Okrevanje po porodu

Okrevanje po porodu

Piše: mamica Petra

Nisem si mislila, da se okrevanje po porodu lahko tako razlikuje. Po prvem porodu nisem razumela žensk, ki lahko že naslednji dan sedijo, vstanejo, nosijo svojega otroka in podobno. Sama sem bila namreč zelo utrujena, še 3 tedne nisem mogla sedeti na zadnjici, ker so me šivi in raztrganine tako bolele. Veliko se mi je vrtelo in na splošno sem se zelo slabo počutila. Zato tudi nisem bila preveč vesela obiskov, sprehodov, previjanja, kuhanja in podobno.

S tem razlogom sem se na drugo okrevanje res dobro pripravila z zalogo zamrznjene hrane v zmrzovalniku, hrano za obiske, nakupila vse potrebno, da bo moj mož čim manjkrat moral v trgovino in bo lahko čim več časa pri meni in dvigoval hčerki. Pa to ni bilo potrebno.

V bistvu sem spremembo dojela že dve uri po porodu, ko so mi v porodno sobo dostavili zajtrk. Prinesli so pladenj, poln dobrot, jaz pa sem se okorno poskušala namestiti na bok ter v bočnem položaju namazati in pojesti kos kruha. V sobo je pokukala babica in mi rekla, zakaj se ne usedem in normalno pojem obrok. Debelo sem jo pogledala: “A lahko?” Ona pa se je nasmejala in odgovorila: “Seveda, saj niste bili nič šivani.” Kot v počasnem posnetku sem se potem poskušala usesti na svojo zadnjico. Niti trohico me ni zabolelo. Kar vrisknila sem: “Pa saj to ni mogoče, lahko sedim na riti!” Babica in Kristjan, sta prasnila v smeh, jaz pa sem se še bolj udobno namestila v sedeči položaj.

Verjetno si ne predstavljate kaj pomeni, če po porodu ne moreš sesti na zadnjico, ker te ta nepredstavljivo boli in kakšno srečo imaš, če lahko nanjo sedeš brez bolečin. In kar hvaležna sem, da sem imela raztrganine in bolečine po prvem porodu, da sem sedaj po drugem vesela čisto vsakič, ko sedem na zadnjico.

Morala sva ovekovečiti sedenje ob zajtrku v porodni sobi 🙂

Preberi še

Objem

Nisi zaljubljena v svojega dojenčka?

piše: mamica Ana

Ko gledam to zlato bitje Evo, ki večino dneva tako sladko spi, se spominjam prvih dni po rojstvu Klare. Tistih lepih in težkih, predvsem težkih dni. Zakaj predvsem težkih? Saj veste: šivi, bolečine, dojenje, jok, hormoni, hormoni, hormoni. A bilo je še nekaj. Ni bilo proti uteži vsem tem tegobam. Nisem bila noro zaljubljena v svojo punčko. Bi morala biti? Ne vem, vsi so mi rekli da bom, vsi so me spraševali, če sem, vsi drugi so bili, le jaz ne. In verjetno je bil to največji doprinos k teži vsakega dne. To je bil eden redkih trenutkov, ko sem podvomila vase, strah me je bilo, da se mama v meni ni prebudila in spraševala sem se kdaj se bo, če ne ob tem nebogljenem ljubkem detetu. A prav kmalu se je prebudila in zdaj vem, da ni na svetu bolj ljubke, iskrene, navihane dvoletnice, kot je moja Klara.

In danes, ko zaljubljeno gledam Evo, si upam to napisati, ker vem, da nisem edina. Ker vem, da za to nisem bila nič kriva, da nisem bila nič manj dobra mama, le hormoni so očitno morali opraviti svoje.

Ne, nismo vse mame noro zaljubljene v svoje dojenčke, imamo jih pa vse noro rade. Nismo vse mame po porodu še celo noč bedele in gledale svoje štručke, smo se pa vse po svojih najboljših močeh potrudile, da je to dete prijokalo na svet. Nimamo vse mame tisoč fotografij od prvih dni našega otroka, imamo pa vse mame te dni shranjene v naših srcih.

Preberi še

rutina3

Jutranja rutina po študentsko

Jutranja rutina? Imamo študentje z otrokom, dvema ali več sploh lahko kakšno jutranjo rutino? Danes si lahko preberete, kako pri obeh študentskih družinah potekajo jutra.

