Kategorija: Mama

Rabljena oblačila

Nas je sram dobrote?

Leave a comment

Piše: noseča mamica Ana

Smo študentske mame, študentske družine. Kaj pridevnik “študentsko” pravzaprav pomeni dandanes poleg tega da študiraš? Da preživiš večino svojega časa v družbi svojih prijateljev,  se (zadnji trenutek) učiš v knjižnici, žuraš, imaš veliko časa za najrazličnejše podvige in bolj malo denarja, ješ na študentske bone oziroma si kuhaš testenine …

Kaj pa ljudem pomeni, ko rečem, da smo študentska družina? Poleg zgoraj naštetega (z manj žuranja) še da smo ali pogumni ali neodgovorni, da imamo veliko časa za svojo družino, da živimo skromno in si verjetno ne moremo privoščiti vsega, kar si lahko privošči večino drugih novopečenih staršev. In zato se marsikdo, ki o nas bere, sliši, nas sreča, spomni na otroške oblačila, vozičke, zibelke …, ki mu že vrsto let nabirajo prah nekje na podstrešju. In nekateri od teh se tudi opogumijo in nas kontaktirajo. Opogumijo? Ja, ker je pogosto v njihovih besedah zaznati nek strah, sram, dvom, ali bomo njihovo ponudbo pozitivno sprejele. Ali mogoče že imamo vse potrebne stvari in nas bodo s svojimi besedami užalili, označili za “nezmožne preživeti svojo družino”? Očitno dobrota danes nima pravega mesta v družbi, ne prejme povsod hvaležnosti, škoda.

A vseeno vas spodbujam, upajte si biti dobri, radodarni in ne razmišljajte na to, kaj si bo kdo mislil o vas. Pa da se ne bo narobe slišalo, ne želim reči “Vsi, ki imate doma kaj otroških cunj, prosim pišite nam, da se dogovorimo za prevzem! Me imamo, po zaslugi najrazličnejših darovalcev, trenutno vsega dovolj. Vem pa, da na začetku nismo imele in smo bile res vesele vsakega daru. In verjamem, da je podobno tudi pri drugih mladih mamicah. Včasih so vse otroške stvari krožile od brata do sestre, k sosedi in celo hčerki in normalno in prav je bilo tako. Verjamem, da vsaka mama želi svojemu otroku kupiti kaj novega, nekaj, kar bo prav zanj, a tudi ob vreči podarjenih oblačilc zagotavljam nepopisno veselje! 🙂

  • Če imate kaj oblačil preveč:
Na KŠDDM za članico, ki želi ostati anonimna, zbirajo oblačila za punčko, št. od 68 do 86 (max. 92) ter za fantka št. 68 do 80. Ker sem prepričana, da se komu doma potikajo zgoraj omenjena oblačila ali pa poznate koga, ki bi jih imel, bi Vas prosila, da jih prinesete na ŠOUM (Gosposvetska cesta 83, 2000 Maribor), vsak dan med 8. in 15. uro. Oblačila bodo zbirali do vključno 22. 9. 2017 oz. po potrebi.
Za kakršno koli informacijo kontaktirajte: bernarda.jeraj@soum.si.
  • Če potrebujete kaj oblačil:

Če si morda ne morete privoščiti nosečniške ali otroške kolekcije nam pišite in na naši FB strani bomo objavili prošnjo za oblačila.

Preberi še

danska dez

Vsako leto bi morali na Dansko

Leave a comment

Piše: Noseča mamica Ana

Ta teden se potepamo na Danskem. Sestra z družino živi tu zgoraj in končno smo se odpravili jih obiskat. Iz morja, praženja na soncu in uživanja v zares toplem morju, smo prišli v skoraj zimo. Saj temperature niso tako mrzle, ampak tu neprestano piha in skoraj neprestano dežuje. Sonca pa se razveseliš bolj kot snega na božični večer. In to je zagotovo ena od stvari, ki dela ljudi tako različne od nas. Navadijo se živeti s tem, kar se nam zdi nepredstavljivo, vsaj dokler tega ne doživiš.

