Kategorija: Mama

Prioritete po rojstvu otroka

2 komentarja

Piše: mamica Petra

Z rojstvom otroka se življenjske prioritete zagotovo nekoliko spremenijo. Malce se zasučejo in na prvem mestu se znajdejo: otrokovo zdravje, sreča, osnovna preskrbljenost. S Kristjanom sva se že v nosečnosti odločila, da bo na prvem mestu poleg teh pomembnih stvari ostal tudi najin odnos. Za tem pa pridejo še vse druge potrebe.

Na svojem instagram profilu včasih objavim, kaj počnemo. Ker sva oba s Kristjanom velika  ljubitelja smučanja, sva se tudi letos nekajkrat spustila po belih strminah. Ko sem objavila fotografijo s Pohorja, mi je prijateljica napisala: “Kje pa imaš hčerkico?” Odgovorila sem ji, da se s Kristjanom izmenjujeva. Ko smučam jaz, na hčerko pazi on in obratno. Julija pa seveda uživa na soncu, svežem in čistem zraku, vmes pa je tudi v topli, večinoma prazni koči ob smučišču. Nekajkrat sva smučala tudi, ko so Julijo pazili stari starši. Ti so še posebej veseli, če so lahko nekaj časa sami z vnukinjo, saj se bolj redko vidimo, ker eni živijo na Dolenjskem, drugi pa v Zasavju.

Ali se z rojstvom otroka odpoveš vsem aktivnostim, ki si jih počel prej?

Ne, absolutno ne. Seveda se odpoveš marsičemu, ampak tistemu, kar imaš resnično rad in s čimer se iz srca rad ukvarjaš nikakor ne – mogoče stvari le nekoliko prilagodiš otroku. Če ljubiš gore, boš z otrokom lahko šel tudi tja. Daš ga v nosilko in z njim obiščeš nižje hribe. Ali pa namesto, da bi “porabil” varstvo za romantično večerjo, raje izkoristiš varuško in greš na zahtevnejše ture brez malčka. Če rad potuješ, lahko otroka brezplačno vzameš s seboj na letalo in z njim raziskuješ bližnja ali daljna mesta (res pa je, da verjetno v prvih letih ne potuješ tja, kjer bi bilo za otroka nevarno).

Če se vrnem k najinemu smučanju. Včasih ne gre vse po planu. In ko pakiraš stvari za dojenčka, lahko hitro pozabiš nase. Ko smo pred kratkim šli na Višarje, sem pozabila svoje smučarske hlače. Sem pač smučala brez njih. Mislim, da so bile Italijanke navdušene nad mojo kavbojsko opravo in bo to naslednje leto nova modna smernica. 🙂

Pozabljiva mama brez smučarskih hlač.

Preberi še

Treningi potrpežljivosti

1 Comment

Piše: mamica Ana

Kakšna mora biti mama? Ljubeča, skrbna, dobrosrčna, motivacijska, opogumljajoča, nežna, pogumna, potrpežljiva, … Multipraktik ji nekateri rečejo v hecu. Ampak zdaj, po glasnem 8. marcu vemo, da ženske zmoremo vse to in še več! Mame pa sploh. Zdi se mi, da nam je večino teh vrlin podarjenih ob dnevu, ko rodimo svojega otroka. Večino. Ampak zadnja pa ne vem če sodi med nje. Mogoče, ampak vseeno izstopa od ostalih. No, bom napisala raje v prvi osebi ednine, mogoče je pri drugih drugače.  Potrpežljivost je vrlina, za katero moram še pošteno natrenirat svoje živce, da jo bom osvojila. Klara me pravzaprav trenira že od prvega dne, oziroma sem že kot nosečnica trenira, ko sem potrpežljivo čakala na dan D. Ampak tisto čakanje je bilo še kar simpatično. Treningi potrpežljivosti zadnja dva meseca so malo manj zabavni in predvsem bolj naporni. Kako zgledajo moji treningi?