Petra:

Pri nas jutranje rutine ravno nimamo. Oziroma se ta spreminja in prilagaja študijskim obveznostim ter raznolikemu študentskemu delu, ki ga opravljava z možem. Tako se jutranja rutina spreminja iz meseca v mesec, pa tudi iz dneva v dan. Ker imamo “samo” en avto, se vsakodnevno usklajujemo, kdaj bo jutranji odhod od doma, saj je Kristjan v zadnjem obdobju ob jutrih delal v skladišču gum, poučeval smučanje, plavanje, hodil na faks, jaz pa sem imela k sreči takšno študentsko službo, da prihod na delo ni bil časovno določen. Zdaj, ko sem jaz doma na porodniškem dopustu, ki ga študentje v resnici nimamo, je naš tempo življenja spet nekoliko drugačen.

Navadno je tako, da med tednom Julija spi do zadnje minute, kolikor je še možno, da pride v vrtec na zajtrk. Med vikendom pa se čudežno vedno zbudi že ob sedmih ali prej. Če se Julija med tednom prebudi pred osmo, se še malce pocrkljamo. Potem obvezno pojemo zajtrk, saj se vedno zbudimo lačni (predvsem Julija in jaz kot nosečnica). Jemo vedno, pa čeprav Julija običajno čez pol ure zajtrkuje še v vrtcu.

Potrudimo se, da jemo vsi trije skupaj. Jaz poskusim pojesti nekoliko hitreje, da se vmes še uredim, umijem zobe in oblečem, Kristjan pa je v tem času poleg Julije.

Julija običajno zajtrkuje kruh z mlečnim namazom ali skuto. Jaz zraven jem belo Viki kremo, da je videti kot, da jeva podoben zajtrk. 🙂 Sama nisem oboževalec skute, moja hčerka pa bi jo lahko jedla ves čas. Velikokrat jo moja mama ali tašča prineseta z bližnjih kmetij in tisto ji vedno postrežem brez, da bi me skrbelo, kaj je v njej. Od prejšnjega tedna naprej, pa imajo tudi Ljubljanske mlekarne skuto z manj sladkorja, naravnimi aromami in brez barvil, tako da zdaj brez slabe vesti Juliji ponudim tudi kupljeno skuto. Na žalost pa ta poide hitreje, ker jo z veseljem za malico pojeva tudi midva s Kristjanom. Po zajtrku Julijo previjem, jo umijem, oblečem in odpravimo se v vrtec, službo ali šolo.

Ana:

Pri nas jutranja rutina obstaja odkar je Klara v vrtcu, se pravi dobre pol leta. Čeprav ne vem, ali je rutina pravi izraz, ker je jutranji tempo odvisen od Klemenovega faksa, moje glasbene šole in odkar je z nami še Eva, seveda tudi od nje in njenega spanca, dojenja. En del jutra pa je zagotovo rutinski: Klaro želiva čim prej urediti za odhod v vrtec, saj se sicer začne igrati, postane lačna ali izraža, da ne bi šla v vrtec … Plan je torej: umiti obraz, zobe, se preobleči in nato hitro na kolo. To nama navadno gladko steče, razen, če se je Klari prejšnji večer preveč dogajalo in ji ni uspelo kaj dosti povečerjati. No, to so jutra, ko jaz nisem preveč srečna, saj se odhod v vrtec precej zamakne in jaz navadno zapustim dom precej živčna. Ko nekaj zmoti to mini rutino, to niti približno več ni rutina. Torej, nahraniti moram hčerko, ker ni jedla od kosila prejšnjega dne. Med vikendi jemo kosmiče, vendar to pred vrtcem ni realna opcija, saj moram segreti mleko in v skodelico stresti kosmiče, v tem času pa se lahko zgodi, da Klara strese na tla celo škatlo Duplo kock. Ni variante, ne dam ji te priložnosti. Zato je edina rešitev nekaj že pripravljenega – na primer sadje. Ampak ona ne bi banane, ona bi jabolko, in to celo, ne samo pol. In da poje celo jabolko traajaaaa. No, lahko bi tudi mandarino, ampak ne samo ene, ampak tri. In vse bi sama olupila in to spet trajaaaaa. Torej sadje ni rešitev. No, kaj nam ostane? Nekaj mlečnega, na primer navaden jogurt ali kaj bolj sladkega, a še vedno dokaj naravnega, recimo Muki skute, te zadnje čase obožuje in jih zmaže v petih minutah, potem pa lahko z nekaj prigovarjanja odbrziva na kolo in v vrtec.

