mama

Ne moti me, da smo si mame različne

Piše: mamica Petra

Ne moti me, da smo si mame različne.

Ne moti me, da se nekatera dekleta odločijo za otroka kasneje in mu zato lahko privoščijo kakšno stvar več, kot mu jo lahko jaz.

Ne moti me, če so drugi otroci oblečeni v designerska oblačila, čeprav tudi moja punčka ni oblečena grdo.

Ne moti me, če ima neka mama voziček po zadnji modi, saj je bil moj rabljen voziček najboljši na tržišču nekaj let nazaj in je še vedno kot raketa, popolnoma ohranjen ter vem, da mi je bil podarjen iz srca.

Ne moti me, ko druge mame objavijo sliko otroka na omrežju, pa čeprav sem računalničarka in vem, kako grozne so lahko zlorabe. Ampak večina otrok na slikah ni nagih ali postavljenih v kakršen koli kočljiv položaj. Jaz sem takih slik vesela, saj vem, da je mama, ki je sliko objavila ponosna, da se njen otrok lepo razvija in zaupa tudi tebi, ki si to sliko videl objavljeno. Če bi bila ta mama paranoična zaradi takih objav, potem nikoli ne bi šla na bazen ali morje oziroma celo v javnost, ker njenega otroka na vsakem koraku lahko slika čudak in s sliko, ki jo je posnel sam, naredi več škode kot z nasmejanim in primerno oblečenim otrokom.

Ne, ne moti me, da smo mame različne. Da različno vzgajamo svoje otroke, jih hranimo po drugih metodah, jih rojevamo na različne načine in v različnih okoljih. Ne zanima me, ali je mama otroka, ki se igra z mojim dojila otroka do 18. meseca ali pa nikoli.

Toliko kot je različnih ljudi na svetu, toliko je različnih mam. In to je lepo. Vse mame na svetu svojim otrokom želimo najboljše in to pomeni, da smo si vsaj v eni stvari vse enotne! 

Preberi še

Napoved nosečnosti

Čas za nekaj novega

piše: noseča mamica Ana

Nisem si mislila, da se je bom tako razveselila – odločbe za vrtec. Jupiii, Klara gre oktobra v vrtec. In jaz bom imela čas za vse, kar mi srce poželi. No, ali pa vsaj najnujnejše stvari, ki jih srce še vseeno želi. 🙂

V prvi vrsti bodo dopoldnevi zagotovo čas za pisanje magistrske naloge. Potem pa še za “obšolske dejavnosti”. No, za obiskovanje in vajo petja sem si že letos izborila čas. Z aprilom pa sem se začela učiti še klavir, ampak to ni bil najprimernejši čas za tak podvig, saj so imeli moji in predvsem Klemenovi izpiti prednost. Zato sem bila letos zelo slaba učenka. Drugo leto verjamem, da bom boljša.
Mogoče bom drugo leto tudi boljša gospodinja in bomo malo manj kosil pojedli na študentske bone.
Želim se naučiti tudi photoshopa. Klemen je v njem pravi mojster in vidim, da bi mi to znanje super prav prišlo nekoč, pri mojem poklicu.
Ja, to leto bo moje in želim ga izkoristiti za neformalna izobraževanja, ker verjamem, da je to zadnja priložnost za take podvige.

No, moram se popraviti. To bo mojega pol leta. Do januarja bom taka kraljica, potem pa me spet čaka služba – najlepša služba. Pod srcem mi že bije novo srce. <3

 

Fotka, s katero sva prijateljem sporočila veselo novico. Pa tudi dokaz, da je photoshop nadvse uporabna zadeva. 😛

Preberi še

 

Bolezen

Ko mama na porodniški potrebuje bolniško

Piše: mamica Petra

Bil je četrtek in na obisk je prišla Nina. Začela me je boleti glava in počutila sem se nekoliko vročično. Ker mi obiski iz Ljubljane veliko pomenijo, sem tisti dan vzela Lekadol ter večino dneva preživela v družbi Julije, Nine, Klare in Ane. Ker se je poletje že začelo, sem si mislila, da me je kar tako ujela predizpitna vročina in bodo zdravila zadostovala, da jo prestanem.

A naslednji dan temu ni bilo tako. Zbruhala sem vse, kar sem zaužila, sedela sem na školjki in imela silne prebavne motnje ter komaj ležala v postelji z vročino.