Pospravljanje igrač: “Klara, pospravi knjige na polico. Ne, zdaj ni čas za novo igračo, zdaj pospravljamo. Knjigo na polico. Bravo. Ne, ne prinašaj mi nove. Nesi jo nazaj. Pospravi knjigo na polico. Ne, najprej pospravimo igrače, potem gremo jest. Knjigo na polico.” (v moji glavi pa: Ne Ana, ne smeš ji ti pospravit. Veš, da bo trajalo, ampak veš, da to zmore. Uči se sedaj, ta trenutek je pomemben, čeprav se kosilo že hladi in se bo hladilo še vsaj 15 minut. Globoko vdihni in v miru ponovi navodilo: Knjigo nesi na polico, pa še enkrat …)

Zajtrk/Malica/Kosilo/Večerja: “Ne na mizo, Klara, hrana sodi v krožnik ali v usta. Da ne bi slučajno tega kosa spustila na tla! Klara! Boš še jedla ali nisi več lačna? Pila bi? Žlico imaš, ne z rokami po krožniku. V usta nesi. Ne, ne na tla! Klara …” Ohh, kako lažje bi bilo prijeti za žlico in jo “popitati”, ampak kdaj se bo pa naučila te motorike? Zdaj ima čas. In jaz bom pomila od njenega obraza, rok, pa do tal in vse vmes. Ni problema, saj je itak vse umazano še od zajtrka.

Hoja po stopnicah: Živimo v drugem nadstropju, gor in dol gremo nekajkrat dnevno, skoraj vedno z naslednjim scenarijem: “Klara, gremo dol. Ne gor, dol. Pridi, mogoče je spodaj Jakob (še en študentski otrok v našem domu). Primi se ograje. Tako, ja. Dol gremo, Klara, ne gor.” Pa še skrivalnice se vmes igrava, ku-ku, me gleda skozi ograjo. (V moji glavi pa: Ne, ne bom je odnesla dol. Čepraaav … Ne. Kaj pa če ji dam vsaj roko, bo šlo hitreje. Ne, potem bo nehala gledati pod noge in se bo spet “vrgla” čez stopnico. Saj bo. Saj se ti ne mudi, zato si doma, da si z njo. Se bo vsaj malo bolj zmartrala).

“Potrpljenje je božja mast, pa gorje mu, ki se z njo maže”, pravi pregovor. In res mi je včasih kar gorje. Ampak drug pregovor pravi: “Nestrpnež dela dvakrat, potrpežljivi samo enkrat.” in še en: “Potrpljenje železna vrata prebije.”.
 Torej se splača. Sploh ta zadnji me opogumlja. Vem da nam bo enkrat uspelo in bo Klara šla po stopnicah samo dol in nič gor. 😉

Kaj pa ko ne zmorem več? Ko me izda kondicija? Takrat primem Klaro v roke in jo odnesem dol, jasno. Če pa je mož zraven, on prevzame štafeto. In v takih trenutkih sem zelo srečna, da nisem sama, da vzgajava oba.

Preberi še

Blazinice za dojenje

2 komentarja

Piše: mamica Petra

Nekatere mamice se z iztekanjem mleka srečajo že v nosečnosti, nekaterim mleko “pušča” samo med dojenjem, nekaterim ves čas, nekaterim pa sploh ne. Ženske smo si različne in prav to pomeni tudi, da mora vsaka ženska sama ugotoviti, kaj ji najbolj ustreza.

Obstaja več vrst blazinic za dojenje. Sama sem jih preizkusila veliko, ker sem imela v začetku zelo občutljive prsi in so me vse vrste blazinic za enkratno uporabo precej motile ter mi povzročale srbečico. Na žalost se nisem že prej bolj pozanimala in odkrila pralnih blazinic. Tako sem prve tedne preživela brez blazinic in si raje na vsako uro preoblekla majico (to je slaba ideja, če je v tem času za pranje zadolžen mož). Kasneje sem se nekako privadila, moje dojke so postale manj občutljive in lahko sem nosila vse vrste blazinic. Zbrala sem mnenja iz različnih forumov in skupin ter jih kategorizirala. Osebno priporočam kombinacijo pralnih blazinic in tistih, za enkratno uporabo.

Blazinice za dojenje

 So zelo vpojne (priporočajo jih babice, predvsem blazinice iz bombaža).

 Omogočajo dihanje.

 Manj dražijo bradavice.

 Struktura zunanje strani preprečuje drsenje blazinic.

 Pralne blazinice so cenovno gledano ugodnejše, saj jih kupite enkrat in jih imate za večno, perete pa jih z ostalim perilom na 95 stopinjah Celzija ali samo s toplo vodo, posušijo pa se zelo hitro.

 Ekološko gledano, s pralnimi blazinicami ne onesnažujemo okolja v tolikšni meri kot s tistimi za enkratno uporabo.

