Kategorija: Mama

Študentka

Študentske mame blogerke 1. del

Leave a comment

Ker se študentske mame v zadnjem mesecu nekoliko bolj posvečamo študiju, je na našem blogu manj objav. Smo pa zato naredile intervjuje s preostalimi mami blogerkami, ki so prav tako mamice študentke. Me smo dobile motivacijo za naprej, upamo, da jo tudi ve! Srečno!

MELITA IVANA

Kateri blog pišeš, koliko si stara ti in koliko tvoj otrok?
Pišem blog Melita Ivana, stara sem 19 let in imam eno leto starega sina.

Kateri letnik srednje šole si?
Končujem tretji letnik gimnazije.

Kako usklajuješ šolanje in materinstvo?
Na trenutke je zelo težko, imam pa srečo, da imam čudovitega partnerja, ki mi vedno pomaga in me podpira.

Kaj želiš sporočiti drugim študentskim/srednješolskim mamam?
Želim jim sporočiti, da je trdo delo vedno poplačano.

Melita Ivana blog

KAVICA Z MANO

Kateri blog pišeš, koliko si stara ti in koliko tvoj otrok?
Pišem blog z imenom Kavica z mano, stara sem 30 pa dva tedna pa dva dni. Iztok je 5 in Sofia je 2 in pol.

Kaj študiraš?
Šudiram na Akademiji za glasbo – glasbena umetnost, smer petje, sem 2.letnik mag.študija, do konca imam še en izpit in magistrski koncert.

Kako usklajuješ študij in materinstvo?
Nadvse sem hvaležna, da imam mamo, ki je doma in ki z veseljem čuva najina dva otročka. Tako včasih ko sem cel dan zdoma, nimam tako zelo slabe vesti.

Kaj želiš sporočiti drugim študentskim mamam?
(zdajle, ko pišem mag. esej in res veliko vežbam, bi rekla, da imajo une sitne tete prav, da naredite faks pred otročki, ker se mi včasih srce trga, ko ju pššššt-am) – off record je blo tole 🙂
Sicer pa ne obupovat’, jaz sem primer, da se vse da, če se hoče. Ko pride do situacije, ko na izpitu slišiš (zaradi ne 100%prisotnosti na predavanjih) – ‘bi pač uporabljala kondom’, na take traparije profesorju niti ne odgovarjaš, četudi te (mogoče) zaboli.

Blog Kavica z mano

MAMIN TWIST

Kateri blog pišeš, koliko si stara ti in koliko tvoj otrok?
Pišem blog z imenom Mamin Twist, kjer opisujem življenje mame, delim pravne nasvete, izlivam svoje misli in se opredeljujem do različnih tem, ki se nanašajo na otroke, družino, zakon, službo in življenje nasploh.
Stara sem 27 let in imam dva otroka, ki sta stara skoraj 2 in skoraj 4 leta.

Kaj študiraš?
Sem doktorandka prava in pavziram pred vpisom v 3. letnik 3. stopnje bolonjskega študija. Do konca imam še tri izpite in doktorsko dizertacijo.

Kako usklajuješ študij in materinstvo?
V času, ko sem bila še absolventka, sem materinstvo s študijem usklajevala tako, da sem čez dan skrbela za dojenčico, ponoči pa sem se učila; še predobro se spomnim, kako sem hodila med učenjem v spalnico dojiti. 🙂 Kasneje sem se učila in pisala diplomo, ko je bila hči v vrtcu, ko se nam je pridružil še mlajši, pa je bil čas za študij spet samo ponoči. Težav z usklajevanjem načeloma nimam, saj si zadeve organiziram in naredim plan dela, vendar pa mi zadnje čase poleg vseh ostalih obveznosti – bloga, različnih projektov, klekljanja, do nedavnega tudi šivanja in službe, zmanjkuje časa za študij, ki je zato od jeseni na stranskem tiru. 7 ur, ko sta otroka v vrtcu veliko prehitro mine.

