Darila za študentske žepe

Piše: mamica Petra

Iščeš ideje za božično novoletna obdarovanja? Še nisi dobil/a štipendije, starševskega dodatka ali pa si vse zapravil/a že za Miklavževa darila?

Za tebe imamo ideje za dve darili, ki ustrezata denarnicam študentskih družin, razveselila pa bodo tako otroke, mlade in stare! Predvsem zato, ker bodo darila osebna in narejena s srcem.

Skodelice z napisi

PRIPOMOČKI:

  • Skodelica (cena: cca 1,5 €)
  • Flumaster (cena: cca 4 €)
  • Pečica

dsc_0822

RECEPT:

Za skodelice s poljubnim napisom ali motivom potrebuješ le skodelico, ki jo najdeš v malce bolj založeni trgovini. V eni izmed umetniških trgovin kupiš še flumastre za porcelan in že lahko ustvarjaš! Ko na skodelico s flumastrom napišeš ali narišeš poljuben motiv, daš skodelico še za pol ure v pečico na 160 stopinj in darilo je narejeno!

dsc_0942

IDEJE:

Na našem Pinterestu smo zbrale nekaj idej: KLIKKLIK

Vrečke s slikami

PRIPOMOČKI:

  • Vrečka (cena cca.: 1 €)
  • Barve za tekstil (cena cca.: 2,5 €)
  • Čopiči

Pripomočki za risanje na blago

RECEPT:

Za vrečke s slikami potrebuješ vrečko, ki jo na primer kupiš v TEDiju za 1 € in barve za tekstil, ki jih najdeš v trgovinah z umetniškim materialom. Nato vzameš v roke čopič in na vrečko narišeš želen motiv ali tekst. Opozorilo: v vrečo daj zaščito – na primer revijo, da se barva ne bo poznala na drugi strani vrečke!

img_20161128_111618

IDEJE:

Na našem Pinterestu smo zbrale nekaj idej:  KLIKKLIK

Preberi še

Čudovitost ženskega telesa

piše: mamica Ana

Odkar sem zanosila, spremljam spremembe svojega telesa in se čudim. Kako veličastno je, kaj vse zmore. Kako pomembno nalogo ima žensko telo in kako popolno je!

Kaj vse je telesu samoumevno in stori samo od sebe!

Spomnim se, da sem prvič posumila, da sem noseča, ko so me srbele prsi – to so prve spremembe, že par dni po oploditvi! Telo začne akcijo priprave na otroka takoj. Za tem so sledile še druge spremembe – širjenje bokov, večji apetit in posledično pridobivanje kilogramov, večja potreba po spancu in seveda, večanje trebuha. Vse se odvija tako, kot je najbolj optimalno za otroka. V večini primerov se otrok med nosečnostjo obrne tako, da bo najlažje prišel skozi porodni kanal. In ko je vse pripravljeno, telo samo sproži porod. Začnejo se popadki, ki opravijo večino dela. Ja, tako je, ženska s svojo močjo samo na koncu pomaga, ko otroka iztisne, ostalo opravi telo samo. Fantastično, kaj? 🙂 In v času ko ženska rojeva, se v njenih prsih že pripravlja prvo mleko, ki vsebuje vse, kar novorojenček potrebuje, da čim lažje preživi prve trenutke svojega življenja. Na začetku ima mama mleka preveč, sčasoma, pa se količina prilagodi potrebam otroka. Mleko po meri. Noro, kajne? Vez med mamo in otrokom pa je tako močna, da ob otrokovem joku začne mleko teči kar samo od sebe. Še ena zanimivost: maternica se po porodu krči medtem ko mama doji. Verjetno tudi prej in potem, ampak najbolj intenzivno prav med dojenjem.

Po porodu, pa se mora mama odpočiti. V tem obdobju pravimo, da se ženska čisti. To obdobje traja približno 40 dni in s prenehanjem krvavitve, telo ženski sporoči, da si je opomoglo. Pa ne še za naslednjega otroka ;), to sporoči kasneje, navadno v roku enega leta, s ponovnim menstrualnim ciklom. Naše telo ve, kdaj je pravi čas za marsikaj, le poslušati ga moramo.

