Kategorija: Mama

Zdravstveno zavarovanje poročenih študentov

Zdravstveno zavarovanje študentskih družin

2 komentarja

V sodelovanju s Študentsko svetovalnico objavljamo članek, ki je predvsem namenjen študentom, ki so poročeni ali tistimi, ki živijo v zakonski skupnosti, ki je izenačena z zakonsko zvezo.

Tako nam, kot njim se razlaga Ministrstva za zdravje zdi sporna.

Študentska svetovalnica je na ministrstvo naslovila vprašanje ali lahko študent, ki hkrati izpolnjuje pogoje biti zdravstveno zavarovan kot zakonec po 21. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ)  in kot družinski član po 22. členu ZZVZZ, sam izbere iz katerega naslova bo zdravstveno zavarovan.

21. člen

Zakonec je zavarovan kot družinski član, če ni sam zavarovanec.
Ob pogoju iz prejšnjega odstavka je zavarovan tudi razvezani zakonec, ki mu je s sodno odločbo prisojena preživnina.
Kot zakonec je zavarovana tudi oseba, ki živi z zavarovancem v življenjski skupnosti, ki je po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. 

22. člen

Otrok, ki ni sam zavarovanec, je zdravstveno zavarovan kot družinski član do dopolnjenega 15. leta starosti oziroma do dopolnjenega 18. leta starosti, po tej starosti pa, če se šola, in sicer do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti.
Otrok, ki postane popolnoma in trajno nezmožen za delo do dopolnjenega 18. leta starosti ali do konca rednega šolanja, je zavarovan kot družinski član, dokler traja takšna nezmožnost, če ga zavarovanec preživlja oziroma če ni zavarovanec iz 16. točke prvega odstavka 15. člena tega zakona.

Ministrstvo je na tem mestu odgovorilo, da oseba, ki se šola in je mlajša od 26 let, s sklenitvijo zakonske zveze preneha izpolnjevati pogoje za zavarovanje kot otrok. Po njihovem mnenju je obveznost zavarovanja otroka, ki je dopolnil 18 let in je mlajši od 26 let, vezana na dejstvo, da se tak otrok šola in da obstaja obveznost staršev, da ga preživljajo, ki izhaja iz Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). S takšno ureditvijo naj bi se razbremenjevalo starše, da bi zanj morali plačevati prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje. S sklenitvijo zakonske zveze pa obveznost preživljanja starša preneha. V kolikor zakonec nima sredstev za preživljanje, pa brez svoje krivde ni zaposlen, ima pravico, da ga drugi zakonec preživlja, kolikor je to v njegovi moči. Če zakonca nimata dovolj sredstev za preživljanje, lahko oseba zaprosi za priznanje pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje pri pristojnem centru za socialno delo. 

Po našem mnenju zdravstveno zavarovanje zakonca na podlagi 21. člena ZZVZZ ali otroka kot družinskega člana iz 22. člena ZZVZZ ni v ničemer povezano z obveznostjo staršev ali zakonca s preživninsko obveznostjo, ki izhaja iz ZZZDR. Slučajno res oba zakona določata enako starostno dobo, ki je vezana na to, do kdaj je oseba lahko zavarovana kot družinski član in do kdaj obstaja preživninska obveznost staršev do otrok. Vendar pa zakona med seboj nista neposredno medsebojno povezana in se tudi ne sklicujeta en na drugega. 

Po drugi strani pa je potrebno, v kolikor se glede presojanja iz katerega naslova je lahko zavarovan zakonec, lahko sklicujemo tudi na ZZZDR,  brati določbe, iz katerega izhaja preživninska obveznost, v celoti! ZZZDR v 123. členu ureja dolžnost preživljanja in pravi:

123. člen

(1) Starši so dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj.
(2) Če se otrok redno šola, pa tudi če se redno šola vpisan na izredni študij, so ga starši dolžni preživljati tudi po polnoletnosti, vendar največ do dopolnjenega šestindvajsetega leta starosti.
(3) Otroka iz prejšnjih odstavkov, ki je sklenil zakonsko zvezo ali živi v zunajzakonski skupnosti, so starši dolžni preživljati le, če ga ne more preživljati zakonec ali zunajzakonski partner.