Kaj želiš sporočiti drugim študentskim mamam?
Ko sem kot absolventka zanosila, so me bombardirali z dejstvi, da mi bo težko, da bo naporno, da mi ne bo uspelo, čeprav je bil to moj plan in čeprav sem si tega želela. Vedela sem, da bom zmogla, zato sem v nosečnosti poskusila opraviti čimveč obveznosti, da bi se lahko potem maksimalno posvečala otroku, a so mi vendarle ostali trije najtežji izpiti in diploma. Otrok je neizmerna motivacija in ko si po nekaj letih študija že povsem utrujen in zdolgočasen, še kako prav pride `push`, ki te požene s svetlobno hitrostjo. Od trenutka, ko sem izvedela, da sem noseča, sem vse delala samo zanjo, z mislijo nanjo in v želji, da sebi in drugim dokaže, da zmorem in da lahko, da so bili moji načrti dobri in premišljeni. Organiziranost je ključna, postavite si prioritete, a ne pozabite na svoje dolžnosti in cilje. Mogoče bo nekaj časa težko in naporno, a bo vsekakor vredno.

Blog Mamin Twist

Preberi še

tabor

Taborjenje z dojenčkom

Leave a comment

Piše: mamica Petra

Lani sem v enem izmed pogovorov prijateljicam rekla: “Ne, jaz pa nikoli ne bom šla z malim otrokom taborit!” To sem mislila zelo resno. Svoje stališče sem jim tudi dodelano utemeljila, z najrazličnejšimi argumenti: “Lahko pride veter, dež, mraz, vročina, pakiranje tisočih pripomočkov … Še sama zase komaj spakiram za v apartma!” Da ne bo pomote, sama sem v otroštvu večino počitnic preživela v šotoru po različnih taborih, vendar si z dojenčkom kampiranja preprosto nisem mogla predstavljati.

3 dni pred odhodom na dvodnevni skavtski tabor sem rekla Kristjanu: “Ni šans, da z Julijo prespiva v šotoru. Ponoči je napovedanih 10 stopinj! Pa ti spakiraj za take pogoje, če si upaš!” Ni me prepričeval in rekel, da lahko z Julijo brez problema prespiva v hiši. Le malce žalostno me je pogledal. Dan pred odhodom na tabor pa mi nekaj ni dalo miru. Pa saj moj otrok ni star en mesec, da ne bi mogel (zavit v spalko, 2 odeji ter 3 pižame) preživeti majske noči na prostem. In sem spakirala za taborjenje.

Pripravila sem identične stvari, kot jih vzamem za spanje v hiši pozimi. Dodatna prtjlaga je bila le ena mini spalka. In tako se je moje kompliciranje končalo.

V petek smo se odpeljali v Zagorje, preživeli čudovit večer in pečenje hrenovk ob ognju. Julija je kljub hrupu, klepetu in petju ob ognju sladko zaspala. Spala je celo noč! Z le enim kratkim jutranjim dojenjem. Tako da, če vaši otroci ne spijo ponoči, poskusite iti šotorit! Zaradi popolne toplotne izolacije je imela celo noč tople noge, roke in ušesa, kar se ne zgodi, če prespimo kjerkoli drugje.

Dogajanje naslednjega jutra pa si verjetno predstavljate. Veselo je kobacala po armafleksih, na skrivaj pojedla nekaj trave in zemlje, se smejala, veliko spala in se igrala z nekoliko večjimi otroki. V bistvu še zdaj ne vem, kdo je bil bolj navdušen nad vsem. Ona ali drugi otroci. Ampak v resnici mislim, da sem še zdaj najbolj vesela jaz, ker imam en predsodek manj.

Največji oboževalec piknik odeje (še bolj pa trave okoli nje)

Preberi še

Poroka Kmetič

Priprava na zakon – kajpaješetegatreba

1 Comment

Piše: mamica Petra

V tem času se veliko najinih prijateljev poroča. Danes, ko imava otroka, vidim, kako pomemben je bil najin čas pred prihodom otroka in bi ga rada ovrednotila. Zato sem se odločila napisati članek o temi, ki je za najin odnos izrednega pomega.

