Biogaia

Prebava = težava?

piše: mamica Eva, dr. med.

Ko prvič postaneš mamica, imaš na tisoče vprašanj, dvomov in strahov. Ker dojenček veliko večino časa spi, jé in kaka, je tudi večina vprašanj povezana s tem. Ali dovolj jé? Kaj naj naredim, ko ima krče? Je zelen kakec normalen? Zakaj danes noče spati? Ga zvija? Zakaj pa danes toliko spi? Je dehidriran? Ah ja… ženske in še novopečene mame! Prava zmeda v glavi. 🙂 Tudi jaz sem se počutila podobno…

Ko je bila Neža stara 1 mesec, sem pri njej opazila znake refluksa. Veliko mleka je izbruhala, v ležečem položaju je jokala, ponoči je kašljala in grgrala, začela je zavračati mleko in se nehala rediti. Grozno me je skrbelo. Kot zdravnica sem seveda naštudirala vse v zvezi z refluksom in doma smo takoj začeli izvajati protirefluksne ukrepe: dosledno podiranje kupčkov, večkratni manjši obroki, vsaj pol ure po dojenju v pokončnem položaju (to je bil cca. 10-krat na dan kar podvig!), spanje z dvignjenim vzglavjem. Začeli smo ji dajati tudi probiotične kapljice BioGaia Protectis, ki imajo dokazan učinek pri zmanjšanju polivanja dojenčkov. Izbrala sem kapljice z vitaminom D, ker pokrijejo potrebni dnevni vnos vitamina D pri otrocih in jih, mimogrede, dajem še danes zaradi po raziskavah dokazane zmanjšane možnosti za nastanek osteoporoze kasneje v življenju.

Vse težave z začetnim hranjenjem in prebavo smo nekako prebrodili. Neža je ob uvajanju goste hrane vedno manj polivala, danes z apetitom jé popolnoma vso hrano, nima alergij, res pa je, da ima vitko manekensko postavo. 🙂

Ko sem že mislila, da je obdobje prilagajanja otroka na zunanji svet minilo, se je v bistvu šele začelo. Čas okužb namreč. Neža je v svojem prvem letu imela le nekaj manjših prehladov in nikoli ni bila zares bolna. Tako me je kar pošteno zadelo, ko je kmalu po svojem 1. rojstnem dnevu (na nesrečo ravno za božične praznike) nekje staknila črevesno virozo. Bilo je eno samo driskanje in bruhanje, da nisem več vedela, od kod naj jemljem rezervne posteljnine in oblačila. Podali smo se v boj proti virusom z vsemi možnimi sredstvi. Banane, borovničev čaj, rehidracijske raztopine, ki smo jih na silo dajali po brizgi v usta, ker Neža nič ni hotela piti, Hidrasec prašek in seveda BioGaia probiotične kapljice, ki ob črevesnih okužbah vzpostavijo ravnovesje črevesne flore in spodbujajo imunski sistem. Presenečena sem bila nad sabo, koliko ogabnih stvari lahko prenesem kot mama. Ko je Neža bruhala po meni, mi niti slučajno ni bilo slabo. No, o tem, kakšni pa so občutki, ko še pol ure zatem brišeš in umivaš smrdljivo packarijo, pa rajši ne bom. 🙂

Šele takrat sem se prvič dejansko zavedala, kakšno srečo imam, da je moja hčerka zdrav in vesel otrok. In koliko skrbi mi je prihranjenih. In koliko neprespanih noči. In tekanja okrog zdravnikov in po bolnicah. Zdravje je res največje bogastvo!

Preberi še

Otroci prijatelji

Želim si, da bi bili moji otroci najboljši prijatelji

piše: mamica Ana

A obstaja kdo, ki si tega ne želi? Obstaja kdo, ki ne želi svojemu otroku v življenju priskrbeti dobrega življenjskega prijatelja ob sebi? In kako enostavno je to, če je tvoj najboljši prijatelj prav brat ali sestra. On te zagotovo najbolj razume, ve od kod prihajaš, kakšno otroštvo si imel, kaj vse si že preživel, skupaj imata ogromno lepih pa tudi manj lepih spominov, skupaj se borita že od malih nog, ko sta imela še skupne sovražnike – starše :). Neštetokrat sta že prebrodila prijateljstva in ne-prijateljstva, drug drugega pa sta marsičesa naučila.