Kristjan je imel službo in čeprav je prišel iz nje predčasno, sem tiste 4 ure brez njega, morala nekako preživeti s svojo hčerko. Ni bilo ravno lahko, saj se nisem počutila sposobno, da jo dvignem,  kaj šel vzamem v naročje ali previjem. Negibno sem ležala v postelji in jo opazovala, kako se igra. Morda je čutila, ampak tiste 3 dni, kolikor je trajala moja bolezen, je bila še posebej mirna in ni potrebovala veliko pozornosti.

V tistih treh dneh sem se kar nekajkrat zjokala, ko je Kristjan odšel v službo, najini starši pa kot že veste, živijo vsaj 100 km stran, tako da varuške ni bilo na dosegu roke.  Samo upala sem, da se mojega virusa ne bo nalezla še Julija. Sploh si ne predstavljam, kako bi bilo v tem primeru.

No, da bo mera polna, sem s svojim virusom okužila tudi Ano. In sreča v nesreči – zboleli sva samo mami, najina otroka pa sta najino katastrofalno stanje preživela brez težav.

Z Ano pa se lahko pohvaliva, da je najina “mama virus dieta” poskrbela, da sva se znebili nekaj kilogramov, ki sva jih že pridobili nazaj, ampak tako je pač pri vsaki dieti. 🙂

 

Preberi še

Študentka

Študentske mame blogerke 1. del

Ker se študentske mame v zadnjem mesecu nekoliko bolj posvečamo študiju, je na našem blogu manj objav. Smo pa zato naredile intervjuje s preostalimi mami blogerkami, ki so prav tako mamice študentke. Me smo dobile motivacijo za naprej, upamo, da jo tudi ve! Srečno!

MELITA IVANA

Kateri blog pišeš, koliko si stara ti in koliko tvoj otrok?
Pišem blog Melita Ivana, stara sem 19 let in imam eno leto starega sina.

Kateri letnik srednje šole si?
Končujem tretji letnik gimnazije.

Kako usklajuješ šolanje in materinstvo?
Na trenutke je zelo težko, imam pa srečo, da imam čudovitega partnerja, ki mi vedno pomaga in me podpira.

Kaj želiš sporočiti drugim študentskim/srednješolskim mamam?
Želim jim sporočiti, da je trdo delo vedno poplačano.

Melita Ivana blog

KAVICA Z MANO

Kateri blog pišeš, koliko si stara ti in koliko tvoj otrok?
Pišem blog z imenom Kavica z mano, stara sem 30 pa dva tedna pa dva dni. Iztok je 5 in Sofia je 2 in pol.

Kaj študiraš?
Šudiram na Akademiji za glasbo – glasbena umetnost, smer petje, sem 2.letnik mag.študija, do konca imam še en izpit in magistrski koncert.

Kako usklajuješ študij in materinstvo?
Nadvse sem hvaležna, da imam mamo, ki je doma in ki z veseljem čuva najina dva otročka. Tako včasih ko sem cel dan zdoma, nimam tako zelo slabe vesti.

Kaj želiš sporočiti drugim študentskim mamam?
(zdajle, ko pišem mag. esej in res veliko vežbam, bi rekla, da imajo une sitne tete prav, da naredite faks pred otročki, ker se mi včasih srce trga, ko ju pššššt-am) – off record je blo tole 🙂
Sicer pa ne obupovat’, jaz sem primer, da se vse da, če se hoče. Ko pride do situacije, ko na izpitu slišiš (zaradi ne 100%prisotnosti na predavanjih) – ‘bi pač uporabljala kondom’, na take traparije profesorju niti ne odgovarjaš, četudi te (mogoče) zaboli.

Blog Kavica z mano

MAMIN TWIST

Kateri blog pišeš, koliko si stara ti in koliko tvoj otrok?
Pišem blog z imenom Mamin Twist, kjer opisujem življenje mame, delim pravne nasvete, izlivam svoje misli in se opredeljujem do različnih tem, ki se nanašajo na otroke, družino, zakon, službo in življenje nasploh.
Stara sem 27 let in imam dva otroka, ki sta stara skoraj 2 in skoraj 4 leta.

Kaj študiraš?
Sem doktorandka prava in pavziram pred vpisom v 3. letnik 3. stopnje bolonjskega študija. Do konca imam še tri izpite in doktorsko dizertacijo.