Priprava na zakon je “obvezni tečaj”, ki ga moraš opraviti pred cerkveno poroko. V gneči razdeljevanja vabil, načrtovanja, rezervacij gostilne, pomerjanja oblek, iskanja banda … še ena stvar, ki ti krade čas.

Z nama je bil na pripravi na zakon tudi eden bolj znanih Slovencev. Spomnim se, da je na drugem srečanju rekel: “Tako stežka sem šel na to pripravo. Sedaj pa sem tako vesel, da sem tu, saj sem ugotovil, da sem čisto normalen in imajo vsi pari iste ali vsaj podobne težave kot midva.”

Med pripravo na zakon namreč spoznaš, da je normalno, da se par spre, da so moški tiho, ko nastane težava, da ženske drugače ubesedijo svoje želje, kot jih mislijo, da je kasneje v zakonu pomembno odpuščanje, pogovor, poslušanje.

Prav je, da se s partnerjem o temah, ki se predelajo na takšnem tečaju, pogovarjata že prej, takrat in kasneje. Toda priprava ti da še nekaj: spoznaš druge pare in slišiš njihove izkušnje.  Midva sva spoznala, da  nisva tako zelo drugačna od vseh ostalih. Verjetno si mislite: “Ma ni šans, da še s kom delim najine težave, razmišljanja, intimnost!” Itak, saj ne poveš vsega: kako se obrneš v postelji in s katerimi besedami, ki sta jih mogoče uporabila že tvoja oče ali mati, prizadeneš partnerja. Poveš, kar čutiš, da lahko deliš.

Zakaj taka reklama ravno za pripravo za zakon? Ker bi nekaj podobnega svetovala tudi vsem tistim parom, ki se ne poročijo cerkveno ali pa se sploh ne poročijo. Sama sem dobila vpogled v življenja drugih in ne samo vpogled v svojo primarno in novo ustvarjeno družino. Kar naenkrat sva tudi midva začela reševati probleme na bolj konstruktiven način, saj sva jih z najinimi pogovori dodobra reflektirala in poskušala osmisliti ter omiliti najine nagonske reakcije.

Zakaj še? Ker sva, preden sva začela živeti skupaj, razčistila, kaj bova storila v primeru, da ne bova mogla imeti otrok; ker sva se pogovorila, kaj bo, če kateri od naju zboli, če zbolijo najini starši in bodo potrebovali pomoč; kako bova imela urejene finance; kakšna bo najina intimnost v dnevih po porodu ali v primeru bolezni; kakšno stališče imava glede pornografije …

Priprava na zakon ni nobena garancija, da bosta živela srečno do konca svojih dni. Za to bo treba garati, se ljubiti, spoštovati in se veseliti. Bo pa veliko lažje, še posebej, če bosta iste teme odpirala tudi kasneje, morda sama, morda pa tudi v kakšni drugi podobni skupini.

Preberi še

Študij in materinstvo

Intervju s profesorico dr. Mileno Milevo Blažić, študentsko mamo nekoč

Leave a comment

Objavljamo čudovit intervju z dr. Mileno Milevo Blažić, profesorico na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani.

  1. Tudi vi ste postali mamica v študentskih letih. V katerem letniku fakultete?

Prvo hčerko sem imela v 3., drugo v 4. letniku dodiplomskega študija na UL FF na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo. Kasneje sem se ponovno vpisovala v iste letnike zaradi socialnega in zdravstvenega zavarovanja ter  zaradi neopravljanja študijskih obveznosti, ki sem jih postopoma opravljala kasneje. Bila sem neuspešna pri izpitih, kot študentka žal nisem bila uspešna. Hkrati sem se soočala s številnimi izzivi, npr. jezikom, literaturo in kulturo, potem pa materinstvom, zaradi katerega je življenje dobilo drug, globlji smisel. Otroka sta bila na prvem mestu. Svoje strokovno področje – humanistiko, literarno vedo –  imam resnično rada in sem to nadgrajevala s poglobljenim razumevanjem, znanostjo, vendar šele kasneje. Diplomirala sem, ko sta hčerki bili v osnovni šoli, magistrirala, ko sta bili v srednji šoli in doktorirala, ko sta bili študentki. Biografija žensk je drugačna. Hvaležna sem vsem, ki so (mi) pomagali, hvaležna pa sem tudi tistim, ki (mi) niso.