Pogosto je prav to tudi razlog, da se starši odločijo za drugega otroka – da bo moj otrok imel sorojenca, ki bo (lahko) njegov najboljši prijatelj. Kakšno moč pa imamo v resnici starši pri tem (razen, da jima z rojstvom obeh to možnost ponudimo)? Je res to v toliki meri odvisno od nas in naše vzgoje? Kakšen je “recept”?

Sorojenci so med seboj navadno zelo različni. Od dojenčka naprej, lahko starši odkrivamo številne razlike, nasprotja med njimi.

Prihajam iz družine s šestimi otroki. Skupaj smo preživljali lepo otroštvo, veliko smo bili skupaj, a vsak od nas je v različnih obdobjih imel različne “najboljše prijatelje”. Danes imamo prijetne odnose, smo pa zelo različni in ne morem reči, da smo najboljši prijatelji. Torej, tudi velika družina ni zagotovilo za tesna prijateljstva.

Poznam pa tudi starša, ki sta se s svojo vzgojo zelo trudila, da bi se otroka med seboj zares dobro razumela. Veliko reči sta otroka počela skupaj, obiskovala skupne krožke, pa kljub temu sta danes (menim da zaradi njune različnosti), bolj znanca kot prijatelja.

Torej ni nič v naših rokah? Je sploh pošteno od otrok pričakovati, da se bodo super ujeli, si vse zaupali in bili cimri v študentskih letih (zares malo je takih!)? Ali lahko samo pustimo času čas in nemočni opazujemo kako odraščajo, vsak po svoji poti, vsak s svojimi bližnjimi, ali pa mogoče skupaj ali (najverjetneje) nekaj vmes?

No, nekaj besede, pa mislim, da le imamo. 🙂 Kar želim dati svojima hčerkama in menim, da jima bo na njuni skupni poti koristilo, je dvoje:

Želim odkrivati talente, zanimanja, ideje, želje vsake posebej in jima dajati okolje, v katerem bosta lahko vse to raziskovali in razvijali. Želim, da vesta, da ju poznam in imam rada vsako tako kot je. Želim, da nobena ne bi imela občutka, da je kateremu od naju manj ali bolj ljuba.

Želim ju naučiti reševati spore, najprej med njima. Ne želim biti večni policaj. Želim, da bi znali spoštovati druga drugo in da bi druga drugi privoščili najboljše.

Upam, da jima bom s tem pomagala premagovati njune razlike in tekmovanja. 🙂

Preberi še

Majhna kuhinja

Dragih najinih 30 kvadratov

Piše: mamica Petra

Danes še zadnjič sedim med štirimi stenami najinega prvega skupnega stanovanja, pijem kavo in jokam. Ne zato, ker bi mi bilo težko narediti nov korak v življenju, ampak zato, ker mi bodo te stene in prostor ostali v najlepšem možnem spominu.

Še predobro se spominjam, kako sva te našla. Pred tabo sva, takrat še zaročena, iskala topel domek za najin prvi skupni začetek. Pred tabo sva naletela na sama neprimerna stanovanja: bodisi brez interneta, s težavami z vlago, s težavno lastnico, ki ni govorila, ali takšno s 50 let starimi okni in posledično brezplačno klimo pozimi. Tebe je našel Kristjan sam, zgolj 15 minut po objavljenem oglasu, je poklical in bil drugi v vrsti za ogled. Jaz sem bila takrat bolna in jezna, da te ne morem videti tudi sama. Kristjanu si bilo všeč in ustrezal si prav vsem najinim zahtevam. Morala sem zaupati Kristjanu, ki vedno zelo dobro premisli in preuči zadevo, preden se zanjo odloči. Tudi najemodajalec je bil navdušen nad Kristjanovo resnostjo in vprašanji, tako da je bila pogodba podpisana nekaj dni po ogledu.

