Jutranja rutina? Imamo študentje z otrokom, dvema ali več sploh lahko kakšno jutranjo rutino? Danes si lahko preberete, kako pri obeh študentskih družinah potekajo jutra.
Petra:
Pri nas jutranje rutine ravno nimamo. Oziroma se ta spreminja in prilagaja študijskim obveznostim ter raznolikemu študentskemu delu, ki ga opravljava z možem. Tako se jutranja rutina spreminja iz meseca v mesec, pa tudi iz dneva v dan. Ker imamo “samo” en avto, se vsakodnevno usklajujemo, kdaj bo jutranji odhod od doma, saj je Kristjan v zadnjem obdobju ob jutrih delal v skladišču gum, poučeval smučanje, plavanje, hodil na faks, jaz pa sem imela k sreči takšno študentsko službo, da prihod na delo ni bil časovno določen. Zdaj, ko sem jaz doma na porodniškem dopustu, ki ga študentje v resnici nimamo, je naš tempo življenja spet nekoliko drugačen.
Navadno je tako, da med tednom Julija spi do zadnje minute, kolikor je še možno, da pride v vrtec na zajtrk. Med vikendom pa se čudežno vedno zbudi že ob sedmih ali prej. Če se Julija med tednom prebudi pred osmo, se še malce pocrkljamo. Potem obvezno pojemo zajtrk, saj se vedno zbudimo lačni (predvsem Julija in jaz kot nosečnica). Jemo vedno, pa čeprav Julija običajno čez pol ure zajtrkuje še v vrtcu.
Potrudimo se, da jemo vsi trije skupaj. Jaz poskusim pojesti nekoliko hitreje, da se vmes še uredim, umijem zobe in oblečem, Kristjan pa je v tem času poleg Julije.
Julija običajno zajtrkuje kruh z mlečnim namazom ali skuto. Jaz zraven jem belo Viki kremo, da je videti kot, da jeva podoben zajtrk. 🙂 Sama nisem oboževalec skute, moja hčerka pa bi jo lahko jedla ves čas. Velikokrat jo moja mama ali tašča prineseta z bližnjih kmetij in tisto ji vedno postrežem brez, da bi me skrbelo, kaj je v njej. Od prejšnjega tedna naprej, pa imajo tudi Ljubljanske mlekarne skuto z manj sladkorja, naravnimi aromami in brez barvil, tako da zdaj brez slabe vesti Juliji ponudim tudi kupljeno skuto. Na žalost pa ta poide hitreje, ker jo z veseljem za malico pojeva tudi midva s Kristjanom. Po zajtrku Julijo previjem, jo umijem, oblečem in odpravimo se v vrtec, službo ali šolo.
Ana:
Pri nas jutranja rutina obstaja odkar je Klara v vrtcu, se pravi dobre pol leta. Čeprav ne vem, ali je rutina pravi izraz, ker je jutranji tempo odvisen od Klemenovega faksa, moje glasbene šole in odkar je z nami še Eva, seveda tudi od nje in njenega spanca, dojenja. En del jutra pa je zagotovo rutinski: Klaro želiva čim prej urediti za odhod v vrtec, saj se sicer začne igrati, postane lačna ali izraža, da ne bi šla v vrtec … Plan je torej: umiti obraz, zobe, se preobleči in nato hitro na kolo. To nama navadno gladko steče, razen, če se je Klari prejšnji večer preveč dogajalo in ji ni uspelo kaj dosti povečerjati. No, to so jutra, ko jaz nisem preveč srečna, saj se odhod v vrtec precej zamakne in jaz navadno zapustim dom precej živčna. Ko nekaj zmoti to mini rutino, to niti približno več ni rutina. Torej, nahraniti moram hčerko, ker ni jedla od kosila prejšnjega dne. Med vikendi jemo kosmiče, vendar to pred vrtcem ni realna opcija, saj moram segreti mleko in v skodelico stresti kosmiče, v tem času pa se lahko zgodi, da Klara strese na tla celo škatlo Duplo kock. Ni variante, ne dam ji te priložnosti. Zato je edina rešitev nekaj že pripravljenega – na primer sadje. Ampak ona ne bi banane, ona bi jabolko, in to celo, ne samo pol. In da poje celo jabolko traajaaaa. No, lahko bi tudi mandarino, ampak ne samo ene, ampak tri. In vse bi sama olupila in to spet trajaaaaa. Torej sadje ni rešitev. No, kaj nam ostane? Nekaj mlečnega, na primer navaden jogurt ali kaj bolj sladkega, a še vedno dokaj naravnega, recimo Muki skute, te zadnje čase obožuje in jih zmaže v petih minutah, potem pa lahko z nekaj prigovarjanja odbrziva na kolo in v vrtec.
Objava je nastala v sodelovanju z Ljubljanskimi mlekarnami.
