Potovanja z otrokom z avtobusom

Potovanje z avtobusom, polnim družin

Piše: mamica Petra

Letošnje prvomajske praznike se je naša družina odpravila na potovanje na jug Italije. Ne, tja nismo šli z avtomobilom ali letalom ampak z avtobusom. Glede na to, da sva s Kristjanom oba absolventa se to za “družinski absolvenski izlet” že spodobi ane? 🙂 🙂 🙂

Avtobus je bil poln družin, tako da je bila tudi sama vožnja prilagojena otrokom od nekaj mesecev naprej. Naša 6 mesečna Julija je bila najmanjša potnica in pred, med in po koncu potovanja sem bila deležna komentarjev:

“Uau, vi ste pa pogumni, da greste s tako majhnim dojenčkom na avtobus.”

“O, na avtobusu je sploh ne slišimo, a sploh kaj joka?”

“Res je pridna, a se rada vozi, kajne?”

“Vidim da, ker vidva nič ne komplicirata,  se tudi otrok odlično počuti na avtobusu.”

Z vsemi komentarji se strinjam. Julija je v lupinici na avtobusu nekaj časa spala, ko je bila lačna se je dojila, vmes sedela na naših kolenih (varnostno to seveda ni dobra ideja) ter uživala v smehu in petju drugih otrok.

Sama sem opazovala nekoliko starejše otroke in prišla do sklepa, da je potovati z dojenčkom pravi luksuz. Lula v pleničko in zaradi njega ni potrebno večkrat ustaviti avtobusa. Še vedno se doji, tako da tudi posebne hrane in zmrdovanja nad italijansko pašto ni bilo. Ko je bila zaspana, sem jo lahko uspavala na dojki, medtem ko se je za malce večje otrokom preveč dogajalo na avtobusu, da bi lahko z lahkoto zaspali. Na jugu Italije tudi nisem ves čas štela, če imam še vse otroke, ker mi iz vozička ali bobe ni mogla tako hitro uiti kot kakšen drug 4 letni nadobudnež. Tako da sem na koncu potovanja vsaki mami, ki me je pohvalila kako obvladam svojega (enega) otroka raje zatrdila, da veliko bolj spoštujem njo, ki ima z vsakim od svojih otrok trikrat več dela in skrbi kot jaz z dojenčkom.

No, pa da se ne bo slišalo, kakor da je vse kot iz pravljice. Preden smo odšli v Italijo, se je Julija brez problema vozila v avtu. Sedaj pa se ves čas joka, ker smo jo na avtobusu razvadli in jo vsakič, ko je malce pojokcala vzeli v naročje. Tega se v avtu pač ne dela. In ona tega (še) ne razume.

Dojenje med vožnjo ni varno, je pa uspavalno.

Preberi še

bus

Nosečnost in avtobus

Piše: nosečnica Špela

Prvič noseča. V začetku osmega meseca. Telo se seveda stalno spreminja. Komaj se navadiš na idejo da boš mama, ugotoviš da imaš trebušček velik kot balon in je obuvanje kmalu prava umetnost. No, na srečo sem še kar »gibčna«, tako da gre. Sicer se še ne počutim tako okorno, prav tako se prepričujem, da zmorem še vse. Sem pa seveda ugotovila, da sem zvečer veliko bolj utrujena. Zadnje čase pa ugotavljam tudi, da se mi možgani kdaj pa kdaj ugasnejo (no, ali pa resetirajo, kaj pa vem :)). Okolica je seveda do mene zelo pozorna. Skrbijo, da ne nosim pretežkih stvari oz. mi prepovedujejo kakršnokoli po njihovem mnenju prenaporno dejavnost. Včasih zna to biti že moteče, vendar vem, da so vsi nasveti in pomoč v dobri veri. Sploh v prvih mesecih, ko nisem čutila še nikakršnih sprememb (vsaj večjih ne), mi je bilo včasih kar težko, saj sem se počutila kot bolnik.

No, da se vrnem k temi oz. bolje o dogodku, ki sem ga želela orisati. Prejšnji teden sem se (kot že tolikokrat poprej) namenila z avtobusom do Bohinja. Ker se bliža poletje so le ti vedno bolj polni, saj turisti radi obiščejo Bled pa tudi Bohinj. Ker nisem na avtobus vstopila že na glavni postaji, ampak šele v Šentvidu (4. postaja), se je zgodilo, da je bil avtobus že nabito poln. Počasi sem se sprehodila skozi avtobus, v upanju, da le ugledam kakšno prazno mesto. Seveda ga ni bilo, tako da sem se pridružila gospe, ki je prav tako stala pri zadnjih vratih. Ni mi bilo težko stati, saj sem vedela, da se bo vsaj do Kranja kakšno mesto sigurno spraznilo. Po 5 minutah mi je sedež odstopila gospa (nekje 45-50 let). Bila je precej besna in razočarana nad ljudmi, saj mi nihče ni odstopil sedeža. Zgražala se je nad »današnjo mladino«. Ko sem se uzrla po avtobusu in malo bolj preverila potnike, mi je bilo kaj kmalu jasno, kaj se prijazni gospe podi po glavi. Res –  na avtobusu je bilo 80% ljudi starih od 20 do 30. Čeprav tudi sama spadam v to starostno skupino, pa me je bilo tisti trenutek pošteno sram. Sram, da spadam med »nevzgojene ta mlade, ki ne odstopijo sedeža ne starejšim, ne nosečnicam«. Večina jih je seveda zrla v svoje telefone ali poslušala glasbo. Ne verjamem, da so lahko spregledali moj trebušček, saj je kar dobro opazen. Ne vem, kdaj smo postali tako neobzirni. Z mešanimi občutki sem se nato le usedla na mesto, ki mi ga je odstopila gospa. Vso pot dokler ni izstopila, sem se počutila zares slabo. Če bi se dalo, bi skrila trebušček, saj se mi je zdelo, da si kot mlajša generacija, tega sedeža ne zaslužim.

 

Vir fotk: klik in klik.

Preberi še