Takoj po poroki sva se vselila. Takoj si postalo dom. Tvojih 30 kvadratov je bilo prostornih in udobnih za dva. Skupaj sva urejala, se usklajevala, dokupovala omare in predalnike. Ne bom pozabila nešteto ogledanih filmov na najinem projektorju in edini beli steni v stanovanju, saj so bile vse ostale napolnjene s slikami in spomini. Praznovanj in rojstnih dni se je udeležilo do 20 ljudi in še danes ne vem kje točno vse so sedeli ali stali.

Po dveh črticah na testu nosečnosti je med tvoje stene prispela še ena omara, nato še posteljica, sušilni stroj, previjalna miza, blazina za igranje in čez 9 mesecev še malo bitje. Bilo si nekoliko manj prostorno, pa vendar popolno. Da sva lahko gledala film, sva včasih posteljico odpeljala kar v kuhinjo, da je najin dojenček lahko v miru spal. Čez čas je tudi v kuhinji zmanjkalo prostora, saj ga je zavzel ogromen stolček za hranjenje. Poletja smo sicer raje preživeli kje drugje kot v tvojem vročem objemu, ker tretje nadstropje in popoldansko sonce nista ravno najboljša kombinacija. Pozimi pa je bilo tudi brez kurjave vedno “prijetnih” 25 stopinj.

Ko smo ravno odstranili vse ovire za radovednega kobacalčka, se je najavilo novo bitje. Novih omar nisva mogla dokupovati, ker ni bilo prostora. Kupila sva le posteljico za Julijo in tako zapolnila še zadnji košček tal. Prvi dan, ko sva prišla iz porodnišnice, sva ugotovila, da v kuhinji oz. jedilnici potrebujeva mesto, kamor lahko odloživa dojenčka, da lahko Julija zaspi. Pozorno veliko sestrico namreč med uspavanjem prebudi prav vsak gib malega dojenčka. Tako je kavč, s katerega sva gledala filme, poromal v kuhinjo, knjižna omara pa v spalnico. Ugotovila sva, da bo 7,5 kvadratov na osebo premalo. Sedaj se selimo v zgornje nadstropje hiše Kristjanovih starih staršev. Odpira se nova zgodba in veš, pogrešala te bom, čeprav je bila hoja po stopnicah v tretje nadstropje z dvema deklicama v naročju zadnje tedne res naporna.

Najin hodnik, sušilnica, jedilnica in kuhinja

Najina spalnica, igralnica, otroška soba, dnevna soba in knjižnica

Preberi še

Študentje na volitve

Študentke, mame, pojdimo na volitve!

Piše: študentska mamica Tina

Državnozborske volitve 2018 se bližajo s svetlobno hitrostjo. Ampak bližje kot je datum, večji je moj cmok v grlu …

V čem je sploh problem? Sama sem bila vzgajana v duhu, da so volitve naša pravica in hkrati NAŠA dolžnost. Spomnim se, kako sem s ponosom prvič šla na volitve. In čeprav volim šele nekaj let, sem šla že velikokrat – ker zadnje čase kar naprej nekaj volimo. 🙂 In vsakič znova, z vsakim predsednikom, referendumom itd. se mi zdi vse skupaj bolj butasto, absurdno in zmedeno. Meni se je naša domovina pomembna, imam jo rada, rada živim v njej. Morda zato ker sem mlada ali pa sem pač preprosto taka, ampak želim si pozitivne energije, želim si sprememb, želim si boljšo prihodnost za vse.

