piše: noseča mamica Ana
S temle zapisom se ne želim postavljat na nobeno stran. Ne na stran zdravnikov, ne na stran nosečnic, katerim je diagnosticirana nosečniška sladkorna. Pa tudi ne želim predstaviti teh dveh skupin kot dva ločena bregova, čeprav se iz prejšnje povedi tako sliši. Je pa res, da sem se v začetku tako počutila. Ko sem dobila napotnico za diabetologa se mi je zdelo, da mi zdravniki želijo sporočiti da sem bolna, da potrebujem njihovo pomoč, sama pa tega nisem čutila in niti želela.
V začetku nosečnosti me je moja ginekologinja napotila v laboratorij, na reden pregled nosečnic. Naročila mi je, naj bom tešča, ko bom šla dati kri. Seveda, pa sem bila večer prej reees lačna in bil je eden redkih dni, ko smo doma imeli Nutello. Velika skušnjava. Malo sva se spogledovali, a nisem bila prepričana, če je to dobra ideja glede na to, da mi bodo naslednje jutro merili sladkor v krvi. Vendar mi je Klemen rekel, da se bo to do jutra spucalo in ne bi smelo vplivati. Seveda, medicincu zaupamo, ne? 🙂 Tako sem ob 21h namazala in zmazala še zadnji kos belega kruha z Nutello in nato sladko zaspala. Zjutraj, ob 7:30 me sestra na okencu vpraša, če sem tešča 12 ur. Ups, bolj kot računam, bolj sem ziher, da ni bilo 12 ur, ginekologinja je rekla samo, naj bom tešča. Sestri sem vseeno prikimala, da nisem jedla že skoraj 12 ur. Naslednjič sem imela ginekološki pregled na svoj rojstni dan, ob 7h zjutraj. To je bil najslabši začetek rojstnega dne ever. Ginekologinja mi je povedala, da so rezultati sladkorja v krvi previsoki. 5,1 – kar je sicer na meji, a še vedno previsoko. Dobila sem napotnico za diabetologa. Približno sem že vedela kaj me čaka, ker je tudi Eva imela nosečniško sladkorno. Vedela sem, da se bom morala pikati. In se držati diete (nisem ženska, ki pred poletjem hujša in na dieto sem pripravljena samo v primeru resnih zdravstvenih težav). In da mi bodo mogoče zaradi tega hoteli takoj po pdp-ju sprožiti porod. AAAAAaaaa neeeee! Nič od tega nočem! Celo nosečnost so mi zagrenili! Klemen me je sicer tolažil, da ni to nič tako groznega, a tolažba ni bila uspešna. Res se mi je zdelo nefer, da sem v to godljo padla zaradi ene meritve sladkorja, na katero niti nisem bila pravilno pripravljena. A ginekologinja mi je rekla, da se ponovitev v laboratoriju ne dela, da je že ena previsoka meritev razlog za obisk diabetologa. Tako sem bila jezna, da sem z naročanjem k diabetologu odlašala skoraj en mesec. Ko sem končno poklicala v ambulanto, je bila sestra kar malo zaskrbljena, kje sem tako dolgo z napotnico hodila, saj bi se morala oglasiti v roku petih dni. Sem se pač izgovorila, da sem bila na dopustu. Potem pa mi je dala prvi prosti termin in nemudoma odložila slušalko. “Supertečni”, sem si mislila in bila še bolj tečna.