Preberi še

Pogumno, študentska mama!

piše: mamica Petra Raspor

Sama sem bila stereotipno zaklenjena v kopalnici študentskega doma in pet minut nestrpno čakala na rezultat nosečniškega testa. Ob znaku + se mi je ves svet obrnil na glavo, spremenili so se moje prioritete, cilji, stil življenja in mišljenja, vse v enem trenutku.

Zavedala sem se, da so pred mano kot študentki 3. letnika veterine zelo pestra leta in takrat še s fantom, zdaj možem sva morala najti način, kako uskladiti moj študij, njegovo delo ter malo pikico. Vedno znova me je in me še opogumlja ozadje telefona, na katerem piše Nothing worth having comes easy. Te besede mi dajejo moč, da krmarim med faksom, možem, hčerko in prakso, če pa se najde čas, še kakšna pijača s prijateljicami.

Ker pa imamo študentje urnike družinskemu življenju precej neprilagojene, na vajah pa tako kot drugi ne smem manjkat, pridem trikrat na teden po šesti zvečer šele domov in sem ob teh dnevih s hčerko maksimalno po dve uri, saj gre zgodaj spat. Ne bi mogla biti mamica študentka brez moje mame in tašče, ki dobrovoljno darujeta marsikatero uro, da sta z Rahelo ter mi omogočata študij. V veliko oporo mi je tudi mož, ki je z njo ob petkih, ko grem na bližnjo kliniko za živali prostovoljno pomagat.

Študij veliko pomeni tudi zaradi družbe, razumem ga kot čas zase. Všeč mi je namreč druženje z ostalimi mamicami in neskončno debatiranje o otrocih, a na faksu sem samo jaz ter prijatelji, ki sprašujejo po meni in ne samo po mojem otroku ter osvojenih spretnostih. Zato mi ni težko vsak dan voziti se uro v vsako smer, da pridem na fakulteto, saj vem, da me tam čakajo prijatelji in da sem tam zato, da naredim nekaj iz sebe. Vožnja mi tudi hitro mine, saj imam po navadi sopotnike, ki mi krajšajo čas. Sošolci so me lepo sprejeli: vedno so mi pripravljeni pomagati, me obveščajo o študijskih novicah in posredujejo zapiske, če je Rahela bolna ter ne morem na predavanja. Učim se vedno, ko najdem čas. Na avtobusu, v knjižnici, ko pridem prej na fakulteto, zvečer, ko gre Rahela spat, čez vikend, ko je mož z njo več časa skupaj.

Usklajevanje študija in materinstva ni vedno lahko ter ne gre brez žrtvovanja. Zaradi študija sem morala prenehati z dojenjem, saj mi je zaradi stresa mleko upadlo, pa tudi učinkovito učenje ni bilo možno. Zaradi materinstva sem izgubila družbo, saj v času porodniške odsotnosti nisem bila več v Ljubljani, kjer so bili moji prijatelji.

Stanovanje ni popolnoma pospravljeno, saj ko pridem domov, čas raje preživim z Rahelo. Sicer pa je moja punčka pri 16. mesecih že prava gospodinja in rade volje pospravlja. Prav luštno jo je opazovati, kako zavzeto pometa. 😉

Pridejo pa tudi dnevi, ko sva z Rahelo ponoči pokonci, ko se moram učiti, čeprav bi šla najraje takoj spat in ko me doma čaka še polno gospodinjskih opravil, za katera ni ne volje ne časa. Takrat je moj Primož pravi prima mož, ki uredi hišo in čuva Rahelo čez noč, da se lahko naspim in funkcioniram dalje.

Važno je, da sam pri sebi veš, da za otroka delaš najboljše, kar moreš. Vem, da nisem popolna mama, a se trudim, da sem najboljše, kar zmorem. Kakšen dan je res naporen, a mine in z jutrom vstaja nov, za katerega upam, da bo boljši. In navaditi se je potrebno na podočnjake in na močno kavo, ki te drži pokonci. Če veš, kaj ti v življenju pomeni, si za tisto pripravljen marsikaj potrpeti. Otroci so prilagodljivi. Seveda imajo krize in vedo, na katere karte igrati, a objem, ki ga dobiš, ko se vrneš domov, pretehta vse dvome o slabi mami, slabo voljo ter utrujenost.

Preberi še

Bom dobra mama, bom lahko nudila otroku kar si zasluži?