  1. Kako je bilo biti študentska mamica na različnih stopnjah študija? Je kaj razlike biti mama med dodiplomskim, magistrskim ali doktorskim študijem? Se vam je zdelo, da so bili vaši otroci za kaj prikrajšani?

Otroka nista bila prikrajšana, ker sva kljub vsemu imela relativno dosti časa za starševstvo, četudi sva imela skrbi zaradi financ, zdravja, študija idr.  Oba sva se izjemno veliko ukvarjala z otrokoma, deklici sta bili demokratično in odprto vzgajani v kulturnem okolju. Z nama sta vedno obiskovali gledališče, koncerte, lutkovne predstave, skupaj smo hodili na potovanja, sprehode … Rada sem bila študentska mama. Prioritete so se spremenile in z njimi tudi hierarhija vrednot – na prvem mestu so bili otroci, potem ostalo. Če gledam retrospektivno nazaj in tudi z današnjega stališča profesorice na UL, mislim, da je lažje biti mama na podiplomskem kot dodiplomskem študiju. Številni univerzitetni predavatelji, celo predavateljice, žal nimajo razumevanja za mlade mamice, zahtevajo npr. obvezno prisotnost na predavanjih/seminarjih/vajah in enake pogoje za opravljanje izpitov.

  1. Kdo vam je bil v času študija in materinstva najbolj v pomoč in oporo?

Največ mi je pomagal moj življenjski sopotnik, s katerim sva skupaj plula mimo Scile in Karibde in obratno. Vedno mi je stal ob strani  – fizično in psihično. Brez njegove podpore, ki je bila brezpogojna, pristna in spontana, dvomim, da bi zmogla akademsko kariero. Oba sva brez staršev, življenjski sopotnik ima sorodnike, ki žal niso pomagali. Vendar sva z skupaj premagovala različne življenjske probleme – in ugotovila, da se lahko zaneseva sama nase in drug na drugega. Nisva živela v milnem mehurčku iluzij. Negativne izkušnje so pripeljale do pozitivnih spoznanj. Ne glede na študentsko materinstvo, zaradi katerega sem mogoče kasneje, mogoče počasneje, sem si naredila akademsko kariero, celo mednarodno, vendar so te izkušnje, premagovanja (in ne zmage),  še  bolj ponotranjile življenjski smisel in motivacijo za nadaljnje študiranje, izpopolnjevanje v Sloveniji in v mednarodnem okolju. Ko sta hčerki bili študentki, se je v meni sprožila odložena ljubezen do književnosti. Nadaljevala sem z akademsko kariero, življenjski sopotnik pa mi je stal ob strani, vedno je  dejal: “Ti imaš tako rada književnost.” Kljub morebitnemu akademskemu zamudništvu v primerjavi s svojo generacijo na začetku akademske kariere sem danes, z nadčasovno motivacijo, na cilju.

  1. Kako ostali profesorji gledajo na starševstvo v času študija? Je razlika med tem, kako so včasih gledali na to in kako danes?

Večina univerzitetnih predavateljev v tistem času ni ravno naklonjeno gledala na študentske mamice, vendar so bili socialno inteligentni in so to sprejemali kot del življenja. Danes, ko sem sama profesorica, vidim, da nekateri kolegi, posebej kolegice (česar ne morem ne razumeti ne sprejeti) z nerazumevanjem obravnavajo študentske mame. Mora obstajati nadčasovna in medgeneracijska solidarnost, mora obstajati socialna kohezivnost, empatija. Študentke mame (in očetje) se verjetno srečujejo s preštevilnimi ovirami, od finančnih, študijskih in zdravstvenih, zato je prepotrebno razumevanje s strani univerzitetnih učiteljev. Na preteklost ne gledam z nostalgijo, vendar se mi zdi, da je prejšnji sistem imel večjo socialno empatijo kot današnji čas, ki ima le ekonomsko empatijo. Zdi pa se mi, da današnji čas daje več drugih možnosti, naprimer ekonomskih.