Zakon tako določa, da so starši dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj. V primeru, da otrok sklene zakonsko zvezo ali živi v zunajzakonski skupnosti, dolžnost preživljanja preneha, razen v primeru, če ga ne more preživljati zakonec ali zunajzakonski partner. 

 

Skladno z določili ZZZDR in v primeru sklicevanja nanj, bi bila po našem mnenju pravilnejša razlaga ta, da se zakonec zavaruje kot družinski član, preko svojega partnerja. V kolikor pa zakonca nimata zadostnih sredstev oz. zavarovanje preko parterja ni mogoče, pa bi morali dopsutit, da se zakonec zavaruje preko svojih staršev, saj dolžnost preživljanja otroka s strani staršev ne preneha, v primeru če ga zakonec ali zunajzakonski partner ne more preživljati. 

Generacije

Od praprababice smo podedovali bogastvo

1 Comment

Piše: noseča mamica Petra

Ob njeni postelji so se zbrali vsi njeni potomci z družinami. Težko je dihala, pa vendar se je razveselila čisto vsakega, ki je vstopil v sobo. Eni so sedeli ob njej, drugi na kavču. Prišla je tudi naša družinica. Dvomesečna Julija je z bistrimi očmi gledala svojo praprababico. Ona jo je blagoslovila in s tem naredila največ, kar ji je v tistem trenutku lahko dala. Potem je večkrat ponovila, naj paziva nanjo. Ob njeni postelji je bilo tako zbranih pet generacij. Njeni še živi otroci, vnuki, pravnuki in prapravnukinja. Čeprav smo vsi čutili, da se bo kmalu poslovila, nas je ob njeni postelji napolnil mir.

In tisto, kar sem si takrat zaželela je bilo, da bi bila tudi jaz sposobna vzgojiti tako lepo družino, ki se bo med seboj imela rada in se spoštovala. In da bom morda tudi jaz nekoč lahko videla otroke svojih otrok in v miru zaspala, ko bom vedela, da je med njimi Ljubezen.

Preberi še

Nosečnica in sončni zahod

Iskrenost šteje, četudi te drago stane

Leave a comment

Če bi šlo vse po mojih načrtih, bi bil to poslovilni članek.

Ampak ni.

Z vami bi rada delila to, da mi je bilo lepo biti Študentska mama in da zaključujem to etapo v svojem življenju.

Pa je ne.

Da sem napisala to objavo, sem potrebovala en mesec. V bistvu je sprva nisem želela deliti z vami, ker je precej osebna. Ampak jo bom, da veste, zakaj še vedno pišem.

En mesec nazaj sem mislila, da se bom redno zaposlila. Potem se je situacija malce zasukala. Razgovor je potekal v redu, dokler nisem povedala, da sem noseča. Ja, jaz sem iskren človek in četudi mi na razgovoru tega ne bi bilo treba povedati, se mi je zdelo pošteno do zaposlovalca, da ga obvestim tudi o tem. Nosečnice pač nismo material za zaposlovanje. Seveda me je zadeva potrla in nekaj dni sem bila v solzah, resnično sem bila žalostna in razočarana. Potem so me v podjetju, v katerem sem delala že pred “študentsko porodniško”, zaposlili kot študentko.

Ko sem dobro premislila, sem ugotovila, da je to zame najboljše. Če bi se zaposlila, verjetno ne bi več pisala bloga, ne bi morala legalno delati različnih stvari, ki jih zdaj preko študentske napotnice lahko opravljam poleg 8-urne službe, in ki jih bom delala kasneje v času prihajajoče porodniške. Pa da ne bo kdo mislil, da hudo izkoriščam sistem in dobivam bajne vsote denarja od države. Ne prejemam več državne štipendije in drugih dodatkov, saj sem rodila v aboslventskem letu. Posledično bo na našem računu veliko manj financ, še posebej, ko bom rodila naslednjega otroka in ne bom več (toliko) delala preko študentske napotnice.