Pred časom smo na Facebooku bralcem ponudile možnost, da nas vprašajo, kar jih zanima. Sedaj objavljamo odgovor na Aljino vprašanje. Povabljeni, da nas tudi vi vprašate, če vas kaj zanima.

Zanima me, če vas kdaj skrbi, da ne bi bile sposobne biti dobre mame in odgovornost, da dobro vzgojite otročka?

In če obstaja pri vas strah, da otroku ne bi mogle nuditi vsega kar si zasluži, ker je njegova prihodnost odvisna bolj ali manj samo od vas? Hvala

Odgovarja mamica Ana:

Pravzaprav se pogosto vprašam, če dobro delam, če prav vzgajam, če posvečam Klari dovolj pozornosti. Velikokrat poznam odgovor (predvsem, kadar v rokah držim mobitel in skrolam po FBju), včasih pa tudi ne vem kako bi morala ravnati v določenih situacijah. Ampak zaradi tega se ne sprašujem, če sem dobra mama. Ker vem, da se trudim. In mislim, da je to poglavitno.

Tu pa tam, me seveda prešine tudi misel, kako bova finančno zmogla. Zdaj pravzaprav otrok ne zahteva drugega, kot nekaj plenic na dan, par oblačil, pa še sedež za v avto. Vem pa, da se z leti stroški večajo in priznam, malo me je strah kako bo, ko bo Klara šla v šolo. Takrat bo stroškov neprimerljivo več. In v šoli bo tudi Klara že začutila, česa vsega nima, kar ostali imajo. Zato pa je pomembno prvo vprašanje – kakšna mama sem, kako vzgajam. Ji bom znala obrazložiti kaj potrebuje in česa ne? In da je dober prijatelj pomembnejši od Elsa oblekice? Ker to je prihodnost, ki ji jo želim dati. Za šolske zvezke pa bomo menda imeli, saj je Klemen medicinec. 😛

Odgovarja mamica Petra:

Pred kakim mesecem smo šle v kino in si ogledale film Poredne mame. Navdušilo me je sporočilo, da nobena mama ni popolna, ampak vsaka mama da vse od sebe, da bi bila najboljša za svojega otroka. Mene v bistvu ne skrbi ali bom dobra mama. Potrudila se bom po svojih najboljših močeh in čeprav že zdaj vem, da mi velikokrat to ne bo uspelo, bom poskušala slediti svojemu srcu.

Se pa večkrat vprašam, ali bom svojemu otroku mogla nuditi vse materialne stvari, ki jih bo skozi odraščanje potreboval. Vem, da bo včasih potrebno odpovedovanje, ampak tudi sama v svojem otroštvu nisem bila deležna vsega, kar so imeli vrstniki. Če bom otroku podarila svoj čas, ljubezen in ga peljala v naravo ter med prijatelje, mislim da bo dobil veliko več, kot pa če bi imel vse igrače in obleke tega sveta.

Odgovarja nosečnica Eva:

Zanimivo, da se nikoli prej nisem spraševala takšnih vprašanj, ni me bilo strah in ni me skrbelo, tudi potem ne, ko sem zanosila. Zdaj v zadnjem mesecu pred porodom (najbrž hormoni delajo svoje :)) pa razmišljam tudi stvari kot na primer, ali bom znala otročka potolažiti, nahraniti ali sploh prav obleči! Da ne omenjam kakšnih višjih vzgojnih prijemov. 🙂

Zadnjič sem prebrala en dober članek, ki govori o tem, da biti popolna mama v bistvu pomeni biti ravno dovolj dobra mama za svojega otroka. S tem se zelo strinjam. Prav nihče ne pričakuje od mene, da bom popolna mama. Sama pri sebi moram sprejeti dejstvo, da nisem in nikoli ne bom popolna, ne kot oseba, ne kot žena in niti ne kot mama. Otroku bom dajala ljubezen, toplino, skrb, varnost,… to je največ, kar lahko. Vse ostalo se bom učila skupaj z njim. Seveda pa me pomirja tudi to, da bova v starševski vlogi vedno dva in se bova lahko v vzgoji dopolnjevala, si kakšno breme razdelila, veselje pa podvojila. 🙂

Preberi še

Prepovedano vprašanje

Piše: mamica Petra

“Kaj pa počneš ves dan sedaj, ko imaš dojenčka?’” me vpraša skoraj vsak, ki pride na obisk.