  1. Kakšen odnos imate do študentskih mamic? Jih je veliko? Ali vam študentke povedo, da so že matere?

Študentke mame imajo pri meni poseben status, vedno rečem, da ni potrebna prisotnost na (obveznih) predavanjih/vajah, da naj prve opravljajo izpit, , potem lahko odidejo zaradi nosečnosti/dojenja/zdravja/varstva …  Rečem, naj se medsebojno (diskretno) dogovorijo. Ni veliko študentskih mamic na dodiplomskem študiju, več jih je na podiplomskem, največ na izrednem študiju.  Študentke ponavadi povedo, da so mamice. Vedno imam v kabinetu izvode revij Cicido in Ciciban in vedno jih podarim študentkam mamicam – za otroke. Sedaj sem babica, imam tri vnuke (devet let in sedemletna dvojčka), ki jih hodim tudi pazit. Ko so bili majhni, so mi rekli  Ciciban, ker sem jim vedno nosila izvode revij Cicido (za dvojčka) in Ciciban (za šolarčka). Vnuki so dvojezični, dinamični, živahni. Šele ko sem videla starejšo hčerko kot mamico, sem ugotovila, da obstaja transgeneracijski prenos izkušenj in spoznanj.

  1. Se spomnite kakšne anekdote iz svojih študentsko-materinskih let ali iz let, potem ko ste že začeli delati kot profesorica?

Ko sem bila sama še študentka, sem imela veliko izpitov, pa še diferencialne izpite sem dobila, kar je bilo naporno. Nekoč sem šla k profesorici na govorilne ure in sem jo vprašala, kako je s prisotnostjo itn., ker imam otroka. Odgovorila je, naj najprej povem, kako sta otroka, ali sta v redu. Osupnila sem, ker sem bila prvič obravnavana kot subjekt in ker me je nekdo človeško vprašal po otrocih. Te človeške geste ne bom nikoli pozabila. Takrat izkazano hvaležnost prenašam naprej.

Druga anekdota je, ko je predavanja na podiplomskem študiju obiskovala študentka z dojenčico. Seminarji so potekali v sproščenem in tihem vzdušju (ko je dojenčica spala), mamica jo je tudi diskretno dojila, vmes je bilo potrebno otroka še previti. Vse je potekalo diskretno, kulturno in razumevajoče. Ko je študentka nekaj pisala, sem dojenčico nosila v naročju, da je mlada mamica lahko pisala. Tudi druge študentke so pomagale. Ko sem bila na učiteljski mobilnosti na Finskem na Univerzi v Ouluju, sem spremljala spoštljiv odnos do mamice študentke, ki je z vozičkom in otročičkom hodila iz učilnice v učilnico, s predavanj na vaje itn. Otrok je bil čudovit, vedno se je nekdo ukvarjal z njim, diskretno, samoumevno in spontano … Sicer z mladimi mamicami, ki sem jim mentorica, opravljam govorilne ure tudi po Skypu, otroci skačejo v kader, se jočejo, smejejo, kličejo mamico, študentke jih imajo v naročju, ko se pogovarjamo – in gre. Samoumevno. Vsem mladim mamicam, posebej študentkam, bi svetovala metaforično, ne pa dobesedno, branje knjige Clarisse Pinkola Estes – Ženske, ki tečejo z volkovi.Knjige in pravljice ne zdravijo, vsekakor pa blažijo. Hčerki sta dobili imeni po literarnih likih, ki sva ju dala, ne da bi vedela, da bodo pravljice tudi moje akademsko področje. V mojem življenju so tri literarne stalnice: Najmočnejši fantek na svetu, Kresna noč in Najlepši cvet na svetu.