Ampak, lahko pa še vedno pišem blog.

V tem res uživam in to me osrečuje. Še bolj pa me osreči vsak vaš všeček in komentar – tisti zapisan in tisti izrečen. Srečna sem, da moje življenje ne gre po planu, ki sem si ga zamislila jaz, ampak mi prinaša izzive, skozi katere se ogromno naučim. 

Preberi še

Otrok in Montessori način življenja

Čeprav finančno ne zmorem, se trudim zate

Leave a comment

piše: Noseča mamica Ana

Pred dnevi sem na blogu Nepopolne mame brala zapis, v katerem je spregovorila o vrtcu Montessori, katerega obiskuje njen dvoletni Luka. Zelo rada odprem vsak link, ki je kaj v povezavi z Montessori pedagogiko in tudi tokrat sem z zanimanjem začela prebirati njene besede. O tem, kako je vesela, da je Luko prepisala iz javnega vrtca v Montessori, kako zadovoljna sta sedaj oba, česa vse se je Luka že naučil, kako jo vsak dan preseneti, ko opazi česa vsega se Luka loti kar sam od sebe. Tisti, ki poznate Montessori pedagogiko veste o čem govorim, tisti, ki pa je ne, preberite si Evin zapis, ki je tako kot vsi ostali – iskren in simpatičen . 🙂
Ko sem prebirala ta zapis, pa sem namesto navdušenja začutila cmok v grlu. Sem velika fanica Montessori pedagogike in Klaro bi z največjim veseljem vpisala v tak vrtec. A žal si tega naša družina finančno ne more privoščiti. Pa da ne bo narobe razumljeno, Klara se ima v javnem vrtcu čisto super, z vzgojiteljicami sem zelo zadovoljna. Ampak vrtec Montessori ponuja nekaj drugega. In takega vrtca ji žal ne morem ponuditi. Ko pa sem prišla do konca zapisa, me je nekaj prešinilo. Vrnila sem pogled par vrstic višje in še enkrat prebrala, kaj vse ta otrok počne, česa ga učijo v vrtcu. Malo sem obstala in si oddahnila. Še vedno sem jaz Klarina največja vzgojiteljica in lahko mi uspe tudi brez Montessori vrtca. Za naštete stvari se sama trudim doma, z domačo vzgojo in nekatere stvari gredo Klari že prav dobro od rok! Ne izdelujem še Montessori igrač in ne šepetam, ko govorim z njo. Trudim pa se jo čim bolje spoznati in prilagoditi, vanjo verjeti in ji pustiti, da marsikaj polije, zamaže, pade, se pobere.
Lahko se pohvalim, da sem v tem svojem relativno kratkem času vzgajanja dobila kar veliko pohval od prijateljic, tistih z in brez otrok, pa celo od mojega tata (ki navadno ne razsipa s pohvalami :)). Da lepo vzgajam, da občudujejo mojo potrpežljivost, da jim je všeč moj “način”. Res je, vzgoja mi predstavlja enega večjih in lepših izzivov v življenju. Je izziv, v katerem se lahko vsak dan izboljšujem, pri katerem lahko vsak dan padem in se poberem z eno izkušnjo več. Vsak dan se nekaj novega naučim. Spoznavam sebe in svojo hčer. Trudim se, da bi bila Klara samostojna, močna, čuteča … po Montesorijsko, ali pač po moje. 🙂