 Lahko najdete blazinice, ki so izdelane v Sloveniji in s tem podprete lokalne proizvajalce (me smo preizkusile Racmanove).

 Vizualno so lepše kot tiste za enkratno uporabo. (malo za šalo, pa vendar je res :))

Več dela s pranjem in sušenjem.

Zaradi velikosti niso tako diskretne kot manjše blazinice za enkratno uporabo.

Pri večjem navalu mleka prepuščajo, saj niso nepremočljive, tako da jih je potrebno večkrat zamenjati.

(Osebno jih toplo priporočam v prvih mesecih po porodu in v času, ko se nahajaš doma.)

So manjše ter bolj diskretne glede na pralne blazinice (neopazne v oprijetih majicah).

 Vedno jih lahko vzameš s seboj.

 Menjava je hitra in preprosta.

 Ni jih treba prati, blazinico lahko vržeš v smeti in uporabiš novo.

Stestirati moraš kar nekaj vrst blazinic, da najdeš tiste, ki ti najbolj ustrezajo.

Če porabiš veliko blazinic, potem za njih zapraviš tudi precej denarja.

Dražijo boleče bradavice.

Idealno gojišče za glivice, če jih ne menjamo dovolj pogosto.

Z njimi proizvedemo več odpadkov, čeprav sem pri Vita baby našla tudi ekološko hitreje razgradljive blazinice.

Obstajajo blazinice brez in tudi z lepilnim trakom na zunanji strani, da se med uporabo ne premikajo (čeprav po izkušnjah noben lepilni trak ni dovolj močen, da bi blazinico obdržal na enem mestu).

Obstajajo blazinice, ki vsebujejo hladilno kremo (hidrogel), da omilijo bolečino na prsih, vendar so temu primerno tudi dražje.

(Blazinice za enkratno uporabo so super za uporabo kasneje, ko mleko več ne izteka tako močno, za razna potovanja, ko je pranje blazinic oteženo ter če nosiš bolj oprijete majice.)

Zanimivosti:

  • Nekaterim materam mleko uhaja, ko zaslišijo jok dojenčka.
  • Ko dojiš na eni dojki, lahko iz sosednje prav tako izteka mleko.
  • Skrb za higieno bradavic in večkratno menjanje blazinic je izredno pomembno, saj lahko v nasprotnem primeru ti in otrok dobita glivično okužbo – sor (več o tem …)
  • Med dojenjem takoj po porodu se izločata hormona prolaktin in oksitocin. Spodbujata nastajanje mleka ter krčenje maternice, kar povzroča poporodne krče ter to, da se maternica skrči iz velikosti košarkaške žoge v velikost, ki jo je imela pred porodom.

Anina zkušnja pri izredno bolečih bradavicah:

Ko mi je bilo najhuje, sem uporabila volnene pralne blazinice. Te so še debelejše in izredno prijazne do občutljive kože. Poleg tega sem si bradavice namazala z lanolin mazilom. Še boljše pa so multi mam komprese, ki so precej drage.

PRIPOROČAMO : Modrčki za dojenje

Viri:

 

Preberi še

 

