Piše: mamica Ana
Pa je tudi k nam prišlo to obdobje, obdobje “moje!!!” Nekaj časa sem zares verjela, da Klara ne bo imela težav s posojanjem igrač in drugih stvari. Ko smo bili na igriščih, pri komu na obisku ali pri nas doma, je Klara brez težav delila svoje igrače, medtem ko so se drugi otroci večinoma drli “mojeeee”. Žal pa je to preteklost. Tudi mi smo začeli borbo, kaj je moje in kaj ni moje, kaj je od vseh, kaj je samo njeno, kaj “moraš” posoditi in kaj lahko obdržiš zase. Čeprav imam jaz s seboj skoraj največjo borbo pri vsem tem. “Moraš posoditi”, to se mi tako čudno sliši, da težko izrečem. Zato poskušam z raznimi fintami, kot so “Deklica bi bila vesela, če bi ji posodila”, “Tudi ona bi se rada igrala” ali pa “Ti si vesela, ko ti jaz posodim svojo blazino?”. Včasih zaleže, včasih ne. Če ne zaleže, presodim situacijo. Včasih kljub notranjemu upiranju izrečem tisti čuden “moraš”, včasih jo preprosto razumem, da ima trenutno nekaj tako zelo rada, da ne želi posoditi.
Ima pa Klara dve stvari, ki jih nikoli nikomur ne želi posoditi (in tega ni želela posojati tudi v času, ko je brez težav posojala ostalo). To sta njena posteljica in njen zelen Froc stol. Na ta stol ne smem ničesar odložiti, ne smem nanj nasloniti noge, skratka nič! Ta stol je svet in nikomur ga še ni posodila (razen Juliji enkrat <3). Na njem sedi Klara od začetka uvajanja hrane, kmalu je znala sama splezati nanj in iz njega, na njem se igra, podlogo za noge uporabi za “konjička”. Nisem si ji upala reči “Ti si že velika, zdaj bo ta stol imela Eva, saj bo kmalu tudi ona začela jesti “pravo” hrano.” Ne, ta stol bo samo njen še do desetega leta (s prilagajanjem višine, hrbtišča). Eva pa dobi svojega Froca, ker so vsi ostali otroški stoli preogromni za naše malo stanovanje. 🙂
