Članek je napisala Petra, pred petimi leti

Čisto navaden dan. Se zbudim, s svetlobno hitrostjo navlečem nase včeraj pripravljene stvari, vmes pojem Špelin sendvič, umijem zobe in se nasmejem. Zunaj sije sonce, danes grem prvič letos s kolesom na faks!
Kristjanu napišem jutranji mesič, saj pridno dokončuje seminarsko nalogo, ki jo ima čez dve uri in odhitim po kolo. Seveda nima nič (zraka) v gumah, zato ga odvlečem do serviserja, ki ga seveda, kot vedno, zastonj porihta.
Nato pa prav zares oddrvim na faks. Tam ravno poteka otvoritev JobFaira, zato se poskušam čimbolj izogniti bliskavicam in malce poklepetam s Sergejem.
Potem pa se odpravim v predavalnico, kjer me že čakajo nasmejani sošolci. Malce še klepetamo, potem pa v razred pride predavatelj.
Tudi ta je dobre volje, ko pozdravi in vpraša kako je šel kolokvij vpraša: “A je tu kakšna Mihalič?” Dvignem roko. Po glavi mi frčijo misli: “Ojoj, tako slabo sem pisala kolokvij, da me bo kar ven vrgel. Mogoče sem pa kaj uničila, ne da bi vedela, ali pa sem ponesreči vdrla v kako zasebno stran od fakultete..” Vse to v treh sekundah, ko je moja roka švignila v zrak.
In potem začne: “Veste, za vas je tista rdeča preproga zunaj…”
Ugotovim, da se dela norca iz mene, zato poskušam dojeti kaj se dogaja, pogledam Ožbolta, Petra, onadva skomigneta z rameni in me vprašujoče gledata. No, z njima si ne bom mogla pomagati.
Potem začnem spet poslušati predavatelja, ki mi poskuša dopovedati da me nekaj čaka pri vratarju.
Vprašam: “A to moram zdej k vratarju, al grem lahko po uri?” Nisem namreč želela, da bi zamudila predavanja, če sem že zgodaj vstala. 🙂
Namuzne se in dojamem, da res moram vratarju.
Prestrašena skočim s svojega stola in zapustim smejočo predavalnico.
Vratarka klepeta s prijateljico, ko dobim njuno pozornost jima povem, kdo sem. Začneta se smejati in vratarka skoči za neko mizo. Ugotavljam, da me ne čaka nič slabega in si oddahnem.
Nato vratarica prinese izza mize ogromen šopek. Sploh ne dojamem in rečem: “Opa, tole bo pa pomota, tole pa ni zame, od koga bi pa bilo?” Obe se krohotata in rečeta, da je zagotovo zame.
Potem pa ugotovim za kaj se gre. S Kristjanom imava obletnico! Oblijejo me solze sreče, ampak ko ugotovim, da bom morala nazaj v predavalnico potlačim čustva za zvečer. Najprej hočem šopek skriti za hrbet, ampak ugotovim, da bom vsaj nasmejala sošolce s prejetim darilcem.
Vstopim in predavatelj se namuzne: “No, pa je bilo nekaj tam.” Nasmejem se in hitro skočim nazaj na svoj stol kjer poskušam ostati čimbolj nevidna do konca dne.

Seveda prigod s šopkom še ni konec za ta dan, ampak naj ostanejo nezapisane, saj bi bil ta zapis še trikrat daljši.