Tudi praznovati smo se morali naučiti

Leave a comment

Piše: mamica Ana

Zdaj, ko je mimo vsa evforija s prvim praznovanjem Klarinega rojstnega dne, lahko dogajanje v naši družini malo reflektiram in ga predstavim tudi vam.
V bistvu je družba naredila name kar velik pritisk kaj vse je potrebno za praznovanje rojstnega dne (pod “družba” mislim predvsem na razne objave drugih mamic na FB). Seveda, to je njen prvi rojstni dan, najin prvi otrok, to mora biti nekaj posebnega! Začela sem razmišljati o posebej iznajdljivih vabilih na zabavo, o okrasitvi prostora, kaj Klaro obleči, pregledala sem že cel Pinterest, da bi dobila idejo za torto, kaj pa lončki, servetki, morajo biti v stilu z ostalo dekoracijo, mogoče bi celo imeli tiste prisrčne praznovalne kapice? Živžav v glavi, idej še pa še, da bi le bilo nepozabno.
Tipično mamičasto? Ne vem če tipično, ampak mene včasih zanese v takem sanjarjenju. In ko sem svoje ideje, pričakovanja želela predstaviti Klemenu, me seveda presenečeno pogleda in “prizemlji”: Čemu vse to? In predvsem kdaj nam bo uspelo vse to pripraviti? Ravno na Klarin rojstni dan sem namreč zaključila s prakso na šoli, kar pomeni, da bi praznovanje, kakršnega sem si zamišljala, prineslo s seboj eno goro nepotrebne živčnosti. Pomisli, kaj od tega si res želiš, me je prijazno spodbudil.
Klemenove besede so me najprej užalostile. Očitno ne bo tako, kot sem si predstavljala. Potem pa sva začela skupaj načrtovati (kar je precej bolj zdravo in predvsem bolj uravnovešeno, realno. :P)
Koga želiva povabiti? Najine domače, ter najine prijatelje. Oboje skupaj? Ne, nimamo dovolj prostora. Torej dve praznovanji? Dve torti? Uff, to bo divje. Zakaj sploh praznujemo? Klara itak ne ve še za kaj se gre. Seveda, to ne pomeni da praznovati ni treba, ampak kaj si midva želiva? Eno lepo praznovanje in en dan ki bo miren, samo za nas tri. Torej samo eno praznovanje in en dan za nas.
Vsi sprašujejo, kaj naj kupijo za darilo. Nič specifičnga ne potrebujeva. Že ko sem bila noseča, me je moja sestra navdušila z idejo, da ne prinese vsak gost svojega darila otroku, ampak vsi skupaj enega – tako otroci niso čisto zmešani od daril in ne pričakujejo gostov samo zaradi daril. Klemen je bil za in mojim sem kar sporočila to željo. Drugo leto jo predstavim še Klemenovim domačim.
Kako želiva, da praznujemo v prihodnje? Tudi ta debata je bila plod pogovora z mojo sestro, ki ima malo več izkušenj na področju vzgoje in od nje rada pobiram nasvete. Eno praznovanje je čisto dovolj (vsaj dokler nima pravih prijateljev). Želiva, da otrok praznuje z ljudmi in ne z darili. Da se razveseli človeka in ne igrače. Še bolj kot praznovanje samo, pa se nama zdi pomembno, da se spomnimo kaj praznujemo – dar življenja – in se zanj zahvalimo.

In kako je zgledalo naše praznovanje? Tako kot smo si zares želeli. Speči torto svoji hčerki za rojstni dan, je bila moja velika želja. Lepo torto, tako kot so bile na Pinterestu. In s pomočjo moje mlajše sestre (po zabavnih zapletih in peko v študentski mini pečici) je torta uspela!!! Tudi okrasili smo prostor zabave in sicer s prazničnim napisom, ter s fotografijami Klare in njenih prvih obiskov po rojstvu, torej mojih in Klemenovih domačih. In kar je najpomembnejše, uspeli smo praznovati tako, kot sva si midva želela. Ker manj je včasih več. In preprosta praznovanja so prav tako lepa (ne toliko na fotkah, kot v naših srcih ♥).

Preberi še

Anekdota o kakanju

Leave a comment

Piše: mamica Petra

Ko se je opisana zgodba odvijala, se mi niti pod razno ni zdela smešna in rekla sem si, da je zagotovo ne bom povedala nikomur. Vendar če sedaj pogledam nazaj, se prigodi nasmejim in si jo tudi zato upam deliti z vami.

Dan po porodu v porodnišnici do mene pride vsakodnevna vizita. Ker ne vem, kaj vse bodo počeli z novorojenko ali mano, jih v strahu opazujem in čakam, kaj moram narediti, da bom videti v redu in bom lahko hitro šla domov.

Zdravnica reče: “Ali ste po porodu že šli na blato?”

V glavi se mi prižge rdeč alarm: “Saj sem ravno rodila in nekaj ogromnega spravila iz sebe, ni šans, da grem kakat, saj mi bo še kakšen organ ven ušel!”

S strahom iskreno odgovorim: “Emm, nee?”

Zdravnica s spremstvom me pogleda: “No, jutri greste domov, če boste vmes vsaj enkrat šli na blato.” Spremstvo mi pomoli nekaj majhnega: “To je svečka, s tem si pomagajte.”

Pred očmi se mi stemni. Ne rečem nič, ker sem v šoku. Po glavi mi šviga: “Ha, kaj je to svečka? Spomnim se, da jo je moja mami uporabljala, ko smo bili majhni in imeli vročino. Ter da je to potekalo nekje v predelu zadnjice.”