Kako usklajuješ študij in materinstvo?
V času, ko sem bila še absolventka, sem materinstvo s študijem usklajevala tako, da sem čez dan skrbela za dojenčico, ponoči pa sem se učila; še predobro se spomnim, kako sem hodila med učenjem v spalnico dojiti. 🙂 Kasneje sem se učila in pisala diplomo, ko je bila hči v vrtcu, ko se nam je pridružil še mlajši, pa je bil čas za študij spet samo ponoči. Težav z usklajevanjem načeloma nimam, saj si zadeve organiziram in naredim plan dela, vendar pa mi zadnje čase poleg vseh ostalih obveznosti – bloga, različnih projektov, klekljanja, do nedavnega tudi šivanja in službe, zmanjkuje časa za študij, ki je zato od jeseni na stranskem tiru. 7 ur, ko sta otroka v vrtcu veliko prehitro mine.

Kaj želiš sporočiti drugim študentskim mamam?
Ko sem kot absolventka zanosila, so me bombardirali z dejstvi, da mi bo težko, da bo naporno, da mi ne bo uspelo, čeprav je bil to moj plan in čeprav sem si tega želela. Vedela sem, da bom zmogla, zato sem v nosečnosti poskusila opraviti čimveč obveznosti, da bi se lahko potem maksimalno posvečala otroku, a so mi vendarle ostali trije najtežji izpiti in diploma. Otrok je neizmerna motivacija in ko si po nekaj letih študija že povsem utrujen in zdolgočasen, še kako prav pride `push`, ki te požene s svetlobno hitrostjo. Od trenutka, ko sem izvedela, da sem noseča, sem vse delala samo zanjo, z mislijo nanjo in v želji, da sebi in drugim dokaže, da zmorem in da lahko, da so bili moji načrti dobri in premišljeni. Organiziranost je ključna, postavite si prioritete, a ne pozabite na svoje dolžnosti in cilje. Mogoče bo nekaj časa težko in naporno, a bo vsekakor vredno.

Blog Mamin Twist

Preberi še

tabor

Taborjenje z dojenčkom

Piše: mamica Petra

Lani sem v enem izmed pogovorov prijateljicam rekla: “Ne, jaz pa nikoli ne bom šla z malim otrokom taborit!” To sem mislila zelo resno. Svoje stališče sem jim tudi dodelano utemeljila, z najrazličnejšimi argumenti: “Lahko pride veter, dež, mraz, vročina, pakiranje tisočih pripomočkov … Še sama zase komaj spakiram za v apartma!” Da ne bo pomote, sama sem v otroštvu večino počitnic preživela v šotoru po različnih taborih, vendar si z dojenčkom kampiranja preprosto nisem mogla predstavljati.

3 dni pred odhodom na dvodnevni skavtski tabor sem rekla Kristjanu: “Ni šans, da z Julijo prespiva v šotoru. Ponoči je napovedanih 10 stopinj! Pa ti spakiraj za take pogoje, če si upaš!” Ni me prepričeval in rekel, da lahko z Julijo brez problema prespiva v hiši. Le malce žalostno me je pogledal. Dan pred odhodom na tabor pa mi nekaj ni dalo miru. Pa saj moj otrok ni star en mesec, da ne bi mogel (zavit v spalko, 2 odeji ter 3 pižame) preživeti majske noči na prostem. In sem spakirala za taborjenje.

Pripravila sem identične stvari, kot jih vzamem za spanje v hiši pozimi. Dodatna prtjlaga je bila le ena mini spalka. In tako se je moje kompliciranje končalo.

V petek smo se odpeljali v Zagorje, preživeli čudovit večer in pečenje hrenovk ob ognju. Julija je kljub hrupu, klepetu in petju ob ognju sladko zaspala. Spala je celo noč! Z le enim kratkim jutranjim dojenjem. Tako da, če vaši otroci ne spijo ponoči, poskusite iti šotorit! Zaradi popolne toplotne izolacije je imela celo noč tople noge, roke in ušesa, kar se ne zgodi, če prespimo kjerkoli drugje.

Dogajanje naslednjega jutra pa si verjetno predstavljate. Veselo je kobacala po armafleksih, na skrivaj pojedla nekaj trave in zemlje, se smejala, veliko spala in se igrala z nekoliko večjimi otroki. V bistvu še zdaj ne vem, kdo je bil bolj navdušen nad vsem. Ona ali drugi otroci. Ampak v resnici mislim, da sem še zdaj najbolj vesela jaz, ker imam en predsodek manj.