Objava je nastala v sodelovanju z Ljubljanskimi mlekarnami.

Preberi še

anaEva1

Kako sem izvedela, da ima Eva kolike

piše: mamica Ana

Spomnim se, kako sem po rojstvu Klare brala zapise mnogih mamic, ki se se soočale z dojenčkovimi kolikami. Kar težko je bilo brati te zapise, kako nemočne so, kako zelo bi rade svojemu dojenčku pomagale, pa ne morejo in sočustvovala sem z njimi, prav hudo mi je bilo zanje. Zares sem bila hvaležna, da lahko v miru spimo doma, da se Klara lepo in mirno doji, da nimamo tako stresnih dni. Veliko izkušenih mamic me je vprašalo, če imamo kolike in na moj odgovor, da jih nimamo je sledilo “joj, še dobro, samo tega ne.” Dale so mi vedeti, da sem lahko res srečna. Tako sem v svoji glavi privzgojila velik strah do kolik.

Kmalu po rojstvu Eve sem spet srečala zapise mamic, ki se borijo s kolikami. V strahu sem pomislila, da lahko to Evo še doleti. Malo me je pomirjalo dejstvo, da jih Klara ni imela in da jih imajo bolj pogosto dečki. Nisem kaj preveč razmišljala o tej opciji.

Prišli pa so večeri, ko je Evo začelo zvijati. Sicer nisem preveč človek rutine, časa nimam pod nadzorom, a ker je bilo to vedno v času, ko sem Klaro spravljala spat, sem opazila, da jo zvija vedno ob isti uri. A ker je bolj po redko kakala in ob zvijanju veliko prdela, sem mislila, da je to le prebava, da pač mora kakati. To je navadno trajalo približno eno uro, enkrat popoldan in enkrat zvečer. Na kolike pa nisem pomislila. Saj se je zvijala, jokala, ni se želela dojiti, nič je ni umirilo, a v moji glavi so bile kolike nekaj nevzdržnega, nekaj, kar mamo spravi skoraj do živčnega zloma. A Eva je res priden otrok, veliko spi in se zelo malo joka, zato sem si mislila, da je normalno, da joka vsaj, ko jo zvija.

No, včeraj pa se je res močno zvijala in ko je zaspala sem v google vtipkala “kolike”.  Zvijanje. Krčenje. Ob isti uri. Navadno zvečer. Zavrača dojenje. Z vsako besedo, ki sem jo prebrala, mi je bilo bolj jasno, da ima Eva kolike. Dobila sem cmok v grlu. To je to, kolike ima. Že en mesec in jaz tega sploh pogruntala nisem. Vsa prestrašena rečem Klemnu: “Klemen, Eva ima kolike! Sem zdaj brala na internetu in je vse tako, kot piše”. On pa: “Ja vem, a tega ti nisem hotel povedati, da se ne bi preveč sekirala”. Ha?? si mislim, potem pa se zavem, kaj beseda “kolike” povzroči v moji glavi, kako me prestraši. Teh pet minut sem bila prepričana, da nam je res hudo, da je Eva res boga in da so naši večeri res mučni. Saj večeri res niso najmirnejši in Evi zagotovo ni prijetno. Ampak zdaj vem, da kolike niso nič hujše od zvijanja in da bomo tudi kolike zmogli prestati z malo potrpežljivosti in umirjenosti.

Preberi še

kiara

Kaznovati ali ne?

piše: mamica Ana

Poslušala sem spletni seminar o kaznovanju otrok, katerega sta vodili Dejana Dejanovič in Janja Urbančič iz sočuten.si. Ob prebiranju literature o nagrajevanju in kaznovanju za svojo magistrsko, sem z veseljem prisluhnila tem čisto konkretnim predlogom (ne)kaznovanja v vzgoji (preden vas ne-kaznovanje odvrne od branja, naj razložim, da je postavljanje meja še vseeno ključnega pomena in posledicam svojega dejanja se otrok ne more izogniti).

Z vami delim svojih 10 ključnih spoznanj tega predavanja.