Za razliko od večine mladih, ki jih poznam, se pred volitvijo pozanimam, kaj prebrem, s kom predebatiram in se nato odločim. Vendar … Današnje stanje (vlada) mi ni všeč. In ne želim biti tisti nekdo, ki samo nekaj nerga in komentira, ko pa ima možnost, da sam prispeva, se pa skrije. Vendar danes resnično več ne vem, kdo je res lahko sprememba, kdo je alternativa? Ker me vedno znova razočarajo različne stranke/politike iz obeh polov. Že z oblikovanjem kandidatnih list se dogajajo take komedije, da res več ne vem, ali smo v cirkusu ali v državi. Res si želim poiskati kakšne relavantne informacije, poslušati argumente in rešitve, ki jih predlagajo različne stranke, vendar sem nad mediji vedno znova razočarana (o soočenjih sploh ne bom zgubljala besed). Izgubljena v morju strank in političnih (praznih) obljub sem se tokrat tako vedno bolj nagibala k odločitvi, da volitve izpustim. Ker nima smisla. Ker so vsi isti. Ker naj bo rajši kdo drug odgovoren za to »sranje«.

Vendar… moja vest mi ne da miru. Še vedno menim, da demokracija (lahko) deluje, da smo konec koncev vsi volivci kolektivno odgovorni za državo. In mogoče (naivno) verjamem, da vsak glas šteje. Verjamem, da če bi pa res vsi šli na volitve, bi bila situacija v naši državi drugačne. Kaj pravite? Poskusimo. Pojdimo na volitve, oddajmo svoj glas. Ne idealni stranki (ker ta ne obstaja), ampak tisti, ki nas je najbolj prepričala. Pokažimo, da nam je mar in morda, morda bomo naslednje štiri leta živeli v lepši državi.

Preberi še

Bravo mama

Svaka čast, mama

piše: mamica Ana

Klemen se spet uči s polno paro, jaz pa si vsako jutro splaniram popoldan s puncama in ga zapolnim do večera. Ker vem, da bomo cel dan same, želim akcijo. Da se bo dogajalo. Čeprav ob planiranju po tiho vem, da bomo spet prišle pozno domov, vse tri lačne in utrujene in bom pol ure brezglavo tekala gor in dol po stanovanju, pripravljala večerjo, medtem v rokah dojila Evo, Klaro pa prepričevala naj si umije roke in pospravi čevlje, medtem ko bo ona želela le, da ji preberem knjigo. Ko bomo vse tri site si bom oddahnila in se bomo zmartrane (predvsem jaz) odpravile v posteljo. Vseeno si želim akcije. Da bom ob izzivih in dogodivščinah pozabila, da je spet tu ta smotan del leta, ko je Klemen zelo malo z nami. Zato se vsako popoldne nekam odpravimo, po navadi Klara s poganjalčkom, jaz pa z Evo v nosilki in krožimo po Mariborskih igralih. Nekje na poti pomalicamo in se ob mraku vrnemo domov. Ko razmišljam, kam bi se danes odpravile, se vedno vprašam, če bo Klara zmogla tako dolgo pot s poganjalčkom, če bo jabolko v torbi zadostovalo za njeno lakoto, ali vzamem raje dve. Pozabim pa se vprašati, če bom jaz zmogla imet 4 ure Evo v nosilki, če bo eno jabolko dovolj tudi za moj želodec. Vedno sem bila zahtevna do sebe, vedno sem na tak način dosegala cilje, si dokazovala česa vsega zmorem in zdaj ko sem mama, je izzivov za dokazovanje sami sebi vedno dovolj. A včeraj sem se ob sicer spodbudnih besedah neznane mamice na igralih precej zamislila.