V glavi obdelujem primerne rešitve tega nelagodnega položaja. Lahko se zlažem, da sem šla na veliko potrebo in nihče ne bo vedel, da nisem šla. V isti sekundi se spomnim, da to ni dobra ideja, saj bo še slabše, če mi doma kaj čudnega uide ven. Moja želja, da grem domov naslednji dan, pa je ogromna. Tako se odločim, da bom nekako uporabila svečko.

Grem na stranišče, nadenem si rokavice, ki sem jih dobila poleg svečke, se usedem na školjko, komaj odprem embalažo in si ogledam svečko. Pojma nimam, kam naj jo vtaknem, saj sem med porodom dobila tudi hemoroide, ki situacijo še poslabšajo. Rokavice so mi prevelike in svečka mi zaradi tresočih se rok pade v školjko.

Potegnem vodo in se odločim, da nikomur ne povem, da ne znam uporabiti svečke. Psihično se prepričam, da bom po kosilu šla na veliko potrebo. Ker ves čas do takrat mislim le na to, mi uspe.

Mislim, da sem bila ob tem kakanju v porodnišnici tako srečna, kot je bila moja mami takrat, ko sem se prvič pokakala v kahlico.

Preberi še

Čas za parfum

Čas za parfum!

Leave a comment

Piše: mamica Ana

Ta teden sem začela z dvotedensko prakso – še en od lanskoletnih dolgov faxa. Priznam, da sem se je zelo veselila. No, saj prakse se verjetno vsi študentje veselijo, saj je to najlepši del študija, nekaj kar boš v življenju delal, za kar se leta učiš in končno nekaj uporabnega, izven predavalnic.

Redni termin prakse je sicer šele marca, ampak jaz sem si izprosila drug termin, saj je Klemen zdaj fraj z izpiti in ima do novega semestra čas, da uživa svoje očetovsko življenje (in moram ga pohvalit, prvi dan se je zelo izkazal, saj si je v času s Klaro uspel namontirati neko stojalo za ekran, popucat svojo delovno površino, pospraviti jaslice (ups, letos smo bili malo pozni), pa še posesal je stanovanje, napol skuhal kosilo in pomil posodo. Waaaw, res je bil priden). No, nazaj k bistvu, ob dogovarjanju za spremenjen termin, me je spet navdušila prijaznost in ustrežljivost tako profesorice na faxu, kot mentorice na šoli. Res je dober občutek, ko ljudje cenijo to, da si mama in zraven še študentka. In razumejo, da si najprej mama in nato študentka. Verjetno zato, ker so tudi one mame. Najprej mame in nato profesorice/učiteljice.

Z vsemi temi dobrimi občutki, sem se zjutraj odpravljala na šolo in ob oblačenju kavbojk in urejanju frizure sem ugotovila, da me navdaja nenavadno veselje ob tako preprosti misli – da bom cel teden lahko nosila kavbojke, »ta prav« modrček – tak s kostjo in malo podložen (predvsem pa brez tiste zaponke za dojenje), čipkasto majico in parfum. Ja, dišala bom. In mislim, da si grem zdaj še kar nohte nalakirat (ta se bom počutila tako lepo, kot ženska na zgornji sliki :P).

Preberi še

Govorni razvoj do drugega leta

Leave a comment

Piše: Barbara Razboršek, študentka logopedije in surdopedagogike

Notranje uho ploda je popolnoma razvito že pri dvajsetih tednih, kar pomeni da je novorojenček že v trebuhu poslušal in slišal glasove. Tudi ob rojstvu novorojenček raje posluša človeški glas kot katerekoli druge zvoke, prav tako prepozna glas svoje matere. Poslušanje je v prvem letu starosti najpomembnejše saj tako usvajajo jezik.

V prvem mesecu otrok joka, spušča nekaj kratkih glasov, na primer gruljenje, cviljenje, cmokanje, vzdihi in to je vsa vokalizacija, ki jo zmore. Od dveh do šestih mesecev dojenčki vse bolj pogosto vokalizirajo in sicer uporabljajo povezavo soglasnik – samoglasnik (na primer zlog pa ali ga), po petem oziroma šestem mesecu pa preidejo v fazo bebljanja, torej govori baba, mama, papa. Dojenčki stari deset do enajst mesecev celo »bebljajo v stavkih«, torej kombinirajo svoje besede in jih izražajo z različno intonacijo (na primer kot vprašanje, vzklik).