Prvi dan bivanja tu zgoraj je seveda deževalo. Dopoldan smo preživeli v stanovanju, saj vreme ni bilo “za nikamor”. Popoldan je ponehalo deževati in s kolesi, saj avta nimajo, smo se odpravili na ogled mesteca v katerem živijo. Ko smo se pripeljali v center, smo začutili prve kaplje. Parkirali smo kolesa in se po dežju malo sprehajali. Seveda smo imeli čevlje za po dežju (kakršne pač smo imeli) in jakne, ki naj ne bi takoj premočile ter kapuco na glavi, saj dežnik zaradi vetra ne bi prav dosti koristil. Po parih minutah hoje sem ugotovila, da hoja po dežju sploh ni tako nadležna, kot sem si predstavljala. Tudi Klari ni bilo tako napačno (po tem, ko smo jo nahecali, da mora imeti kapuco), saj je imela veliko luž okrog sebe. 🙂 Ko smo si ogledali kar smo želeli, smo se odpravili domov. Domov smo prišli premočeni. In ko smo se preoblekli, sem dojela, kako radi ljudje kompliciramo. Zakaj nam dež predstavlja tako oviro? Ja, mokri smo bili. Preoblekli smo se in popili topel čaj, da smo se segreli. To nam je vzelo 10 minut časa in lahko bi nam tudi nekaj dobre volje, a nam ni. Ker nas dež ni presenetil, ulovil, ampak je to tu pač normalno.
Tu ženske verjetno zjutraj ne porabijo toliko časa za frizuro, ker se jim spreminja iz ure v uro, skupaj z vremenom. Ljudje so opremljeni z nepremočljivimi hlačami, ki jih zapnejo čez svoje in ženske nosijo prav prisrčne pikčaste dežne plašče, pa seveda gumijaste škornje. Mamice se ven odpravijo z dojenčkom v vozičku v vsakem vremenu, saj ima vsak voziček priloženo še nepremočljivo pregrinjalo. Malo večje otroke vozijo v pokritih prikolicah, priklopljenih na kolo. Dež tu ni izgovor, sicer bi se lahko vsi kar utablorili doma.

Zdaj vem, da je slabo vreme težava samo v moji glavi, da lahko, če želim, grem kamorkoli. No, je res, da mi nismo tako dobro opremljeni kot so oni, a prav veliko res ne potrebuješ. Potrebuješ pa drugačno mišljenje, odločitev, da dež niso izredne razmere, ampak je to v resnici samo voda, ki se vpije v hlače in jakno in se čez pol dneva posuši.

Zato se mi zdi, da bi morala naša družina enkrat na leto na Dansko. Da bi znali ceniti sonce, avto in da bi se spomnili, kako lepo je lahko zunaj tudi v slabem vremenu.

Preberi še

 

Dojenček na morju

Otroci na posojo

Leave a comment

Piše: Noseča mamica Ana

My child, my rules. Poznate ta rek, ne? Včasih se s tem rekom strinjam, včasih mi gre pošteno na živce. Ja, v vsako mamo je položen materinski čut in največkrat je najbolj prav, da delamo, tako kot čutimo, da je za našega otroka najboljše. Tudi sama sem največkrat ugotovila, da nobena knjiga, babica, doula,… ne ve nekaterih stvari tako dobro, kot jih vem jaz. Po drugi strani pa, a je narava ta čut kaj spremenila, se je malo porazgubil? Včasih se z nekaterimi mamami in njihovo vzgojo enostavno ne morem strinjati. Pa ne bom zdaj s prstom kazala na nobeno, vsaka ima seznam vzgojnih metod, ki so ji simpatične in tistih, s katerimi se ne strinja.

Kar pa me resnično moti in se mi do otrok ne zdi fer je, da je otrok mamin projekt, njen življenjski projekt. Ko že od prvega dne vloži vse v svojega otroka, vanj verjame in možnosti za neuspeh otrok skoraj nima. Moja mama mi je nekoč rekla, da otroci pravzaprav nismo njeni, ampak da vsaka mama dobi otroka od Boga na posojo. Na posojo, ta ideja se mi zdi fantastična. Ker, pomislite, kako ravnamo stvarmi, ki jih imamo na posojo? Kako pazite na knjige iz knjižnice, čeprav niso vaše, ali prav zato, ker niso vaše? Vrniti jih želite tako dobre, kot ste jih prejeli. Hkrati pa, nikoli ne gradiš projekta na nečem, kar ni tvoje. Ker nikoli ne veš, kdaj boš moral to stvar vrniti in od tega ne boš imel ničesar. Razen tistega, kar si ob tej stvari doživel. In če se ta stvar uniči, poškoduje, kako težko ti bo. Zagotovo se boš opravičil in želel škodo poravnati. (Poznate strah, ko vozite tastov avto in razmišljate o opciji, da avto ruknete? ;)).