Preberi še

Druga nosečnost

Frizer in obdobje možgančkanja

2 komentarja

piše: Noseča mamica Ana

Prejšnji teden sem bila na zagovoru magistrske naloge svojega brata. Odlično je opravil svoje delo in mi tako predal štafeto. Ta teden sem namreč začela s pisanjem svoje magistrske.
Veliko sem oklevala, bilo me je strah. Naslov sem izbirala, ga spreminjala, obračala eno leto. Sedaj pa je prišel pravi čas za začetek. Prav zares tako čutim. Čeprav je že oktober in se mi tedni do poroda že pospešeno odštevajo, mislim, da je bila priprava na ta začetek potrebna. Sedaj imam čas samo za to. Hvaležna sem, da je Klara vrtec lepo sprejela in imam dopoldneve rezervirane za sedenje, študiranje, pisanje. Čeprav vem, da mi do januarja ne bo uspelo, me trenutno navdušenje žene naprej. Verjetno sem potrebovala nekaj telovadbe za svoje možgančke. In po tem čudovitem poletju, ko sem se naužila družine, morja, sonca, sem pripravljena na nekaj tednov samote, stola, računalnika in knjig.

In ko ženska potrebuje spremembo navznoter, pokaže to tudi navzven. 😛 Zato sem danes zavila k frizerju in se poslovila od kar nekaj razcepljenih konic, pa tudi nekaj bolj zdravih las. Mislim, da tako kratke frizure še nisem imela. A počutim se noro dobro. Novo. Pripravljeno.

Preberi še

Diploma na medicinskem faksu

Juhu, diploma je tu!

1 Comment

piše: Mamica Eva

Ko sem lanskega aprila zvedela, da sem noseča, sem bila tik pred koncem zadnjega letnika medicine. Edina najbolj logična možnost je bila ta, da vzamem absolventa in si tako podaljšam status študenta, štipendijo in vse ostale ugodnosti. Nisem si predstavljala, da bi šla v prvo službo v življenju 2 meseca pred tem, ko rodim prvega otroka v življenju. Zaključek študija sem s tem pač prestavila za eno leto, kar se je kasneje izkazalo za mega potezo. Nosečnost je bila dodatna motivacija, da vse izpite naredim čimprej oziroma pred rokom poroda. Zadnjega (to je bila pediatrija) sem šla delat v osmem mesecu, kjer so mi vsi samo še zaželeli: »Srečno!«? Tako sem si zaslužila prosto leto brez obveznosti, da bom popolnoma na razpolago dojenčku, ki se je takrat v trebuhu že pošteno premetaval.

Po nekajmesečnem premoru od medicinskega dogajanja sem pred dobrim mesecem končno dočakala težko pričakovano diplomo in naziv dr. med. To je bil in je še razlog za praznovanje! Hkrati je ta list papirja tudi znanilec novih obveznosti in niti slučajno se še ne zavedam dobro, kaj vse me čaka. Kar naenkrat bom iz popolnoma nestresnega in mirnega družinskega mehurčka treščila naravnost na urgenco. Prvi mini šok sem doživela že, ko sem se šla na Zdravniško zbornico vpisat v register zdravnikov. Izpolniti sem morala kup obrazcev in izjav npr. o ugovoru vesti, o katerih prej doma med igranjem in kuhanjem kašic niti razmišljala nisem. Še dobro, da je vse skupaj popestrila Neža, ko je v samem preddverju marmorne palače Zdravniške zbornice na glas vriskala in čebljala?

Diplome sem neskončno vesela, ker je cilj dosežen in je to nagrada za ves moj trud. V teh sedmih letih sem se: ogromno učila, ure in ure presedela na predavanjih, napisala x seminarskih, naredila ne-vem-koliko-že stresnih in malo manj stresnih izpitov. Sem pa tudi: začela z Davidom, se trudila za odnos, razčistila odnose s starši, se zaročila, poročila, preselila, rodila, dojila in sem mama čudoviti desetmesečni hčerkici. Seveda, vesela sem diplome, ki je nov mejnik na moji poklicni poti. Še bolj vesela in hvaležna pa sem, da nisem vsega stavila na kariero in imam doma družinico, ki me bo podpirala pri mojem poklicu.

(Malo za šalo, malo za res … Študentska leta so najprimernejši čas za dojenčke, sploh študentska leta medicincev. Prihodnost mladih zdravnikov je namreč zavita v meglo. Zdaj, ko gledam nazaj, bi sama imela najmanj 3?).