 

Preberi še

Vlog študentska mama

Video: Sprehod z mamo z dojenčkove perspektive

2 komentarja

Preberi še

Mesto vs podeželje

Video: Mesto vs podeželje

Leave a comment

Preberi še

Pakiranje z dojenčkom

Video: Pakiranje za enotedensko potovanje

Leave a comment

Preberi še

študentske mame

Zaradi vas je lažje in bolj “in” bit študentska mamica

Leave a comment

Piše: mamica Petra

V zasebna sporočila na blogu ali socialnih omrežjih dobivamo zanimiva sporočila – nekatera so zabavna, druga imajo bolj resno tematiko. Sporočila so različnih vrst: od pravnih vprašanj, pohval profesorjev, starejših (ne več) študentskih mamic, spodbud aktualnih študentskih mamic, prošenj za izpolnjevanje raznih vprašalnikov za projektne naloge na zdravstvenih ter babiških šolah … Včasih nam kaj napiše kakšen (bodoči) očka, teh smo prav posebej vesele. Dobivamo tudi povabila k sodelovanju s kakšnim medijem, prostovoljnim ali študentskim društvom ali podjetjem. S slednjimi sodelujemo zelo izbirčno, ker pišemo le o stvareh, ki jih dobro poznamo in so primerna za študentski žep ter temu primerno uporabna ter kvalitetna.

Dobimo tudi resnejša vprašanja, kot na primer: kdaj je najboljši čas za imeti otroka, kako prepričati partnerja, da bi imela otroka? Na ta odgovarjamo izredno previdno in brez dokončnega odgovora, saj je to odvisno od partnerskega odnosa in še veliko drugih dejavnikov.

Veliko prijateljev nam v živo pove, kako radi berejo naše članke. Še bolj pa nam je v čast, ko nas na ulici ustavi nekdo, ki ga sploh ne poznamo in pohvali naš blog. Navadno malce zardimo in pomencamo: “Hvala” ker nas je v trenutku nenadnega srečanja nekoliko sram, v resnici pa smo vesele vsake besede iskrene pohvale ali konstruktivne kritike, in zaradi tega vztrajamo na naši poti.

Zavedamo se, da je večina naših bralcev (še) ne mamic. In te nam včasih zaupajo, da si ne upajo všečkati naših objav, ker jih velikokrat kdo sprašuje, če so že noseče. Tako še toliko bolj cenimo vsakič, ko kdo stisne “všeč mi je”. S tem pa se veča tudi naša branost, kar nas resnično veseli.

Z vami pa bi delile še najbolj zabaven komentar, ki smo ga do sedaj dobile:

“Zaradi vas je lažje in bolj “in” bit študentska mamica.“

In naj tako tudi ostane. 🙂

Preberi še

Dojenček v avtu

Prevoz.org z dojenčkom

1 Comment

Piše: mamica Petra

Stran prevoz.org je za nas študente, za tiste ki to (še) niso in tudi za starejše generacije uporabna s finančnega ter časovnega vidika. Prevozi z avtom so po Sloveniji praviloma krajši, cenejši in udobnejši. Na avtobusu ali vlaku namreč nimaš vedno zagotovljenga sedeža, v avtu pa zagotovo sediš. 🙂

Sama sem se s pomočjo aplikacije prevoz.org velikokrat pridružila komu, ki me je peljal v Maribor, ko sva s Kristjanom živela eden v Ljubljani in drugi na Štajerskem. Kasneje, ko sva kupila avto, sva tudi sama začela nuditi prevoze. Najine dolge relacije MB-NM, MB-Izlake, MB-Bohinj, sva finančno skoraj v celoti pokrila ravno s prevozi.

Ko sva dobila otroka, sva mislila, da bova težko usklajevala dojenčka, točne odhode in neprekinjene vožnje. Pa vendar ni tako hudo. Moje pakiranje se navadno začne 2 uri pred odhodom, zaradi spanja v avtu, pa tudi Julija ne dela velikih preglavic. V bistvu smo se v času moje nosečnosti skoraj na vsaki bencinski ustavili, da sem šla lulat, medtem ko se z Julijo na poti sploh ne ustavljamo, ker večino časa spi.