S puncama smo včeraj šle do mestnega parka. Klara s poganjalčkom, jaz z Evo v nosilki. Klara je na poganjalčku še precej živahna in si izleta skozi mesto z Evo v vozičku ne morem privoščiti, z Evo v nosilki pa sem mnogo bolj agilna. Do parka imamo 30 min peš (če grem sama). Za vse tri kar velik podvig. Plan je bil, da se na igralih igramo, potem pa gremo v mestu še k maši (15 min moje hoje) in domov. Prišle smo do parka, pojedli sva vsaka svoje jabolko, paketek piškotov sem prihranila za malico pred mašo. In dinamika na igralih se je začela. Klara bi se gugala (seveda, da jo jaz poganjam), Eva pa vedno bolj lačna. Usedem se na klop in dojim Evo, vmes Klara pade, grem k njej, z Evo (jezno, ker sem jo tako nasilno “odklopila”) v rokah, popiham roke Klari in se spet usedem in dojim. Vidim, da Klara meče kamenčke na pot, česar ji ne dovolim, zato grem do nje, se zmeniva in se spet usedem, dojim. Zgodi se še nekaj podobnih situacij, medtem pa kar čutim, kako se pogledi mamic lepijo name. Pogosto jih občutim, ko sem sama z obema. S trmasto dvoletnico in dojenčkom. To so tisti opogumljajoči pogledi, ki me sicer spomnijo, da Klemena ni z nami, a mi dajo moč, me opomnijo, da zmorem. Ko smo zapuščale igrala in se je Klara usedla na poganjalčka, je mimoidoča mamica ubesedila vse pretekle poglede: “Svaka čast, mama!” V tistem trenutku sem seveda zacvetela od sreče, verjetno malo zardela in nisem vedela, kaj bi odgovorila. Nato pa sem pomislila: “Ti sploh ne veš, da me že zdaj boli hrbet od nošenja, pa ne veš kakšna pot je za nami in ne veš, da gremo še k maši (ki so s Klaro vse prej kot mirno sedenje v klopi) in šele nato nas čaka dolga pot domov. Lačna sem že sedaj, najraje bi piškote kar jaz pojedla.” Ampak očitno so bili že prizori na igralih dovolj, za “svaka čast”. Žal tega komplimenta nisem zmogla videti na način, kot je bil izrečen. Začutila sem, da od sebe preveč zahtevam in posledično tudi od mojih hčerk, da si nalagam več kot zmorem. Ker zmorem v resnici toliko, kolikor zmorem nasmejana, sproščena. Ostalo je preveč, oziroma nepotrebno.

Včasih mi je težko sprejeti, da ne zmorem vsega sama in poraženo se počutim, ko me navadna trma spravi iz tira, čeprav se zavedam, da je to zaradi moje preutrujenosti. A takrat se spomnim na samohranilke in jim zapojem eno hvalnico. Svaka vam čast, mame! Svaka vam čast prav vsem, ki se trudite za svoje otroke in ob tem ne pozabljate na sebe in s tem na vse, ki z vami živijo, to je svaka čast! 🙂

Preberi še

jozespela

Špela: Dva tedna po carskem rezu sem šla na sprejemce

Tokrat vam predstavljamo simpatično in energično mamico Špelo. Ima triindvajset let ter obiskuje peti letnik socialne pedagogike na PeF v Ljubljani.

Si študentska mamica, kdaj si dobila sina?

Mojemu sinu je ime Nace, rodil se je med četrtim in petim letnikom. 🙂 Julija sem diplomirala, oktobra sem začela zadnji letnik magisterija, Nace se je pa rodil zgodaj septembra. Bil je majhno presenečenje, ampak sva ga bila z možem zelo vesela!

Si poročena, kako bi opisala svojega moža?

Imam moža, ki ima odličen smisel za humor, je zelo praktičen tip in brihtne glave. Prav zaradi tega je moj mož in ne od katere druge. 🙂 Zelo rad ima najinega Naceta, s katerim mi že zdaj kakšno lumparijo zanalašč zagodeta. Je super mož in oče. Ja, tudi kregava se – oba imava močan temperament, tako da res nikoli ni dolgčas.

 Kako usklajuješ študij, materinstvo in družabno življenje?