Zakaj ne kaznovati:

  • Ker s kaznovanjem ne rešimo izvora težav, vedenja. Vedno se je potrebno vprašati, kaj se skriva za vedenjem, zakaj do takega vedenja pride. Izvor so otrokove fiziološke ali psihološke potrebe. Da bi otroku pomagali prepoznati ta čustva, potrebe, nam je lahko v pomoč oksi plakat.
  • Če otrok ve, da bo kaznovan, je bolj nagnjen k lažem, saj želi svoje dejanje prekriti, krivdo prevaliti na drugega.
  • Ko otrok svojo kazen “odsluži”, misli, da je svoje dejanje popravil, da je vse OK. Ne razmišlja več, kaj je narobe storil, kako se po njegovem dejanju počutijo drugi …

Kaj storiti namesto kaznovati:

  • Ko pridemo sitni domov, kaj želimo, da mož naredi? Da nas nadere, zakaj smo sitni, nas kaznuje ker kričimo, smo nejevoljni? Ali da nas vpraša kaj je narobe, kako je bilo v službi, nam skuha kavo?
  • Uporabljati moramo povedi, ki govorijo o nas, o naših občutjih, temu pravimo osebne meje: “Jaz hočem, jaz želim, sem jezna” namesto “to se ne dela, to ni lepo”.
  • Otrok drugače dojema in lažje spoštuje naše osebne meje, kot pravila. Pravila so “samo pravila”, s spoštovanjem mojih meja, pa otroka učim, da spoštuje mene.
  • S postavljanjem mej učimo otroka, da bo tudi on v življenju znal postavljati meje in s tem spoštovati sebe.
  • Ko nam prekipi in se na otroka zaderemo, je pomembno, da otroku obrazložimo, da ni on kriv, da smo kričali: “Oprosti, ni bilo OK, da sem se zadrla. Ti si naredil napako, a jaz sem zakričala, ker nisem znala drugače reagirati, ne pa zato, ker si ti to storil.”
  • Če nismo prepričani o svoji meji, če čutimo, da lahko popustimo, se dajmo pogajati. Tako bomo otroka naučili sklepanja kompromisov, pogajanja, kar pa bo v življenju zagotovo potreboval. Če pa smo v svojo mejo prepričani, pa ne odstopimo in ob negodovanju povemo: Razumem, da si razočaran, lahko jokaš, a moja meja ostaja.
  • Otroku moramo dovoliti, da izraža svoja čustva, tudi (ali še posebej) jezo. Zato ne recimo: “Zakaj se jeziš, ne biti jezen”, ampak mu pomagajmo prepoznati njegova čustva in ga raje spodbudimo k obvladovanju svoje jeze, sproščanju na drugačen način: “Vidim da si jezen. Stisni pesti, butni v tla, v blazino…”

Preberi še

Ustvarjanje z otroki

Vsi ustvarjajo, samo mi ne …

piše: mamica Ana

Pogosto gledam Facebook in zdi se mi, da povsod vidim samo fotke, kako mamice ustvarjajo z otroki (ja, moj Facebook ni nič več poln slik iz študentskih zabav, ampak bolj slik mamic z otroki). Vsi ustvarjajo, izgleda, kot da cele dneve samo ustvarjajo. Pa si mislim “oh, tudi jaz moram kaj s Klaro začeti ustvarjati”. Grem na blog Iz malega zraste veliko, ki ima res luštne ideje za ustvarjanje ali pa na Žogice in kravate, ki ima bolj Montessori ustvarjanje in si naredim seznam idej, kaj bi lahko s Klaro ustvarjale. Ampak ta seznam še vedno ni prišel na vrsto, čeprav je že kakšna dva meseca zalepljen listek na namizju.

Kakšnih 18 mesecev sem potrebovala, da sem Klari v roke dala plastelin, dve leti, da sem ji predstavila slikanje z vodenimi in prstnimi barvami, pa ko je bila še dojenček je nekaj packala po platnu z barvami, drugega pa še sploh nisva ustvarjali. No, pomirja me to, da hodi v vrtec in vem, da se tam veliko posvečajo različnemu ustvarjanju. Rada sicer riše z voščenkami, barvicami, a nad ostalim ustvarjanjem doma ni bila posebej navdušena. Jaz pa razočarana, ko je po 2 minutah splezala dol s stola in raje odprla že 100x prebrano knjigo. Zakaj razočarana? Ker je ustvarjanje zame podvig. Ker nikdar nisem ustvarjala. Ker sem si ustvarila prevelika pričakovanja, ki so še zame nerealna, ker to nisem jaz.