V drugi polovici prvega leta dojenček začenja uporabljati geste, ki so predhodnik govora. Tako začnejo kazati s prstkom, vzpostavljati očesni kontakt… Ko otrok začne s kazanjem s prstom je pomembno, da se na to odzovemo, da poimenujemo stvar na katero kaže. Tako spodbujamo otrokovo radovednost, hkrati pa že širimo njegovo besedišče. Okrog prvega leta starosti otrok izgovori prvo beseda. Pomembo je da besedo rabi spontano, jo rabi stalno za isto dejavnost, predmet ali osebo in besedo prepozna tudi odrasla oseba, ki z njim komunicira v različnih situacijah. Mnogokrat namreč otroci ob igri izrečejo besede, ki so za nas popolnoma smiselne, otroku pa se je le posrečila in tega ne moremo opredeliti kot prve besede. Sicer se prva beseda pri otrocih pojavi zelo različno, zato je za nas pomembnejši podatek koliko besed ima pri dveh letih starosti. Takrat naj bi otrok namreč že imel vsaj 50 besed. Za lažje beleženje vam je na voljo kar nekaj aplikacij. Meni najljubša je aplikacija Words I Say (dostopna za apple), kjer najprej ustvariš otrokov profil (ime, datum rojstva in spol), nato pa vpisuješ otrokove nove besede, kjer zabeležiš zapis besede, otrokov izgovor besede in datum. Tako boste vedno na tekočem koliko besed otrok že ima usvojenih. 🙂

Aplikacija za telefon

Viri:

  • Buckley, B. (2003). Children`s communication skills: from birth to five years. London: Routledge Falmer.
  • Marjanovič Umek. L., Kranjc, S. in Fekonja, U. (2006). Otroški govor: Razvoj in učenje. Domžale: Izolit.

Preberi še

 

Za koga in zakaj pišemo blog?

Leave a comment

Piše: mamica Petra

Ko smo našo Študentsko mamo prvič delile z javnostjo, nismo točno vedele, kdo bo bral naše objave. Če sem iskrena, sem takrat mislila, da je v Sloveniji okoli dvajset študentskih mam. Sčasoma pa sem ugotovila, kako zelo sem se zmotila, in da nas je veliko več.

Za koga pišemo?

V prvi vrsti smo začele pisati zase. Ugotovila sem, da z blogom svoje materinstvo nekako ovrednotim. S tem ko napišem članek,  tudi sama premislim, ali sem nekaj storila prav ali bi mogoče naslednjič storila kako drugače. Ko se srečujem z vsakodnevnimi izzivi, ves čas razmišljam, kaj mi veli srce in ne, kaj bi v tem trenutku naredila popolna mama.

Kot drugo pišemo za tiste, ki so v podobni situaciji kot me. Na enem mestu smo želele zbrati ugodnosti, ki nam pripadajo, nasvete, kako se spopasti s papirologijo in podobno. Na internetu namreč ni bilo napisanih pravic, ki ti pripadajo, če sta na primer oba starša študenta. Tu gre seveda največja zahvala naši pravnici Alji Šiška in Študentski svetovalnici, kjer vedno preverimo pravilnost naših zapisov.

Kot tretje pišemo za vse, ki nam povedo, da z veseljem berejo naše zapise. Pravijo, da si nabirajo informacij za kasneje. In takih bralcev smo najbolj vesele. Mogoče koga tudi opogumimo, da se za otroka odloči nekoliko prej, kot bi se sicer. Danes namreč situacija ni enaka kot pred dvajsetimi leti, ko finančno država ni toliko prispevala kot sedaj.

Zakaj še vedno pišemo?

Na internetu smo obstajale en teden. Na Facebooku smo dosegle prvih sto všečkov in mislile smo, da je to vrhunec našega bloganja. V poštni nabiralnik smo dobile sporočilo dekleta, ki je mislila, da je zanosila in je googlala, kaj naj stori. Našla je tudi naš blog in se na podlagi podatkov, ki so govorili o socialni pomoči študentskim mamam, odločila, da če bo test pozitiven, otroka obdrži. Ugotovila je, da je mogoče študirati in hkrati imeti otroka in da to sploh ni tak bavbav. Takrat sem se zjokala. Napisala je, da je ugotovila, da ni vse črno-belo, in da imeti otroka v študentskih letih ni nujno slaba stvar. To nam je dalo zagona, da pišemo še danes. Pišemo seveda o lepih in težkih stvareh, ki se nam dogajajo, tako da si lahko bralec ustvari realno sliko našega vsakdana. Naš poštni nabiralnik je poln vprašanj zaskrbljenih nosečnic, mamic in tistih, ki se za otroka še odločajo. In kar je najlepše, včasih nam piše celo kakšen (bodoči) očka.