Malce se zamislim in odgovorim: “Dojim, previjam, spim, vmes pa poskušam še jesti …” Potem dobim tisti pogled, ki si ga v glavi prevedem v besede: “Aha, v bistvu nič ne delaš.”

Ob nenehnem ponavljanju tega vprašanja, sem se nekoliko zamislila in začela bolj podrobno spremljati svoj dan.

Recimo, da se dan začne ob 00:00. Takrat moje dete spi, saj se je pred pol ure nazadnje podojio. Potem se zbudi nekje ob 3:00, ko jo v (svojem) spanju previjem in nahranim. Po pol ure nato zaspi in se ponovno zbudi okoli 5:00. Spet se podojiva. Potem se dojiva in previjava še ob 7:00 in 9:00. Nato se “uradno zbudim”, a ker Julija dopoldne res rada je, se navadno dojiva kar celo dopoldne (z vmesnimi 10-minutnimi odmori), tako da komaj pojem zajtrk. Če iskreno priznam, je to moj najljubši del dneva, saj sva s hčerko čisto sami, se gledava in dojiva. Sploh si ne predstavljate, kako lepo je, ko se malo bitje pri tebi tako umiri in prav čutiš, kako je srečno. Tega občutka se ne da opisati.

Potem Julija zaspi za malce dlje časa, jaz pa poskušam vsaj približno urediti stanovanje. Nato do enih popoldne skuham kosilo, da ga s Kristjanom pojeva, ko pride iz službe. No, kosilo skuham v miru, ko pa želim jesti, se navadno oglasi tudi Julija, ki še ne razume, da moje kosilo postane hladno, medtem ko ona je svojega. Potem gremo ven na približno enourni sprehod. Po sprehodu sledi pomivanje posode, pranje in zlaganje oblačil … Vmes še kakšno dojenje, previjanje in kopanje oz. nega, v kateri moja hči res uživa. Potem pride večer, ko s Kristjanom pojeva večerjo in takrat imava čas zase ali prijatelje, saj se Julija zvečer umiri. Nato poskušam iti čimprej spat, saj nikoli ne vem, kakšna bo noč.

Povzetek mojega dneva: v resnici ne vem kaj konkretnega v dnevu naredim, a vsak moj dan je tako poln in lep. V naslednjem mesecu bodo na urnik prišle še nove obveznosti, kot so opravljanje vaj na fakulteti, učenje za izpit in pisanje magistrske naloge … Čeprav mi je naša študentska mama Ana ravno včeraj povedala, da so prvi trije meseci najbolj mirni …

V bodoče pa lepo prosim, ne sprašujte me kaj delam čez dan, ker še sama ne vem natančno. Vem samo, da mi je lepo in prav nič dolgčas. 🙂

 

Preberi še

Prva bolezen in nekaj novega v meni

piše: mamica Ana

Prejšnji teden je Klara prvič zbolela. Prebolela je Šesto otroško bolezen. Nič nevarnega, le visoka vročina in nekaj izpuščajev. A ob tej bolezni sem se naučila nekaj novega o življenju z otrokom.

Med počitnicami bi morali iti s prijatelji na Dunaj. Dan prej je Klara dobila vročino, proti večeru pa je vročina upadla in bila sva v dilemi ali iti, ali ne. Ob očitnem slinjenju sva mislila, da je zobek končno na poti in sva vročino pripisovala temu. Ker je bila to za nas prva izkušnja bolezni tako majhnega otroka, sva se odločila, da ne gremo in novico žalostna sporočila prijateljem. Razmišljala sem, kako enostavneje bi bilo, če bi bil bolan kdo izmed naju. Točno bi vedel kaj te boli, kako se počutiš ko vročina pade, približno veš tudi, kako se boš počutil naslednji dan. In poleg vsega tega, je s teboj na poti vedno tvoj najboljši prijatelj – lekadol. 🙂

Pri otroku pa ničesar od tega ne veš. Lahko mu le izmeriš temperaturo in vidiš, če ima zamašen nos. Vse ostalo je le nesmiselno ugibanje. In ne moreš kar na pot, ker otrok je ob bolezni ekstremno siten in cel dan bi se le dojil in pestoval. No, izkazalo se je, da sva se pravilno odločila, saj je naslednji dan Klara dobila 40 °C vročine.