Glede na to, da se je Nace rodil septembra, faks pa se začne oktobra je bilo (je še) kar pestro. Najtežje je bilo, ko sem 14 dni po porodu imela sprejemni izpit za magisterij, ker nas je bilo preveč vpisanih. Najbolj zanimivo je to, da me ni skrbelo, kako mi bo šlo na izpitu, ampak kako bom prišla po stopnicah iz stanovanja. 🙂 Imela sem namreč carski rez, po katerem sem komaj iz postelje vstala zaradi bolečin, živeli pa smo v bloku brez dvigala. Tako je moj sinko star komaj 14dni že bil na faksu. Prvi semester sem tako na vaje in seminarje hodila kar z njim – vmes sem ga podojila in potem je spal. Velikokrat ga je vmes tudi pazil moj mož, saj smo imeli večino predavanj v popoldanskem času.

Pri usklajevanju mojega socialnega življenja nimam problemov, saj sem tak tip ženske da ne kompliciram in grem z otrokom praktično povsod. Z Nacetom sva čez dan veliko okoli, ga dam v nosilko in greva. 🙂

Kaj počneš v prostem času?

Težko je definirat kaj je prosti čas, ko imaš dojenčka. Veliko berem, hodim na sprehode in gledam serije. 😉 Enkrat na mesec greva s prijateljico Nežo na nohtke z najinima sinovoma – to je najino razvajanje in si ga z veseljem privoščiva. Tudi z možem imava čas za zase, ob večerih, ko gre sinko spat.

Kako nate gledajo sošolci, profesorji, okolica?

To bi bilo verjetno treba njih vprašat, me pa vsi spodbujajo in pomagajo pri obveznostih.

Prihajaš iz velike družine. Tvoj sin Nace ima manj kot leto starejšo teto, to se ne zgodi velikokrat. 

To je tako srečno naključje, ja. Prav lepo je, drug drugega sta vedno vesela in imata zagotovljeno družbo. Glede nasvetov pa je tako-vedno kličem mamo, ampak mislim da bi jo tudi če ne bi imela toliko mlajše sestrice. Mame so pač mame. 🙂

Si tudi ti mama študentka in bi rada svojo zgodbo delila z nami? Piši nam na: info@studentskamama.si

all inclusive

Priporočamo: brezplačni all inclusive hotel

Piše: mamica Petra

Letošnje prvomajske počitnice smo preživeli tako, kot preživimo večino počitnic. Nekaj dni pri mojih starših v Novem mestu, nekaj pa pri Kristjanovih v Bohinju.

Sama se obiskov pri obeh družinah izredno veselim, čeprav je nenehno pakiranje, zlaganje v avto, iz avta in iskanje stvari po potovalkah za naju velikokrat stresno. Kljub temu, da sva to storila že neštetokrat.

Meni so obiski pri starih starših res všeč. Kar naenkrat ne rabiva s Kristjanom sama pripravljati vseh obrokov, pomivati posode in paziti na obe deklici. Glede na to, da sta obe najini primarni družini tako številčni, se je v tem tednu velikokrat zgodilo, da je na primer kosilo pripravil moj oči, posodo sta pospravili sestri, mami je v naročju zibala Rebeko, bratec pa se je igral z Julijo. In jaz sem brez dela sedela na kavču in začudeno opazovala situacijo.

V resnici mi v našem mariborskem domu prav nič hudega. Če mi ne uspe skuhati kosila, ga naročim na študentske bone, ali pa pripravim tisto, kar imam zamrznjeno v skrinji. Tudi Julija se doma sama zaigra in je ne rabim animirati, ko dojim Rebeko. Pa vendar je v našem malem domu to težje kot v dnevnih sobah najinih staršev, ki so večje od celotnega najinega stanovanja. Tokrat sem domov prišla celo z opranimi potovalkami oblačil. To je olajšalo naše življenje v Mariboru, ker so temparature v stanovanju že sedaj okoli 26 stopinj, pralni in sušilni stroj pa jih dodata še nekaj zraven.

Upam, da imate tudi vi možnost takšnega brezplačnega all inclusive hotela z dodatno ponudbo varstva otrok in pranja perila. In končno sem našla eno pozitivno lastnost tega, da smo od obeh družin tako oddaljeni.

avto1

Vintage vožnja

Piše: mamica Petra

V petek smo odšli na prvo daljšo pot odkar smo štirje. Avto smo napolnili do zadnjega kotička, saj smo šli na pot za cela 2 dneva (upam, da v tem stavku čutite sarkazem). Meni namreč uspe čisto enako napolniti avto, če gremo na pot za 2 ali pa 10 dni.