Zares mi je ta primerjava fantastična. Za svojo hči si želim, da od mene odide taka, kot sem jo prejela: iskrena, čuteča, nasmejana. In upam, da bom lahko svoje otroke nekega dne izpustila, kot da sem jih imela le na posoji.

Preberi še

Dojenček na igralih

Kaj pričakujem od vrtca

1 Comment

Piše: Nosečnica in mamica Ana

Klara gre v vrtec, vendar komaj oktobra. Študentje imamo ta luksuz, ker imamo cel september še počitnice, ki jih bomo seveda do zadnjega izkoristili. 🙂
Ne vem, ali bo to za Klaro lažje ali težje. Največji živžav uvajanja bo že mimo in predvidevam, da v začetku oktobra, vrtci ne bodo več polni le joka, ampak bodo že preplavljeni z igro, nasmehi in prijateljstvi. Tako bom verjetno malo lažje »uvajala« – čeprav ne razumem ravno tega izraza in planov, načrtov mame, ki naj bi za to besedo stali. Jaz bom pač Klaro pripeljala v vrtec in bo tam, kolikor bo lahko. Mislim da za to ne potrebujem plana, ampak le dober občutek, ki ga mame seveda imamo! 🙂 Po drugi strani, pa bodo prijateljstva že sklenjena (seveda verjamem, da bo med njimi še prostor za Klaro), rutina že vzpostavljena, otroci že zaljubljeni v vzgojiteljice. Pa saj hudih težav ne pričakujem, je Klara bolj ciganske sorte. 😉
In kaj od vrtca pričakujem?

  • Iskrene in ljubeče vzgojiteljice.
  • Da bom komaj čakala, da mi hči priteče v objem.
  • Da ne bom tako obupano iskala varuške, da bi bila vsaj kakšno uro malo manj mama.
  • Da bom bolj kvalitetno preživljala čas, ki mi bo s Klaro ostal.
  • Da se bo odvadila plenic. 😛
  • Zdravih obrokov – če že doma je bolj po študentsko. 😀

No, zadnjih dveh ne mislim čisto resno. 🙂

Preberi še

Koča pri triglavskih jezerih

Plani, neuspehi, cilji in mali čudež

Leave a comment

Piše: noseča mamica Petra

V letošnjem letu mi je marsikaj uspelo in marsikaj še ne. Morda prav zato zadnja dva meseca nisem objavila nobenega članka. Imam nekakšno slabo vest. Predmet, ki sem ga nameravala narediti že v januarju, se je nekako prestavil na junij in ker se tudi takrat nisem zares potrudila, mi je v resnici ostal za avgust. Na to nisem niti pod razno ponosna, prej zelo žalostna in kar malce razočarana. Lahko bi krivila svoje čustveno stanje, odkar sem mamica, saj je moja prioriteta nekje drugje kot pri faksu, ampak to ni prav, saj je tudi kot mama nekako moja dolžnost, da čim prej doštudiram in se zaposlim.

V tem letu sem dobila v upravljanje še 2 Facebook strani, pišem članke za časopis, naredim kakšno spletno stran in pomagam pri organizaciji Blogsija 2017, ki se bo odvijal jutri. In vse to med porodniško. Pa še vseeno me prijatelji velikokrat vprašajo, kaj počnem z otrokom doma in kljub temu, da jim naštejem vse to, na koncu skomignejo z rameni in rečejo: “O, tebi je pa res fajn, malce se igraš in ko spi visiš na računalniku.” Res mi je lepo, saj počnem tisto, kar me veseli, pa vendar je zelo naporno. V bistvu je kar težko biti 100% z otrokom in takoj, ko mu uspe zaspati ali se zaigrati, skočiti na računalnik in kaj konkretnega postoriti, ko si že prej porabil kar nekaj energije za igro, pripravo hrane zate in otroka, pranje, pomivanje…

V zadnjem času so mi ogromno pomagali mož, moji ter njegovi starši, ko so pazili na Julijo, jaz pa sem delala za faks. Tako je bilo veliko lažje. Malce me daje tudi utrujenost, nenehna lakota,  slabost, pretesne hlače. Ampak o tem v kakšni naslednji objavi. 🙂

Preberi še

Vesela družina

Počitnice, ne dopust

Leave a comment

Piše: noseča mamica Ana

Pa smo jih dočakali, počitniceeeeee! 🙂

Ne dopust, počitnice! To je bistvena razlika, ki se je šele letos dobro zavedam. Kakšen luksuz imamo študentje, če si ga seveda prislužimo. In naša družina (predvsem Klemen) si ga je. Kar trdo smo garali, ampak zdaj jih imamo, 3 mesece počitnic! Ja, prav ste prebrali: 3 mesece (no, kakšen dan manj).

