Danes si bila pa res pridna!

Piše: mamica Helena

Že v prvem tednu po rojstvu Lare sem od bližnjih večkrat slišala vprašanje: »Ali je pridna?«

Sicer mi je to vprašanje sprva nekoliko naježilo kožo,  zato sem ponavadi v hecu odgovorila z »ne, poredna je«, ali pa enostavno spregledala vprašanje z »ja, seveda je pridna«.

Vsemu navkljub pa nisem mogla razumeti, kaj v resnici želijo slišati od mene. 

Ali je dojenčica pridna, če pri 1 mesecu sama prespi noč? 

Če ne joka, je pridna?

Če je mirna in lahko jaz skuham ter pojem kosilo, to pomeni, da je pridna?

In še več. Je v nasprotnem primeru poredna?


Če je lačna in ji je težko potrpeti, da je kosilo skuhano, je to čisto normalen fiziološki odziv in pravilno, da zna to izraziti. Če je utrujena, jaz pa želim v tistem trenutku zanjo nemogoče reči, želim, da zna to izraziti. Če ji nekaj ni prav, naj trmari, naj bo to alarm, da se z njo nekaj dogaja, ne pa, da ji rečem, da je poredna. 

Zame to sicer morda pomeni nekaj več izbruhov joka in glasnih dni, a vsaj vem, da bo moji hčerki dovoljeno izražati stisko, ko ji bo težko ali jo bo nekaj motilo in upam, da bom jaz vsaj v večini primerov znala to prepoznati, ji prisluhniti in jo v njeni stiski slišati ter ji pomagati se umiriti.

To pa nikakor ne pomeni, da želim uvajati permisivno vzgojo, kjer ne bo nobenih meja in ji bo vse dovoljeno. Daleč od tega. Pomembno je, da otroku jasno povem, ko nekaj stori narobe. Pri tem pa pazim, da vedno govorimo o njegovem obnašanju. Ko mu rečemo »poreden si«, označimo njega kot osebo in ne njegovega vedenja (npr. »to, da si vrgla hrano na tla ni bilo v redu, naslednjič jo prosim odloži na mizo«).

Otrok, ki mu neprestano govorimo, da je priden oz. poreden, zaradi stopnje razvoja svojih možganov pozna zgolj in samo dve skrajnosti. Biti priden ali biti poreden. In ker nam želi ugajati, bo vedno stremel k pridnosti, seveda mu bo velikokrat spodletelo, ker je to nemogoče doseči in hkrati ne bo slišan, ampak bo potlačen in ponižan.

Ne želim, da bi Lara neprestano hotela doseči cilj, ki je nedosegljiv, ker biti priden in celo otroštvo poslušati, da moraš biti priden, je NAPORNO!

Zato se trudim izogibati besedama pridna in poredna, saj ne želim, da bi moja hčerka znala samo ugajati, se prilagajati in potlačiti svojo voljo.

Še odrasli nismo sposobni biti vedno ‘pridni’, kako potem lahko to pričakujemo od otroka in mu ta nedosegljivi cilj ‘pridnosti’ polagamo že v zibko? A je za nas starše ta pot vzgoje in taka komunikacija z otrokom velikokrat težka. Težka, ker smo bili vzgajani drugače, težka, ker se nam zdi neizvedljiva. Seveda je neizvedljiva, če poskusimo le enkrat in obupamo. Ampak če naredimo premik v glavi in smo konsistentni, se nam bo na dolgi rok to veliko bolj obrestovalo.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.