Največji oboževalec piknik odeje (še bolj pa trave okoli nje)

Preberi še

Vlog študentska mama

Video: Sprehod z mamo z dojenčkove perspektive

Preberi še

Mesto vs podeželje

Video: Mesto vs podeželje

Preberi še

študentske mame

Zaradi vas je lažje in bolj “in” bit študentska mamica

Piše: mamica Petra

V zasebna sporočila na blogu ali socialnih omrežjih dobivamo zanimiva sporočila – nekatera so zabavna, druga imajo bolj resno tematiko. Sporočila so različnih vrst: od pravnih vprašanj, pohval profesorjev, starejših (ne več) študentskih mamic, spodbud aktualnih študentskih mamic, prošenj za izpolnjevanje raznih vprašalnikov za projektne naloge na zdravstvenih ter babiških šolah … Včasih nam kaj napiše kakšen (bodoči) očka, teh smo prav posebej vesele. Dobivamo tudi povabila k sodelovanju s kakšnim medijem, prostovoljnim ali študentskim društvom ali podjetjem. S slednjimi sodelujemo zelo izbirčno, ker pišemo le o stvareh, ki jih dobro poznamo in so primerna za študentski žep ter temu primerno uporabna ter kvalitetna.

Dobimo tudi resnejša vprašanja, kot na primer: kdaj je najboljši čas za imeti otroka, kako prepričati partnerja, da bi imela otroka? Na ta odgovarjamo izredno previdno in brez dokončnega odgovora, saj je to odvisno od partnerskega odnosa in še veliko drugih dejavnikov.

Veliko prijateljev nam v živo pove, kako radi berejo naše članke. Še bolj pa nam je v čast, ko nas na ulici ustavi nekdo, ki ga sploh ne poznamo in pohvali naš blog. Navadno malce zardimo in pomencamo: “Hvala” ker nas je v trenutku nenadnega srečanja nekoliko sram, v resnici pa smo vesele vsake besede iskrene pohvale ali konstruktivne kritike, in zaradi tega vztrajamo na naši poti.

Zavedamo se, da je večina naših bralcev (še) ne mamic. In te nam včasih zaupajo, da si ne upajo všečkati naših objav, ker jih velikokrat kdo sprašuje, če so že noseče. Tako še toliko bolj cenimo vsakič, ko kdo stisne “všeč mi je”. S tem pa se veča tudi naša branost, kar nas resnično veseli.

Z vami pa bi delile še najbolj zabaven komentar, ki smo ga do sedaj dobile:

“Zaradi vas je lažje in bolj “in” bit študentska mamica.“

In naj tako tudi ostane. 🙂

Preberi še

Dojenček v avtu

Prevoz.org z dojenčkom

Piše: mamica Petra

Stran prevoz.org je za nas študente, za tiste ki to (še) niso in tudi za starejše generacije uporabna s finančnega ter časovnega vidika. Prevozi z avtom so po Sloveniji praviloma krajši, cenejši in udobnejši. Na avtobusu ali vlaku namreč nimaš vedno zagotovljenga sedeža, v avtu pa zagotovo sediš. 🙂

Sama sem se s pomočjo aplikacije prevoz.org velikokrat pridružila komu, ki me je peljal v Maribor, ko sva s Kristjanom živela eden v Ljubljani in drugi na Štajerskem. Kasneje, ko sva kupila avto, sva tudi sama začela nuditi prevoze. Najine dolge relacije MB-NM, MB-Izlake, MB-Bohinj, sva finančno skoraj v celoti pokrila ravno s prevozi.

Ko sva dobila otroka, sva mislila, da bova težko usklajevala dojenčka, točne odhode in neprekinjene vožnje. Pa vendar ni tako hudo. Moje pakiranje se navadno začne 2 uri pred odhodom, zaradi spanja v avtu, pa tudi Julija ne dela velikih preglavic. V bistvu smo se v času moje nosečnosti skoraj na vsaki bencinski ustavili, da sem šla lulat, medtem ko se z Julijo na poti sploh ne ustavljamo, ker večino časa spi.

Dvakrat sem celo sama z malo Julijo (brez Kristjana) nudila prevoz. Seveda sem potencialne sopotnike opozorila, da bo v avtu tudi dojenček in vedno sem imela poln avto ljubiteljev otrok. 🙂 Enkrat je Julija 10 min jokala kot iz škafa, vendar se je po petju standardnih uspavalnih pesmic umirila in preostali del vožnje prespala. Na koncu sem bila celo pohvaljena od sopotnice, da res znam z otroki (iskreno priznam, da se mi je zdelo fino in mi je kar malce narasel moj mama ego).

Tako da, če kdaj zaželite bolj razburljive poti s prevozi, poglejte, če je v komentarjih zapisano, da se poleg pelje še (navadno priden) dojenček in lahko vas presenetiva z glasnim jokom, spanjem ali pa smejanjem. 🙂

P.S. Ste že videli tole spletno stran? Zgodbe s prevozov.org   Absolutno priporočamo všečkanje in smeh ob branju zabavnih dogodkov s prevozov.org je zagotovljen!