Marsikdo bi nam svetoval, naj gre kdo od naju kaj zaslužit, saj študentskega dela ni težko dobiti in časa imamo več kot dovolj. Res bi lahko tudi poleti kaj zaslužila. Ampak ker sva celo leto poleg študija tudi delala, bova par 100 eurov raje zamenjala za polno družinsko življenje.

Zdaj imamo čas, da uresničimo nekatere sanje, ki smo jih sanjali zadnje par mesecev. Vseh žal ne bo uspelo, zaradi finančnih nezmožnosti. Bomo pa tri mesece skupaj. Pod šotorom, pod drevesi, v objemu gora in valov.

Celo leto smo hrepeneli po tem, da bi bili skupaj. Da bi Klara enako rada preživljala čas s Klemenom, kot ga preživlja z mano. Da bi lahko tudi on šel z nama na obisk k mojim staršem, ali na birmo moje sestrične. Da bi se lahko šli kopat na Mariborski otok mi, ne pa da jaz fehtam vse prijateljice, katera bi mi delala družbo (pa tudi z njimi se imam vedno fenomenalno ;). Zato sem celo leto čakala počitnice, ne dopust. Ker ne vem, če bi v dveh tednih dopusta uspela zadihat in pozabiti občutek mame samohranilke (kot se včasih v hecu okličem, da poudarim svojo žensko in materinsko moč). Še toliko bolj sem se veselila teh počitnic, ker so najverjetneje zadnje za nas. Drugo leto med zimskim izpitnim obdobjem bo življenje spet malo popestril in obrnil na glavo prihajajoči dojenček, zato verjamem, da bo vsaj kakšen Klemenov izpit počakal na bolj poletno-jesenske dni. Čez dve leti pa hmm, to je še daleč, ampak upam, da jaz ne bom več študentska mama. 🙂

Zato sem zares hvaležna, da nam je letos uspelo, da je trud poplačan in da že pakiramo za en, dva, tri tedne, bomo še videli. 🙂

Preberi še

 

mama

Ne moti me, da smo si mame različne

Leave a comment

Piše: mamica Petra

Ne moti me, da smo si mame različne.

Ne moti me, da se nekatera dekleta odločijo za otroka kasneje in mu zato lahko privoščijo kakšno stvar več, kot mu jo lahko jaz.

Ne moti me, če so drugi otroci oblečeni v designerska oblačila, čeprav tudi moja punčka ni oblečena grdo.

Ne moti me, če ima neka mama voziček po zadnji modi, saj je bil moj rabljen voziček najboljši na tržišču nekaj let nazaj in je še vedno kot raketa, popolnoma ohranjen ter vem, da mi je bil podarjen iz srca.

Ne moti me, ko druge mame objavijo sliko otroka na omrežju, pa čeprav sem računalničarka in vem, kako grozne so lahko zlorabe. Ampak večina otrok na slikah ni nagih ali postavljenih v kakršen koli kočljiv položaj. Jaz sem takih slik vesela, saj vem, da je mama, ki je sliko objavila ponosna, da se njen otrok lepo razvija in zaupa tudi tebi, ki si to sliko videl objavljeno. Če bi bila ta mama paranoična zaradi takih objav, potem nikoli ne bi šla na bazen ali morje oziroma celo v javnost, ker njenega otroka na vsakem koraku lahko slika čudak in s sliko, ki jo je posnel sam, naredi več škode kot z nasmejanim in primerno oblečenim otrokom.

Ne, ne moti me, da smo mame različne. Da različno vzgajamo svoje otroke, jih hranimo po drugih metodah, jih rojevamo na različne načine in v različnih okoljih. Ne zanima me, ali je mama otroka, ki se igra z mojim dojila otroka do 18. meseca ali pa nikoli.