Na ta srečni dan. 🙂

Preberi še

Nosečnica na snegu

Bolečina s pomenom

2 komentarja

Piše: noseča mamica Petra

Eno leto nazaj me je bilo strah, nisem vedela, kakšen bo moj porod, koliko časa bo trajal in kako boleč bo. Tega nihče ne more vedeti vnaprej.

Danes se porodne bolečine sploh ne spomnim. Spomnim se le, kateri film sem pogledala, preden mi je odtekla voda, panike, ker je bil Kristjan še na treningu, spomnim se smešnih pripetljajev iz porodnišnice in tega, da sestra ni mogla razumeti, da sem si od vseh prostih sob v Mariborski porodnišnici izbrala najmanjšo. Potem se spomnim nekaj popadkov. Vem da so boleli, vendar se bolečine sploh ne spominjam. Ne morem pozabiti, kako je najin dojenček prvič zajokal in ponosa v očeh mojega moža.

Jaz ne vem kako smo sprogramirane mame. Ampak če me vprašaš danes, eno leto po porodu, ti bom odgovorila, da porod sploh ne boli. Pa vsi vemo, da temu ni tako. Verjetno je to zato, ker je to edina bolečina, ki ima pomen. Vedno ko nas namreč nekaj boli, pomeni, da je z našim telesom nekaj narobe in to navadno ne vodi v izboljšanje stanja. Porod pa je edina bolečina, ki ima smisel. Na koncu se iz te bolečine rodi nekaj, kar si nihče, ki še ni starš ne more predstavljati. Rodi se tvoj otrok in rodiš se ti, mama.

Dan, ko sem postala mama

 

Preberi še

Finance

Selitev: DA ali NE?

Leave a comment

piše: Noseča mamica Ana

Zdaj, ko pričakujete drugega otrok, se boste selili? Je vprašanje, ki ga zadnje čase kar pogosto slišim. Ne, ne bomo se. Ker po nekaj ponudbah, debatah in premislekih lahko rečem, da je naše stanovanjce v študentskem domu trenutno za nas še vedno dovolj veliko in seveda najbolj ugodno.

Ker živimo v predelu Maribora, ki je eden bolj družinam prijazen. Ker imamo pred blokom zelenico in druge površine, kjer avti ne švigajo mimo. Ker imamo uporaben balkon. Ker imamo tako poleti kot pozimi v stanovanju prijetne temperature. Ker nam študentje na recepciji krajšajo čas in se radi preganjajo s Klaro. Ker so tu tudi druge študentske družine, ki imajo otroke podobne starosti. Ker je v študentskem domu večnamenski prostor, ki je večino leta Klemenov študijski prostor. Ker ne rabimo skrbeti za položnice, števce elektrike, plina, vode in ker plačamo samo eno položnico.

Seveda bomo spet morali malo modificirati stanovanje. Naša spalnica bo postala še bolj skladišču podobna in naša dnevna soba še bolj otroška. Spet bomo veselo obiskali Ikeo in reorganizirali omare, še malo se bomo ugnezdili. Spet bom srečna, ker je moj tata mizar, ki izpolni vse naše želje in naše stanovanje spreminja v še bolj popolno. V postelji se bomo od januarja naprej še bolj stiskali, v kopalnico pa vsi več ne bomo mogli. 🙂

Preberi še

Z 11 meseci v vrtec

Z 11 meseci v vrtec?

Leave a comment

Piše: noseča mamica Petra

Nisem želela napisati članka o uvajanju v vrtec, ker o tem pišejo vse mamice in strokovnjaki.

Rada bi samo napisala, da sama nisem jokala, ko sem svojega otroka predala vzgojiteljicam in tudi moj otrok ne kaže kakšnih hudih pretresov ob uvajanju.