Ob dveh popoldne smo zapustili vroči Maribor. Vključili smo klimo in ker je v avtu kazalo, da je zunaj 27 stopinj, smo potrpežljivo čakali, da se avto ohladi. A sonce je sijalo v notranjost avtomobila, nam pa je bilo iz minute v minuto bolj vroče. Z novorojenko v avtu nisva upala voziti s široko odprtimi okni, zato smo uro dolgo pot preživeli v pitju vode in izločanju le-te skozi vse pore, kar jih premorejo naša telesa. K sreči se je nekje na pol poti avto le začel nekoliko ohlajati, da je pot minila malce bolj znosno.

Sem pa se na našem prvem izletu počutila kot v starih časih, ko na sovoznikovem sedežu malega cliota nisem sedela jaz, ampak moja mami. Nabasan avto, gužva na cesti, vroč avtomobil brez klime in dva prešvicana otroka na zadnjih sedežih. Prava vintage vožnja. Takrat smo preživeli, pa tudi tokrat smo.

Ampak kljub temu, da je bilo lepo obuditi spomine na otroštvo brez klime, sem srečna, da nam klima spet dela (o stroških popravila pa bom raje tiho).

Preberi še

Reklame na blogu

Ti gredo na živce naše reklame?

Ti gredo na živce naše reklame? Tisti najini zapisi, ki se ne zdijo tako zelo pristni, sploh ko ugotoviš, da smo zanj verjetno dobile kakšen evro? Vem, da ti gredo in nisi edini/edina!

Že itak te povsod bombardirajo z reklamami, televizije prav zaradi teh ne gledaš več, še Facebook postaja dolgočasen zaradi njih! Misliš si: “Pa ne še tu, na tako prisrčnem študentsko-mamastem blogu.”

Globoko vdihni in stopi korak nazaj, poglej na situacijo še z druge strani.

Najprej se spomni, da smo študentski družini, kjer noben od staršev še ni zaposlen, torej poleg štipendije, otroškega dodatka in “porodniške” nimamo rednih dohodkov. Trudimo pa se samostojno preživljati s študentskim delom. Ker sva trenutno obe mami na “porodniški”, denar služita predvsem očeta, ki pa še študirata. Zato sva zelo veseli, če lahko kaj denarja tudi midve doprineseva v družinski proračun.

Sedaj pa ti predstaviva še hiter pogled v virtualni nabiralnik Študentske mame. Dnevno prejemava ponudbe za sodelovanje. Za plačilo ali za kompenzacijo. Take, nad katerimi skačemo od veselja (kot na primer, če bi nam ponudili ta Philipsov sesalnik, ki ga vsi blogerji tako mikavno oglašujejo, pri nas pa smo ugotovili, da sesalec že močno pogrešamo) in take, na katere od nezanimanja še odgovoriti pozabiva. Dobimo ponudbe, ki se skladajo z našim načinom življenja in take, ki se ne ujemajo z najinim načinom življenja in bi najini prijatelji mislili, da naju ne poznajo več (na primer ličila, kremice, vitaminčki, kašice, drage igrače …). Take od velikih podjetij in tiste, ko nam pišejo znanci, prijatelji, ki bi si radi pridobili malo prepoznavnosti. Slovenske in tuje izdelke. Skratka, če rečeva, da 90% ponudb zavrneva, vam nič ne laževa.

Poleg tega imava z blogom tudi stroške, kot na primer gostovanje in vzdrževanje bloga, vožnja na sestanke in dogodke.