Nisem bila pripravljena na to, da se nam lahko plani za počitnice porušijo. Vedno sem bila zagovornica stila življenja, v katerem te otrok ne omejuje, lahko greš z njim skoraj povsod, kamor bi šel tudi brez njega. Tokrat pa se to ni izšlo.

Ampak ker sem mama, se nisem mogla strmati, ker se ni izšlo po moje. Še kakšno leto, pa se bo Klara strmala zaradi tisoč in enega razloga, zato je zdaj zadnji čas, da se naučim prilagajati situaciji in ljudem okrog sebe. In seveda, da (poleg mojega moža, ki to že obvlada) postanem jaz tista, ki poskušam v neprijetni situaciji poiskati nekaj dobrega.

Tako smo po Klarini bolezni, namesto Dunaja, odkrivali lepote Pohorja.

 

Preberi še

Eksperimentiranje v kuhinji

Piše: mamica Ana

Medtem ko sem se pripravljala na uvajanje goste hrane pri Klari (oziroma bolje rečeno odlašala, saj je dojenje zagotovo najlažja oblika hranjenja), sem naletela na novejšo metodo hranjenja – Baby lead weaning (BLW).Na kratko: metoda, pri kateri dojenček sam prime kos hrane in si ga nese v usta. Torej nič kašic, nič miksanja. Pomembno je le, da mama zaupa, da se dojenček ne bo zadušil, kar se ne bo zaradi gag refleksa.Simpatična se mi je zdela ravno zato, ker je manj priprave in otroci so zelo prisrčni, ko si bašejo korenček v usta. 🙂

Prednost naj bi bila vaja fine motorike,  otroci hitreje osvojijo pincetni prijem, hitreje se navadijo samostojno jesti. Na začetku je bila priprava hrane res enostavna, saj sem samo prekuhala zelenjavo, sadje narezala na koščke. Kmalu pa sem ugotovila, da sem si s to metodo nakopala malo več dela. Vso hrano moraš namreč ponuditi v obliki, da jo otrok lahko prime v roko – optimalna oblika je palčka, kot pomfri. Zelenjavo, sadje že gre, kaj pa ogljikovi hidrati? Potem pa še jajc in mleka ne sme?! No, s časom sem postala prava profesionalka, ko sem ugotovila, da lahko jajca nadomestim z chia semeni in kravje mleko z ovsenim. In tako sem prav kmalu začela uživati v eksperimentiranju, spoznavanju novih sestavin, pripravljanju raznih polpetkov in palačink. Seveda, zdaj jemo tudi kaj na žličko, a še vedno najbolj uživa, ko lahko sama nese kos v usta.

Nikoli nisem uživala v kuhinji in vedno sem bila presrečna, da imamo študentske bone. A z otrokom se marsikaj spremeni – na boljše, seveda. 🙂 Zdaj sem v svoji majhni kuhinji prav srečna in še sama komaj verjamem, a včasih v njej preživim tudi tisto uro, ko Klara spi, da pripravim kaj slastnega za moža.

 

Preberi še

Porodni načrt oz. želje

Piše: mamica Petra

Porodni načrt Če me je kdo v prvem delu nosečnosti vprašal, ali bom napisala porodni načrt, sem mu takoj in brez premisleka odgovorila, da ne. Prepričana sem bila, da babice v porodnišnicah ne marajo žensk, ki si zamislijo svoj porod, potem pa seveda ne gre vse po planu in so strašno nejevoljne. Po drugi strani nisem želela komplicirati in planirati svojega poroda, saj sem vedela, da se lahko zgodi karkoli.

Proti koncu nosečnosti, pa sem dobila nekaj pozitivnih spodbud za pisanje porodnega načrta, oziroma porodnih želja. Ena je bila ta, da se sama malce psihično pripraviš in razmisliš do kakšnih zapletov lahko pride. Po drugi strani so mi druge mame rekle, da ko prideš v porodnišnico ne moreš osebju povedati vsega, kar si želiš. Takrat namreč razmišljaš o drugih stvareh, kasneje pa si lahko razočarana, če kakšne čisto banalne stvari niso uresničene. Ena izmed teh je na primer, da očka prereže popkovino Tako sem se odločila, da bom napisala kratke porodne želje, ki bodo še vedno dovolj odprte, da ne bodo omejevale odločitev babic, ker sem zdravstvanemu osebju popolnoma zaupala. Tudi babica, ki je predavala na šoli za starše v porodnišnici nam je rekla, da so porodni načrti v mariborski porodnišnici zaželjeni, da babice približno vedo, kaj si porodnica želi. Naj pa seveda ne bodo ozko usmerjene in naj v primeru težav pri porodu puščajo tudi možnost drugačnega odvijanja poroda.