Preberi še

Mama in otrok

Biti mama ni dovolj

piše: mamica Ana

Hitro, prehitro je prišel trenutek, ko se mi zdi da to, da sem mama, ni dovolj. Vedno sem mislila, da bom potrebovala par let, ali da sploh nikoli ne bo prišel trenutek, ko bom začutila, da s tem, da sem mama, ne opravljam dovolj velikega poklica za ta svet. Pa je prišel, kot pravim, prehitro. Zakaj?
Moji dnevi izgledajo približno tako: Zbudim se s Klaro ob 7:30. Pripravim zajtrk, pojemo. Pomijem posodo od včerajšnjega večera (naša kuhnjica je na drugi strani stene Klarine postelje, zato se posode od trenutka ko ona zaspi, ne dotikamo :D), pospravim cunje iz sušila, odnesem smeti. Nato se s Klaro odpraviva ven, kjer se ona igra s prijateljem Jakobom, jaz pa klepetam z njegovo mamo. No, prvotni namen je seveda, da pazim, da ne steče na cesto, se skotali po stopnicah in podobno. Včasih se odpravimo na sprehod, poiščemo kakšno krtino ali nahranimo račke. 1, 2, 3 in ura je že 12, ko se s Klaro odpraviva spat. Ko zaspi, imam uro do uro in pol časa. Včasih ga posvetim tihemu kuhanju kosila, včasih pa se odločim da bomo jedli na študentske bone in ta čas porabim raje za fax, študentsko delo ali pa vadim za glasbeno šolo. A ta čas res hitro mine, sploh če se Klara vmes večkrat zbudi. Potem pa je na vrsti kosilo, po kosilu pomijem posodo (če me Klemen ne prehiti). Popoldan se skušam malo bolj aktivno ukvarjati z njo – včasih ustvarjava, pleševa, pojeva in razbijava z ropotuljicami, greva v trgovino ali na kakšen obisk. Včasih pa je popoldan rezerviran za družinski čas ali čas z očkom – ko imam kakšne obveznosti. Še večerja in ob 20:30 Klara spi. Takrat se prične čas zame in za naju s Klemenom, a ga ponavadi Klara večkrat prekine, saj se še vedno zelo pogosto zbuja. Pa vseeno vsaj nekaj uspem narediti v tem času – ponavadi enake stvari, kot med opoldanskim spancem (fax, študentsko delo in glasbena šola, pa še Študentska mama ima tu svoj prostor).
Če bi sešteli čas, ki ga čez dan porabim za ne-mamičaste in ne-gospodinjske stvari, bi prešteli približno 3 ure maximalno. Ampak namen tega zapisa ni jamranje! Lepo mi je! Je pa res, da imam včasih zvečer občutek, da v celem dnevu nisem nič naredila. Da sem sicer bila cel dan s Klaro, a vseeno sem jezna sama nase, kako mi ni uspelo storiti še česa zraven. In zaradi tega občutka, sem prvič začela razmišljati, da bi Klaro dala v vrtec. Da bi lahko več naredila. Da bi bila bolj produktivna, bolj koristna za ta svet. Ker druge mamice imajo otroka in hodijo v službo. Nekatere hodijo na fax in delajo izpite, jaz pa sem bila glavna, ko sem dva tedna hodila na prakso. Waw. Nekatere ob otroku zgradijo kariero, fitnesirajo, pa še žurat jim uspe. Jaz pa kakšen dan samo držim odprto dlan, da jo Klara polni z kamenčki in cvetlicami. Čeprav se globoko v sebi zavedam, da je tudi to lahko moja kariera, mi je težko. In najverjetneje bo Klara šla jeseni v vrtec. Da se bom jaz počutila bolj koristno? Ne, Klemenu sem hvaležna, da zdaj lahko rečem, da to ni razlog. Ker on ceni mojo “mama kariero” in je kot dober šef, ki opazi trud, napredek, te pohvali in nagradi s povišico. 🙂

Zato, draga mama, upam da imaš moža, partnerja, mamo ali prijateljico, ki opazi tvoj trud in ve za tvojo kariero. Ki tvoje delo ceni in te bodri v trenutkih, ko se počutiš, da je tvoj dan prepoln ne dovolj pomembnih stvari, da mu manjka nekaj več. Nič mu ne manjka! In ko ti bo kljub spodbudnim besedam težko, se spomni na svojo mamo, kateri si zagotovo hvaležna, da je svojo kariero zgradila prav na tebi! 😉

Preberi še