Dvakrat sem celo sama z malo Julijo (brez Kristjana) nudila prevoz. Seveda sem potencialne sopotnike opozorila, da bo v avtu tudi dojenček in vedno sem imela poln avto ljubiteljev otrok. 🙂 Enkrat je Julija 10 min jokala kot iz škafa, vendar se je po petju standardnih uspavalnih pesmic umirila in preostali del vožnje prespala. Na koncu sem bila celo pohvaljena od sopotnice, da res znam z otroki (iskreno priznam, da se mi je zdelo fino in mi je kar malce narasel moj mama ego).

Tako da, če kdaj zaželite bolj razburljive poti s prevozi, poglejte, če je v komentarjih zapisano, da se poleg pelje še (navadno priden) dojenček in lahko vas presenetiva z glasnim jokom, spanjem ali pa smejanjem. 🙂

P.S. Ste že videli tole spletno stran? Zgodbe s prevozov.org   Absolutno priporočamo všečkanje in smeh ob branju zabavnih dogodkov s prevozov.org je zagotovljen!

Preberi še

Potovanja z otrokom z avtobusom

Potovanje z avtobusom, polnim družin

Leave a comment

Piše: mamica Petra

Letošnje prvomajske praznike se je naša družina odpravila na potovanje na jug Italije. Ne, tja nismo šli z avtomobilom ali letalom ampak z avtobusom. Glede na to, da sva s Kristjanom oba absolventa se to za “družinski absolvenski izlet” že spodobi ane? 🙂 🙂 🙂

Avtobus je bil poln družin, tako da je bila tudi sama vožnja prilagojena otrokom od nekaj mesecev naprej. Naša 6 mesečna Julija je bila najmanjša potnica in pred, med in po koncu potovanja sem bila deležna komentarjev:

“Uau, vi ste pa pogumni, da greste s tako majhnim dojenčkom na avtobus.”

“O, na avtobusu je sploh ne slišimo, a sploh kaj joka?”

“Res je pridna, a se rada vozi, kajne?”

“Vidim da, ker vidva nič ne komplicirata,  se tudi otrok odlično počuti na avtobusu.”

Z vsemi komentarji se strinjam. Julija je v lupinici na avtobusu nekaj časa spala, ko je bila lačna se je dojila, vmes sedela na naših kolenih (varnostno to seveda ni dobra ideja) ter uživala v smehu in petju drugih otrok.

Sama sem opazovala nekoliko starejše otroke in prišla do sklepa, da je potovati z dojenčkom pravi luksuz. Lula v pleničko in zaradi njega ni potrebno večkrat ustaviti avtobusa. Še vedno se doji, tako da tudi posebne hrane in zmrdovanja nad italijansko pašto ni bilo. Ko je bila zaspana, sem jo lahko uspavala na dojki, medtem ko se je za malce večje otrokom preveč dogajalo na avtobusu, da bi lahko z lahkoto zaspali. Na jugu Italije tudi nisem ves čas štela, če imam še vse otroke, ker mi iz vozička ali bobe ni mogla tako hitro uiti kot kakšen drug 4 letni nadobudnež. Tako da sem na koncu potovanja vsaki mami, ki me je pohvalila kako obvladam svojega (enega) otroka raje zatrdila, da veliko bolj spoštujem njo, ki ima z vsakim od svojih otrok trikrat več dela in skrbi kot jaz z dojenčkom.

No, pa da se ne bo slišalo, kakor da je vse kot iz pravljice. Preden smo odšli v Italijo, se je Julija brez problema vozila v avtu. Sedaj pa se ves čas joka, ker smo jo na avtobusu razvadli in jo vsakič, ko je malce pojokcala vzeli v naročje. Tega se v avtu pač ne dela. In ona tega (še) ne razume.

Dojenje med vožnjo ni varno, je pa uspavalno.

Preberi še