Moja hčerka je šla v vrtec z 11 meseci, ker si moram poiskati službo, če želim, da naša družina preživi. Sama namreč ne bom več imela štipendije, Kristjan pa bo hodil na faks. In lahko vam odkrito povem, da so najini popoldnevi, ko pride iz vrtca, še toliko bolj lepi in aktivni, ker se ji lahko v popoldanskih urah in vikendih popolnoma posvetim. Prej sem se ji namreč ob obilici hišnih opravil ter študentskega dela od doma vedno nekako na pol.

Res je, da je Julija že od prej vajena varstva za kakšno uro ali dve, saj sem sama potrebovala čas za delanje vaj in učenje za faks. K lažjemu uvajanju pa zagotovo pomaga tudi to, da so v našem vrtcu odlične vzgojiteljice, ki jim ni težko zaupati svojega največjega zaklada.

Otroci so si različni in na žalost ni vedno tako idealno. Tudi prav nič ni narobe s potočeno solzo, ob odhodu iz vrtca brez otroka. Pa vendar imam jaz v glavi stavek, ki mi ga je nekoč povedala moja mama: “Od poroda naprej se tvoj otrok osamosvaja. Najprej se fizično loči, ko pride iz tebe. Nato mu prerežejo popkovnico, potem pa se z vsakim dnem bolj ločuje od tebe. Ampak vedno zasede čisto enak prostor v tvojem srcu in tudi ti boš vedno v njegovem.”

Preberi še

Kampiranje z dojenčkom

Ne tako idealno taborjenje

Leave a comment

Piše: noseča mamica Petra

Morda se spomnite, da smo junija prvič taborili. Tisto taborjenje je trajalo en dan in bilo je nepozabno lepo in enostavno. Zato smo se odločili, da bomo tudi poleti odšli kampirat na morje.

Naša družinica je odšla na Pelješac. Ker si sami seveda ne bi mogli privoščiti tako dolge poti, smo se še z dvema prijateljema dogovorili za skupne počitnice ter z njihovim kombijem odrinili v prelepo Dalmacijo. Ker družinsko še nikoli nismo kampirali, nam je družina prijatelja Aljaža posodila prav vse pripomočke za kampiranje in moram priznati, da smo izpadli prav frajersko, ker smo s seboj imeli čisto vso kamp opremo. Mednjo spada seveda udoben in velik šotor, kuhinja, baldahin, pribor, velika zložljiva miza, stoli za nas in trip trap stolček za Julijo. Skratka, imeli smo tako dobro opremo, da so nas celo sosedje vprašali, ali smo si sami kupili vse, kar smo imeli s seboj.

Ker smo na morje odšli septembra, smo v zakup vzeli, da tam ne bo tako toplo in ves čas sončno. In tako je tudi bilo. Če bi bila na morju brez otroka, me verjetno to sploh ne bi motilo. Večino dneva bi preživela v šotoru in si ogledala kakšen film. To pa z 10-mesečno in kobacajočo hčerko ni bilo izvedljivo. V šotoru je ob igri zdržala kakšno uro, potem pa ji je šotor postal premajhen. Tako smo dneve preživeli na obali, kjer je Julija najraje jedla kamenčke, ali pred šotorom, kjer je bilo zaradi dežja blatno in ker je bil mraz, je morala biti oblečena. Da ne bo pomote, Julija se je na morju in ves čas na prostem izredno zabavala in zato sva bila srečna tudi midva. Pravijo, da otroci v otroštvu pojedo 9 kg blata. Mislim, da je Julija to vrednost že dosegla, pa ji ni bilo nič hudega. Malce manj srečna sem bila, ko smo prišli domov in sem morala vse blatne hlače očistiti.  Za čiščenje sem porabila 2 čistili za odstranjevanje madežev, pa vendar vem, da je bolj od sterilnih hlač pomembna sreča moje hčerke, ki se je na morju imela odlično.

Tako odlično, da vsakič, ko greva v našem malem stanovanju mimo vhodnih vrat, pokaže na kljuko, v želji, da bi odšli ven.

 

Preberi še