Tako, midve pač ne ustvarjava. Midve počneva to, kar jaz rada počnem. Midve kuhava, pospravljava cunje, pojeva, pleševa, se igrava z lego kockami, igrava na orfova glasbila, greva ven, če je le mogoče se s kom druživa. To sem jaz – družabno, in ne ustvarjalno bitje.

Zdaj nimam več slabe vesti, da ne ustvarjava. Seznam je sicer še vedno na namizju, a čaka na dan, ko si bom zaželela ustvarjanja skupaj s hčerko. Ampak zdaj prihaja pomlad in verjetno bo seznam počakal še do naslednje zime, do takrat pa bova uživale po moje. Sem egoistična? Mogoče, a čutim, da je prav, da se tudi sama zabavam v družbi s Klaro. In vesela sem, da bo veliko ustvarjalnih izkušenj doživela v vrtcu. 🙂

Preberi še

Zabava za otroški rojstni dan

Včasih smo tu žurali, danes pa praznovali Klarin rojstni dan

piše: mamica Ana

Ta vikend smo imeli praznovanje Klarinega drugega rojstnega dne. S praznovanji, ki segajo izven našega domačega družinskega kroga, imamo vedno en mali problem: kje praznovati. Če želimo povabiti najini družini, hitro nanese 20 gostov, kar pa je “overdose” za naše stanovanje (enkrat smo to poskusili in mislim, da ne bomo več nikoli :D). Druga možnost je najem nekega prostora, gostilne, a to bi bil udarec po naši denarnici. No ne, še ena možnost je pred to in sicer v hiši Klemenovih staršev. Vedno nam z največjim veseljem ponudijo njihove prostore in prav veseli bi bili, če bi bilo praznovanje pri njih. Dobro se razumemo, ob vikendih se radi najavimo na obisk. Vem, da če bi bili pri njih, bi bili zelo ustrežljivi, pomagali bi kar bi jih prosila. A nekako mi ta opcija ni všeč. Rada bi, da bi bili na svojem. Vem, zgoraj sem zapisala, da to ni mogoče. Vem, da marsikdo praznuje pri svojih starših in da ji s tem nič narobe. A mogoče je ta želja v meni tako velika prav zato, ker smo mlada, študentska družina. Ker sem pred nekaj dnevi spet slišala, da nekateri znanci mislijo, da se mladi poročimo, imamo celo otroke in smo na plečih. Na plečih staršev ali države. Kako me razjezi, ko to slišim. Ker poznam kar nekaj mladih družin in vem, da se vse preživljajo same. Nekateri starši se sicer odločijo, da bodo svoje otroke finančno podpirali npr. do konca študija. A poudarjam, to se starši odločijo, tega od njih nihče ne pričakuje in to res niso zneski, ki bi bremenili njihova pleča. Pa vendar, ne vem od kje tako prepričanje. Zato si tako zelo želim biti na svojem.

In kako smo rešili to dilemo s prostorom? Po študentsko. 🙂 Študentski domovi imajo tako imenovane prostore za obštudijske dejavnosti ali “žurplace”, ki sploh ne zgledajo tako zelo študentsko in so čisto primerni tudi za družinsko praznovanje. Opremljeni s hladilnikom, pomivalnim koritom, ličnimi mizami in stoli, skratka z vsem, kar za družinsko rojstnodnevno zabavo potrebuješ. Pa tudi prostora za otroško igranje skrivalnic in nogometa je bilo dovolj. Imeli smo se čudovito! Hvala vam, Študentski domovi Maribor! 🙂

Preberi še

Dobrodelnost

Če bi imeli srce kot ona

piše: mamica Ana

Si upaš kot otroci verjeti v boljši svet? Verjeti, da ga lahko ti spremeniš? Verjameš, da med nami neopazno živijo ljudje, ki ga spreminjajo na bolje? Ki s svojimi dejanji trkajo na naša srca? In ko jih srečaš, ko se te tak človek dotakne, te zbudi. Te s svojim zgledom povabi, da se mu pridružiš z njim spreminjaš svet. In v tistem trenutku bi, kot kakšen svetnik, podaril vse kar imaš in šel pod zvezde.

