboval. Če pa smo v svojo mejo prepričani, pa ne odstopimo in ob negodovanju povemo: Razumem, da si razočaran, lahko jokaš, a moja meja ostaja.
- Otroku moramo dovoliti, da izraža svoja čustva, tudi (ali še posebej) jezo. Zato ne recimo: “Zakaj se jeziš, ne biti jezen”, ampak mu pomagajmo prepoznati njegova čustva in ga raje spodbudimo k obvladovanju svoje jeze, sproščanju na drugačen način: “Vidim da si jezen. Stisni pesti, butni v tla, v blazino…”
Preberi še