Zares radi piševa blog in najraje piševa tiste najbolj pristne objave in veva, da ste takih tudi vi najbolj veseli. Ampak ne zamerite nama tu pa tam kakšne objave v sodelovanju s kakšnim podjetjem. Imejte v mislih, da se trudiva predstavljati izdelke, ki so nama zares všeč in za katere predvidevava, da bi tudi vas utegnili zanimati. In vedite, da smo in bomo o vseh pisale iskreno.

Vedno, prav vedno pa sva veseli vaših komentarjev, predlogov, kritik pa tudi jamranja, češ, zakaj se prodajava za nekaj evrov. Hvala pa tudi za vsako pohvalo in sporočilo, da nas sicer zelo radi berete. To naju najbolj razveseli.

Preberi še

Šopek rož za obletnico

Zgodba o šopku rož

Članek je napisala Petra, pred petimi leti

Čisto navaden dan. Se zbudim, s svetlobno hitrostjo navlečem nase včeraj pripravljene stvari, vmes pojem Špelin sendvič, umijem zobe in se nasmejem. Zunaj sije sonce, danes grem prvič letos s kolesom na faks!
Kristjanu napišem jutranji mesič, saj pridno dokončuje seminarsko nalogo, ki jo ima čez dve uri in odhitim po kolo. Seveda nima nič (zraka) v gumah, zato ga odvlečem do serviserja, ki ga seveda, kot vedno, zastonj porihta.
Nato pa prav zares oddrvim na faks. Tam ravno poteka otvoritev JobFaira, zato se poskušam čimbolj izogniti bliskavicam in malce poklepetam s Sergejem.
Potem pa se odpravim v predavalnico, kjer me že čakajo nasmejani sošolci. Malce še klepetamo, potem pa v razred pride predavatelj.
Tudi ta je dobre volje, ko pozdravi in vpraša kako je šel kolokvij vpraša: “A je tu kakšna Mihalič?” Dvignem roko. Po glavi mi frčijo misli: “Ojoj, tako slabo sem pisala kolokvij, da me bo kar ven vrgel. Mogoče sem pa kaj uničila, ne da bi vedela, ali pa sem ponesreči vdrla v kako zasebno stran od fakultete..” Vse to v treh sekundah, ko je moja roka švignila v zrak.
In potem začne: “Veste, za vas je tista rdeča preproga zunaj…”
Ugotovim, da se dela norca iz mene, zato poskušam dojeti kaj se dogaja, pogledam Ožbolta, Petra, onadva skomigneta z rameni in me vprašujoče gledata. No, z njima si ne bom mogla pomagati.
Potem začnem spet poslušati predavatelja, ki mi poskuša dopovedati da me nekaj čaka pri vratarju.
Vprašam: “A to moram zdej k vratarju, al grem lahko po uri?” Nisem namreč želela, da bi zamudila predavanja, če sem že zgodaj vstala. 🙂
Namuzne se in dojamem, da res moram vratarju.
Prestrašena skočim s svojega stola in zapustim smejočo predavalnico.
Vratarka klepeta s prijateljico, ko dobim njuno pozornost jima povem, kdo sem. Začneta se smejati in vratarka skoči za neko mizo. Ugotavljam, da me ne čaka nič slabega in si oddahnem.
Nato vratarica prinese izza mize ogromen šopek. Sploh ne dojamem in rečem: “Opa, tole bo pa pomota, tole pa ni zame, od koga bi pa bilo?” Obe se krohotata in rečeta, da je zagotovo zame.
Potem pa ugotovim za kaj se gre. S Kristjanom imava obletnico! Oblijejo me solze sreče, ampak ko ugotovim, da bom morala nazaj v predavalnico potlačim čustva za zvečer. Najprej hočem šopek skriti za hrbet, ampak ugotovim, da bom vsaj nasmejala sošolce s prejetim darilcem.
Vstopim in predavatelj se namuzne: “No, pa je bilo nekaj tam.” Nasmejem se in hitro skočim nazaj na svoj stol kjer poskušam ostati čimbolj nevidna do konca dne.

Seveda prigod s šopkom še ni konec za ta dan, ampak naj ostanejo nezapisane, saj bi bil ta zapis še trikrat daljši.