Na pregledu, pa me je razveselila nadvse skulirana zdravnica. Povedala mi je, da ve, da sem na spodnji meji previsokega sladkorja, in da je v Sloveniji tako vodenih veliko nosečnic. A da imajo tako nizko mejo postavljeno, ker želijo, da bi se ženske v času nosečnosti zdravo prehranjevale in da bi se rodilo manjše število “debelorojenih” otrok (ne spomnim se, kako točno se je izrazila). S tem mi je povedala, da razume, da nisem bolna, ampak da je to le njihov način preventive. Čeprav se mi je še vedno zdelo malo neumno, me je potolažila. Potem me je povabila na predavanje o prehrani v nosečnosti. Žal sem že vnaprej vedela, da se predavanja ne bom mogla udeležiti, ker smo bili takrat namenjeni na Dansko. Čeprav sem iz njenih besed razumela, da je pričakovati, da naj bi šla na to predavanje in naj bi tam dobila tudi vse pripomočke za špikanje, se ob moji zavrnitvi ni nič razburila (nisem ji povedala, zakaj ne morem na predavanje, rekla sem le, da ne bi šla). Rekla je, da mi bo na kratko razložila kaj naj jem in kaj ne. Dieta se mi je zdela absurdna. Bil je september, komaj sem že čakala grozdje, ona pa reče, naj pojem čim manj grozdja, fig, hrušk. Pri nas na primorskem, je tega domačega sadja na pretek in ko pridem na obisk, skoraj ne potrebujem kosila, večerje, saj je že vmesnih sadnih malic dovolj. 🙂 Ampak sem samo kimala in nič komentirala. Potem mi je še povedala, naj poskušam imeti med obroki dovolj pavze, da na primer po kosilu dve uri ničesar ne jem (ali pijem sladkega). Ok, sem si mislila, to bo šlo. Sestra mi je še razložila princip špikanja. 2-3 piki na dan (samo da preverim sladkor), čez en mesec kontrola, če bodo rezultati ok, je to to, nič inzulina. Kljub iglam v vrečki, sem šla domov malo bolj pomirjena. Vsaj zaradi odnosa zdravnice, ki je bila res skulirana, nič komplicirala, nasmejana, razumevajoča (čeprav je gotovo opazila moj tečen, nezainteresiran pogled, katerega verjamem, da takrat nisem znala skriti).
Doma pa sem se odločila, da diete ne bom upoštevala (malo zaradi trme, lenobe, principa…malo najstnice je pač še v meni :P). Držala sem se le razmikov med obroki, torej da med enim in drugim obrokom res nisem na primer pojedla mandarine, čeprav so me kdaj pa kdaj močno srbeli prsti. Tudi s špikanjem nisem bila najbolj pridna, ampak mi je uspelo nabrati dovolj rezultatov, da je bila zdravnica na pregledu zadovoljna. Ko me je vprašala, kako gre dieta, sem ji priznala, da se diete ne držim, oziroma, da svoje prehrane nisem posebej spremenila, da se pa držim pavze med obroki. Zgledala je zadovoljna, pa tudi rezultati so bili čisto normalni. Res sem bila srečna, ko sem videla, da ne komplicira, če so rezultati ok. Na zadnjem pregledu sem ji potarnala še malo o tem, da me je strah, da bi mi zaradi te “sladkorne” želeli sprožiti porod takoj po predvidenem datumu poroda. Zagotovila mi je, da mi na podlagi mojih rezultatov ni treba sprožiti poroda, žal pa mi tega ni mogla nikamor zabeležiti. Namignila mi je le, da se lahko sama sklicujem na njene besede in svoje rezultate ter se za to borim, ko bom v porodnišnici. Sem že v nizkem štartu. 😉
Bila sem skeptična, ali naj to svojo izkušjno delim z vami – predvsem ker se zavedam, kako neresno sem jemala (in še vedno jemljem) diagnozo nosečniške sladkorne. Zgled res nisem. A vseeno sem se odločila zapisati svojo zgodbo, da vidite, da ni vedno tako grozno, kot zgleda na začetku. Da mogoče kakšno nosečko v podobni situaciji malo potolažim, da bo nosečnost še vedno lepa in niti ne tako zelo drugačna, kot sem si jaz na začetku predstavljala. Da zdravniki v primeru normalnih vrednosti sladkorja v krvi ne komplicirajo in tudi dieta ni nujna, če se izkaže, da je tvoj sladkor v resnici ok. Dieta sama po sebi ni nič slabega in bi v določeni meri koristila tudi meni. A odločiti se moraš za pot, ki bo tebi ugajala in bo še vedno dovolj odgovorna. Meni bi dieta povzročala res veliko nekoristne sitnosti in hvaležna sem, da so bili moji rezultati primerni, predvsem pa sem hvaležna zdravnici, ki je bila najprej človek in me vedno z nasmehom vprašala, če bom zdržala to pikanje in če mi je v veliko breme. Dojela je kakšna pacientka sem in to je pozitivno sprejela.