Kmalu po Evinem rojstvu sem to doživela in še danes me zmrazi, ko se spomnim te srčne osebe, ki nas je tistega dne obiskala. Najina prijateljica, s katero se že dolgo nismo videli. Prišla je na kratek obisk, pozorno prinesla majhno pozornost za Klaro, “pa še nekaj za nas”, je dejala. Ni želela, da pred njo odpremo preprosto papirnato škatlico, ki jo je sama izdelala. Malo smo pokramljali, potem pa se ji je mudilo naprej. Klemen je odprl škatlico in iz nje potegnil najprej čestitko za rojstvo Eve, nato pa še denar. Kar veliko vsoto denarja. Veliko za naju, ki sva študenta in nama vsak euro prav pride, še večjo vsoto pa je moralo to predstavljati njej. Doma niso najbolj premožni in denar si služi s študentskim delom, štipendije nima. Ne vem, koliko ima na računu, a vem, da ta denar potrebuje mnogo bolj kot midva. Ko sva začela računati, kolikokrat se je morala za ta denar pripeljati v Maribor, koliko ur delati, sem želela steči za njo in ji denar vrniti. Ampak ne, to nama je podarila. Denar sva pospravila, njej pa sva se zahvalila za dar ter za zgled, ki nama ga je dala. Res sva bila ganjena. Si predstavljaš kako lep bi lahko bil svet, če bi nas bilo več takih? Veš, da je to v mojih, tvojih rokah?

Nisva dobila veliko daril (saj imava za dojenčka res vse in to vsakemu, ki želi kaj prinesti tudi poveva). Bila pa je edina, ki nama je ob rojstvu Eve podarila denar. Ne pravim, da sem od drugih pričakovala večja darila, denar. Sploh ne. Samo pravim, da imajo nekateri ljudje nepredstavljivo veliko srce. In da to, koliko daš ni odvisno od tega koliko imaš, ampak od velikosti tvojega srca.

Preberi še

Montessori slovenska postelja

Velika sestrica dobi svojo posteljo

Še en mesec me čaka do predvidenega datuma poroda. Prejšnji teden sem zaključila s študentskim delom in moram priznati, da sem ga končala bolj kot ne z “nedelom”. Julija je bila namreč prvi del tedna bolna, zato sem ostala z njo doma, v sredo pa sva bili doma zaradi stavke.

Glede na to, da sem imela pred prvim porodom že več kot mesec prej vse pripravljeno na prihod novega člana, vsa oblačila oprana ter zložena v omaro, kupljene pleničke, kozmetične pripomočke in ostale stvari, moram priznati, da mi gre tokrat ekstremno slabo.

Oblačila so še shranjena v Kristjanovi domači sobi, oprano pa ni še prav nič. Z dojenčkom v trebuhu sva se dogovorila, da počaka še ta mesec, da se tudi jaz psihično in fizično pripravim na njegov prihod. Če pa slučajno preseneti prej, pa bo imel Kristjan kar precej dela. 🙂

Eno stvar pa sva bila primorana urediti malce prej. Julijo sva morala navaditi na novo posteljico. Njeno bo namreč zasedel dojenček in prav je, da se že nekoliko prej privadi na novo ležišče.

Zaradi prostorske stiske in spodbujanja njene samostojnosti, sva v trgovini Didu naročila montessori posteljico. Nama je bila všeč, ker ne zavzame toliko prostora, po drugi strani pa lahko Julija sama zleze z nje in se zjutraj sama zaigra ali pa se pride stisnit k nama. Dodaten plus zame pa je to, da je kot nosečnica ne rabim več dvigovati iz postelje, saj iz nje zleze sama.

Večji izziv nama je bilo kupiti vzmetnico. Na spletu je na voljo široka ponudba ležišč in kot nepoznavalca, sva težko izbrala najboljše za otroka. Odločila sva se za svetovanje v Slovenski postelji, saj je podjetje z dolgo tradicijo na področju kvalitetnih vzmetnic v Sloveniji. Poslujejo že od 1992, vsa ležišča pa ročno izdelajo sami.

Julijina posteljica je nekoliko nižja, skoraj pri tleh, zato sva se odločila za predlagano antibakterijsko ležišče iz hladno pihane pene. Snemljivo prevleko iz organskega bombaža, pa lahko opereva sama doma. Z dimenzijo vzmetnice sploh ni bilo težav, saj ležišča vseh dimenzij izdelajo po naročilu. Vzmetnica se tako popolnoma prilega Julijini posteljici.

