piše: mamica Ana
Včasih sem bila prepričana, da bom čisto srečna v življenju z veliko družino, četudi brez službe. Da me bo družina, otroci, mož in naši odnosi izpopolnjevali in ne bom imela potrbe po karieri in udejstvovanju, dokazovanju na drugih področjih. Pred kakšnim letom ali dvema, sem malo spremenila svoje želje. Še vedno je družina in odnosi v njej moje prvo poslanstvo in tu si želim biti najboljša, sem želim vnesti največ svoje energije in časa. Vseeno pa sem začutila, da želim iti v službo. Želim početi še kaj drugega v življenju, potrebujem potrditev še na drugih področjih. Tako sem iz dneva v dan vedno bolj čakala dan, ko bom magistrirala, postala mag. prof. razrednega pouka, končala porodniško in dobila svojo prvo službo. Pred nekaj dnevi, pa se je ponudila ena mala možnost, da v kratkem dobim službo. Nisem vedela, kdaj bo ta, v kratkem. Z magistrsko sem res pri koncu, na porodniški sem pa načeloma do novega leta. Ničesar še nisem vedela, nič ni bilo jasno, zagotovljeno, le en “mogoče dobiš službo” je bil potreben in v moji glavi se je začelo dogajati. Zvečer sem sedla h Klemnu in iz mene je planil kup misli: “Z 11 meseci mora Eva v vrtec, mogoče še kakšen dan prej?? Tega jaz ne zmorem, kaj šele ona. Ni fer, Klara je bila do 20.meseca doma, ne morem Eve že tako zgodaj predati v roke vzgojiteljice. Ne, kako bom potem dojila. Kaj pa če katera zboli, ti si študent, torej jaz ne dobim bolniške. Kako boš ti opravil vse vaje in izpite. A bi preživeli še eno leto brez moje plače?” Skoraj sem pozabila dihati, a Klemen me je znal pomiriti. Drama v moji glavi se je počasi umirila, možnost zaposlitve izginila, jaz pa sem dojela, kakšno luksuzno življenje živim. Kako bi morala uživati vsako minuto, ki jo preživim s svojo družino, ker bom prav kmalu pogrešala te čase. Čase, ko lahko Klaro vzamem iz vrtca že ob 12h, ali pa se z obema puncama odpeljem na počitnice k svoji mami. Čase, ko smo lahko na igralih dopoldan, ko še ni take gužve na gugalnici. Čase, ko imamo 3 mesece družinskih počitnic. Še nekaj mesecev bo takih, potem pa zakorakam v svet odraslih. Seveda mi bo težko. Ampak vem, da je zdaj pravi čas za prvo službo. In verjamem, da bom tudi v tem novem poglavju življenja znala uživati in se prepustiti veselju drobnih trenutkov.