Toliko kot je različnih ljudi na svetu, toliko je različnih mam. In to je lepo. Vse mame na svetu svojim otrokom želimo najboljše in to pomeni, da smo si vsaj v eni stvari vse enotne! 

Preberi še

Bolezen

Ko mama na porodniški potrebuje bolniško

Leave a comment

Piše: mamica Petra

Bil je četrtek in na obisk je prišla Nina. Začela me je boleti glava in počutila sem se nekoliko vročično. Ker mi obiski iz Ljubljane veliko pomenijo, sem tisti dan vzela Lekadol ter večino dneva preživela v družbi Julije, Nine, Klare in Ane. Ker se je poletje že začelo, sem si mislila, da me je kar tako ujela predizpitna vročina in bodo zdravila zadostovala, da jo prestanem.

A naslednji dan temu ni bilo tako. Zbruhala sem vse, kar sem zaužila, sedela sem na školjki in imela silne prebavne motnje ter komaj ležala v postelji z vročino.

Kristjan je imel službo in čeprav je prišel iz nje predčasno, sem tiste 4 ure brez njega, morala nekako preživeti s svojo hčerko. Ni bilo ravno lahko, saj se nisem počutila sposobno, da jo dvignem,  kaj šel vzamem v naročje ali previjem. Negibno sem ležala v postelji in jo opazovala, kako se igra. Morda je čutila, ampak tiste 3 dni, kolikor je trajala moja bolezen, je bila še posebej mirna in ni potrebovala veliko pozornosti.

V tistih treh dneh sem se kar nekajkrat zjokala, ko je Kristjan odšel v službo, najini starši pa kot že veste, živijo vsaj 100 km stran, tako da varuške ni bilo na dosegu roke.  Samo upala sem, da se mojega virusa ne bo nalezla še Julija. Sploh si ne predstavljam, kako bi bilo v tem primeru.

No, da bo mera polna, sem s svojim virusom okužila tudi Ano. In sreča v nesreči – zboleli sva samo mami, najina otroka pa sta najino katastrofalno stanje preživela brez težav.

Z Ano pa se lahko pohvaliva, da je najina “mama virus dieta” poskrbela, da sva se znebili nekaj kilogramov, ki sva jih že pridobili nazaj, ampak tako je pač pri vsaki dieti. 🙂

 

Preberi še

Eco baby

Eko bio svet

Leave a comment

Piše: mamica Petra

Iskreno? Ne, jaz nisem eko bio človek. Pa vendar me včasih malce stisne. Stisne me takrat, ko na 3 dni (Kristjan) odnese smeti polne embalaže in plenic. Ob tem vedno pomislim, kako lahko mi trije v tako kratkem času proizvedemo tako goro smeti. V resnici me velikokrat postane sram in strah za prihodnost našega planeta ter mojih potomcev.

Zato zadnje čase kupujeva eko-pleničke, ki so nekoliko dražje, a so prej razgradljive in ne škodujejo okolju. Še bolj pa je pomembno to, da dojenčkova ritka ni v stiku s čudnimi kemikalijami. Midva plenice naročiva pri Vita baby. Ena izmed eko možnosti so tudi pralne plenice, za katere se zaenkrat (še) nisem odločila.

Približuje se poletje – čas bazenov in morja. Namesto plavalnih plenic za enkratno uporabo, sva se odločila, da bova uporabljala kopalne pleničke. Si predstavljate koliko odpadkov manj bomo pridelali že s tako malo gesto? Če se bomo kopali “samo” 20-krat v tem poletju, bo to 20 plenic manj.

Od nosečnosti dalje se trudim tudi, da so čistila, ki jih kupim vsaj ekološka, da ne škodujejo dihalom ter moji in dojenčkovi koži. Drugače pa čistim stanovanje s sodo bikarbono in kisom. Namige najdete tu.

No, moje eko življenje se tu prekmalu zaključi. Moj največji zgled in vzor je Mami na vrtu, ki se trudi, da v trgovino prinese svoje vrečke in embalažo celo za sadje in zelenjavo! Tudi na piknikih ne uporablja plastičnih pripomočkov in se na sploh zavzema za zero waste način življenja.

Kaj pa bio hrana?