Sama sem mislila, da bo menjava prostora za spanje za Julijo šok in travmatična izkušnja. Ampak ona je tako ponosna na svojo novo pridobitev, da vsakemu, ki pride na obisk, najprej pokaže kako lepo posteljo ima. Prav tako včasih čez dan sama zleze vanjo in kar tam bere knjigice ali pa počiva. Potihem razmišljam, da je to morda pobrala celo od mene. 🙂

Nova posteljica z vzmetnico po meri za veliko sestrico.

Majhno stanovanjce, kamor se najraje vračamo. Naš dom.

 

Objava je nastala v sodelovanju s trgovino Didu in Slovensko posteljo.

Preberi še

Najboljše družabne igre

Družabne igre za študente

Piše: noseča mamica Petra

Kljub temu, da nas je v naši študentski družbi nekaj parov že preraslo v družine, se še vedno radi podružimo ob igranju družabnih iger. Priznam, ne igramo jih tolikokrat, kot smo jih v času, ko še nismo imeli otrok, pa vendar ta čas sedaj toliko bolj cenimo.

Kdo ne pozna družabnih iger, kot so človek ne jezi se, spomin, domine, šah, mikado, igre s kartami? Ko pomislimo na družabne igre, se pogosto spomnimo na igre iz otroštva, ki nas danes ne zabavajo tako zelo, kot so nas v mlajših letih. Pa vendar tudi za mlade (in odrasle) obstaja ogromno dobrih in zabavnih iger.

Igre se razlikujejo po številu igralcev, ki lahko igro igrajo, času igranja, starosti igralcev, težavnosti, razširitvah, ciljni publiki, ki so lahko otroci, mladina, družine, odrasli. Prav tako so tematsko raznolike: abstraktne, dedukcijske, znanstvenofantastične, spretnostne, hitrostne, strateške, trgovalne, ekonomske …

Sledi kratek seznam iger, ki jih je gotovo vredno preizkusiti:

Codenames
Codenames lahko igra od 2 do 8 oseb. Igra traja približno 15 minut. Igralci v dveh skupinah s pomočjo asociacij ugibajo besede, ki jih poskuša opisati skrivni agent.

Dixit
Igra za 3–6 oseb nam vzame približno pol ure. Je domišljijska družabna igra ugibanja, ki je poznana po resnično lepih ilustracijah.

Naseljenci otoka Catan
Osnovna igra je namenjena 3–4 igralcem in traja približno 75 minut. S trgovskimi in taktičnimi spretnostmi igralci poizkušajo naseliti otok Catan. Navdušenci nad to igro jo običajno igrajo z različnimi razširitvami.

Camel Up
To je hitra igra za 2–8 igralcev, traja približno 8 minut. V tej družinski igri staviš na kamele, ki tekmujejo na dirki okoli piramide.

Yamatai
Yamatai lahko igra od 2–4 igralcev, traja približno 60 minut. Cilj te strateške igre je s pomočjo ladijskih povezav postaviti na otroku čim več svojih zgradb.

A Game of Thrones: The Board Game
Igra je namenjena 3–6 osebam, povprečno pa traja 180 minut. Igralci zavzemajo ozemlje in se borijo za prevlado nad gradovi in utrdbami.

Izgubljena mesta
To je igra s kartami za dva igralca, okviren čas igranja je 30 minut. Zelo podobna je igri Keltis (posebej različici s kartami), kar ne preseneča, saj je avtor obeh (oz. vseh treh) iger isti.

Kako do družabnih iger?

Družabne igre lahko kupimo v specializiranih ali splošnih trgovinah in na spletu (npr.: Dexy Co). Ker je njihova cena velikokrat razmeroma visoka za dijaški ali študentski žep, se splača pobrskati po spletu. Tudi v Sloveniji namreč najdemo nekaj izposojevalnic družabnih iger. Izposoja navadno traja dva tedna. V tem času igro preizkusiš. Če ti je všeč, jo lahko nato kupiš, sicer jo vrneš. Če si želiš igre izposoditi večkrat, moraš ponekod plačati letno članarino.

Ideja za darilo
Družabne igre so odlično darilo. Lahko jih kupite za god, rojstni dan ali celo za poroko. Prijatelji bodo tako imeli odličen razlog, da vas še večkrat povabijo na obisk ali druženje, za kar je sicer v času računalnikov in družbenih omrežij veliko manj možnosti.

Članek je bil prvotno objavljen v tedniku Družina, na straneh Mladega vala.

Družabne igre za študente

Kupček družabnih iger, ki je bil z nami na novoletnem druženju.

 

Preberi še