Moj porodni načrt je skupaj z vso dokumentacijo babicam izročil Kristjan, ko sem se jaz preoblačila. Babice so ga prebrale in vse moje želje so bile upoštevane. Za to sem jim res hvaležna.

Porodni načrt

Moj porodni načrt oziroma porodne želje

Preberi še

O klepetavih mamicah

Piše: mamica Ana

Ko še nisem bila noseča, sem vedno z zanimanjem opazovala mamice, ki so se na igriščih pogovarjale, medtem ko so se njihovi otroci igrali. Spraševala sem se, ali so prijateljice, ali samo znanke, koliko imajo skupnega, ali se pač pogovarjajo samo zato, ker se njihovi otroci skupaj igrajo. Zdaj pa mi to postaja vse bolj razumljivo. Pravzaprav imajo veliko skupnega že s tem, da so vse mamice – neizkušene, z veliko vprašanji, polne negotovosti, eksperimentiranja, ki iščejo potrditev, da dobro ravnajo s svojimi otroci, da imajo druge mame podobne ali celo enake težave.

Tudi jaz, odkar sem mama, čutim potrebo po druženju z mamami. Prijatelji so še vedno pomembni v mojem življenju, ampak ko se nam rodi otrok, se nam svet malo zasuka in lahko bi se cel dan pogovarjale samo o otrocih (pa seveda kje kaj kupiti, kje so kakšni popusti, deljenje idej za kuhanje kosila, čiščenje trdovratnih madežev, …). In to zna biti za ne-mame malo tečno. 😉 In zaradi te potrebe obstaja vrsto najrazličnejših skupin mamic. Od facebook skupin, mamic ki športajo, katoliških skupin, mamic ki si izmenjujejo oblačila, takih, ki debatirajo o cepljenju, … Najboljše pa je seveda, če imaš vse te skupine v eni (ali več osebah) – mamicah prijateljicah.
In zato sem zelo hvaležna za moji so-študentski mamici, ter za mamice iz študentskega doma. ♥ 🙂

Preberi še

Počitnice študentske družine

piše: mamica Ana

Čeprav sva si s Klemenom želela, da bi preživljala počitnice čimbolj v najinem stilu (torej spontano, pustolovsko, preprosto), sem se bala, da temu ne bo tako in po tihem verjela vsem, ki so mi odkimavali – češ, da takih počitnic več ne bo. Zdaj, ob koncu letošnjih študentskih počitnic, pa bi rada delila z vami svoje spoznanje: Otroci so zelooo trpežna bitja. 🙂

Počitnic smo imeli točno en mesec (1. septembra je Klemen opravil izpit, za katerega se je pridno učil preostali del poletja – juhej! :)). In v tem mesecu smo doživeli in preživeli marsikaj. 😉 Bili smo na dvatisočaku, se kopali v dežju, prespali v avtu, ko je bilo zunaj 3 °C, šotorili, čofotali smo v morju, ko je bila voda za nekatere premrzla, a Klara je v njej neznansko uživala! Včasih sem se počutila, kot da preizkušava njene meje, pa sva si rekla: »Probajva. Če ji ne bo všeč, se bo itak jokala. Če se bo prehladila, bova drugič bolj previdna.« Pa ni zbolela. Midva sva, ona pa ne (še). 😀

Zato, naj vam otrok ne bo izgovor, da ostanete doma, nikakor! Čeprav zgleda to bitjece še tako nebogljeno, je ustvarjeno za mnogo več, kot le domače, poznano okolje. In prav tako naj ne bo izgovor na pol prazna denarnica (za bencin pač rabite nekaj evrov). Ker Slovenija skriva nešteto lepih kotičkov, ki so kot nalašč za družinske izlete (v prihodnje vam obljubljam nekaj preizkušenih idej).

Priprava študentskega kosila. :)

Priprava našega študentskega kosila. 🙂

Preberi še