Naša družinska, jedilna, študijska, blogerska, igralna, ustvarjalna miza.

Naša družinska, jedilna, študijska, blogerska, igralna, ustvarjalna miza.

Preberi še

 

Kako smo začele pisati blog

Kako smo začele pisati blog?

12 komentarjev

Piše: mamica Petra

Sedela sem za računalnikom. Bila sem noseča 3 mesece in prebrala sem že vse mogoče članke, ki so govorili o tem, kako se bitje v mojem telesu razvija.

Potem sem v iskalno vrstico vpisala: “študentska mama”. Povezave so me vodile do forumov o neodgovorni mladini in o tem, kako nepremišljena so dekleta, ki zanosijo v času študija. Nisem se predala, iskala sem dalje in v brskalnik vnesla: “planirana študentska nosečnost”. Ponovno nobenega pametnega zadetka. Poskusila sem tudi z iskanjem v angleščini. Dobila sem nekaj simpatičnih zgodb posameznic, kako je lepo imeti otroka v študentskih letih. Oddahnila sem si. V srcu mi je bilo prijetno. Videla sem, da obstajajo lepe zgodbe mam, ki so imele otroke med študijem.

V moji glavi pa je začelo brneti: “Zakaj ne bi tudi v slovenščini imeli kakšne pozitivne zgodbe o materinstvu v študentskih letih, sploh, ker to ni tako redek pojav!”

Za tem me je moj racionalni del možganov opomnil: “Študiraš, delaš prek študenta, noseča si! Ne boš imela časa za tak blog!” Ustvarjalni del možganov pa: “Seveda ne boš mogla sama, saj imaš Ano, ona je bolj izkušena na tem področju, saj je že 2 meseca študentska mama!” 😛

Ani sem takoj poslala sporočilo in jo vprašala, če bi imeli blog. Niti trenutek ni razmišljala, takoj je bila za! In zaradi njenega navdušenja nad idejo, je ta zrasel v manj kot mesecu dni – seveda v izpitnem obdobju. 🙂

Ko sem na mariborskih Lampijončkih pila brezalkoholno pivo in se čudila, zakaj Eva ne nazdravlja z alkoholom, sem takoj vedela, da imamo še eno članico v klubu študentskih nosečnic in mam.

In tako je nastal blog. O prvih solzah in odzivih pa v naslednjem zapisu …

Študentske družine

Vseh devet 🙂

 

Preberi še

Stari starši - varuške

Če bi imela več prostega časa …

Leave a comment

piše: mamica Ana

Vedno več imam idej, kaj bi še rada počela, če bi imela več prostega časa, predvsem tistega časa brez Klare, po možnosti celo tistega brez Klare in s Klemenom. Šla bi v kino, učila bi se klavir, šla bi kdaj drsat, na študentsko zabavo in še kaj. In zakaj ne grem? Ker ni varstva? Varstvo imava na voljo, ampak v določeni meri. Čeprav se čudno sliši, ampak varstvo ni tako samoumevno, kot sem si predstavljala. Prijatelji? Navadno zelo radi vzamejo Klaro v varstvo, ampak to so študentje, ki nimajo prav veliko časa. Poleg faxa imajo ponavadi še kup drugih obveznosti. Babice in dedki? Če imaš srečo, živijo tudi oni v mestu kjer študiraš, ampak kljub temu, niso vsak dan na voljo za varstvo, saj so še v službi (seveda, saj so njihovi otroci še študentje!).

In zato si ob takih mislih in idejah vedno postavim vprašanje: Si tega tako zelo želiš, da bi za to bila pripravljena pokoristit tisti dve uri varstva, ki sta ti na voljo ta teden? Prednostna lista je nujno potrebna! In en daljši zmenek, kakršnega sva po enem letu s Klemenom končno imela ta teden, je zagotovo prvi na tej listi.

Preberi še