Na žalost nimam vrta, da bi hrano pridelala doma. Čisto iskreno, zanj zaenkrat niti nimam časa. Zato sem najbolj vesela, ko mi moja mami, tašča ali babica da zelenjavo ali sadje z domačega vrta. Drugi vir želodcu in naravi prijaznih pridelkov so gotovo lokalne tržnice ali bližnje kmetije, ki jih v Mariboru ne manjka. Tudi v trgovinah najdeš police z bio hrano, vendar me tam vedno zaboli srce, ko piše, da so bio hruške, bio češnje ali bio borovnice iz Španije, Italije ali celo Peruja. Tako da se v tem primeru raje odločim za slovensko. Kljub temu, da je malce pošpricano.

Objava ni sponzorirana. Vse je napisano iskreno iz srca, za samorefleksijo in z željo po večji ozaveščenosti.

Preberi še

Knjige

Študentske mame blogerke 2. del

Leave a comment

CARICA SVETA

Kateri blog pišeš, koliko si stara, koliko je star tvoj otrok?
Blog Carica Sveta, stara sem 25 let, hčerka Mila je stara 1 leto in pol.

Kaj študiraš?
Študiram fizioterapijo, manjka mi »samo še« diplomska naloga.

Kako usklajuješ študij in materinstvo?
Mislila sem, da bo šlo zlahka. Pa sem se zmotila. Ko imaš otroka, nekako vse ostalo pride prej, vse je pomembneje, vedno nazadnje pomisliš na diplomo. Kar je ena taka lažja katastrofa.

Zdi se mi ironično, da se ne morem spraviti k temu, da do konca napišem diplomo, hkrati pa uživam ob pisanju bloga.

Z Milo sva zaenkrat še doma, in priznam, da je osredotočeno pisanje diplome in študiranje strokovnega gradiva kar zajeten izziv. Blog pišem mimogrede, diplome žal ne.

Zato takrat, ko se počutim posebej produktivno, prosim babi za varstvo, in v tem primeru – ko sem sama s svojimi mislimi in fokusom; nadaljujem s pisanjem naloge.

Kaj želiš sporočiti drugim študentskim mamam?
Svetujem, da poskusiš študij dokončati čimprej. Meni je žal, da nisem v Milinih prvih mesecih dokončala faxa, ko je še tako veliko in mirno spala. Pri malčku je pa že druga pesem.

Prav tako je ključno, kako si organizirati čas. Sicer rutina ubija, ampak v tem primeru – rutina rešuje. Piši ob približno istem času, istih dnevih. Tako se boš lažje »spravila zraven« in tudi za varstvo ne bo takih težav.

Prosi za pomoč. Babi bo vesela, da bo malo več z vnučko, ti pa boš dobila tistih nekaj ur za kvalitetno izkoriščanje časa pred računalnikom.

Bodi samozavestna. Boš dokončala, boš diplomirala, boš uspela. BOŠ. Nisi zguba, si le mama, ki se trudi na vseh področjih, kolikor se pač lahko.

Blog Carica sveta

MAMI NA VRTU

Kateri vlog imaš, koliko si stara, koliko je star tvoj otrok?
Delam vlog Mami na vrtu, stara sem 28 let, otrok je star 3 leta in pol.

Kaj študiraš?
Študiram Družboslovno informatiko na II. Stopnji, manjka mi še magistrska naloga.

Kako usklajuješ študij in materinstvo?
Študij na II. stopnji sem začela ravno, ko sem rodila svojega prvega otroka, zdaj je na poti drugi. Prvo leto sem hodila na predavanja in opravila 4 predmete (dva v zimskem in dva v poletnem semestru), naslednje leto pa še preostalo. Učila sem se, ko je dojenček spal, med predavanji pa sem prosila fanta, da ga je popazil (cca 6 ur med tednom).

Zdaj je Jaka že večji in je v vrtcu zato izkoristim čas, ko je v vrtcu, da postorim čim več – bloganje, služba in delo za fakulteto. Imam pa srečo, ker blogam oz. vlogam na vrtičku z njim oz. montiram zvečer, ko on spi oz. je v vrtcu.

Kaj želiš sporočiti drugim študentskim mamam?
Sem mnenja, da je pomanjkanje časa najboljše, saj se tako bolje organiziraš in dejansko postoriš več. Pravijo, da smo mamice študentke zelo pridne, a to je le posledica tega, da imamo manj časa in takrat, ko ga imamo naredimo več.
Odlično je biti mamica študentka in meni ni žal, da sem se odločila, da sem imela otroka že v študentskih letih.

Vlog Mami na vrtu

Preberi še